Podstavek za neke druge čase?

Iz rubrike Komentiramo

V njemu lastnem slogu je nekdaj prvi mož Taluma ošvrknil ravnanje tistih, ki so “tako ali drugače” sodelovali pri izginotju doprsnega kipa Borisa Kidriča s prvotne lokacije. Da misel ni njegova, pač pa je aforizem že pred mnogimi leti napisal eden najbolj pronicljivih in Danilu Topleku najljubših piscev aforizmov Jerzy Lec, je priznal govorec in povedal: “Ko rušite spomenike, čuvajte podstavke. Vedno se lahko uporabijo.”

Potem ko je na začetku letošnjega leta, po skoraj štiridesetih letih, iz manjšega parka sredi Kidričevega izginil doprsni kip revolucionarja, politika, gospodarstvenika Borisa Kidriča, po katerem se imenujeta kraj in občina, nekdaj pa je njegovo ime nosila tudi tovarna, in ni bilo videti, da bi se občinsko vodstvo zaradi tega kaj posebno čudilo niti ni pokazalo zanimanja, da bi obglavljeno spominsko obeležje kakorkoli uredilo, so se zamislili v tovarni. Na predlog, da bi skupaj poskrbeli za vrnitev spomenika kraju in ljudem, jim je župan odgovoril, da občina pri ponovni postavitvi spomenika ne bo sodelovala, saj kot je Anton Leskovar pojasnil tudi nam, “so zdaj neki drugi časi”. Tako so za spomenik, njegovo postavitev in kulturni program poskrbeli kar v Talumu samem. Pa se je pretekli petek pred upravno stavbo največje tovarne daleč naokoli zbrala pisana množica ljudi, s praporom so prišli člani območnega združenja borcev za vrednote NOB, nekdanji delavci Taluma so se pridružili zdajšnjim, stari starši so s sabo pripeljali vnuke, vsi pa so prisluhnili prijetnemu kulturnemu programu, v katerem, kot je bilo pričakovati, ni sodelovala domača šola, čeprav se tudi ta še vedno imenuje po Borisu Kidriču, pač pa, kar je bilo pričakovano, pihalni orkester Taluma in mlada glasbenika.

V Kidričevem tako tudi zadnje javno dejanje, vrnitev spomenika pred upravno stavbo Taluma – tudi v drugo je doprsni kip izdelal akademski kipar Viktor Gojkovič – ni privedlo do kakršnekoli sprave med ljudmi različnih pogledov. Tako ostajajo na eni strani tisti, ki se s civilno iniciativo potegujejo, tako vsaj pravijo, “za drugačno Kidričevo”, na drugi občinsko vodstvo s somišljeniki, na tretji ljudje iz tovarne, na četrti, peti in kdo bi še vedel kateri strani pa ostajajo vsi, ki jih nikakršna dogajanja ne pretresejo niti ne pritegnejo in ki najraje stojijo ob strani, s figo v žepu in obračajoč se po vetru, ki že od njega dni zna potegniti tam čez Dravsko polje.

Ali kot je že rekel govorec in poznavalec tržišč najrazličnejših kovin, tudi brona: “Bron je bil takšnih miselnih, fizičnih in logističnih naporov, kot jih predstavlja odstranitev več kot sto kilogramov težkega kipa, vreden le v času, ko je bil resnično cenjena kovina – v bronasti dobi! Danes so njegovo vlogo prevzele druge kovine in zbiralci odpadnih kovin to dobro vedo. Drugi pa očitno ne!” Tako se je, vsem na očeh, v Kidričevem nadaljevala in sklenila zgodba, povezana z doprsnim kipom Borisa Kidriča. Ne ve se, kdo ga je odnesel, ve pa se, kdo ga je vrnil kraju in ljudem.

SLAVICA PIČERKO PEKLAR

Objavljeno v Večeru, v sredo, 25.5.2011

Vir: http://www.vecer.com/clanekpod2011052505649021

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: