Kdor želi, se jim lahko pridruži!

Sosednji prijatelji so skupina mladih, ki se zadnjih šest let druži v Kidričevem. Nazadnje so dobili ključe knjižnice in tam preživeli sobotno popoldne. Junija bodo predstavili svojo raziskavo o mladih

Kot v mladinskem romanu Antona Ingoliča Mladost na stopnicah smo z dekleti Monjo, Nino, Suzano – no, z nami je bil še sedmošolec Gašper – posedle na stopnice pred knjižnico v Kidričevem in čakale, da pride še kdo. “Moji sošolki Andreja in Julija sta že na poti,” je po enem od telefonskih pogovorov sporočila petošolka Suzana, nato pa se vsa nasmejana pridružila našemu pogovoru: “Doma rečem, da imamo sestanek pred občino, z Žanom in drugimi, pa lahko grem.”

Starši so za akcijo mladih

Srečo z domačimi ima tudi šestošolka Monja, saj jo mama celo vzpodbuja, naj bo aktivna, naj gre med mlade, ki se zbirajo pred občino: “Z vlakom smo pred časom šli v Maribor, tam pa skupaj v kino in na sladoled. Čisto lepo smo se imeli, pa tudi takrat, ko imamo le srečanje, na katerem se pogovarjamo, je zabavno.” Nina je spomnila, da majsko drevo, ki so ga letos postavili med bloki v naselju, še vedno stoji, pripravili pa so tudi že turnir v odbojki in badmintonu. V pustnem času so se z vlakom odpeljali na Ptuj in si tam ogledali največji slovenski karneval. “Oh, smo se zabavali. To je bilo dosti bolje kot se s starši drenjati po pustnih ulicah. Tudi letošnja postavitev mlaja je bila nekaj posebnega, saj je ta že kar pošteno velik, veliko dela pa smo imeli tudi z njegovo krasitvijo in postavitvijo, pri čemer so nas spremljali, z oken, bolj od daleč, tudi okoliški prebivalci Kidričevega,” se spominja Nina, ki se z vlakom, tistim ob 5.15, vsako jutro odpelje v Maribor, kjer obiskuje 2. letnik zdravstvene šole. “Za nas, v Kidričevem in bližnjih vaseh, je vlak svojevrstno okno v svet. Sedeš nanj in se že pelješ. Sam ali pa z družbo prijateljev. Mi se bomo zagotovo še kdaj kam popeljali,” se nasmiha Nina, ki bi včasih, ko se mora še kaj učiti, rada, da bi bilo na vlaku le malo tišje, tako pa mladi, pa tudi tisti, ki odhajajo na delo, na ves glas klepetajo, z učenjem pa tako ni nič.

Raziskava o mladih v Kidričevem

Žan Jerenko je dijak prvega letnika zdravstvene šole v Murski Soboti; med tednom živi v dijaškem domu, ob koncih tedna se vrača v domače kraje. Že od nekdaj, pravijo njegovi prijatelji, je zelo dejaven, okrog njega se mora vedno nekaj dogajati, zdaj pa že nekaj časa vodi skupino Sosednji prijatelji Kidričevega. “Naša prva srečanja so se zgodila že leta 2006, takrat bolj občasno, zdaj se srečujemo najmanj enkrat mesečno; danes imamo ključ občinske knjižnice, kamor se bomo umaknili pred dežjem, sicer pa včasih posedimo kar zunaj ali pa se zberemo pri katerem od članov doma. Zadnje čase se veliko pogovarjamo o življenju nas mladih v Kidričevem. Naredili smo anketo, dobili več kot osemdeset odgovorov, zdaj pa te analiziramo, pišemo prispevke o svojem pogledu na življenje v Kidričevem in okolici, za pomoč smo prosili tudi šolo, pogovarjali smo se s tukajšnjim policistom, in če bo vse po sreči, bomo konec junija vabili na predstavitev te naše raziskovalne naloge. Pri njeni izdelavi je zelo aktiven osmošolec Patrik Komljenovič, ki je tudi podvoditelj naše skupine, a je danes na rojstnem dnevu, pa ni mogel na srečanje,” je na sobotnem popoldanskem druženju omenjal Žan, ki mu kot voditelj skupine pomaga še Matteo Polanič, kot podvoditelj pa Jan Murata.

Premladi za društvo, dovolj stari za druženje

“Običajno se nas na srečanju zbere kakih dvanajst; smo neformalna skupina, saj društva, zaradi naše mladosti, ne moremo ustanoviti, a počasi nas kot enakovredne partnerje sprejemamo tudi druga društva v občini. Bili smo že na občini in tam predstavili svoje delovanje. V času, ko se tudi v Kidričevem uživanje drog še kar povečuje, je dobro, če mlade potegnemo na neka druga pota, in mi to počnemo. Nikogar ne silimo, da se nam pridruži, a zdaj že vsi vedo, da smo skupina, kjer se veliko pogovarjamo. Ko imamo nekaj več časa in zberemo dovolj denarja (iz žepnin, ker sponzorskih sredstev pač ne dobivamo, pa bi jih bili veseli), pa se z vlakom zapeljemo v bližnja mesta,” pravijo člani skupine in dodajajo, da so skoraj vsi aktivni tudi v cerkvi. Tam prepevajo v mladinskem pevskem zboru, ki ga vodi kdo drug kot Žan, ali so dejavni v skupini ministrantov. “Kar sedemindvajset nas je v mladinskem zboru, ki ga je slišati vsako nedeljo pri enajsti maši, ministrantov je v naši cerkvi kar petnajst,” so se postavili sogovorniki in dodali, da bodo to leto zagotovo vabili še na kakšno odmevno prireditev, morda celo, če bo zima takšna, kot mora biti, na postavljanje igluja. Prav s tem so pred leti namreč začeli, letos ga zaradi pomanjkanja snega, mraz je že bil, niso postavili, a v prihodnje bodo prav druženju ob različnih sproščujočih aktivnostih namenili še več časa in energije.

 SLAVICA PIČERKO PEKLAR

Objavljeno v Večeru, v četrtek, 17.5.2012

Vir: http://www.vecer.com/clanekpod2012051705784670

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: