Kako nas osvobajata Cerar in Leskovar

maj 4, 2018

Na obletnico nacističnega napada na Jugoslavijo, 6. aprila letos, je dal župan Kidričevega Anton Leskovar (SDS) z dekretom odstraniti spomenik enemu od osrednjih figur slovenskega osvobodilnega gibanja in osvobodilne fronte Borisu Kidriču, po katerem je kraj poimenovan. Simbolična, revizionistična, ideološka, v mnogočem nelegitimna, predvsem pa ikonoklastična poteza lokalnega samovoljneža, ki se ne ozira na skupno narodovo preteklost, čeravno ne vsem enako zveličavno. Pravzaprav si je Leskovar privoščil prvovrstno politično in ideološko provokacijo na predvečer državnega praznika ob dnevu boja proti okupatorju. Ravno na dan nacističnega napada na Jugoslavijo je Kidrič sklical ustanovni sestanek Osvobodilne fronte. Lokalni veljak iz bazena Janševih demokratov se kot številni evropski politiki na skrajno desnih robovih političnega spektra zelo dobro zaveda, da vrednote antifašizma še nikoli niso bile tako šibke, kot so danes. In fašistične vrednote, kar smo videli v begunski krizi na naših tleh, še nikoli od konca druge svetovne vojne niso bile tako močne, kot so danes.

Od predsednika vlade Mira Cerarja, ki je bil slavnostni govornik na državni proslavi ob dnevu boja proti okupatorju z visoko humanitarno-politično donečim sloganom “Uporni človek je človek upanja”, bi pričakovali, da bo Leskovarjevo škodljivo potezo obsodil in se od nje ravno v imenu upornega in civiliziranega slovenskega človeka ogradil. Daleč od tega. Do vedno bolj barbarskega odnosa, ki ga država in politika goji do narodove kulturne dediščine, še posebej pa so zaradi političnih in vandalskih razlogov na udaru po državi precej gosto posejani spomeniki iz obdobja narodnoosvobodilne vojne, ni zavzel nobenega stališča. Sicer pa je tudi molk izrazito politično stališče.

Za razliko od podpredsednika SMC Milana Brgleza, esemcejevskega ideološkega kontrapandana, ki je v svojih slavnostnih govorih ob tem prazniku znal primerno politično reflektirati zapuščino in današnje sporočilo dneva upora, se je Cerar zatekel v svoj svet navidez neideološkega govoričenja novih obrazov, ki so v slovensko politiko prišli brez barve, vonja in okusa ter zavedanja teže in pomena zgodovine, ki je v dobrem in tudi slabem definirala slovenski narod. Osvobodilne fronte se je Cerar v govoru zgolj bežno dotaknil. Načrtno sredinsko predvolilno se je izognil vsem ideološkim pastem ob tej zgodovinsko občutljivi temi. Cerar je imel v mislih volilni račun, zato se je v prvi vrsti odločil, da se poskusi politično opredeliti na vrednostno-ideološkem minskem polju, ki se ga je do zdaj pragmatično izogibal.

Govoru ne more, zato tudi ni, ničesar očitati celotna slovenska desnica z Janezom Janšo na čelu. Slovensko osamosvojitev je Cerar postavil za brezmadežno nulto točko uporniške slovenske zgodovine: “Krona slovenske misli in zavračanja tuje nadvlade je nedvomno enotni izid plebiscita leta 1990, na katerem smo sprejeli odločitev o prihodnosti. In svojo vizijo obranili v osamosvojitveni vojni.” Narodnoosvobodilno borbo Cerar kvečjemu omeni kot zgodovinsko fusnoto.

V drugi polovici govora se je premier s tekočimi posli, kamor je uvrstil tudi nocojšnji slavnostni govor, sprostil in natrosil nekaj predvolilnih in ezoteričnih misli. Spregovoril je med drugim tudi o krožnem gospodarstvu in inovativnosti, domačine pa je vljudno opomnil na tujo neposredno investicijo, ki se jim obeta. “Trdno sem prepričan, da nove investicije Yaskave v Kočevju odpirajo možnosti, ki niso zgolj tehnološke, ampak se bo skozi razvoj robotike zgodil tudi razmislek o prihodnjih pogojih dela – in delovnega človeka.” Kaj ima z vprašanjem upora, ki je bistvo zgodovinske eksistence slovenskega naroda, tuja neposredna investicija, ki jo je Cerarjeva vlada subvencionirala? Verjamemo, da si je tokratni slavnostni govor z elementi predvolilnega EPP-ja Cerar spisal sam, saj iskreno pooseblja njegova štiri leta vladavine, ki naj bi bila neideološka, v prizadevanjih za napredek, reforme in delovna mesta.

A kjer nekdo trdi, da je neideološki, ga ideologija najtrdneje drži v pesti. “Slovenija niti v eni od zgodovinskih prelomnic ni izdala temeljnih interesov ne naroda ne človeštva – in to ravno zato, ker je znala oboje misliti skupaj: mislila je sebe in svet, ne pa ‘sebe kontra svetu’.” Kakšno prvovrstno sprenevedanje! Ob prvi zgodovinski prelomnici, ki jo je Cerar doživel v svoji vladavini, begunski krizi, je vlada mislila sebe kontra svetu. Na mejo je postavila rezilno žico, beguncem sistematično omejevala azilne pravice in delala vse, da begunski val čim prej prevali za Karavanke. Orbanistični ukrep je tudi nevarno pospešil širjenje sovražnega govora po državi. Cerar je v Kočevju jasno demonstriral, da je kot politik z novim obrazom sicer bolj po razmišljanju kot po retoriki bližje Janši, kot si je marsikateri volivec ali politični analitik želel predstavljati. Za ideologijo novih obrazov se skrivajo huda ideološka razočaranja. In enaka maskirna ideološka bomba lahko v rokah volivcev eksplodira tudi na letošnjih volitvah. Če kaj, se je v politiki vedno treba jasno zavedati, da je njen temeljni mehanizem ideologija. V politično razvitejših nacijah, za razliko od Slovenije, ideološki boji niso kontraproduktivni.

Uroš Esih

Vir: https://www.vecer.com/kako-nas-osvobajata-cerar-in-leskovar-6461741

Advertisements

Civilnim iniciativam na pot

julij 19, 2013

Iz Večerove kolumne »Komentiramo«

Prebivalci občine Kidričevo so se, sodeč po javnih pisanjih vsaj dveh protagonistov ljudskih združenj, prisiljeni povezovati v civilne iniciative, saj naj bi jih občinsko vodstvo sicer žejne – tudi vode, ki je je na tamkaj­šnjem Dravskem polju sicer še na pretek – prepeljalo čez vodo. Branko Štrucl, vodja nestrankarskega gibanja Za Kidričevo, je javnosti poznan kot človek, ki se z vsemi štirimi bori za zaprtje centra za ravnanje z nevarnimi odpadki in je za zdaj s svojimi somišljeniki dosegel, da podjetje Sauberma­cher ne nadaljuje niti napovedane zgodbe o posodobitvi centra. Pred dnevi, ko je v Kidričevem zavrelo zaradi novih cen za odvajanje in čiščenje komunalnih vod, je Štrucl ponovno dvignil svoj nestrankarski glas in zapisal, da “je za vse odgovoren župan s svojimi ljudmi”, županu je, naj spomnimo, preteklo pomlad očital nerazumno združevanje šole z vrtcem, to pomlad pa presenetil s pobudo, da bi Talum Kidričevo obudil idejo o zgraditvi sežigalnice, čemur so, priznava, pred leti ostro nasprotovali. Čas je pokazal, da takratna odločitev ni bila “na mestu”, niti v dobro Kidričevemu.

Pred mesecem so se v civilno iniciativo povezali tisti krajani Cirkovc in okoliških vasi, ki si želijo, da bi železniško postajališče ostalo, kjer je, torej na več kot stoletni lokaciji sredi vasi, in ki dokazujejo, da ga v imenu varnosti ni treba seliti nekaj sto metrov vzhodneje. Leon Pišek, ki dviguje svoj glas in slovensko zastavo v imenu zagovornikov obstoječega postajališča, je prepričan, daje to “korupcijsko in protiustavno dejanje”. Prav nič ne verjame županu in predstavnikom pristojnega ministrstva, ki trdijo, da se bodo v prihodnjih dneh odločili za lokacijo, ki bo najustreznejša. “Ve se, da gre za interese posameznikov, tistih, zbranih okoli našega župana,” opozarja Pišek in kot Štrucl ugotavlja, da “nam vsega tega ne bi bilo treba, če bi spoštovali voljo ljudi”.

In kako je že z voljo Kidričanov? Odloča v njihovem imenu res peščica ljudi ali v resnici nastaja informacijski mrk, ki ga nekateri s pridom izkoriščajo, drugi pa potem bijejo plat zvona in se v svoji (ne)moči in sveti preproščini povezujejo v ljudske iniciative, ne da bi velikokrat vedeli, komu in čemu dajejo svoj glas? Nesporno je, da si vsi župana, ki ga imajo, v Kidričevem niso želeli, tudi kak protestni odhod opozicijskih svetnikov z zasedanj občinskega sveta je ta že doživel, a v resnici je vse bolj vešč politične retorike in spretnega manevriranjam med “svojimi” in onimi, ki niso na njegovi strani, pa je tako predvideti in razumeti tudi železniški pisk s postajališča Cirkovce.

Slavica Pičerko Peklar

Objavljeno v Večeru, v sredo, 17.7.2013

Vir: http://www.vecer.com/clanekpod2013071705937134


Domačega (znanja) ni nikdar preveč

januar 10, 2013

Iz Večerove kolumne Bodičaste zgod(b)e

Za kmeta bo že, je veljalo nekdaj, ko se je tudi vedelo, kdo ima debel krompir in so se vsi na vasi čudili, če se je kak kmet odločil svojega sina ali bog ne daj hčer poslati v šole. Pa so tisti časi že zdavnaj mimo in se brez umnega kmetovanja tudi računica na kmetih ne izide. Možnosti za izobraževanje je dandanes veliko, nekateri, predvsem tisti v državnih službah, ki o kmetovanju povečini pojma nimajo, pa bi jih to že zaradi njihovih služb moralo še kako zanimati, menijo, da še preveč. Tisti, ki se še dajejo s slovensko zemljo in njeno rodnostjo, vedo povedati drugače in spoznavajo, da samozadostnosti tudi na kmetijskem trgu ni nikdar (pre)več in da k njej sodi tudi nenehno usposabljanje kmečkega življa.

Da bi kmete, tiste, ki delajo z zemljo in na zemlji in ki v svojih hlevih še redijo domače prašiče in teličke ter začnejo jutra z molžo krav ter skrbijo za rod slovenskih čebeljih družin, po vsem znanju, ki ga zahteva sodobno kmetovanje, postavili ob bok tistim iz konkurenčne Evrope, se je preteklo jesen v več slovenskih krajih začelo usposabljanje, ki ga financirata Evropska unija in ministrstvo za kmetijstvo. Kmetijskim pridelovalcem ni treba drugega kot udeležiti se brezplačnih delavnic, seminarjev, tečajev in kar še takega organizirajo izvajalci teh programov. Na Ptuju se je za sodelovanje v projektu odločila, po pričakovanjih, tukajšnja biotehniška šola in s svojimi strokovnimi sodelavci pripravila pisano paleto najrazličnejših usposabljanj, a kaj ko pričakovanega zanimanja za sodelovanje kar ni in je komaj mogoče zadostiti vsem razpisnim pogojem, ki jih morajo izpolnjevati organizatorji tega še to leto trajajočega izobraževanja, da bodo tudi zares prejeli obljubljeni denar. Naših ljudi kot da še vedno ne zanima, kako organizirati delo na svojih malih gospodarstvih, da bodo ob letu pod črto beležili pozitivne rezultate in bo na kmetiji ostal kak evro ne le za nova vlaganja in nakupe novih kmetijskih strojev, pač pa tudi za kak strokovni izlet na tuje in, zakaj pa ne, oddih, ki si ga naši kmetje vse težje privoščijo. Tako pa se zdi, da se vsi skupaj najraje vrtijo v začaranem krogu dela od jutra do večera in spoznavanj, da itak ne gre na bolje in bo propadla še kakšna mala kmetija. Pa bi lahko bilo tudi drugače, tako vsaj kažejo izkušnje iz tujih logov, kjer znajo vsako ovčjo dlako drago prodati in je prodaja domačih izdelkov na kmetijah vsakdanja praksa.

Prav na Ptuju, kjer medtem ni čutiti pričakovanega zanimanja za kmetijska usposabljanja – ob tem pa so vse bolj poslušani najrazličnejši kmetijski nasveti priznanih strokovnjakov, ki govorijo iz lastnih izkušenj -, so pred dobrima dvema desetletjema z razstavo, poimenovano Dobrote slovenskih kmetij, naredili korak naprej in v teh letih dodobra tlakovali začrtano pot. A kaj ko se, prej na domačih kot na sosednjih tleh, vedno kaj zaplete. Tako je s preverjeno kvalitetnimi domačimi proizvodi še vedno težko najti pot do kupcev, pa bi ti ob primerni ponudbi prav radi segali po domačem, a v poplavi še vedno poceni uvožene hrane potrošniki pozabijo na doma pridelano in je težko namesto v nakupovalne centre zaviti na kakšno kmečko dvorišče, kmetijsko zadrugo ali kar na tržnico. No, tukaj se, vsaj na Ptuju, začne nova zgodba. Tista, o kateri že desetletja razpredajo v mestu, ki kar ne najde poti do drugačne podobe tržnice. Ta bi morala biti, vsaj tako velja za Ptuju podobna meščanska mesta, zbirališče domačinov, pa tja zavijejo le še redki in je zato v mrazu in hladu tudi vse manj branjevcev in branjevk, ki bi še kljubovali počasnemu umiranju stoletnih navad.

Da vendarle ni vse tako brezupno, kot se morda zdi, kaže sprehod po domačih kmetijah, kjer se večina kmečkih pridelovalcev lahko postavi z dobro tehnološko opremljenostjo. Dovolj ti naši kmetje premorejo tudi zagnanosti in pripravljeni so slediti novostim, le da jim je te treba predstaviti tako, da sami začutijo, da bo “iz tiste moke tudi kaj kruha”. Če je tako, se zgodi, kot se je preteklo jesen, ko smo s sosedi segali po drugem pridelku mladega krompirja, ki je sredi oktobra zrasel na njihovem žitnem strnišču. No, kako je že tisto o debelem krompirju neukega kmeta?

SLAVICA PIČERKO PEKLAR

Objavljeno v Večeru, v četrtek, 10.1.2012

Vir: http://www.vecer.com/clanekpod2013011005871639


Tista o lačnem volku

junij 6, 2012

Kolumna “Pod Ptujskim gradom”

Zdaj, po opravljeni raziskavi, ko so raziskovalci v javnomnenjski anketi za rokave pocukali nekaj sto Kidričanov in prebivalcev iz okoliških občin, pa tudi širše Slovenije, v občini Kidričevo že vedo, da bodo v prihodnje morali več pozornosti nameniti ravnanju občinske uprave in poskrbeti za transparentnost delovanja, da se bo med občani povečalo zaupanje v občinsko delovanje. Takisto bi kaka podobna raziskava najverjetneje iznesla na dan v še kaki od podravskih občin, kjer se seje občinskih svetov običajno zapletejo pri povsem običajnih točkah dnevnega reda, tam pač, kjer imajo ljudje občutek, da bi morali aktivneje sodelovati pri odločanju. In če se v Kidričevem, pa ne toliko na občinskem svetu kot zunaj, v krogu civilne iniciative vedno znova (za)iskri pri vprašanju varovanja okolja, saj tod nihče več nikomur ne verjame, in so zdaj civilni pobudniki segli še na šolski prostor ter županu predlagali, naj po že kar mučnem sprejemanju aktov o združitvi šol in vrtcev prekliče sprejete sklepe in slednjim vrne samostojnost, so na drugem koncu ptujske upravne enote ostali pri bolj posvetnih temah. Pri občinskem praznovanju in denarju, ki naj ga občina nameni za vsesplošno ljudsko rajanje.

Če se v preteklosti v Gorišnici ni spraševalo, od kod in koliko denarja, je župan sklenil stroške letošnjega praznovanja razpoloviti. Kar je že občinske svetnike dodobra vznejevoljilo, še večje ogorčenje je mogoče pričakovati čez dober mesec, ko se bo na prireditvah, druženju starejših, dnevu gasilcev, najmnožičnejši vaški olimpijadi daleč naokoli in nazadnje še na osrednji občinski prireditvi manj jedlo, kot se je v preteklih letih. Občina za občinsko praznovanje namenja 20 tisoč evrov, letos, je odločen župan, bo treba praznovanje pripraviti z manj, nikakor pa ne več denarja, kot je že bilo predlagano. In če so v Kidričevem siti obljub o čistejšem zraku in bi tam želeli nadaljevati lani začeto revitalizacijo nekdanjih gramoznic, da o cestni in drugi infrastrukturni gradnji niti ne govorimo, pa se v Gorišnici dajejo z jedilniki. Kaj in koliko ponuditi udeležencem najrazličnejših občinskih prireditev, da bo volk sit in bo koza ostala cela, se sprašujejo v tej obdravski občini, kjer je vode za zalivanje poljščin dovolj. Le tistih, ki bi še kmetovali, je iz leta v leto manj, vsem pa se po malem zdi, kot še kje tam na Ptujskem polju, da se v občini dela, kot hoče župan, in je največ, kar lahko storijo izbranci ljudstva, svetniški ne, ki pa itak ne zaleže kaj dosti, saj je mogoče občinske seje sklicevati v nedogled, predlagane odloke pa prirejati tako, da nazadnje v nerazumevanju zapisanega omagajo še najbolj vztrajni in uporni.

Da bodo zmogli tuzemske naloge opraviti, kot je treba, se bo seveda jedlo in pilo tudi v Gorišnici in bo za zdaj dovolj hrane tudi povsod naokrog. To, da bi kje kaj dosti ali vsaj toliko kot o pogostitvah, govorili še o kulturnem dogajanju v svojih okoljih ali bog ne daj o občinski podpori vsem tistim, ki v številnih društvih želijo narediti kaj dobrega za širšo skupnost, pač ni v navadi naših svetnikov in ne županov.

SLAVICA PIČERKO PEKLAR

Objavljeno v Večeru, v sredo, 6.6.2012

Vir: http://www.vecer.com/clanekpod2012060605792976