Budnost smetišnega muca

Iz kolumne Bodičaste zgod(b)e

Dobrih dvanajst ur je minilo med poznim popoldnevom, ko sem v Kidričevem sodelovala na delavnici o postavitvi učne učilnice v naravi, in zgodnjim jutrom, ko so me po tamkajšnjem centru za ravnanje z nevarnimi in nenevarnimi odpadki popeljali predstavniki podjetja Saubermacher. Vmes pa čas za razmislek, ki bi si ga bolj kot jaz morali vzeti kar prebivalci Kidričevega sami; in po tem ko so zapustili šolsko dvorano, razmisliti o svoji (ne)smetišni prihodnosti. Dr. Ana Vovk Korže je z vsem žarom prepričevanja, da ne gre zamuditi ponujene priložnosti, predstavila projekt, ki obeta in napoveduje nove čase v Boldirjevi jami, ki je tačas res še težko dostopna, a obenem preblizu, da je ne bi odkrili ljudje, ki še v času tako ali drugače (dobro) organiziranega odvoza komunalnih odpadkov s svojimi kaj radi pohitijo do bližnjih gramoznic, se marsikdaj ustavijo kar na obrobju gozdov ali vreče z odpadki skozi okno avtomobila zabrišejo v obcestni jarek. Kamor letijo tudi vreče najrazličnejših nevarnih odpadkov, ki jih je najti pri vsaki hiši, in ni prav nič neobičajnega, če gradbeni material konča kar tam, sredi zelenega polja. In se, ker je treba grajati in biti med tistimi, ki vedo, kako se ne sme, postavljajo v prve vrste ohranjevalcev narave in zdravega življenja. Jama, ki jo bodo, tudi z evropskimi sredstvi, v prihodnje začeli urejati Kidričani – verjamem, da bo akcija odmevna, ljudi dobre volje pa dovolj, da bo gramoznica enkrat v bližnji prihodnosti prerasla v naravoslovno učilnico -, je le ena od šestih ali sedmih, ki bi jih bilo treba urediti na območju občine, a se je, kot kaže, bolj kot z domačo nemarnostjo še vedno lažje ukvarjati z velikimi onesnaževalci.

To, da je Talum sredi Kidričevega in na njegovem dvorišču tudi Silkem, so Kidričani že zdavnaj vzeli v zakup. Brez prvega tudi Kidričevega, kot je danes, ne bi bilo, in če je tovarniško naselje pred pol stoletja cvetelo in kar prekipevalo od mladostne energije, je te z leti zmanjkalo, del tovarniških objektov je začela preraščati trava in na dekanterjih, menda jih je kar osemnajst, kjer je nekdaj potekala obdelava glinice pri proizvodnji aluminija, so začele poganjati mlade breze in mladike vseh vrst, ki jih je tjakaj prinesel veter z Dravskega polja. Pa so te dekanterje, primerne za skladišča nevarnih in nenevarnih odpadkov, pred leti odkrili tudi tisti, ki so za svoj posel izbrali ravnanje z odpadki. Nenevarnimi in tudi nevarnimi, menda takrat v spoznanju, da je dovolj uničevanja narave z nevarnim odpadki vseh vrst in je treba stopiti na prste ljudem, ki tovrstne odpadke, ker zanje ni prostora med gospodinjskimi, še najraje odvažajo v naravo. Danes je tisti del sicer urejenega dvorišča Taluma, kjer je na prvi pogled vse na svojem mestu, nema priča nekih napol pozabljenih časov. Tudi tistih, o katerih je pričal pozimi ukraden kip Borisa Kidriča. Prostor z dekanderji je danes tak, da po svoje očara in bi kakega umetnika navdihnil z novimi ustvarjalnimi izzivi, odkrili pa so ga tudi tisti, ki v naših krajih ukvarjajo z ravnanjem z odpadki in so tam, na opuščenem delu tovarniškega dvorišča, uredili center za skladiščenje teh odpadkov. Tako kot že omenjeno Talumovo dvorišče je tudi to skladišče videti popolnoma urejeno, vsi zabojniki, neprodušno zaprte posode in kontejnerji z bolj in manj nevarnimi odpadki pa skrbno zloženi in označeni z najrazličnejšimi označbami. Da je treba za vsakršno varno odstranjevanje odpadkov, nevarnih pa še posebej, poskrbeti tam, kjer ti nastajajo, vedo povedati strokovnjaki, in zdi se, da v zadnje čase že kar zloglasni center v Kidričevem tako skrbno skladiščeni odpadki tudi prihajajo. Pet večjih tovornjakov na dan jih pripeljejo in menda se ni bati, da bi bil promet zaradi postavitve novega, sodobnega centra kaj dosti večji. Da morajo za prav vse, kar tam počnejo, pridobiti najrazličnejša okoljska dovoljenja in soglasja, poudarjajo v Saubermacherju in se priznavajoč, da bi morali javno in glasno o svoji dejavnosti spregovoriti že pred letom, zdaj odločajo za dialog z domačini. Ti, razjarjeni, ker ne vedo (več), komu naj verjamejo, bi najraje, kar vse, kar je onesnažujočega, pregnali iz svojih krajev, a ker se z zgodovinsko dediščino in kruhom, ki jim ga daje tovarna, ne gre igrati, so zdaj (podpisani) odločeni narediti vse, da vsaj Saubermacher svoje skladišče preseli kam drugam. Sami so zato, da se rešijo neznanega, zbrali 500 podpisov in jih bodo jutri predali županu Kidričevega. Naj ve, da oni niso za nadaljevanje zgodbe o organiziranem zbiranju nevarnih in nenevarnih odpadkov.

Žal so v tej svoji budnosti, ki jo je razumeti, pozabili na še eno zgodbo, tisto, ki jo pišejo kar sami, in bi bilo zato dobro, da bi obenem zbirali podpise tudi za ozelenitev gramoznic. In s tem povezanim drugačnim ravnanjem z naravo, ki se ne začne na tujem dvorišču, temveč pred lastnim pragom. In z lastnim ravnanjem.

SLAVICA PIČERKO PEKLAR

Objavljeno v Večeru, v četrtek, 21.4.2011

Vir: http://www.vecer.com/clanekpod2011042105639941

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: