S podeželskim razvojem v mesto?

Iz kolumne Bodičaste zgod(b)e

Cesta, po kateri se vozim na Ptuj, je z vsako pomladjo bolj uničena. Včasih smo ji rekli celo magistralka, zdaj niti ne vem, v katero kategorijo cest sodi, vsekakor pa po svojem videzu ne med državne ceste, ki povezujejo ne samo slovenske vasi in mesta, pač pa vodijo tjakaj čez mejo. Pa so tiste ceste, ki niso (več) na območju Evropske unije, širše, z gladko in ravno asfaltno prevleko, in celo kolesarji in pešci imajo tam kje hoditi in voziti.

Prav imajo tisti, ki vabijo, naj deželo na sončni strani Alp spoznavamo po stranskih poteh. Te so namreč, vsaj v zadnjem desetletju, vse bolj urejene in makadama zdaj tam doli na Ptujskem pa še kakšnem polju skoraj ni več videti, razen seve na že omenjenih glavnih poteh. Vsako leto je več urejenih vaških središč na podeželju, saj občine, ki dajo kaj nase, skrbno ravnajo z denarjem, ki ga je mogoče pridobiti za razvoj vaških jeder. Klopce ob cerkvah in kapelah, zelenice, ki jih domačini skrbno negujejo in varujejo, otroška igrala in ob popoldnevih vaška mladež, ki tam, vsem na očeh, preživlja proste trenutke. V Župečji vasi na Dravskem polju so domačini še kako ponosni na urejeno okolico vaške cerkve sv. Antona, med počitnicami, pravijo, je tam shajališče mladih, ki si kar sredi vasi priredijo še kak piknik, pa pridejo na pečen krompir in koruzo še vsi, ki bi sicer vili roke, češ, ta naša mladina! Kot to, brez posebnega uspeha, da bi bilo drugače, počnejo ljudje v mestu, ki o kakem urejenem mestnem jedru, kjer bi se zbirali, posedali ob fontani in se družili kar tako zaradi prijaznosti do sosedov in someščanov, lahko le sanjajo. V mestu denarja za razvoj vaških jeder pač ni in zato v mestu skoraj ni videti mladih, ki bi se družili vsem na očeh. Pač pa je te mlade srečati pod avtobusno postajo, v odmaknjenih mestnih ulicah, ob koncih tedna pa na osrednji mestni tržnici, kjer te dni že navsezgodaj zjutraj in pozno v noč vse svoje skrbi utapljajo v alkoholni in še kakšni omami.

Z urejenimi vaškimi jedri in s športnimi igrišči, ki pa prepogosto samevajo, se ponašajo tudi kraji na Ptujskem polju. In tam bodo poleg kanalizacijskega omrežja poskrbeli še za izgradnjo kolesarskih in pešpoti, da bo mogoče do Ptuja brez strahu tudi kolesariti. Pa je že zdaj, čeprav se je gradnja v sosednji občini komaj prav razcvetela, na dlani, da se bo kolesarska pot na koncu markovske občine zlila s prometno cesto, ki je s svojimi petimi kilometri do mesta tako zelo nevarna, da se le redki kolesarji upajo zapeljati po njej. Da se bodo, enkrat v prihodnje, osnovnošolci namesto s šolskim avtobusom iz vasi do mesta lahko zapeljali kar s kolesi, so za zdaj le neuresničljive sanje in še kakšna generacija osnovnošolcev bo svojo mladost preživljala, čakajoč na avtobus, namesto da bi mladi in polni energije sedli na kolo in odpeljali v svet. Pa čeprav za zdaj le v šolo, po znanje, ki jim bo koristilo – ali pa tudi ne – v življenju.

V letih, ko so v naši deželi nekoč velike občine razpadle na veliko število manjših, gre razvoj svoja pota. Podeželje dobiva novo, mikavnejšo podobo, ljudje so v manjših občinah pripravljeni kaj dobrega za svoje vasi narediti še vedno s prostovoljnim delom, še več seveda naredijo z denarjem, ki ga je mogoče dobiti na račun nerazvitosti in demografske ogroženosti. In ker so razvojni denar v preteklih letih lahko koristili predvsem za izgradnjo vaških poti in cest, so pač poskrbeli za asfaltiranje poti, ki bi, pošteno priznajmo, lahko vabile tudi z urejeno makadamsko podobo. Tisti v državi upravi in še dlje, v kakšni od evropskih pisarn, v dobri veri, da z delitvijo razvojnega denarja resnično podpirajo napredek, ne vedo ali nočejo slišati, kakšne so resnične razvojne prioritete slovenskega podeželja, in da bi tudi tam, kjer ne bo nikdar zgrajena avtocesta, ljudje radi urejene glavne prometnice, ob njih pa kolesarske in pešpoti.

V mestu, kamor se najpogosteje zapeljem kar s kolesom, bi bilo treba najti denar za oživitev mestnega jedra. Saj hiše na zunaj in na prvi pogled niti niso tako zelo ubožne, a vendar v njih ni kaj doživeti, kaj videti in vse manj kupiti. Mesto bi zdaj, bolj kot za karkoli, denar potrebovalo za svojo duhovno prenovo – no, če se ta sploh lahko tudi zares kupi z denarjem? – in potem bi sredi mesta morda kdaj lahko uzrli tudi fontano, ob njej pa meščane, ki bi uživali v želeni podobi, pa ne prihodnosti, pač pa sedanjosti.

SLAVICA PIČERKO PEKLAR

Objavljeno v Večeru, v četrtek, 19.5.2011

Vir: http://www.vecer.com/clanekpod2011051905647398

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: