Domačega (znanja) ni nikdar preveč

Iz Večerove kolumne Bodičaste zgod(b)e

Za kmeta bo že, je veljalo nekdaj, ko se je tudi vedelo, kdo ima debel krompir in so se vsi na vasi čudili, če se je kak kmet odločil svojega sina ali bog ne daj hčer poslati v šole. Pa so tisti časi že zdavnaj mimo in se brez umnega kmetovanja tudi računica na kmetih ne izide. Možnosti za izobraževanje je dandanes veliko, nekateri, predvsem tisti v državnih službah, ki o kmetovanju povečini pojma nimajo, pa bi jih to že zaradi njihovih služb moralo še kako zanimati, menijo, da še preveč. Tisti, ki se še dajejo s slovensko zemljo in njeno rodnostjo, vedo povedati drugače in spoznavajo, da samozadostnosti tudi na kmetijskem trgu ni nikdar (pre)več in da k njej sodi tudi nenehno usposabljanje kmečkega življa.

Da bi kmete, tiste, ki delajo z zemljo in na zemlji in ki v svojih hlevih še redijo domače prašiče in teličke ter začnejo jutra z molžo krav ter skrbijo za rod slovenskih čebeljih družin, po vsem znanju, ki ga zahteva sodobno kmetovanje, postavili ob bok tistim iz konkurenčne Evrope, se je preteklo jesen v več slovenskih krajih začelo usposabljanje, ki ga financirata Evropska unija in ministrstvo za kmetijstvo. Kmetijskim pridelovalcem ni treba drugega kot udeležiti se brezplačnih delavnic, seminarjev, tečajev in kar še takega organizirajo izvajalci teh programov. Na Ptuju se je za sodelovanje v projektu odločila, po pričakovanjih, tukajšnja biotehniška šola in s svojimi strokovnimi sodelavci pripravila pisano paleto najrazličnejših usposabljanj, a kaj ko pričakovanega zanimanja za sodelovanje kar ni in je komaj mogoče zadostiti vsem razpisnim pogojem, ki jih morajo izpolnjevati organizatorji tega še to leto trajajočega izobraževanja, da bodo tudi zares prejeli obljubljeni denar. Naših ljudi kot da še vedno ne zanima, kako organizirati delo na svojih malih gospodarstvih, da bodo ob letu pod črto beležili pozitivne rezultate in bo na kmetiji ostal kak evro ne le za nova vlaganja in nakupe novih kmetijskih strojev, pač pa tudi za kak strokovni izlet na tuje in, zakaj pa ne, oddih, ki si ga naši kmetje vse težje privoščijo. Tako pa se zdi, da se vsi skupaj najraje vrtijo v začaranem krogu dela od jutra do večera in spoznavanj, da itak ne gre na bolje in bo propadla še kakšna mala kmetija. Pa bi lahko bilo tudi drugače, tako vsaj kažejo izkušnje iz tujih logov, kjer znajo vsako ovčjo dlako drago prodati in je prodaja domačih izdelkov na kmetijah vsakdanja praksa.

Prav na Ptuju, kjer medtem ni čutiti pričakovanega zanimanja za kmetijska usposabljanja – ob tem pa so vse bolj poslušani najrazličnejši kmetijski nasveti priznanih strokovnjakov, ki govorijo iz lastnih izkušenj -, so pred dobrima dvema desetletjema z razstavo, poimenovano Dobrote slovenskih kmetij, naredili korak naprej in v teh letih dodobra tlakovali začrtano pot. A kaj ko se, prej na domačih kot na sosednjih tleh, vedno kaj zaplete. Tako je s preverjeno kvalitetnimi domačimi proizvodi še vedno težko najti pot do kupcev, pa bi ti ob primerni ponudbi prav radi segali po domačem, a v poplavi še vedno poceni uvožene hrane potrošniki pozabijo na doma pridelano in je težko namesto v nakupovalne centre zaviti na kakšno kmečko dvorišče, kmetijsko zadrugo ali kar na tržnico. No, tukaj se, vsaj na Ptuju, začne nova zgodba. Tista, o kateri že desetletja razpredajo v mestu, ki kar ne najde poti do drugačne podobe tržnice. Ta bi morala biti, vsaj tako velja za Ptuju podobna meščanska mesta, zbirališče domačinov, pa tja zavijejo le še redki in je zato v mrazu in hladu tudi vse manj branjevcev in branjevk, ki bi še kljubovali počasnemu umiranju stoletnih navad.

Da vendarle ni vse tako brezupno, kot se morda zdi, kaže sprehod po domačih kmetijah, kjer se večina kmečkih pridelovalcev lahko postavi z dobro tehnološko opremljenostjo. Dovolj ti naši kmetje premorejo tudi zagnanosti in pripravljeni so slediti novostim, le da jim je te treba predstaviti tako, da sami začutijo, da bo “iz tiste moke tudi kaj kruha”. Če je tako, se zgodi, kot se je preteklo jesen, ko smo s sosedi segali po drugem pridelku mladega krompirja, ki je sredi oktobra zrasel na njihovem žitnem strnišču. No, kako je že tisto o debelem krompirju neukega kmeta?

SLAVICA PIČERKO PEKLAR

Objavljeno v Večeru, v četrtek, 10.1.2012

Vir: http://www.vecer.com/clanekpod2013011005871639

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: