Glifosat, drugo ime za revolt. Bi šlo v kmetijstvu brez pesticidov?

julij 16, 2019

O tem smo se pogovarjali s prof. dr. Mariem Lešnikom, našim največjim strokovnjakom za fitofarmacevtska sredstva (FFS), predstojnikom katedre za fitomedicino na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru.

Koliko bolje bi šlo z ukinitvijo glifosata nam in okolju?

“To je težko reči. Pomeni, da bi morali uporabljati druge aktivne snovi v sredstvih za zatiranje plevelov, po učinkovitosti primerljive pa ni. Da zagotovimo enako učinkovitost, je včasih treba uporabiti dva druga herbicida, celo tri. In čisto mogoče je, da se bo količina uporabe kemikalij povečala, alternativni herbicidi pa po toksikološkem profilu niso nič bolj blagi od glifosata. V resnici dvomim, da bomo s prepovedjo glifosata okolju pomagali.”

Če človek ni kmet, najverjetneje ne zna našteti treh herbicidov. Za glifosat vemo vsi. Je simbolno ime upora proti kemiziranemu kmetijstvu. Pa čeprav se pri nas večina glifosata porabi na nekmetijskih površinah – ob cestah, železnicah, v parkih …

“Prav zato pravim, da je glifosat sociološki fenomen, upor proti kemiziranemu kmetijstvu. Številne ljudi v Evropi je razjezila aroganca multinacionalk, še posebej Monsanta, kjer so dejansko šli preko trupel za svoje cilje. Počeli so umazane stvari, denimo uničevali majhna podjetja, ki so imela tradicionalna semena, in uničevali so jih zato, da bi povečali delež prodaje semen gensko spremenjenih rastlin. Obenem pa so razvili semena poljščin s toleranco na glifosat, kot je denimo soja, in geni v teh rastlinah so seveda patentirani. Te vrste posevki omogočajo poljedelcu, da z glifosatom zatira plevel tudi med rastjo pridelka. In prav ta pretirana uporaba – preveč in prepogosto – v svetu je pripeljala do tega, da se danes srečujejo s pleveli, ki so že odporni na glifosat in pridelovalcem se ekonomija pridelave ruši. Evropa zelo nasprotuje gojenju gensko spremenjenih rastlin – in če prepoveš glifosat, je to eden od osnovnih mehanizmov, s katerim onemogočiš gojitev gensko spremenjenih rastlin. Mislim, da se je tukaj začela ta zgodba …”

Nadaljevanje na: https://www.vecer.com/intervju-glifosat-drugo-ime-za-revolt-bi-slo-v-kmetijstvu-brez-pesticidov-10038336

Glorija Lorenci

Advertisements

Za rakom so umrli. Tudi kuharica v podjetju

avgust 20, 2018
S tremi prebivalci Rač smo v krajinskem parku med labodi in čapljami govorili o življenju zraven tovarne, ki proizvaja izdelke na osnovi glifosata

Pogovarjamo se, ko spet velja, da v podjetju Albaugh ne bodo izdelovali, sintetizirali glifosata. Nekateri to napačno interpretirajo, da ga ne bodo uporabljali. Kako velik problem je nepopolna obveščenost ali zavedenost ljudi?

Tomaž Seliškar: “Ko je podjetje Albaugh spomladi 2015 prišlo v Rače in kupilo tovarno Pinus, je bil župan Branko Ledinek navdušen. Vse, ki smo imeli pomisleke, je označil za nenormalne dvomljivce. To je bilo prvo, kar nas je zaskrbelo. Šlo je za prihod multinacionalke, ki se ukvarja s kemijo. Sami smo stopili v kontakt z njimi, povabili so nas na sestanek, nato smo jim posredovali naših pet pričakovanj. Težko rečemo, da je šlo za zahteve, saj nad podjetjem nimamo moči, razen da smo krajani, ki pričakujemo, da bodo okoljsko odgovorni.

Že na prvem sestanku so nam povedali, da ne načrtujejo nadaljevanja sinteze glifosata. To je bila razveseljiva novica, saj je prav sinteza okoljsko najbolj problematična in tvegana. A med postopki za pridobivanje okoljevarstvenega soglasja na agenciji za okolje, Arso, za povečanje proizvodnje se je v končni vlogi spet pojavila sinteza glifosata. Na zadnjem sestanku, februarja, smo izrazili začudenje. Odgovorili so, da sintezo ohranjajo kot ‘strateško prednost’, ki je ne bodo koristili, saj ni ekonomsko upravičena. A ne vedo, kam bo šel razvoj na Kitajskem, zato želijo možnost ohraniti, saj gre za eno redkih podjetij, če ne edino v Evropi, ki še ima tako dovoljenje. Junija smo nato videli, da so sintezo iz vloge vendarle umaknili. Če bo Arso izdal soglasje, bo to pomenilo, da bo v prihodnje precej težje, če bo sploh mogoče, obnoviti sintezo glifosata.”

Obljubljajo tudi spremembe pri ravnanju z odpadnimi vodami.

Tomaž Seliškar: “V dopisu, ki smo ga kot Ekološka iniciativa Rače poslali na Arso, smo opozorili na obremenjenost potoka Žabnika z živim srebrom. Na to so najprej opozorili prav novinarji Večera. Ko smo pridobili javno dostopne podatke, smo videli, da gre za resnično velik problem. Vseskozi smo opozarjali na problem odpadnih vod iz sežigalnice, ki je znotraj kompleksa nekdanjega podjetja Pinus, a meritev nismo imeli. Upravljavec čistilne naprave meritev javno ne objavlja niti ne izvaja meritev onesnaževal iz proizvodnje, ampak le tiste, ki so pomembne za delovanje naprave. Ko smo analizirali podatke o onesnaženosti Žabnika, smo ugotovili, da je ta potok najbolj obremenjen z živim srebrom v celi Sloveniji. Druge vire živega srebra poleg sežigalnice in podjetja Albaugh v takšnem obsegu v okolici težko najdemo. Tega so se zavedeli tudi v podjetju. Z vključitvijo občine v postopke in s širšim problematiziranjem biološke čistilne naprave za obdelavo industrijskih odpadnih vod je prišlo do odločitve, da teh ne bodo več odvajali tja, ampak bodo poskrbeli za zaprti sistem. To je zelo dobrodošlo. Tudi zaradi manjšega črpanja podtalnice, ki jo Albaugh zajema iz lastnega črpališča za osnovno šolo Rače. Gre torej za dva vidika: zmanjša se onesnaženje z živim srebrom in drugimi onesnaževali ter zmanjša se poraba podtalnice, ki je edini vir pitne vode na Dravskem polju.”

Kam segajo začetki Ekološke iniciative Rače?

Boris Vezjak: “Civilna iniciativa je nastala med letoma 2009 in 2010. Od samega začetka so opozarjali predvsem na dogajanje v nekdanji tovarni Pinus. Rače so močno obremenjene: problem sega od onesnažene podtalnice do problematičnega zraka. Velik problem, ki ostaja nesaniran, so divja odlagališča, kjer so zakopani nevarni odpadki – glede na objavljene vire domnevno predvsem iz Pinusa. Gre za lokacije, kamor naj bi podjetje zakopavalo fitofarmacevtske, tudi rakotvorne odpadke. Mateja Pigner Perko in Marjan Lah sta začela opozarjati tudi na sežigalnico. Podjetje je namreč ugotovilo, da se mu splača na svojem zemljišču, ki tako rekoč meji na krajinski park, zgraditi sežigalnico nevarnih odpadkov, ki je v Sloveniji zaradi blage ureditve in nadzora lahko dobičkonosen posel. Pinus je imel interes, da je tam poleg lastnih odpadkov sežigal tudi druge odpadke.”

Tomaž Seliškar: “Pred tem je bil nadzor nad zakopavanjem in divjim odlaganjem slabši, a zakonodaja se je začela zaostrovati še v času Jugoslavije.”

Boris Vezjak: “Leta 2005 in 2010 je prišlo do požarov. Šlo je za niz problemov, ki so bili posledica pomanjkljivega vzdrževanja. Zgodba okoli Albaugha je le zadnja faza. Ko so prišli, so napovedali, da bodo evropska podružnica za proizvodnjo glifosata.”

Tomaž Seliškar: “To nas je zaskrbelo. Napovedali so šestkratno povečanje proizvodnje. Nismo vedeli, da gre za obseg pripravkov na osnovi glifosata. Sinteza, proizvodnja glifosata je bila še pred prevzemom ustavljena. Pinus je zašel v težave in med letoma 2011 in 2016 je tovarna komaj obratovala. Razen sežigalnice prebivalci nismo zares zaznavali njihove prisotnosti. Zato mnogi v zadnjih letih nimajo občutka, da gre za kemično tovarno, ki je prispevala k onesnaženju okolja.”

Govorimo torej o tovarni, ki naj bi uporabljala glifosat, ne pa ga izdelovala?

Boris Vezjak: “Trenutno glifosat uvažajo iz Kitajske, tu ga mešajo in pakirajo v končne proizvode. Tako je menda najceneje. Njihova logika je bila: če nam zakonodaja omogoča, zakaj bi se možnosti proizvodnje glifosata odpovedali. S tem v Iniciativi seveda nismo bili zadovoljni.”

Tomaž Seliškar: “Dovoljenje bi pomenilo, da lahko proizvodnjo kadarkoli začnejo in jo tudi lažje povečajo v obsegu. Želeli smo varovalko, da proizvodnje glifosata tu ne bo. V mešanju glifosata za končne izdelke ne vidimo tako velikega tveganja. Zato smo veseli, da so na koncu sintezo umaknili iz vloge. K temu je nedvomno prispevalo tudi spremenjeno javno mnenje v Evropi in ZDA. Tudi v Račah je ljudi začelo skrbeti. Vsaj malo. Želimo pa opozoriti, da po nam dostopnih informacijah prave alternative glifosatu, ki bi bila manj škodljiva glede uporabe in proizvodnje, ni.”

i bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno v njej prisoten atrazin.”

Obstajajo pene in toplotne obdelave pod višjim pritiskom, ki uničijo plevel.

Tomaž Seliškar: “V Sloveniji, kjer večino glifosata porabijo na železnici, je to res alternativa. Drugače je pri kmetijskih površinah, kjer je to ob intenzivnem kmetijstvu neuporabno in tudi mi ne vidimo alternativ. Glifosat je od vseh sredstev, ki se uporabljajo, eden manj problematičnih.”

Kljub temu da je rakotvoren?

Tomaž Seliškar: “To ste vi rekli.”

Da. O tem govorijo raziskave. O tem je presojalo sodišče ZDA, ki je dosodilo, da mora Monsanto plačati milijonsko odškodnino obolelemu za rakom, ki je uporabljal njihovo škropivo na osnovi glifosata.

Tomaž Seliškar: “A niso razsodili, da je glifosat rakotvoren. Problematična je množična uporaba. Ta je problem povsod, kjer je dovoljeno pridelovanje gensko spremenjenih poljščin. A v Evropi se porabi bistveno manj glifosata, sploh v Sloveniji – letno naj bi šlo za 60 ton aktivne snovi.”

Boris Vezjak: “Rakotvornost glifosata je odprta dilema. Lokalni prebivalci tu smo pahnjeni v okoljevarstveno skrb in smo ekologi po svojih najboljših močeh. Nismo profesionalci. Ob tem smo tudi kritični do romantizacije. Slika ni črno-bela in ne gre nujno za borbo Davida proti Goljatu, šibke lokalne skupnosti proti močni multinacionalki. Mnogi želijo videti v glifosatu zlo, a sam ne morem trditi, da je glifosat rakotvoren. Študije obstajajo, ki podpirajo obe stališči – da je in da ni. Smiselno se mi zdi, da sledimo načelu previdnosti in preventive: da se obnašamo, kot da je rakotvoren, dokler se nedvomno ne dokaže nasprotno.”

To je načelo EU, ki v primeru glifosata ne velja.

Boris Vezjak: “A ne moremo domišljavo trditi, da je glifosat rakotvoren. Tega ne vemo. Večina slovenske okoljevarstvene stroke je na stališču, da je in da so herbicidi škodljivi. A ne želimo zapasti v širjenje in krepitve teorij zarot, kar se zgodi zelo hitro.”

Tomaž Seliškar: “V Iniciativi nimamo ambicij reševati svetovne probleme. Želimo pa z lokalnim delovanjem prispevati h globalnim spremembam. Nas bi najbolj zadevalo, če bi se glifosat tu sintetiziral. Vemo, da bo Albaugh glifosat proizvajal ne glede na situacijo v Sloveniji. V vlogi zaprošajo za proizvodnjo 150-krat več izdelkov iz glifosata, kot se jih porabi v Sloveniji, Albaugh trenutno proda na slovenski trg le okoli šest odstotkov proizvodnje. Nas v Račah zadeva predvsem proizvodnja. Poraba je drug problem, že dolgo prisoten na Dravskem polju, a se z njim ne ukvarjamo toliko – zmanjkata nam in znanje in čas.”

Je onesnaženost zaradi kmetijstva tako velik, prevelik problem?

Tomaž Seliškar: “Da, kmetijstvo je še vedno velika težava. To kažejo tudi analize kakovosti pitne vode. Pred tremi leti sem naročil analizo pitne vode iz domače pipe. Vodo zajemamo iz zajetja, kjer naj bi bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno prisoten najbolj problematičen pesticid Dravskega polja, atrazin. Skupaj z derivatom je presegal dovoljeno raven.”

Kaj ste naredili s temi rezultati?

Tomaž Seliškar: “Nanje smo opozorili, ko smo pisali Arsu. Želeli smo opozoriti na divja odlagališča, ki so lahko eden od virov. Atrazin je v Sloveniji prepovedan od leta 2004. A pripravke na njegovi osnovi se da brez težav kupiti na Madžarskem ali Hrvaškem. Tu trčimo ob problem ozaveščenosti potrošnikov. In ta problem imamo tudi pri glifosatu.”

Boris Vezjak: “Ko denimo sosedi poškropijo celo zelenico s herbicidom, ker je to najučinkoviteje, saj želijo posejati novo angleško trato. Na to opozarjajo tudi v podjetju Albaugh: naj se raje ukvarjamo s potrošniki in s kurišči, ki prispevajo k onesnaženosti zraka. V EU je nadzor nad večjimi podjetji relativno strog in tega se zavedajo. Posamezniki pa se pogostokrat do okolja obnašamo precej mačehovsko.”

Je slaba obveščenost o posledicah industrije in proizvodnje kemikalij tu že zgodovinsko problem?

Miran Rajšp: “Spomnim se, ko sem bil še majhen: gledali smo, kako so odvažali cisterne odpadkov do gramoznice, kako je marsikaj steklo iz tovarne Pinus. Pred tovarno je bil nekoč majhen ribnik. Romantično lep. Najprej so izginile ribice. Nekaj časa so bile v njem žabe, nato je zginilo vse. Prebivalcem v sosednji hiši ob tovarni so rekli, da ne smejo več uporabljati studenca za hišo. Ne, nismo bili obveščeni. A posledice so bile. Ogromno delavcev, ki so imeli službo v Pinusu, je umrlo. Ko se ozrem po ulici, so nekoč tam živeli skladiščniki, tudi kuharica v tovarni je zbolela in umrla. Neka povezava obstaja.

A v preteklosti je Pinus vedno dal denar: ko se je gradila cesta ali se je asfaltiralo cestišče. Prispevali so oni, nekaj je prispeval Petrol, občini je bilo treba dodati le še majhen del. In smo imeli novo cesto. Danes gre po njej skozi Rače ogromno tovornjakov iz gramoznice. Tudi ti onesnažujejo zrak. Koncesnina, ki jo za gramoznico dobi občina, je minimalna. Tudi letališče vpliva na kakovost zraka. Sploh se bo ta vpliv povečal, če bo prišlo do napovedane širitve. Vemo, da individualna kurišča prispevajo pomemben delež delcev PM10, a bolj strupene snovi pridejo v zrak vendarle iz sežigalnice nevarnih odpadkov. Edina merilna točka je v sosednji občini, v Miklavžu, in tam so mejne vrednosti redno prekoračene. Dolžnost občine bi morali biti skrb za lokalno prebivalstvo in njegova zaščita. A tega ni.

Pred časom smo imeli problem, ker je iz pipe tekla kalna, umazana voda. Naročeno nam je, da če se to zgodi, moramo vodo pustiti teči. Problem je, če minejo ure, noč in je voda še kar kalna.”

Kaj naredite?

Miran Rajšp: “Nič. Pustimo teči in čakamo, da bo bolje. Če smo obveščeni vnaprej, damo nekaj vode na stran. Večji problem imajo kmetje, ki morajo napojiti živino.”

Tomaž Seliškar: “Šli smo preverit k upravljavcu vodovoda, kjer so nam povedali, da je razlog, sploh poleti, da se na hitro in v velikih količinah izčrpa voda, denimo za polnjenje bazenov. Pokaže se, da smo spet glavni problem porabniki.”

Ste prepričani, da ti argumenti držijo?

Tomaž Seliškar: “Praviloma držijo. Kaj pa naj, kot da verjamemo? Zakaj bi nas upravljavec vodovoda zavajal?”

Boris Vezjak: “Rače so vse bolj obremenjen okoliš, ker se problemi nalagajo drug na drugega. Zato smo se vključili tudi v postopke gradnje tovarne Magna v Hočah. V zračni liniji je oddaljena manj kot kilometer. Ko živiš v takem okolju, se ti nehote vzbudijo sumi, da obstajajo v Sloveniji kraji, kjer okoljska preobremenjenost z onesnažili že obstaja, in se zato država, namesto da bi ta okolja sanirala, spomni, da bo tja dodala še novo, okoljsko problematično infrastrukturo. Zakaj? Ker je lokalna skupnost že tako anemična, pasivna in apatična, da je najlažje priti z umazano industrijo k njim?”

Tomaž Seliškar: “Hkrati so to gospodarsko ošibela okolja, ki so pripravljena sprejeti vse, če so obljubljena nova delovna mesta.”

Boris Vezjak: “Ta argument smo slišali tudi mi. Kmalu smo bili obtoženi, da sebično ogrožamo 20 ali 30 delovnih mest v Albaughu. Nesramni in škodljivi da smo.”

Tomaž Seliškar: “A situacija je v zadnjih treh letih boljša, sploh če primerjamo z dogodki med letoma 2007 in 2014, ko je tedanje vodstvo zanimalo le, kako čim več še iztržiti. Našim predlogom so prisluhnili. Občina ni hotela naročiti študije o obolelosti za rakom v Račah in okoliških naseljih, Albaugh je ob naših prizadevanjih na koncu raziskavo pri onkološkem inštitutu naročil. Vemo, da je Magna bistveno bolj tvegan projekt in bo večji onesnaževalec. Širše gledano, pogrešamo konsistentno in verodostojno zeleno politiko – na ravni države, a tudi na ravni civilne družbe in nevladnih organizacij. Verjamemo v argumente in dialog – tudi s podjetji, ki navsezadnje ocenijo, da je zanje dolgoročno boljše, če spoštujejo okoljske standarde.”

Miran Rajšp: “Četudi se vse okoljske organizacije in iniciative borimo na lokalni ravni s specifičnimi problemi, vidimo, da prihaja do zakonskih sprememb na slabše. Politika ne upošteva lastnih predpisov, ko pride do varovanja okolja. Redko kateri prebivalec pa se je pripravljen osebno izpostaviti in tvegati vse. Manjka pa nam tudi pravnega znanja.”

Omenili ste, da so sosedi, ki so delali v Pinusu, zboleli in umrli za rakom. Na vaši strani pišete o visoki obolelosti delavcev na šoli. Vam je kdaj žal, da niste bili bolje obveščeni že prej, da so bile prioritete v preteklosti napačne?

Miran Rajšp: “Da, žal mi je. A ni bilo zavedanja, znanja. Pinus je bil na neki način naš boter – kdo bo šel proti njemu? Kdo je sploh vedel, da so te snovi tako škodljive? Delavci so vzeli koncentrate surovin in jih raztrosili po dvoriščih. Grozno je.”

Tomaž Seliškar: “Šele pred leti smo od ravnatelja OŠ Rače, ki stoji nasproti tovarne Albaugh, izvedeli, kako visoka je obolelost za rakom med zaposlenimi. Govorimo o okoli desetkrat pogostejši pojavnosti rakavih obolenj kot v sosednjih šolah. Ko se začneš pogovarjati z lokalnimi prebivalci, je skoraj pri vsaki hiši kdo, ki je zbolel in umrl za rakom. Kot priseljenec nisem vedel, kaj s temi informacijami. Dejstvo je tudi, da so ljudje te snovi uporabljali neodgovorno.”

A proizvajalci običajno vedo, kaj proizvajajo. Direktorji redkokdaj sami uporabljajo te izdelke.

Tomaž Seliškar: “Seveda. A bil je tudi interes, da so ti izdelki splošno dostopni. Tožba v ZDA je uspela, ker je sodišče ugotovilo, da ljudi niso primerno obvestili o nevarnostih. Danes se jih bolje zavedamo. Četudi mnogi še vedno raje pogledajo stran.”

Veste, da živite v okolju, ki je zelo obremenjeno z onesnažili. Kakšnih ukrepov bi si želeli?

Miran Rajšp: “V državi imamo institucije, ki bi morale ščititi okolje in ljudi. Delati, kar počnemo mi v okoljskih iniciativah. To nam kaže, da ne opravljajo svojega dela in da je nekaj hudo narobe. Zakaj moram biti jaz tisti zoprni sosed? V Miklavžu je jasno, da je treba obremenitve zmanjšati, saj je že zdaj okolje preobremenjeno. Le tako se lahko doseže vsaj določeno izboljšanje. Na vseh področjih bi se morali tega zavedati, tudi v kmetijstvu: bolje bi bilo imeti več delavk in delavcev, morda nekoliko dražje postopke. To, da imamo onesnaženo okolje, je najslabše. Pred časom je nekdo rekel, da je rak edini, ki ubije svojega gostitelja. Vsi paraziti so bolj previdni. Ljudje smo pri našem sedanjem razvoju na neki način rak. Človeški rak, ki uničuje okolje.”

Umiriti nori razvoj

V ZDA je hišnik na šoli uporabljal škropivo na osnovi glifosata. Zbolel je za rakom. Pred dobrima dvema tednoma je sodišče razsodilo, da mu mora Monsanto, proizvajalec škropiva, plačati 289 milijonov dolarjev odškodnine. Je ta sodba odmevala v Račah?

Tomaž Seliškar: “Ne. V resnici so nas prvi za odziv poklicali novinarji.”

Boris Vezjak: “Stališče lokalne skupnosti je, da če ti kaj ne paše, spokaj. Za okoljsko problematiko tu se ni nikoli zanimala nobena politična stranka. Edini, ki je prišel lani v Rače, je bil evropski poslanec Igor Šoltes. Slišali smo še dvoumno izjavo Dejana Židana, da se bo Slovenija odpovedala rabi glifosata. A pojasnila, kaj natančno to pomeni, nismo dobili. Dva dni zatem je Slovenija glasovala, naj se glifosat v EU ohrani v rabi.”
Miran Rajšp: “Če si danes vsaj malo okoljsko zaveden, veš, da je nori razvoj treba vsaj malo umiriti. Se omejiti. Zato smo moteči za okolico. Sprašujejo me, ali želim, da se razvoj ustavi. Želim si drugačen, počasnejši, bolj zdrav razvoj. A mnogi nočejo niti pomisliti, kje bomo čez deset let.”

Vir: https://www.vecer.com/za-rakom-so-umrli-tudi-kuharica-v-podjetju-6546378


Civilna iniciativa Strnišče proti novi gospodarski coni

november 28, 2017

V Kidričevem so pred nedavnim oblikovali „Civilno iniciativo Strnišče“. Borijo se proti novi gospodarski coni in kmetijskim farmam na robu najmanjše in najbolj degradirane vasi v občini. Zbrali so okoli 70 podpisov. Več, član iniciative Matjaž Vavken:

Izjava na: https://www.radio-ptuj.si/novice/regijske-novice/1878-civilna-iniciativa-strnisce-proti-novi-gospodarski-coni

Župan Anton Leskovar je pojasnil, da so se s krajani že sestali ter se dogovorili, da kmetijskih farm na tem območju ne bo. Novo industrijsko cono ob bodoči obvoznici Kidričevo so zasnovali, ker sta se pojavila dva potencialna investitorja, ki pa ne moreta graditi v obstoječi industrijski coni v Dražencih. Gre za Avtoprevozništvo Frangež in podjetje Jager, ki bi gradilo logistični center za trgovine. Glede poseka gozda pa odgovarja:

Izjava na: https://www.radio-ptuj.si/novice/regijske-novice/1878-civilna-iniciativa-strnisce-proti-novi-gospodarski-coni

Civilna iniciativa Strnišče in župan Anton Leskovar se bodo sestali že v tem tednu ter se poskušali dogovoriti o sprejemljivi rešitvi za obe strani.

Majda Fridl

Vir in posnetki izjav na: https://www.radio-ptuj.si/novice/regijske-novice/1878-civilna-iniciativa-strnisce-proti-novi-gospodarski-coni


»Kot župan imaš nalogo, da miriš, da ljudi združuješ«

marec 24, 2016

V aktualni številki občinskega, samo-promocijskega glasila »Ravno polje«, je namesto uvodnika kratek intervju z županom občine Antonom Leskovarjem, v katerem ta med cvetoberom prizadevanj v dobro skupnosti navrže, da trenutno v Občini: »veliko pozornosti namenjamo tudi aktivnostim pri preprečevanju vzpostavitve nastanitvenega centra za migrante«. Na vprašanje novinarke M.T.: »kakšne so zadnje informacije glede vzpostavitve migracijskega centra na območju občine Kidričevo?« pa doda: »Stanje je nespremenjeno vse od obiska g. Šefica na Občini Kidričevo. Stališče Občine je tukaj jasno. Večkrat sem v javnosti poudaril, da je postavitev migrantskega centra v Kidričevem nesprejemljiva. Kritična točka se v vseh pogledih presega in moja dolžnost in naloga je, da svojim občanom zagotovim varnost. Vzpostavitve centra ne bomo dovolili. In tu je pika, ni kaj dodati.« (Vir: Ravno polje, št. 1, marec 2016) V Kidričevem, kjer je potekala prva t.i. proti-begunska vstaja, ki so jo, kot je za tednik Mladina v prispevku »Posebni oddelki SDS – Kako v Janševi stranki organizirajo spontane ljudske vstaje« poročal Borut Mekina, na podlagi namernih zavajanj orkestrirali v stranki SDS, kar naj bi posredno župan Leskovar celo priznal, tako očitno še naprej vztrajajo pri obravnavi beguncev predvsem kot varnostne grožnje. Ironično pa je ravno te dni Urad Vlade RS za komuniciranje v pripravi na »trgovino z ljudmi«, katere boter je tudi slovenska vlada, pripravil PR prispevek, ki naj bi prispeval k zmernejšemu diskurzu o beguncih v Sloveniji in Občina Kidričevo ga je (ni znano ali so to na kak način morali narediti) »pripela« tudi na svojo spletno stran. Problem je, da sporočilo tega besedila ne bi moglo biti bolj nasprotno stališčem, ki jih v imenu občine očitno še vedno zagovarja in širi kidričevski župan. Najboljši odziv na tovrstno »politično hinavščino« je v svoji kolumni za Dnevnik podala Tanja Lesničar – Pučko:

»Ko sem opazovala revolt Slovencev zoper begunce, ki jih ljudje niso videli drugače kot na televiziji, ki so demonstrirali tako rekoč načelno, preprosto so razkazovali svojo neobčutljivost, nečlovečnost, me je v bes spravljal predvsem argument, ki so jim ga na repu prinesli tudi nič hudega sluteči psihologi in sociologi, ki so skušali pojasniti dogajanje. Namreč, da se ljudje odzovejo odklonilo zaradi strahu, ta pa naj bi bil posledica premajhnega števila informacij, ki bi jih morala zagotoviti država. Nekako tako: mi nismo proti tujim otrokom, le da nam Cerar ni prišel pojasnit, da niso nevarni, zato nas je strah.

Lepo prosim. Nehajte. V Sloveniji imamo nacionalne in tuje televizijske postaje, sto radijskih postaj, tiskane medije, internet in vsa mogoča spletna omrežja. Vsakdo ve, kaj se že leta dogaja v Afganistanu, Iraku, Siriji, in kdor ne ve, živi v medvedjem brlogu, temu ni pomoči. Ves svet tudi ve, kdo je (so)kriv za vojne in preganjanje, kdo beži, od kod in zakaj, in vedeli so tudi tisti »prestrašeni« Slovenci, ki jih je skrbelo za svoje otroke. Samo za svoje, drugi naj poginejo pod bombami, v morju ali v blatu. Niso vredni naše pomoči. En tak »prestrašeni« nacionalhumanizem.

Če so torej ljudje odšli na ulice trest svoje sovraštvo, tega niso naredili iz strahu, ampak ker so od poplave informacij »slišali« le tiste, ki so jim bile všeč, ksenofobne in nacionalistične. Naj torej imajo toliko poguma in naj se ne sklicujejo na polne hlače. Saj so videti tako korajžno, na ulicah, vsi v črnem, na traktorjih ali brez, strumno vojaško skandirajo, polni sebe, svoje nacije, napihnjenega poguma. Le kaj se zgodi, da potem nenadoma pred kamero začnejo viti ročice, da so dobri ljudje, le da jih je strah dojenčkov, cepljenih za terorizem? In potem drug drugega »fopajo« s svojimi »strahovi«, ki jih gojijo kot najljubšo lončnico, brez katere sploh ne bi več hoteli živeti, v njej najdejo svoj smisel in svojo identiteto in, bog jim odpusti, tudi svoje otroke vzgajajo v ta izmišljeni strah, ki jim bo zagrenil življenje. Politična manipulacija tako, ne prvič v zgodovini, postane del osebne psihološke strukture, ki ne verjame več temu, kar vidi skozi okno, ampak paranoičnim konstruktom, s katerimi udriha po drugačnih, zraven pa kriči: Jaz sem žrtev!

Kako je že rekel Prevc, s katerim vsi solzni nonstop pojemo »ne vrag, le sosed bo mejak«, medtem ko ima Robert Kranjec na ramenih čudovito punčko? »V glavi je treba posprav’t.« Natančno tako. Resnica je preprosta. Koliko ljudi je v Sloveniji umrlo od terorizma? Niti eden. Koliko od nejamrajoče roke? Večina. Pred čim torej trepeta tista zaskrbljena mamica? V tej državi ima največ možnosti, da umre od svojega partnerja. Od tistega, ki zdaj »v strahu« pred begunci besno kupuje orožje. Ki se oborožuje enako pospešeno kot država. Na koncu se bosta gledala skozi muho. Mi bomo na sredi.«

Ali še drugače, kot je v pogovoru za RTV Slovenija o nalogah župana v takšni situaciji povedal župan avstrijske občine Železna Kapla, Franc Jožef Smrtnik: »Kot župan imaš nalogo, da miriš, da ljudi združuješ.«


Kako do namakalnega sistema v Podravju

januar 28, 2016

Kmetje v spodnjem Podravju ob vse pogostejših sušah že nekaj časa resno razmišljajo o vzpostavitvi namakalnega sistema. V občini Kidričevo bi radi namakanje uredili za približno 1000 hektarjev površin, projekt bi stal dobrih 7 milijonov evrov. Denar bi lahko zagotovila Evropska unija, a pred tem morajo kmetje pridobiti soglasja lastnikov zemljišč.

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/tele-m/174384858

Namakanje v Kidričevem (prispevek v oddaji Tele M)

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/tele-m/174384857


Talum in občina načrtujeta gradnjo športnega hotela

januar 21, 2014

Potem ko je župan občine Kidričevo Anton Leskovar na poprazničnem sprejemu razkril, da se skupaj s predstavniki Taluma pogovarjajo o realnih možnostih gradnje športnega hotela v Kidričevem, so nam to potrdili tudi v Talumu.

Kot je poudaril župan Anton Leskovar, želijo v občini Kidričevo v letošnjem letu najprej dokončati vse začete večje investicije, že od druge polovice lanskega leta pa se skupaj s predstavniki Taluma in tujimi vlagatelji intenzivno pogovarjajo tudi o realnih možnostih gradnje športnega hotela in nekaterih drugih objektov v Kidričevem, pri čemer načrtujejo tudi celovito prenovo nekoč zelo uspešnega kopališča. Da bi izvedeli kaj več o tem obetajočem projektu, smo se odpravili v Talum, kjer je predsednik uprave Marko Drobnič previdno potrdil, da se skupaj z Občino Kidričevo resnično že nekaj časa dogovarjajo o možnostih za gradnjo športne in turistične destinacije v Kidričevem. Dokler zadeve niso povsem dorečene, o tem projektu ne želijo razkrivati podrobnosti, potrdil pa je, da so v zvezi s tem navezali stike in se že nekaj časa dogovarjajo tudi s potencialnimi tujimi vlagatelji.

Za projekt, ki ima delovno ime Radisson BLU Vital&Sport Resort Kidričevo, je v skupini Talum zadolžen Avgust Šibila, vodja strateškega razvoja Taluma, ki pojasnjuje: »Dejstvo je, da Talum razpolaga z viri, imamo objekte in zemljišča, razvito infrastrukturo, raznovrstne storitvene dejavnosti v okviru odvisnih družb, kar bi lahko bila odlična osnova za vzpostavitev prvovrstne športno-turistične destinacije v Kidričevem. Lokalna skupnost, torej občina Kidričevo, projekt podpira in pri pripravi koncepta aktivno sodeluje. Interesi Taluma za vzpostavitev takšne dejavnosti so predvsem izkoristiti vzpostavljeno športno infrastrukturo kot osnovo športno-turistične destinacije. Predpostavka je namreč, da se bo ta infrastruktura z realizacijo projekta izboljšala in nadgradila in bo še naprej na razpolago za potrebe nogometne šole in nogometnega kluba Aluminij.«

Slišati je, da v sklopu tega projekta načrtujete tudi prenovo kopališča?

»Vsekakor je pomembna tudi revitalizacija kopališkega kompleksa, ki bo, ne glede na lokacijo hotela, pomemben del turistične ponudbe. Istočasno pa želimo ustvariti potencial za rast lastnih storitvenih podjetij Vital, Revital, Vargas-al in drugih ter tudi lokalnih storitvenih podjetij s področja turizma. Skratka želimo ustvariti prvovrstno športno-turistično destinacijo s pozitivnimi učinki na širše družbeno okolje, saj gre tudi za ustvarjanje novih delovnih mest, izboljševanje lokalne infrastrukture in podobno.«

Kakšen pa naj bi bil vložek Taluma, kaj načrtujete v tem projektu?

»Talum namerava v projekt vložiti obstoječe vire, zemljišča in objekte, v lokalnem okolju pa bo ustvaril tudi osnovne pogoje za realizacijo projekta, pri tem mislim predvsem na pridobitev dovoljenj, spremembe namembnosti in ostalega. Glede na dejstvo, da Talum svoj investicijski potencial vlaga v svojo osnovno dejavnost, pa bo treba k sodelovanju povabiti tudi druge partnerje oziroma investitorje.«

Ste lahko bolj konkretni? Kolikor vemo, ste se o tem že pogovarjali s partnerji iz Nemčije.

»Res je, Talum se je v sodelovanju z Občino Kidričevo in podjetjem Radix lotil izdelave koncepta športno-turistične destinacije v sodelovanju z nemškim podjetjem RIMC International Hotel Resort Management and Consulting iz Hamburga, ki je po naši oceni sposobno pripraviti celovite in konkretne rešitve kot osnovo za nadaljnje odločitve. Podjetje RIMC je mednarodna korporacija, ki se ukvarja s pripravo in vodenjem različnih turističnih projektov, z unikatnim poslovnim modelom, ki dopušča različne možnosti za investitorje. Podjetje zaposluje 3600 ljudi po vsem svetu in je globalni igralec na področju ustvarjanja destinacij ter blagovnih znamk v turizmu.«

In kakšen je po vaši oceni končni cilj tega sodelovanja?

»Končni cilj sodelovanja bo po meri naročnika izdelan koncept športno-turistične destinacije, ki bo vseboval vse ključne elemente, prostorsko zasnovo, arhitekturo, produkt, oceno investicije ipd., ki so pomembni za nagovarjanje potencialnih investitorjev. Ključni element projekta pa je tudi obveza podjetja RIMC za upravljanje športne destinacije, s katero bo investitorju zagotovljen potreben donos na investirana sredstva.«

Torej gre za gradnjo vrhunskega športnega hotela s pripadajočimi objekti?

»Delovni naslov projekta je Radisson BLU Vital&Sport Resort Kidričevo, Slovenia. Celotno gradivo zanj bo, skladno z načrti, dokončano v prvi polovici letošnjega leta. Če bo projekt ocenjen kot izvedljiv, bomo pristopili k sestavljanju investicijskega konzorcija in pripravi izvedbenih faz projekta.«

Neuradno smo izvedeli, da naj bi se dogovarjali o gradnji vrhunskega športnega hotela s 4 zvezdicami in okoli 170 ležišči, ob hotelskem kompleksu, katerega gradnja je možna na dveh različnih lokacijah – v neposredni bližini sedanjega kopališča ali v bližini stadiona – pa naj bi zgradili še nekaj depandans in pripadajoče športne ter druge objekte. Poleg tujega sovlagatelja naj bi se potegovali tudi za sredstva iz Evropske unije, slišati pa je, da naj bi s tem projektom pridobili vsaj okoli 70 novih delovnih mest.

Kidričevo, 20.1.2014

Martin Ozmec

Vir: http://www.tednik.si/talum-in-obcina-nacrtujeta-gradnjo-sportnega-hotela


Je pomembnejša pitna voda ali vol na žaru?

julij 5, 2013

Po onesnaženju pitne vode na območju Njiverc in dela naselja Kidričevo se je ves ogorčen znova oglasil tudi vodja Nestrankarskega gibanja ZA Kidričevo Branko Štrucl in ob tem opozoril še na nekatere druge nepravilnosti v občini.

»V Nestrankarskem gibanju ZA Kidričevo smo ogorčeni glede zadnjih dogodkov v zvezi z nepitno vodo. Občani občine Kidričevo namreč nismo bili obveščeni, kaj se dogaja z našim javnim vodovodnim omrežjem. O uporabnosti pitne vode smo podvomili, ko je iz pip tekla rjavkasta voda s primesmi. Zato smo spontano pokupili vse zaloge vode, ki so jo imele na razpolago bližnje trgovine.«

Kaj pa je bilo pri tem dogodku po vašem mnenju najbolj moteče?

»Od občinskih veljakov smo pričakovali takojšen odziv glede oporečnosti vode v naših pipah, a to se na žalost ni zgodilo. Prvi mož v občini je bil verjetno preveč obremenjen s pisanjem svojega slavnostnega govora ob občinskem prazniku in osredotočen na predstavitev ‘svojih’ uspehov. Njegova prioriteta županovanja je vlaganje v beton in asfalt, ne pa v človeške vire in ravnanje z njimi, čeravno bi najprej moralo biti v županovi domeni, da svoje ljudi zaščiti, da kakršnekoli aktivnosti ne ogrožajo zdravja ljudi. Bohotenje in razkošje občinskega praznika na račun davkoplačevalskega denarja je še ena mnogih stvari nabiranja političnih točk. Pametni in odgovorni župani v nekaterih slovenskih občinah občinska proslavljanja opuščajo in namenjajo denar v socialne in družbene probleme v svojih okoljih. V naši občini je pač tako, da lahko marsikaterega volivca kupiš s kosom pečenega vola z žara. Res žalostno! Kot da pri nas nimamo problemov z brezposelnostjo in socialno ogroženostjo, z deložacijami in preživetjem. Ne, pri nas se obnašamo kot v času socializma, ko je imel vsak zaposlitev, streho nad glavo in dovolj hrane, pa smo lahko bučno in vehementno praznovali vse vrste praznikov. Kapitalizem je marsikoga prizemljil, le naših vodij očitno ne.«

Zanima nas, kako je s pobudo za izdelavo celostne okoljevarstvene in zdravstvene študije, ki ste jo obljubljali ob našem nedavnem pogovoru?

»Od najvišjih strokovnjakov, kot sta dr. Alenka Kraigher, predstojnica Centra za nalezljive bolezni in okoljska tveganja, in dr. Vesna Zadnik z onkološkega inštituta, je bilo vse dogovorjeno glede raziskav, ki bi jih ti dve ustanovi opravili, samo denar iz občinskega proračuna bi morali zagotoviti, zato smo se s pobudo obrnili na občino. Z našim predlogom so se strinjali in v odgovoru pojasnili ter zagotovili, da so že v letu 2011 podpisali pismo o nameri za izvedbo aktivnosti v sklopu projekta Jugozahodne Evrope, občina pa bo kot sofinancer predvidela sredstva v proračunu v letu 2013. Namen njihovega projekta je dvig okoljske ozaveščenosti in dialog z vsemi zainteresiranimi, kajti tudi po njihovem je treba ljudi seznanjati s posledicami onesnaženja zraka, tako da definirajo glavna žarišča onesnaženja zraka pri nas. To so pač takšne raziskave, ki z realnostjo nimajo dosti skupnega, zato mi še vedno vztrajamo pri tistih raziskavah, kjer bi ljudje dobili konkretne odgovore, kakšen zrak dihamo, kakšno hrano pridelujemo in kakšno vodo pijemo, predvsem pa o pogostosti raka in oceno tveganja za rakava obolenja na našem območju.«

Trdite, da je tudi Kidričevo na prelomu najhujše gospodarske in družbene krize. Kje so po vašem največji problemi?

»Socialna stiska ljudi je vse večja tudi v Kidričevem, pa se naša občinska oblast ukvarja z drugorazrednimi vprašanji, ki za občanke in občane niso tako zelo pomembna. Velik problem imajo starostniki, ki potrebujejo oskrbovalno službo na domu, pa si ne morejo privoščiti plačevanja oskrbovalnine v polovičnem deležu, tu so še invalidi in njihovi problemi, pa tudi glede skrbi za mlade in njihovo bodočnost se nič ne premakne. Velik problem je, da v občini ne premoremo močne službe za socialne zadeve in družbene dejavnosti, kot jo imajo na primer v občini Ruše. Tam se s tem problemom ukvarja več zaposlenih strokovnih delavk, ne tako kot v občini Kidričevo, kjer na tem področju ne premoremo niti enega celega zaposlenega. Zato se ni čuditi poraznemu stanju, ki smo mu priča.
Glede zdravstvenega doma smo zelo zadovoljni, da se je gradnja objekta končno pričela, vendar apeliramo na župana Leskovarja in svetnike, da eno stanovanje namenijo zdravniku ali zdravnici, mu podelijo koncesijo, da bomo imeli zares stalnega zdravnika, ki bo ostal v Kidričevem in delal z našimi ljudmi vse dneve, ne pa kot je to danes: izbereš ‘svojega’ zdravnika, na pregled greš k drugemu, po raziskavah k tretjemu, po zdravila pa k četrtemu, tako da na koncu ne veš več, kdo je tvoj izbrani zdravnik in komu zaupati.«

Kaj pa se dogaja z vašo pobudo glede gradnje sežigalnice v kompleksu družbe Talum?

»Iz kabineta predsednice vlade, konkretno od vodje kabineta mag Jadranke Gustinčič, smo dobili elektronski odgovor, da to zadevo na ministrstvu za infrastrukturo in prostor še preučujejo in da bomo dobili odgovor takoj, ko bo kaj dorečenega. Z ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo pa smo dobili odgovor, da ni pristojno za to področje. Čeprav je država večinski lastnik Taluma, ministre in predsednico vlade mag. Alenko Bratušek žal bolj zanima prodaja Mercatorja hrvaškemu tajkunu in skrb za njihovega vodjo v senci, ki pričakuje ugodno rešitev te prodaje, da zakrpa lastno denarno luknjo, čeravno na škodo 75.000 zaposlenih ljudi, ki lahko v naslednjih treh letih izgubijo službe, jim zanje ni kaj dosti mar. To je realnost slovenske družbe, za kar smo krivi sami, ker takšna dejanja dovolimo. Šele ko bomo zahtevali popoln umik dolgoletnih obrazov v politiki in izvolili nove, mlade, sposobne, nekoruptivne, strokovne ljudi, bomo lahko govorili o izboljšanju gospodarske in socialne situacije.«

Kidričevo, 1.7.2013

Martin Ozmec

Vir: http://www.tednik.si/je-pomembnejsa-pitna-voda-ali-vol-na-zaru