Ob spomeniku, ki so ga leta 1992 postavili v spomin na vojne in povojne poboje v taborišču Šterntal v Kidričevem, so ob 20. obletnici postavitve pripravili spominsko slovesnost, na kateri je na najbolj temne trenutke tega obdobja slovenske zgodovine obujal spomine dr. Peter Pavel Klasinc.
Slovesnosti ob spomeniku žrtvam vojnega in povojnega nasilja, ob vhodu v nekdanje pokopališče iz časa Avstro-Ogrske, v neposredni bližini farne cerkve sv. Družine v Kidričevem, so se udeležili tudi župan občine Kidričevo Anton Leskovar, znanstveni in arhivski svetnik dr. Peter Pavel Klasinc, predstojnik mednarodnega inštituta arhivskih znanosti univerze v Mariboru, ter občani in predstavniki in simpatizerji stranke SLS iz Kidričevega in okoliških občin. Predsednik območne organizacije SLS občine Kidričevo Mihael Žitnik je v pozdravnem nagovoru spomnil, da so dali pobudo za postavitev spomenika leta 1992 prav člani stranke SLS v tedaj še skupni veliki občini Ptuj, ki so spomenik pod sloganom Mrtvim v spomin – živim v opomin tudi postavili. Ob tem pa poudaril: „Zato v stranki SLS hočemo in zahtevamo, da takšna spominska obeležja ne gredo v pozabo. Vsi želimo, da se podobne grozote ne bi nikoli več zgodile in dosegle človeštva. S temi obeležji ne želimo odpirati starih ran, vendar del spomina na te čase vendarle mora biti večno prisoten in nikoli pozabljen.“
Dr. Peter Pavel Klasinc, znanstveni in arhivski svetnik ter predstojnik Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti Univerze v Mariboru, je ob obujanju spominov na najbolj temne trenutke slovenske zgodovine poudaril, da je bilo območje nekdanjega taborišča Strnišče, oziroma Šterntal, prizorišče trpljenja v najširšem pomenu besede ter nadaljeval: „Ta prostor, ki se danes uradno imenuje Strnišče pri Ptuju, je bil v zgodovini najprej poznan kot „Ster stall“, lastnikov Shoendorfov in Helinov, potem kot Sterntal, zaradi izsekanega gozda na tem prostoru pa je nato dobil naziv Strnišče. Gradbeni kompleks, ki ga spremljamo še iz časov pred prvo svetovno vojno, med njo in po njej, je bil v prvi svetovni vojni rezervna vojaška bolnišnica Mlada Boleslava, delno pa tudi kot taborišče za vojne ujetnike. Po prvi svetovni vojni je deželna vlada za Slovenijo v zapuščenih barakah uredila begunsko taborišče, med drugim tudi za tako imenovane Primorce, ki so se pred fašizmom umaknili v Slovenijo. Pred drugo svetovno vojno in med njo je bilo tu prav tako taborišče, žal pa tudi po letu 1945, ko je bilo tukaj taborišče za različne usode.“
Ob tem je dr. Peter Pavel Klasinc poudaril, da moramo najtemnejši del slovenske zgodovine pripisati prav takim usodnim prostorom, kot je ta, pred katerim so se zbrali: „Ta prostor odseva muke in trpljenje posameznikov, tako zaradi državljanske vojne, revolucije, izgradnje nove oblasti, bega v domovino in kasneje nesrečnega vračanja domov, in spomin na vse krute pojave, ki so se dogajali v tem, tako imenovanem koncentracijskem taborišču. Vključno z množičnimi poboji. Nova oblast je po letu 1945 prevzela oblast tudi na področju sodstva, prej je bilo seveda ukinjeno predvojno sodstvo, uvajali so se elementi socialističnega prava, v tem obdobju pa je nastal nek pravni nered, v katerem so se lahko izvajali montirani procesi, montirane obsodbe, maltretiranja zapornikov in obstoj tako imenovanih socialističnih koncentracijskih taborišč. Sem so prihajali obsojeni na različno dolge kazni, ki so jim odvzeli svobodo, državljanske in politične pravice, obsojeni na prisilno delo in podobno. Kljub amnestiji, ki je bila razglašena 3. avgusta 1945, so bili obsojenci še vedno odpeljani v taborišča, le da so se ta preimenovala v kazenska taborišča. Še najlepše nam o usodah v tem prostoru piše profesor Mikula v svoji publikaciji Dokumenti pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji, ki je izšla leta 2007, v kateri so objavljena tudi pričevanja iz taborišča v Strnišču pri Ptuju.“
Izjave posameznih internirancev so po mnenju dr. Petra Pavla Klasinca pretresljive in več kot presenetljive: „Pri tem pa je sreča, to moram povedati tudi kot angažiran arhivist, da se je ohranilo tudi okoli 40 arhivskih dokumentov iz arhiva OZNE, ki je bila soavtorica ustanavljanja in upravljanja koncentracijskih taborišč po vojni. In prav ti arhivski dokumenti pričajo o dogodkih in prikazujejo situacijo, ki se je dogajala tukaj, na tem prostoru. Ob tem pa se moramo spomniti tudi vseh tistih 600 lokacij pokopov nasilno pobitih na slovenskih tleh po vojni. Delovna komisija Ferenc, Dežman, Jamnik je tragičnost tega slovenskega obdobja vsekakor izpričala. Vse te povojne situacije, v arhivskih dokumentih lahko preberemo tudi besedo čiščenja, so bile z neke strani tudi razumljive. Niso pa mogle ostati razumljive takrat, ko se je obračunavalo zaradi drugačne politične ali verske usmerjenosti in ko so bili ti ljudje potem deležni posebnih tretmajev. Za pripadnike nemške manjšine iz cele Slovenije in za tiste Slovence, ki so bili po letu 1945 označeni kot Nemčurji, je OZNA ustanovila osrednje koncentracijsko taborišče prav tukaj v Strnišču pri Ptuju.“
Na spominski slovesnosti ob 20-letnici spomenika v Kidričevem so primeren kulturni utrip prispevali pevci moškega pevskega zbora Talum pod vodstvom Oliverja Bučka in recitatorka iz občine Kidričevo. V spomin na vse mrtve, ki so bili v taborišču Šterntal pobiti pred vojno, med njo in po njej, je verski obred opravil kidričevski župnik Anton Pačnik. Ob spomenik, na katerem je z velikimi črkami vklesano: „In memoriam: žrtvam iz Slovenije, Hrvaške, Madžarske, Avstrije, Nemčije, Italije in vsem ostalim, ki so trpeli in umrli med ali po II. svetovni vojni v taborišču Strnišče. Mrtvim v spomin – živim v opomin,“ pa so nato položili še spominski venec in prižgali svečke.
Kidričevo, 7.12.2012
Martin Ozmec
Vir: http://www.tednik.si/mrtvim-v-spomin-zivim-v-opomin