Nismo neuki packi, ki se ne zavedajo posledic

Kmetijskega ministra smo vprašali tudi, kaj bo naredil po 15. februarju, ki smo mu ga postavili kot rok, po katerem bomo stopnjevali protest. Tokrat smo na zemljišča v cisternah pripeljali vodo, potem pa stvar ne bo več tako nedolžna, napoveduje Milan Unuk, vodja civilne pobude kmetov z območja vodnih virov

Milan Unuk, vodja civilne pobude kmetov, lastnikov zemljišč na vodovarstvenih območjih Dravskega polja, upa, da bodo do 15. februarja dobili na mizo konkreten in korekten predlog ministrstev za kmetijstvo ter za okolje in prostor, s katerim bi omilili posledice poostrenih predpisov o varovanju podtalnice za kmetovanje. Po njegovem bi bilo najbolj prav, če bi dobili na mizo uredbo, narejeno po vzoru avstrijske rešitve za omejeno kmetovanje na vodovarstvenih območjih.

»Težko bi rekel, da se je od našega protestnega shoda ob šikolskem črpališču že kaj konkretnega premaknilo. V začetku januarja smo sicer bili na sestanku pri kmetijskem ministru, vendar pa on še naprej vztraja zgolj pri iskanju virov za nadomestitev izpada dohodka. Nismo se strinjali z njegovim predlogom, da nam bi kot nadomestilo za omejeno rabo kmetijskih površin izplačali sredstva iz tako imenovanega de minimisa, kar bi zneslo 7500 evrov v treh letih, saj pri nas ne gre za elementarna nesrečo, temveč za dolgoročne omejitve zaradi državne zakonodaje. Vprašali smo ga tudi, kaj bo naredil po 15. februarju, ki smo mu ga postavili kot rok, po katerem bomo samo še stopnjevali protest. Tokrat smo na zemljišča v cisternah pripeljali vodo, potem pa stvar ne bo več tako nedolžna,« napoveduje Unuk.

Za kmetovanje s strogim nadzorom

Na vprašanje, ali bi resnično zlili gnojnico na vodovarstvenem območju, pa odgovori: »Nikakor ne, morate pa nas razumeti, da nam jemljejo substanco za naše preživetje, saj so pridelki zaradi omejene rabe, ker se držimo predpisanih omejitev, zdaj pri poljščinah vsaj 50 odstotkov nižji, pri travinju pa nekoliko manj. Tisti, ki nameravamo od kmetijstva živeti, se pač ne moremo tako igrati s svojimi površinami. Vsekakor se zavedamo pomena zdrave pitne vode, vendar ne more biti ta zaščita zagotovljena na račun naše zasebne lastnine in gospodarjenja z njo. Nikjer na svetu ni tako, da bi nekomu rabo privatne lastnine država omejila, ne da bi v zameno lastnik kaj dobili.«

Med rešitvami, ki so na voljo, se Unuk zavzema predvsem, za nadaljnje kmetovanje, vendar s strogim nadzorom porabe fitofarmacevtskih sredstev in dušičnih gnojil. »Za nas je vsekakor najboljša rešitev, če bi nam dovolili kmetovati pod strokovnim nadzorom. Tistim, ki ne namerava­jo kmetovati na teh površinah, sicer lahko država ponudi tudi odkup zemljišč. Morebitna rešitev je lahko tudi zamenjava zemljišč, saj se kmetje težko odločimo, da bi zemljo prodali. Pri zamenjavah zemljišč s kmetijskim skladom je tako, da bi, če bi hoteli, zemljišča v skladu lahko našli, samo nekdo bi se moral tega čim prej lotiti. Če je volja, se da vse urediti, kot so se našla kmetijska zemljišča tudi že za kakšne druge posege v prostor, denimo avtoceste,« je neomajen Unuk.

Na nedavnem protestu se je s ptujskega, bistriškega in ptujskega območja zbralo 350 kmetov, kar priča o tem, da ne gre za majhne in nepomembne površine.

»Ne moremo stati križem rok«

»Čeprav imajo na mariborskem območju nekoliko daljša prehodna obdobja, smo kmetje stopili skupaj. Največje težave imamo na ptujskem območju, saj so omejitve za nas začele veljati že leta 2009 in 2010, medtem ko bodo za kmete na mariborskem območju uveljavljene šele leta 2013. A smo se odločili za skupni nastop, ker tudi njih kmalu čaka naša usoda. Na ptujskem območju je površin, na katerih veljajo omejitve, zdaj 220 hektarjev. Gre za okolico črpališč v Skorbi, Šikolah in Lancovi vasi, na mariborskem območju jih je še za nekaj čez 400 hektarjev. Kmetje na ptujskem območju smo tako v najslabšem položaju, saj že dve leti omejitve veljajo, mi pa še vedno ne vemo, ali nam bodo škodo povrnili, kdaj bo to in v kakšni obliki. Če k temu prištejete še krizne razmere v kmetijstvu, lahko razumete, da ne moremo delati z izgubo in križem rok gledati lastnega propadanja. Zato tako odločno vztrajamo pri tem, da bi tudi pri nas povzeli avstrijsko rešitev, po kateri je na vodovarstvenih območjih dovoljeno kmetovati, a pod strogim strokovnim nadzorom in z nadomestili za zmanjšane količine pridelkov v primerjavi s po konvencionalnih metodah pridelanimi v kmetijstvu,« zatrjuje Unuk.

Na ustrezne rešitev bodo v civilni pobudi čakali do 15. februarja. »Doslej niti za eno od predlaganih rešitev nimamo nikakršnega zagotovila in to me skrbi. Bolj kot karkoli drugega zagovarjamo Avstrijsko rešitev tudi zato, da proračuna države ali žepov porabnikov vode ne bi dodatno prehudo obremenili. Če je za avstrijske kmete in ekologe njihova rešitev dobra, bo zagotovo tudi za nas, saj vemo, da je avstrijska okoljska zakonodaja med najstrožjimi. In tudi najbolj življenjska je do kmetov, ki to nameravajo še dolgo ostati,« je še prepričan sogovornik.

Skupni jezik

V dokaz, da tukajšnji kmetje ne želijo nikomur škodovati, navaja dejstvo, da ti že dve leti dosledno upoštevajo omejitve. »Upoštevamo jih tudi zato, ker se bojimo inšpektorjev in kazni, vendar pa se vsi tudi zavedamo pomena zdrave pitne vode. Torej smo več kot korektni do predpisa, četudi smo z omejeno rabo na izgubi prav mi in za zdaj za to nismo še ničesar dobili. Težko bi rekli, da smo neuki packi, ki se ne zavedajo posledic. Smo torej tudi zelo korektni do svoje države in skoraj mirno gledamo izpad proizvodnje in upoštevamo, kar nam predlagajo strokovnjaki za omejeno gnojenje in uporabo zaščitnih sredstev v kmetijstvu. Rad bi spomnil tudi, v kakšnih okoliščinah smo bili soočeni z odredbo. Z gospo Heleno Matoz iz okoljskega ministrstva smo sodelovali. Sam sem bil zraven kot predsednik območne kmetijsko-gozdarske zbornice. Po moji oceni nas je nekoliko zavedla, saj nas je prepričevala, češ da sedanja odredba mora biti sprejeta, sicer pač ne bo odškodnine za leti 2009 in 2010. Pa zdaj lahko vidite, da kljub temu odškodnin ni bilo. Svetovali so nam tudi že, naj si najamemo dobrega odvetnika in državo zaradi vsega skupaj tožimo. Pa vseeno upam, da to ne bo potrebno, saj bi veliko raje videli, če bi kmetijski minister in okoljski minister našla skupni jezik in poiskala rešitev. Ni dovolj, da nas poslušata in razumeta, morala bosta tudi kaj ukreniti, če ne želita naših še ostrejših protestov. No, pred nami je še nekaj sestankov na kmetijski zbornici in ministrstvu na to temo in iskreno upam, da stopnjevanje protesta sploh ne bo potrebno,« sklene Unuk.

DARJA LUKMAN ŽUNEC

Objavljeno v Sobotni prilogi Večera, 15.1.2011

Vir: http://www.vecer.com/claneksob2011011505611530

Preveri tudi: http://www.komunala-ptuj.si/vodooskrba/kvaliteta-pitne-vode

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: