Društva. Zadruge. Občine

Če je občina res skupnost članov občine oziroma skupnost občanov, potem je treba na novo premisliti zakonsko opredelitev odločevalske vloge članov v tej članski strukturi

Posamezniki so lahko iz takšnih ali drugačnih razlogov povezani v organizirane skupine oziroma članske organizacije, torej v organizacije, ki predstavljajo formalno organizirano skupnost ljudi oziroma skupnost članov. Najbolj značilne članske organiza­cije pri nas so vsekakor društva, kjer gre za neprofitno interesno povezovanje članov. Pogoste so tudi zadruge, kjer gre za gospodar­sko povezovanje članov.

Povsem smiselno se je vprašati, ah so tudi občine oziroma samou­pravne lokalne skupnosti članske organizacije. Pri društvih in zadrugah je treba poudariti še, da gre za demokratične članske organizacije, kar pomeni, da so vsi člani enakopravno vključeni v upravljanje organizacije. Tako za društva kot za zadruge je z zakonom določeno, da je najvišji organ odločanja tovrstnih organizacij zbor vseh članov oziroma občni zbor oziroma skupščina članov.

Člani kot temeljni gradniki

Posebnosti članskih organizacij lažje prepoznamo, če jih primerja­mo z drugačnimi formami, kot so recimo kapitalske družbe. Članske organizacije konstituirajo člani, za razliko od kapitalskih gospodar­skih družb, ki jih konstituira kapital. V članskih organizacijah so posamezniki kot člani sami kot osebe konstitutivni del teh organizacij, pri kapitalskih družbah pa posamezniki nastopajo kot lastniki kapitala, ki konstitui­rajo kapitalsko družbo.

Razlika obstaja tudi v splošnopogo­vorni dikciji “mi smo društvo”, “mi smo zadruga”, za razliko od “jaz imam v lasti d.o.o.”, “jaz imam v lasti delnice nekega d.d.”; gre za razliko med biti del nečesa in imeti nekaj v lasti. Člani društva ali zadruge nimajo v lasti društva ali zadruge, ampak so društvo oziroma so zadruga.

Posameznik kot član članske organizacije je konstitutivni element, torej temeljni gradnik, ki skupaj z drugimi gradniki, člani, določa substanco zgradbe (društva, zadruge). Z odvzemanjem, dodajanjem in menjavanjem gradnikov se torej spreminja sama substanca zgradbe; izstopanje članov in vstopanje novih članov spreminja samo organizacijo. Medtem lahko pri kapitalskih družbah kapital, ki konstituira gospodarsko družbo, prosto menjava svojega lastnika, ne da bi se s tem spremenila substanca te družbe.

Skratka, vloga posameznika kot člana v članskih organizacijah je specifična: v organizacijo vstopa kot konstitutivni element oziroma gradnik, enakopravno z vsemi člani sodeluje v odločanju/upravljanju, brez navedbe razloga lahko izstopi, dolžan je spoštovati pravila organizacije in hkrati ima pravico aktivno sodelovati pri formiranju teh pravil.

Najvišji organ odločanja

Društva in zadruge so z zakonom določene kot organizirane skupine posameznikov (lahko tudi pravnih oseb), za katere je značilno interesno povezovanje in demo­kratično upravljanje. Ključna in hkrati edina bistvena razlika med društvi in zadrugami je v tem, da se člani društev povezujejo z namenom opravljanja prvenstveno neprofitnih dejavnosti, medtem ko se člani zadrug povezujejo z namenom skupne skrbi za gospodarske koristi članov; ali drugače, društva pretežno opravljajo netržne dejavnosti, zadruge pa tržne. Organizacijsko so si društva in zadruge na las podobne.

1. člen zakona o društvih določa: »Društvo je samostojno in nepridobitno združenje, ki ga ustanoviteljice oziroma ustanovitelji ustanovijo zaradi uresničevanja skupnih interesov. Društvo si samo določi namen in cilje, dejavnost oziroma naloge tet način delovanja, odločitve o upravljanju društva pa neposredno ali posredno sprejema­jo članice oziroma člani društva.« In 13. člen zakona določa: “Temeljni akt in njegove spremembe ter druge najpomembnejše odločitve v društvu sprejema zbor članov, ki ga sestavljajo vsi člani:’ Najvišji organ društva je torej zbor vseh članov (občni zbor oziroma skupščina), kjer po zakonu vsi člani odločajo enakopravno.

Podobno velja za zadruge. 1. člen zakona o zadrugah določa: “Zadruga je organizacija vnaprej nedoločenega števila članov, ki ima namen pospeševati gospodar­ske koristi in razvijati gospodarske ali družbene dejavnosti svojih članov ter temelji na prostovolj­nem pristopu, svobodnem izstopu, enakopravnem sodelovanju in upravljanju članov.” In 15. člen zakona določa: “Najvišji organ zadruge je občni zbor članov zadruge.”

Za zadruge in za društva lahko torej rečemo, da so vsaj na papirju popolne demokratično organizira­ne skupine, v praksi pa vseeno pogosto zaradi zelo slabe aktivno­sti članov ne delujejo tako demo­kratično. Člani društev in zadrug se žal premalo zavedajo pomena svojih pravic in dolžnosti, ki se

nanašajo na določila o soupravlja­nju in soodločanju. In glede na to, da je skoraj vsak drugi prebivalec Slovenije član kakšne takšne članske organizacije, je tu vsekakor velik potencial za prebuditev aktivne participacije v soodločanju in soupravljanju v zadevah, ki so v interesu posameznikov.

Občine kot članske organizacije

V mnogih točkah nas tudi občine oziroma samoupravne lokalne skupnosti zelo spominjajo na takšne članske organizacije, kot so društva in zadruge. 1. člen zakona o lokalni samoupravi določa: “Ta zakon ureja občine kot temeljne samoupravne lokalne skupnosti”; določa torej, da so občine skupnosti. Nadalje 11. člen zakona o lokalni samoupravi določa: “Osebe, ki imajo na območju občine stalno prebivališče, so člani občine (v nadaljnjem besedilu: občani). Občani v občinah odločajo o zadevah lokalne samouprave preko svetov, sestavljenih iz članov, ki jih volijo svobodno in tajno na podlagi neposredne, enake in splošne volilne pravice. Občani v občinah odločajo o zadevah lokalne samouprave tudi neposredno – na svojih zborih, z referendumom in preko ljudske iniciative.«

Občina torej ni neki teritorij ali skupek premoženja ali občinska oblast, ampak je občina skupnost članov občine oziroma skupnost občanov.

Vendar pa za občine ne velja, da je najvišji organ odločanja zbor vseh članov (kot to velja za društva in zadruge), ali še slabše, zbor vseh članov sploh ne šteje kot organ občine, temveč zgolj kot izjema za možnost občasnega neposrednega odločanja. V 28. členu zakon določa, da so organi občine “občinski svet, župan in nadzorni odbor”, medtem ko se zbor občanov ne smatra kot organ občine, temveč zgolj kot možni po potrebi sklicani zbor. Kar ni povsem skladno z določbo, da je občina skupnost in da so tisti, ki imajo na območju občine stalno prebivališče, člani občine oziroma občani. Če je občina res samou­pravna lokalna skupnost, torej organizirana skupina ljudi, potem mora biti najvišji organ občine tisti organ, ki vključuje vse člane v tej skupnosti, torej zbor občanov.

Prejšnja vlada je začela, a ni zaključila spremembe zakona o lokalni samoupravi, zdajšnja vlada ima v koalicijskem sporazumu zapisano nalogo reforme lokalne samouprave hkrati ob reformi državne uprave. Ob tem je smiselno odpreti o tem, da, če je občina res skupnost članov občine oziroma skupnost občanov, je treba na novo premisli­ti zakonsko opredelitev odločeval­ske vloge članov v tej članski struk­turi.

Resda zakon o lokalni samoupravi že zdaj določa, da občani odločajo zadevah občine preko voljenih predstavnikov v občinski svet, vendar pa zakon vseeno določa, da je najvišji organ v občini izvoljeni občinski svet in ne zbor vseh občanov. To ni nepomembno. Ne gre zgolj za retoriko. Če za primer­javo vzamemo Ustavo Republike Slovenije, tam piše “V Sloveniji ima oblast ljudstvo” in ne piše “V Sloveniji ima oblast državni zbor, ki ga izvoli ljudstvo”.

Zakaj bi torej bili zadovoljni z zakonsko dikcijo, daje “občinski svet najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine”, kot piše v 29. členu zakona o lokalni samoupra­vi? Če je občina skupnost članov občine oziroma skupnost občanov, potem naj v zakonu piše, da je zbor vseh članov občine oziroma zbor občanov najvišji organ odločanja v občini, četudi se iz razlogov funkcionalnosti pristojnost odločanja z volitvami prenese na predstavnike v občinskem svetu.

Po svetu obstajajo zadruge z več člani kot ima Maribor prebivalcev in v takih zadrugah se odločanje iz razlogov funkcionalnosti prenese na voljene predstavnike skupščine, a kljub temu v teh zadrugah velja, da je zbor vseh članov najvišji organ odločanja, s čimer sta zagotovljena konstanten nadzor in možnost odpoklica voljenih predstavnikov.

Karolina Babič

Objavljeno v Sobotnem Večeru, v soboto, 8.11.2014

Vir: http://nov.vecer.com/

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: