»Ko tovornjak na vas zapelje…«

Štajerski tednik je letos pomladi pisal o sicer pogostih konfliktih med stanovalci in podjetniškimi interesi v centru Ptuja. Kar je v zvezi s tem vredno omeniti, je sklep komisije mestne občine Ptuj, ki je pritrdila argumentu občanov, da je pravica do mirnega in nemotenega počitka kategorija, ki je močnejša od podjetniške pravice. Samo po sebi se nam to zdi samoumevno, vendar pa je danes marsikje ravnovesje med bivalnim prostorom in prostorom, ki je namenjen podjetništvu, porušeno v prid slednjega. Primere tega lahko brez težav najdemo tudi v občini Kidričevo. V zadnjih letih je bila prebivalcem nekaterih malih vasi v občini, v katera so po zaslugi takšnih in drugačnih podjetniških pa tudi političnih interesov vdrle dejavnosti, ki v to okolje iz številnih razlogov ne sodijo, na ta način storjena nepopravljiva škoda.

Vasi so tradicionalno urbanistično zastavljene kot prebivališča ljudi, ki se pretežno ukvarjajo s kmetijstvom. Tudi če upoštevamo vse spremembe in težave, ki smo jih na področju gospodarjenja deležni v zadnjih dveh desetletjih, težko sprejmemo argument, da v tovrstna, vsemu navkljub še vedno precej idilična podeželska bivalna okolja, sodijo dejavnosti kot sta recimo industrijska proizvodnja in transport, kot najpogostejši obliki podjetniške iniciative na našem prostoru.

Prevozništvo Medol v vasi Pleterje.

Plastika Medved in glavanizacija Fric v Dragonji vasi.

Kdo je prvorazredna kmetijska zemljišča prekvalificiral v zemljišča, na katerih je mogoče postaviti industrijski obrat ali parkirišče? Kdo je pripravil tak urbanistični načrt, ki dopušča selitev industrije v vaško okolje, četudi hkrati predvideva obrtno cono za tovrstne dejavnosti na veliko ustreznejšem mestu? Kdo ni vedel, da je tovrstna dejavnost povezana s številnimi prevozi tovornih vozil, za katere naše ceste nikakor niso primerne?[1] Ta in druga legitimna vprašanja se že leta brez odgovora porajajo občanom. Zlahka pa je mogoče odgovoriti na tista vprašanja, ki nas zadevajo vsakodnevno.

Prometna signalizacija, ki nazorno omejuje vožnjo tovornjakov po lokalni cesti.

Lokalne ceste so s prometno signalizacijo označene kot ceste, ki niso primerne za tovorni promet, razen za dostavo in lokalni promet. Problem je seveda v tem, da če je podjetje registrirano v kateri od vasi, lahko teoretično skozi vas pelje ves tovorni promet, ki ga ta svet premore. Da se prebivalci ob tem čutimo fizično ogroženi, ni dvoma. Kot lahko dnevno izkusimo vsi, ki se po teh cestah vozimo ali sprehajamo, širina lokalne ceste gotovo ni primerna za tako pogosto in številčno vožnjo tovornjakov kot smo je deležni. Ob tem je zadnje leto še toliko huje, ker so ceste zaradi gradnje kanalizacije bolj podobne tistim v deželah tretjega sveta. Ob tem lahko kot argumente proti tovrstnim dejavnostim na vaseh navedemo še vsaj pretirano in neekonomično razsvetljenost gospodarskih objektov, ki moti bližnje naravne ekosisteme; prah in druge strupene delce, ki jih za seboj pušča tovorni promet in proizvodna dejavnost; motenje javnega reda in miru s hrupom med 22. in 6. uro zjutraj (recimo, tovornjaki na svoje poti ponavadi krenejo že ob 4. uri zjutraj) in še bi lahko naštevali.

Krive za navedeno stanje gre verjetno iskati na več različnih naslovih. Po eni strani je kriva država, ki svojih zakonov in regulativ ne izvaja ustrezno in s tem dopušča, da se nekaznovano deluje po parcialnih interesih. Kriva je občina, ki v interesu širšega prebivalstva podjetnikom ne zagotavlja primernih in ustreznih alternativ za njihove dejavnosti, in krivi smo nenazadnje tudi prebivalci teh vasi, ki smo vrinjanje industrije v našo okolje nemo in apatično dopustili, zadovoljili se pa zgolj s šepetajočim ugovarjanjem prijateljem in znancem.

Ureditev naselja v Apačah, kot so si ga verjetno zamislili tudi za druge vasi.

Za rešitev zagate preštevilnega tovornega prometa skozi vasi nekateri sugerirajo gradnjo pločnikov. Tudi če bi v ozkem koridorju skozi vasi za to našli dovolj prostora, je to lahko samo del rešitve. Recimo, naše vasi so zaradi svoje povezovalne lege polne kolesarjev. Kako bomo poskrbeli za njih? Problematiko smo tako po formalni kot neformalni poti že večkrat naslovili na občino in pristojne organe, vendar kaj več od apatičnih in v usodo vdanih odgovorov v smislu: »zdaj pač je, kar je«, nismo dobili. Med nedavno župansko kampanjo je samo eden županski kandidat navajal omenjeno situacijo kot problem in zanjo predstavil tudi nekakšen predlog reševanja.

Zanimivo je, da prebivalci naših vasi to situacijo vsa ta leta bolj ali manj stoično prenašajo. Nekaj, kar jim glede na siceršnjo bojevitost, ko gre za njihov prav, ne bi ravno pripisali. Podobni primeri v drugih slovenskih krajih kažejo, da ljudje ne dovolijo, da bi se jim na ta način kaj dolgo »hodilo po glavah«. Zanimivo, da smo pripravljeni to prenašati pri nas.

Mi ne verjamemo, da se glede tega ne da nič več narediti.

Lep primer tega kaj se da narediti, če obstaja volja in prava mera razuma, najdemo, če pogledamo podoben primer v Švici. Oktobra smo lahko spremljali preboj najdaljšega predora na svetu, ki so ga pod Alpami kopali celih 15 let. Ste vedeli zakaj so se lotili tega na videz neracionalnega podviga? Sedeminpetdeset kilometrov dolg železniški predor, ki ga bodo predvidoma odprli leta 2017, so izkopali zato, da bodo s pomočjo nove železniške povezave med severno in jugovzhodno Evropo, prispevali k zmanjšanju preobremenjenosti in onesnaženju švicarskih Alp. Predor je posledica pritiskov lokalnih prebivalcev in okoljevarstvenih skupin, ki so zaskrbljeni zaradi vse večje onesnaženosti švicarskih Alp, saj se je količina prometa na cestah, ki vodijo preko njih, v zadnjem času močno povečala.

Ne sugeriramo, da zaradi naše problematike izpodkopljemo Dravsko polje. Problem je rešljiv na veliko drugih načinov. V prvi vrsti tako, da se prepreči nadaljnje širjenje tovrstnih dejavnosti na vasi in se zanje poskrbi na za to bolj primernem in urejenem prostoru. Kot drugo pa, da se začne konkretna debata in priprava načrtov kako trenutno situacijo omiliti v prid prebivalcev, ki smo prisiljeni prenašati nekaj, kar nam na noben način ni treba in kar zaznavno zmanjšuje kakovost naših življenj.

Ne gre zanikati dobrobiti, ki jo prinaša gospodarski razvoj, vendar pa se moramo prav tako zavedati in pretehtati kaj s tem izgubljamo. Posledično mora vsak tak poseg v okolje težiti k ohranjanju ravnovesja, ki nam bo v socialno in ekološko občutljivem okolju, kot so naše vasi nedvomno, omogočil zagotavljati lagodno in kakovostno življenje tudi za prihodnje rodove.

Za morebitne komentarje in podporo predlogu lahko pišete na mail naslov zvezdna.dolina@gmail.com


[1] Ko je beseda o problematiki transportnega prometa je napako v osnovi naredila že država, ko je večino transporta preusmerila na ceste in bo zaradi tega morala Evropi plačevati milijonske zneske zaradi kršitev direktiv o izpustih, ki v glavnem prihajajo od transportnega prometa. Večina zahodnih držav je svoje transportne poti že zdavnaj preusmerila na železnice. Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) je leta 2008 zgovorno ugotavljal, da se je v obdobju od leta 2003 do 2006 v Sloveniji cestni tovorni promet povečal kar za 72 odstotkov, promet tovora po železnici pa le za borih 2,9 odstotka.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: