Odločen “ne” sežigu odpadkov

Iz Večerove kolumne »Okolje in družba«

Ni več novica, da ministrstvo za okolje načrtuje v Sloveniji izgradnjo ene ali celo dveh sežigalnic odpadkov. Težko je reči temu ministrstvu, da je za okolje, vedno znova namreč deluje proti njemu. Tako kot pri TEŠ 6 se tudi pri sežigalnicah lahko vprašamo, kdo so strici iz ozadja, ki želijo tu zaslužiti. Jasno je namreč, da je izgradnja sežigalnic škodljiva, nepotrebna in ekonom­sko neupravičena. Po drugi strani pa obstajajo dobro preizkušene, učinkovite in donosne rešitve problematike odpadkov, ki lahko hkrati ustvarijo na tisoče novih delovnih mest, ki jih Slovenija tako zelo potrebuje.

Zakaj na ministrstvu, če želijo dobro okolju, ne slišijo besed evropskega komisarja za okolje Janeza Potočnika, ki je nedavno dejal, da je “prakso sežiganja treba prekiniti in takoj začeti popolno recikliranje. Recikliranje plastike je daleč pod mejo možnega. Celo v državah, kjer imajo možnost predelati visok odstotek plastike, je izvajalci ne dobijo dovolj, saj je drugim skupinam v interesu, da jo v toplarnah spreminjajo v toploto. Moč sežigalnih lobijev je še vedno višja od reciklažnih, kar je nesprejemljivo z več vidikov, med drugim tudi zaradi dejstva, da reciklažna industrija ponuja veliko več stabilnih delovnih mest od sežigalne.

Sežigalnice, ki se gradijo za več desetletij, za rentabilno poslovanje potrebuje­jo ogromne in stalne količine odpadkov, ki pa jih v Sloveniji ne bo dovolj, še posebej če pogledamo trende vse večjega deleža ločeno zbranih odpadkov in smernice EU, ki podpirajo preprečevanje nastajanja odpadkov.

Zaradi potreb po stalnih in velikih količinah odpadkov seveda sežigalniškim lobijem ni v interesu, da bi odpadke predelali ali zmanjšali njihovo količino, zato se proti temu močno borijo. Praksa je, da sežigalnice z lokalnimi skupnostmi sklenejo pogodbe, po katerih jim morajo te zagotavljati stalne količine odpadkov, ki se ne smejo zmanjševati! S tem lokalne skupnosti izgubijo lokalna, regionalno razporejena zelena delovna mesta, povezana s ponovno uporabo in predelavo odpadkov. In teh ni malo! Evropska komisija je v letu 2012 ocenila, da bi lahko do leta 2020 v EU ustvarili več kot 400.000 novih delovnih mest, povezanih s predelavo odpadkov.

Kaj pa okolje? S sežigom odpadkov proizvedemo okoli štirikrat manj energije, kot bi je privarčevali, če bi te odpadke reciklirali, poleg tega pa predelava in ponovna uporaba ustvarita skoraj desetkrat več lokalnih zelenih delovnih mest.

Da sežigalnice niso tako idealna rešitev, kot se na prvi pogled zdi, kaže tudi dejstvo, da po sežigu nenevarnih odpadkov še vedno ostane petina vhodne količine odpadkov v obliki pepela, ki je nevaren odpadek in zato zahteva posebno in dražje ravnanje in odlaganje na posebna odlagališča za nevarne odpadke.

Skupnosti po vsem svetu se upirajo sežigalnicam tudi zaradi emisij zdravju nevarnih plinov. Primerov ne manjka. Spomnimo se samo na primer multinacionalke Lafarge v Zasavju. In kako zanimivo. Lafarge je proti izgradnji novih sežigalnic v Sloveniji. Boj za to, kdo bo sežigal naše odpadke, se že začenja.

Še hujše je, da imajo sežigalnice namen postaviti v že tako degradirani Ljubljani ali Mariboru. In to kljub temu, daje Evropska komisija leta 2010 vložila tožbo proti Sloveniji prav zaradi čezmerno onesnaženega zraka v obeh mestih. V Ljubljani danes zaradi onesnaženega zraka umre okoli 150 mešča­nov na leto – to je več, kot je žrtev prometnih nesreč v vsej Sloveniji!

Petra Matos

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 28.1.2013

Vir: http://www.vecer.com/clanekoko2013012805877828

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: