Napis v Lovrencu pri Kidričevem buri duhove

Pisma bralcev

Na proslavi občine Kidričevo dne 22. 6. 2014 so me nekateri vprašali oziroma opozorili o “napačnem” napisu na novi nagrobni plošči na pokopališču v Lovrencu pri Kidričevem. Na njej piše, da so tukaj pokopani umrli iz partizanskega taborišča Strnišče. To vznemirjanje je letelo (tudi) name kot avtorja knjige Ormoški Petriček, od koder izvira omenjeni spisek tam pokopanih. Zato se v domači medijski polemiki tudi oglašam in dodajam k domnevi o napačnem napisu svoje mnenje.

Pobuda za ta spomenik je nastala na podlagi že omenjenega spiska kot edinega vira v Sloveniji – seznama mrtvih, tukaj pokopanih iz koncentracijskega taborišča v Strnišču od 5. do 15. 8.1945, ki ga je zbral takratni lovrenški župnik g. Špindler. Ta seznam je pregledal in kot zgodovinski vir prvi uporabil zgodovinar Janez Janžekovič kot soavtor omenjene knjige o zaprtih otrocih v Strnišču in nato še v Ormožu. Nekateri svojci so šele sedaj izvedeli, kje počivajo njihovi sorodniki. V Petričku so nas zanimali predvsem otroci, zato smo v tej knjigi objavili le sezname umrlih otrok v koncentracijskem taborišču Strnišče in nato v ormoški graščini. V omenjenem seznamu, ki ga je naredil g. Špindler, pa so omenjeni tudi drugi mrtvi, ki so jih med 5. in 15. 8. 1945 pripeljali iz taborišča, da bi jih pokopali na lovrenškem pokopališču. Ta seznam obsega 54 umrlih z imeni in priimki, različnih starosti, med njimi tudi 13 otrok.

Tako se je med svojci omenjenih žrtev na avstrijskem Koroškem porodila želja po postavitvi skupnega nagrobnega znamenja na tem pokopališču. Zbrali so denar in preko slovenskega odbora za označevanje zamolčanih grobišč nedavno postavili to nagrobno znamenje.

O napisu na nagrobniku pa sledeče: koncentracijsko taborišče Strnišče je ustanovila slovenska Ozna, 90 odstotkov operativnega vodstva je prišlo iz partizanskih enot s Pohorja, iz Haloz in Prekmurja, le okoli 10 odstotkov pa vaških aktivistov, ki do tedaj niso bili v partizanih.

To največje koncentracijsko taborišče na Slovenskem je bilo namenjeno povečini civilnim prebivalcem nemške narodnosti, ki so jih nameravali izgnati iz Slovenije in jim zapleniti vse premično in nepremično premoženje. V resnici pa v taborišču niso bili internirani samo Nemci, temveč pripadniki različnih narodov, predvsem veliko Slovencev, ki so bili z Nemci sorodstveno povezani ali pa so med vojno opravljali kakšne službe v nemški okupacijski upravi. Takratni interniranci vedo povedati, da so ponje prišli partizani in jih s tovornjaki vozili v Strnišče. Vedo tudi povedati, da so jim partizani med vožnjo prepevali: “Sedaj gremo, gremo, nazaj se več ne vrnemo …” in da so jih v taborišču stradali in pretepali partizani. Sploh se ne spomnim, da bi kateri pričevalec v Avstriji rekel, da so jih v Strnišču pretepali in stradali oznovci in knojevci. Seveda so oznovci in knojevci bili partizani, pa četudi so nekateri bili mobilizirani šele v aprilu in maju 1945. Je že res, da partizani niso vodili samo narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju, temveč tudi boj za prevzem oblasti in socialistično revolucijo. Partizanov žal ne moremo ločiti od njihovih voditeljev, pa čeprav se del partizanov z njihovimi dejanji ni strinjal. Tisti, ki so si upali to nestrinjanje glasno izraziti, so doživeli enako usodo kot interniranci v taboriščih ali od Vosa in Ozne likvidirani nesrečniki med vojno in po njej.

Svojci žrtev komunističnega taborišča v Strnišču so lahko postavili spomenik le za 54 žrtev, ki so imele vsaj to srečo, če lahko tako rečem, da so bile pokopane v blagoslovljeno zemljo na lovrenškem pokopališču. Kaj pa nekaj sto ali morda tisoč preostalih žrtev tega taborišča? Ali ni že čas, da nekdo pove, kje so pokopane? Vemo, da večina umrlih leži v neblagoslovljeni zemlji okoliških gozdov in gramoznic, nekateri pa tudi na Pohorju. Nekatera mesta morišč na Pohorju je pokazal pokojni Zdenko Zavadlav, ki je bil v času pobojev namestnik pooblaščenca Ozne v Mariboru. Bilo bi prav, da bi tudi na grobovih teh nesrečnikov lahko njihovi svojci prižgali svečko in se poklonili njihovemu spominu. Vsak človek ima pravico do groba in spomina.

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 7. julija 2014

Rajko Topolovec, Ptuj

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: