»Kot župan imaš nalogo, da miriš, da ljudi združuješ«

V aktualni številki občinskega, samo-promocijskega glasila »Ravno polje«, je namesto uvodnika kratek intervju z županom občine Antonom Leskovarjem, v katerem ta med cvetoberom prizadevanj v dobro skupnosti navrže, da trenutno v Občini: »veliko pozornosti namenjamo tudi aktivnostim pri preprečevanju vzpostavitve nastanitvenega centra za migrante«. Na vprašanje novinarke M.T.: »kakšne so zadnje informacije glede vzpostavitve migracijskega centra na območju občine Kidričevo?« pa doda: »Stanje je nespremenjeno vse od obiska g. Šefica na Občini Kidričevo. Stališče Občine je tukaj jasno. Večkrat sem v javnosti poudaril, da je postavitev migrantskega centra v Kidričevem nesprejemljiva. Kritična točka se v vseh pogledih presega in moja dolžnost in naloga je, da svojim občanom zagotovim varnost. Vzpostavitve centra ne bomo dovolili. In tu je pika, ni kaj dodati.« (Vir: Ravno polje, št. 1, marec 2016) V Kidričevem, kjer je potekala prva t.i. proti-begunska vstaja, ki so jo, kot je za tednik Mladina v prispevku »Posebni oddelki SDS – Kako v Janševi stranki organizirajo spontane ljudske vstaje« poročal Borut Mekina, na podlagi namernih zavajanj orkestrirali v stranki SDS, kar naj bi posredno župan Leskovar celo priznal, tako očitno še naprej vztrajajo pri obravnavi beguncev predvsem kot varnostne grožnje. Ironično pa je ravno te dni Urad Vlade RS za komuniciranje v pripravi na »trgovino z ljudmi«, katere boter je tudi slovenska vlada, pripravil PR prispevek, ki naj bi prispeval k zmernejšemu diskurzu o beguncih v Sloveniji in Občina Kidričevo ga je (ni znano ali so to na kak način morali narediti) »pripela« tudi na svojo spletno stran. Problem je, da sporočilo tega besedila ne bi moglo biti bolj nasprotno stališčem, ki jih v imenu občine očitno še vedno zagovarja in širi kidričevski župan. Najboljši odziv na tovrstno »politično hinavščino« je v svoji kolumni za Dnevnik podala Tanja Lesničar – Pučko:

»Ko sem opazovala revolt Slovencev zoper begunce, ki jih ljudje niso videli drugače kot na televiziji, ki so demonstrirali tako rekoč načelno, preprosto so razkazovali svojo neobčutljivost, nečlovečnost, me je v bes spravljal predvsem argument, ki so jim ga na repu prinesli tudi nič hudega sluteči psihologi in sociologi, ki so skušali pojasniti dogajanje. Namreč, da se ljudje odzovejo odklonilo zaradi strahu, ta pa naj bi bil posledica premajhnega števila informacij, ki bi jih morala zagotoviti država. Nekako tako: mi nismo proti tujim otrokom, le da nam Cerar ni prišel pojasnit, da niso nevarni, zato nas je strah.

Lepo prosim. Nehajte. V Sloveniji imamo nacionalne in tuje televizijske postaje, sto radijskih postaj, tiskane medije, internet in vsa mogoča spletna omrežja. Vsakdo ve, kaj se že leta dogaja v Afganistanu, Iraku, Siriji, in kdor ne ve, živi v medvedjem brlogu, temu ni pomoči. Ves svet tudi ve, kdo je (so)kriv za vojne in preganjanje, kdo beži, od kod in zakaj, in vedeli so tudi tisti »prestrašeni« Slovenci, ki jih je skrbelo za svoje otroke. Samo za svoje, drugi naj poginejo pod bombami, v morju ali v blatu. Niso vredni naše pomoči. En tak »prestrašeni« nacionalhumanizem.

Če so torej ljudje odšli na ulice trest svoje sovraštvo, tega niso naredili iz strahu, ampak ker so od poplave informacij »slišali« le tiste, ki so jim bile všeč, ksenofobne in nacionalistične. Naj torej imajo toliko poguma in naj se ne sklicujejo na polne hlače. Saj so videti tako korajžno, na ulicah, vsi v črnem, na traktorjih ali brez, strumno vojaško skandirajo, polni sebe, svoje nacije, napihnjenega poguma. Le kaj se zgodi, da potem nenadoma pred kamero začnejo viti ročice, da so dobri ljudje, le da jih je strah dojenčkov, cepljenih za terorizem? In potem drug drugega »fopajo« s svojimi »strahovi«, ki jih gojijo kot najljubšo lončnico, brez katere sploh ne bi več hoteli živeti, v njej najdejo svoj smisel in svojo identiteto in, bog jim odpusti, tudi svoje otroke vzgajajo v ta izmišljeni strah, ki jim bo zagrenil življenje. Politična manipulacija tako, ne prvič v zgodovini, postane del osebne psihološke strukture, ki ne verjame več temu, kar vidi skozi okno, ampak paranoičnim konstruktom, s katerimi udriha po drugačnih, zraven pa kriči: Jaz sem žrtev!

Kako je že rekel Prevc, s katerim vsi solzni nonstop pojemo »ne vrag, le sosed bo mejak«, medtem ko ima Robert Kranjec na ramenih čudovito punčko? »V glavi je treba posprav’t.« Natančno tako. Resnica je preprosta. Koliko ljudi je v Sloveniji umrlo od terorizma? Niti eden. Koliko od nejamrajoče roke? Večina. Pred čim torej trepeta tista zaskrbljena mamica? V tej državi ima največ možnosti, da umre od svojega partnerja. Od tistega, ki zdaj »v strahu« pred begunci besno kupuje orožje. Ki se oborožuje enako pospešeno kot država. Na koncu se bosta gledala skozi muho. Mi bomo na sredi.«

Ali še drugače, kot je v pogovoru za RTV Slovenija o nalogah župana v takšni situaciji povedal župan avstrijske občine Železna Kapla, Franc Jožef Smrtnik: »Kot župan imaš nalogo, da miriš, da ljudi združuješ.«

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: