Vrnitev Borisa Kidriča

Iz kolumne, Slovenija, moj deželovič

Iz spominskega parka v središču Kidričevega je izginila bronasta glava uglednega slovenskega partizana in politika Borisa Kidriča, prvega predsednika slovenske vlade, ministra za industrijo v povojni Jugoslaviji, tvorca prvega petletnega načrta in enega od očetov socialističnega samoupravljanja. Slovensko gospodarstvo je, bi rekli, obglavljeno.

Inšpektorji štajerske policije so se znašli pred enim najbolj zanimivih primerov v karieri: podstavek v parku brezglavo štrli iz deviško nedotaknjene snežne odeje, v snegu okoli spomenika ni nikakršnih sledov, kot da se je narodni heroj Boris Kidrič dvignil v nebo. Skoraj šestdesetletni stari komunist ni priznaval Boga, potem pa je popustil. Na koncu je bronasti starec dojel, da je pravi komunizem, utopični ideal pravične brezrazredne družbe, mogoč samo v Gospodovem nebeškem raju.

“Stoj ali streljam,” se je zadrl sveti Peter s šmajserjem v roki, “uporabniško ime!”

“Boris Kidric” je ustrelil kot iz topa bronasti heroj.

“Geslo?”

“Bkidric1941.”

“Confirm password!”

“Bkidric1941.”

“Ni mogoče…” je bil presenečen Peter, “Boris, si to res ti?”

“Z glavo,” mu je v šali odgovoril Kidrič.

“Pa kje si ti, človek božji, mislili smo, da so te dobili Nemci!” je obesil Peter šmajser na rame in se vrgel staremu partizanu v objem. “Oprosti, ker sem te gnjavil, nova pravila.”

“Prav, prav,” je odobravajoče odvrnil Kidrič, “previdnosti ni nikoli preveč.”

“Pohiti zdaj, tovariši te čakajo že šestdeset let,” ga je potrepljal Peter in postavil v vrsto odred angelov z malimi titovkami na glavi. “Kurirji ti bodo pokazali pot. Smrt fašizmu!”

“Gospod s teboj,” je odgovoril Boris Kidrič in se za malim krilatim kurirjem kmalu izgubil med nebeškimi stezami.

Tako se je torej ugledni stari slovenski partizan logiral v nebeško kraljestvo. Dobro, morda ni bilo čisto tako, a drugega pojasnila za izginotje Borisa Kidriča preprosto ni. Policija ni imela niti ene sledi, celo motiva ni imela. Zakaj bi nekdo, za božjo voljo, ukradel glavo Borisa Kidriča? Kaj bo nekomu dvajset kilogramov brona? Kdo potrebuje votlo glavo predsednika slovenske vlade?

“Čakaj, čakaj,” se je zdrznil šef policije mesta Kidričevo. “Ponovi, kar si rekel!”

“Kaj bo nekomu dvajset kilogramov…”

“Ne, ne to! Tisto drugo.”

“Kdo potrebuje votlo glavo predsednika slovenske vlade?!”

“Jebemti, kako da nam ni takoj padlo na pamet?” je šef policije z dlanjo udaril po mizi.

In res, ko človek bolj razmisli, je stvar povsem očitna. Sloveniji se je zataknilo pri reševanju iz recesije, medtem ko so druge države Evropske unije že davno začele proces okrevanja, se slovensko gospodarstvo opoteka, vlada premierja Boruta Pahorja pa je doživela strm padec priljubljenosti.

Pred dvema tednoma je raziskava Episcentra pokazala, da vlado podpira samo 22 odstotkov Slovencev, kar je rekordno nizka podpora in velik padec v primerjavi z začetkom leta, ko jo je podpiralo 42 odstotkov vprašanih, kar 74 odstotkov je jasno odgovorilo, da ne podpira Pahorjevega kabineta, odstotek “nezadovoljnih s splošnim stanjem v družbi” se je od začetka do konca prejšnjega leta povečal z 29 na 42 odstotkov, na vprašanje, ali bo Borut Pahor tudi naslednji božič vodil vlado, pa jih je celo petdeset odstotkov odgovorilo, da ne. Povsem logičen je torej poziv Janeza Janše k razpisu predčasnih volitev, povsem logično je, da je Boris Kidrič izginil iz spominskega parka Strnišče. Res, kako nam to ni takoj padlo na pamet?

Ja, tovariši, Boris Kidrič se je vrnil.

Petinšestdeset let po tistem, ko so ga po koncu druge svetovne vojne izbrali za prvega predsednika slovenske vlade, se je nekdanji premier odločil, da bo kandidiral za novi mandat. Naveličal se je pokoja, naveličal se je v parku hraniti golobe, stari heroj ni mogel več gledati, kako država propada, in se je odločil, da bo kandidiral na predčasnih volitvah. Tu ni kake globoke modrosti, sicer pa ima izkušnje, uničena gospodarstva je že postavljal na noge. Resda jugoslovanska industrija po drugi svetovni vojni ni bila tako uničena, kot je slovenska danes, in tudi Jugoslavija, ko jo je po resoluciji informbiroja leta 1948 Stalin osamil, ni bila v taki krizi, kot je Slovenija šestdeset let pozneje, a Boris Kidrič ima petletni načrt.

“Kot prvo, država mora nacionalizirati vso industrijo, vsa podjetja in banke,” je začel Kidrič na slovenski televiziji predstavitev svojega predvolilnega programa. “Da pa bi bilo to mogoče, je treba najprej ukiniti parlamentarno demokracijo. Parlamentarna demokracija je birokratska ovira za našo idejo pravične družbe!”

“Ne tako hitro, tovariš Kidrič!” je v tem trenutku v studio planil šef policije in se odpravil naravnost proti kandidatu.

Boris Kidrič ga je gledal brezizrazno, niti ena mišica na licu mu ni trznila, ko ga je policist prijel za ušesa in mu ob veliki osuplosti voditeljice, gostov in vsega studia – snel glavo!

Inšpektor je tako nekaj trenutkov držal v rokah težko votlo bronasto glavo, jo postavil na mizo in se zmagoslavno obrnil k nekdanjemu premierju:

“Ali bi moral reči: gospod Janša?”

 

Objavljeno v Dnevniku, sobota, 8.1.2011

Boris Dežulović

Vir: http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042415563

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: