Konstrukcija resničnosti – Kidričevo

december 10, 2018

Dokument o ustvarjanju enega od mogočih svetov  

Na spletni strani hrvaškega fizika Antonia Šiberja, najdemo podrobno in bogato vizualno predstavitev zgodovine in sodobnosti Kidričevega, ki je nastala tekom njegovega obiska kraja marca leta 2017.

Kot zapiše avtor, se spletna stran »Konstrukcije stvarnosti« ukvarja s prostorom na meji med znanostjo, percepcijo in ilustracijo.

Povezavi:
http://www.antoniosiber.org/kidricevo.html
http://www.antoniosiber.org/kidricevo_2.html

Advertisements

Spomenik ruskim vojnim ujetnikom

februar 20, 2017

Zgodovinsko društvo Kidričevo in predstavnik Ruske federacije ter umetnik Oleg Kalinin sta konec januarja županu Antonu Leskovarju predstavila idejo o postavitvi kipa ruskim vojnim ujetnikom, ki so preminuli v taborišču Sternthal.

Kip, ki naj bi v dolžino meril štiri metre in v višino dva, z osrednjimi figurami predstavlja ruske kadete – otroke, gojence vojaško organizirane šole. Ti so domovino zapustili kot begunci po končani ruski državljanski vojni. Kadeti, stari od 6 do 18 let, so v Strnišču, današnjem Kidričevem, v veliki revščini v dotrajanih barakah nekdanjega avstro-ogrskega taborišča bivali od leta 1920 do 1922. Izgubili so vse, domovino, starše, sorodnike in mnogi izmed njih tudi življenja. Vsaj 11 kadetov je pokopanih na vojaškem pokopališču v Kidričevem, najmlajšemu, ki je podlegel nemogočim razmeram begunskega taborišča v Strnišču, je bilo manj kot 10 let, so ozadje spomenika opisali v zgodovinskem društvu.

Župan Anton Leskovar je poudaril, da ne nasprotuje postavitvi spomenika, vendar da je potreben tehten premislek, kam ga postaviti.

Ponedeljek, 6 februar 2017

Več o tem lahko preberete v Štajerskem Tedniku

Mojca Vtič

Vir: http://www.tednik.si/kultura/4329-kidricevo-spomenik-ruskim-vojnim-ujetnikom


Slovesnost ob ruskem križu v Kidričevem

oktober 10, 2016

V počastitev spomina na dogodke iz prve svetovne vojne, ko so se na območju današnjega Kidričevega raztezale avstro-ogrske rezervne vojaške bolnišnice in ujetniško taborišče, je Zgodovinsko društvo Kidričevo v sodelovanju z Ruskim centrom znanosti in kulture tretje leto zapored pripravilo spominsko slovesnost, posvečeno preminulim ruskim vojnim ujetnikom. Leta 2014 je Veleposlaništvo Ruske federacije v spomin na preminule rojake na vojaškem pokopališču v Kidričevem postavilo umetelno izdelan 2,60 m visok pravoslavni križ, ob njem pa še spominsko tablo. Letos se je z rusko delegacijo spominske prireditve udeležil namestnik direktorja Ruskega centra znanosti in kulture g. Alexander Vinnik. V kulturnem programu so sodelovali: Moški pevski zbor TALUM, Osnovna šola Kidričevo in DPD Svoboda Kidričevo. Ob slovesnosti je bila na ogled postavljena razstava Ruskega centra znanosti in kulture, posvečena 100. obletnici Ruske kapelice pod Vršičem, katero smo člani Zgodovinskega društva Kidričevo dopolnili z eksponati iz svojih zbirk. Prav tako je bila na vojaškem pokopališču na ogled razstava ikon umetnika Roberta Lončariča. Zgodovinsko društvo Kidričevo se zahvaljuje vsem izvajalcem kulturnega programa, prav tako pa tudi Zvezi kulturnih društev občine Kidričevo, Župniji Svete Družine v Kidričevem in društvu Ozara Slovenija.

Društva in organizacije v naselju Kidričevo so že nekako vajene, da naših prireditev najvišji predstavniki naše občine navadno ne obiskujejo. Tokrat pa smo na Zgodovinsko društvo Kidričevo le dobili pojasnilo, da se g. župan prireditve ne bo udeležil, da pa tovrstne prireditve podpira. Verjamemo, da ima g. župan veliko dela in da je bil ta dan zaradi drugih obveznosti zaseden. Seveda pa od voljenih predstavnikov oblasti, katerim smo davkoplačevalci v upravljanje zaupali finančna sredstva, pričakujemo veliko več kot le besede podpore temu društvu in drugim aktivnim društvom.

mag. Radovan Pulko, prof.

Napotili:
https://sl-si.facebook.com/zgodovinsko.drustvo.kidricevo
https://sterntal.wordpress.com/2016/08/11/obvarovali-kulturno-dediscino


Kopališče v Kidričevem propada

junij 14, 2016

Za prvi dnevnik TV Slovenija, v ponedeljek, 13.6.2016, je mariborski studio in novinar Matej Korošec pripravil prispevek na temo zgodovine in trenutnega propadanja kopališča v Kidričevem.

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-prvi-dnevnik/174410961


Dvorec Sternthal ni od vekomaj kidričevski

januar 5, 2015

Zgodovina dvorca Sternthal, ki je danes ponos občine Kidričevo, je bogata. Po denacionalizaciji je bil v lasti družine Bonča iz Ljubljane, nekdanji kidričevski oblasti pa je uspel dogovor, ki bi lahko bil za vzor marsikomu

Sredi prihodnjega tedna bo v obnovljenem dvorcu Sternthal ponovoletno srečanje kidričevskih gospodarstvenikov, kulturnih delavcev, športnikov in vseh tistih, ki sodelujejo pri ustvarjanju današnjega življenja, tudi politikov, v občini Kidričevo. Nanj vabi Anton Leskovar, zdajšnji župan občine. Ta je v slavnostnem nagovoru ob otvoritvi obnovljenega dvorca oktobra lani omenil, da se je prav okoli dvorca začela pisati zgodovina naselja Sternthal – Strnišče oziroma današnjega Kidričevega. Občina je za obnovo dvorca, v katerem so ohranjeni številni spomeniško zaščiteni detajli, namenila 1,8 milijona evrov. Obnovo je podprl Evropski sklad za regionalni razvoj z več kot polovico potrebnega denarja. A kot dodajajo nekateri Kidričani, je dobro vedeti še kaj iz preteklih let Sternthala. Zgodovina dvorca je bogata, saj je tod 1830. stala pristava, v katero se je nekaj desetletij pozneje grof Schönfeld preselil s svojo družino, v treh gospodarskih poslopjih ob dvorcu s kar 331 hektarov veliko posestjo pa so živeli delavci, ki so skrbeli za ovčerejo, ki se je tod dobro obnesla. Med prvo svetovno vojno je avstrijsko-ogrska vojaška oblast ob dvorcu zgradila taborišče za vojne ujetnike in rezervne vojaške bolnišnice. Po vojni je posest z gradom kupil ptujski trgovec Čuček, med drugo svetovno vojno pa je v strniškem gradu imelo sedež nemško vojaško poveljstvo. “Sledila je nacionalizacija in leta 1961 je bil dvorec Sternthal predan Kmetijskemu kombinatu Ptuj. Po osamosvojitvi Slovenije in sprejetem zakonu o denacionalizaciji so bili grad oziroma dvorec in posesti vrnjeni lastniku Janezu Bonči iz Ljubljane, ki je gozdove, travnike in druga zemljišča takoj sprejel nazaj, grajski stavbi pa se je pred sedmimi leti odpovedal in jo z darilno pogodbo prepustil občini Kidričevo v brezplačen prenos,” razlaga zgodovinarka Marija Hernja Masten, ki se je z zgodovino dvorca Sternthal preteklo jesen podrobneje ukvarjala, saj kot dodaja, je prav, da ljudje poznajo zgodovino svojih krajev in ljudi.

“Lepo je, da je zdajšnja občinska oblast v Kidričevem poskrbela za popolno obnovo našega dvorca Sternthal, a je dobro vedeti, da dvorec ni od vekomaj v občinski lasti in nam je pred leti uspelo s takratnimi lastniki dvorca skleniti dogovor o brezplačni predaji te pomembne kulturnozgodovinske stavbe v občinsko last,” pravi Jožef Murko, nekdanji župan občine Kidričevo. Prav v njegovem času sta s takratno direktorico občinske uprave Evelin Makoter Jabločnik navezala stike z lastnikoma dvorca, Janezom in Veroniko Bonča iz Ljubljane. Družina Bonča, ki je bila lastnica sternthalske posesti od 1929. leta pa do povojne nacionalizacije, je med denacionalizacijo dobila nazaj nekdanje imetje v Kidričevem. V dvorcu in stavbah ob njem so zadnja desetletja živeli naši ljudje, ki pa stika z lastniki niso imeli,” se spominja Murko in dodaja, da prva srečanja z zakoncema Bonča niso nakazovala tako želenega dogovora. “To je bilo tudi razumljivo. Mi smo kar potrkali na njuna vrata v Ljubljani, povedali, kakšna so naša pričakovanja, in po nekaj srečanjih ter naši predstavitvi, kako si v Kidričevem predstavljamo prihodnost dvorca, ki ga želimo obnoviti in vanj preseliti občinsko upravo ter dvorec nameniti kulturnemu dogajanju, sta nam bila zakonca Bonča dvorec pripravljena podariti. V začetku samo stavbo, a smo se v kasnejših, kako leto trajajočih dogovorih pogodili, da nam predata tudi del okoliškega zemljišča, saj je bilo to potrebno za popolno ureditev posesti, vse v skupni vrednosti 550 evrov tisoč,” se spominja Murko in dodaja, da je bila pogodba o brezplačnem odstopu 1,7 hektarja velikega zemljišča in dvorca ter okoliških gospodarskih objektov podpisana februarja 2008. “Menim, da smo s tem dejanjem dokazali, da je mogoče propadajoče zgodovinske stavbe rešiti pred nadaljnjim propadanjem in bi lahko bil naš dogovor vzor še kakemu podobnemu dejanju, saj v Sloveniji propada vrsta pomembnih zgodovinskih objektov, za katere zdajšnji lastniki, tudi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ne morejo primerno skrbeti. Nam se zdi prav, da se spomnimo ljudi, ki so nam podarili dvorec, pri dogovorih nam je veliko pomagala tudi Veronikina sestra Jožica. Vsi so, žal, že pokojni, a za razumevanje naše, če ne že daljne, pa vsaj bližnje zgodovine je dobro spomniti na ljudi, ki so soustvarjali ne samo našo preteklost, temveč tudi prihodnost,” dodaja Jožef Murko iz Kidričevega.

Slavica Pičerko Peklar

Objavljeno v Večeru, v soboto, 3.1.2015

Vir: http://nov.vecer.com/clanek/201501036085207


Napis v Lovrencu pri Kidričevem buri duhove

julij 7, 2014

Pisma bralcev

Na proslavi občine Kidričevo dne 22. 6. 2014 so me nekateri vprašali oziroma opozorili o “napačnem” napisu na novi nagrobni plošči na pokopališču v Lovrencu pri Kidričevem. Na njej piše, da so tukaj pokopani umrli iz partizanskega taborišča Strnišče. To vznemirjanje je letelo (tudi) name kot avtorja knjige Ormoški Petriček, od koder izvira omenjeni spisek tam pokopanih. Zato se v domači medijski polemiki tudi oglašam in dodajam k domnevi o napačnem napisu svoje mnenje.

Pobuda za ta spomenik je nastala na podlagi že omenjenega spiska kot edinega vira v Sloveniji – seznama mrtvih, tukaj pokopanih iz koncentracijskega taborišča v Strnišču od 5. do 15. 8.1945, ki ga je zbral takratni lovrenški župnik g. Špindler. Ta seznam je pregledal in kot zgodovinski vir prvi uporabil zgodovinar Janez Janžekovič kot soavtor omenjene knjige o zaprtih otrocih v Strnišču in nato še v Ormožu. Nekateri svojci so šele sedaj izvedeli, kje počivajo njihovi sorodniki. V Petričku so nas zanimali predvsem otroci, zato smo v tej knjigi objavili le sezname umrlih otrok v koncentracijskem taborišču Strnišče in nato v ormoški graščini. V omenjenem seznamu, ki ga je naredil g. Špindler, pa so omenjeni tudi drugi mrtvi, ki so jih med 5. in 15. 8. 1945 pripeljali iz taborišča, da bi jih pokopali na lovrenškem pokopališču. Ta seznam obsega 54 umrlih z imeni in priimki, različnih starosti, med njimi tudi 13 otrok.

Tako se je med svojci omenjenih žrtev na avstrijskem Koroškem porodila želja po postavitvi skupnega nagrobnega znamenja na tem pokopališču. Zbrali so denar in preko slovenskega odbora za označevanje zamolčanih grobišč nedavno postavili to nagrobno znamenje.

O napisu na nagrobniku pa sledeče: koncentracijsko taborišče Strnišče je ustanovila slovenska Ozna, 90 odstotkov operativnega vodstva je prišlo iz partizanskih enot s Pohorja, iz Haloz in Prekmurja, le okoli 10 odstotkov pa vaških aktivistov, ki do tedaj niso bili v partizanih.

To največje koncentracijsko taborišče na Slovenskem je bilo namenjeno povečini civilnim prebivalcem nemške narodnosti, ki so jih nameravali izgnati iz Slovenije in jim zapleniti vse premično in nepremično premoženje. V resnici pa v taborišču niso bili internirani samo Nemci, temveč pripadniki različnih narodov, predvsem veliko Slovencev, ki so bili z Nemci sorodstveno povezani ali pa so med vojno opravljali kakšne službe v nemški okupacijski upravi. Takratni interniranci vedo povedati, da so ponje prišli partizani in jih s tovornjaki vozili v Strnišče. Vedo tudi povedati, da so jim partizani med vožnjo prepevali: “Sedaj gremo, gremo, nazaj se več ne vrnemo …” in da so jih v taborišču stradali in pretepali partizani. Sploh se ne spomnim, da bi kateri pričevalec v Avstriji rekel, da so jih v Strnišču pretepali in stradali oznovci in knojevci. Seveda so oznovci in knojevci bili partizani, pa četudi so nekateri bili mobilizirani šele v aprilu in maju 1945. Je že res, da partizani niso vodili samo narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju, temveč tudi boj za prevzem oblasti in socialistično revolucijo. Partizanov žal ne moremo ločiti od njihovih voditeljev, pa čeprav se del partizanov z njihovimi dejanji ni strinjal. Tisti, ki so si upali to nestrinjanje glasno izraziti, so doživeli enako usodo kot interniranci v taboriščih ali od Vosa in Ozne likvidirani nesrečniki med vojno in po njej.

Svojci žrtev komunističnega taborišča v Strnišču so lahko postavili spomenik le za 54 žrtev, ki so imele vsaj to srečo, če lahko tako rečem, da so bile pokopane v blagoslovljeno zemljo na lovrenškem pokopališču. Kaj pa nekaj sto ali morda tisoč preostalih žrtev tega taborišča? Ali ni že čas, da nekdo pove, kje so pokopane? Vemo, da večina umrlih leži v neblagoslovljeni zemlji okoliških gozdov in gramoznic, nekateri pa tudi na Pohorju. Nekatera mesta morišč na Pohorju je pokazal pokojni Zdenko Zavadlav, ki je bil v času pobojev namestnik pooblaščenca Ozne v Mariboru. Bilo bi prav, da bi tudi na grobovih teh nesrečnikov lahko njihovi svojci prižgali svečko in se poklonili njihovemu spominu. Vsak človek ima pravico do groba in spomina.

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 7. julija 2014

Rajko Topolovec, Ptuj


Pobuda za izgradnjo sežigalnice v industrijski coni

april 8, 2013

Vodja nestrankarskega gibanja Za Kidričevo Branko Štrucl je na predsednico vlade Alenko Bratušek, ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo Stanka Stepišnika ter na ministra za infrastrukturo in prostor Sama Omerzela naslovil odprto pismo.

“V pismu smo zapisali, da kot civilno družbeno gibanje prihajamo z resno pobudo za gradnjo sežigalnice v občini Kidričevo. Ker verjamemo, da je zagon našega gospodarstva prioriteta slovenske družbe, smo mnenja, da bodo s svojo ministrsko ekipo modro in preudarno vladali in že na začetku mandata delovali drugače kot bivši predsednik vlade. Ta je namreč gospodarsko družbo Talum, ko je bil na oblasti, vedno vztrajno ignoriral in spletkaril, kako bi vodstvo Taluma zamenjal, ker niso bili blizu njegovemu prepričanju. Nas v gibanju ne zanimajo ne levi ne desni, nas zanima samo stabilno slovensko gospodarstvo, da čimprej preidemo iz krize, da se ne bo revščina poglabljala iz dneva v dan in da ne bi bili nekateri otroci in nemočni čedalje bolj lačni. Država, ki ni sposobna poskrbeti za najbolj ranljive člane družbe, ni vredna, da obstaja.« je odločen Branko Štrucl.

“Zavzemamo se za gradnjo sežigalnice v okviru industrijskega kompleksa Talum, kajti verjamemo, da lahko ima ta pridobitev in pridobljena energija v obliki električne energije, toplote in tople vode velik pomen za Talum, pa tudi za lokalno okolje in celotno regijo. V družbi Talum lahko najdete vse prednosti za gradnjo tovrstnega objekta, ki jih drugje ne boste našli. Trenutno pa je največji problem Kidričevega center nevarnih odpadkov družbe Saubermacher, ki je postavljen v sklopu Taluma. Vedeti je namreč treba, da vse od leta 2007 obstoječi objekt ne ustreza več sedanjim in bodočim standardom na področju varovanja okolja. Drugi pereč problem je odlagališče več deset tisoč ton odpadnih gum, kjer smo v letih 2007 in 2008 imeli dva katastrofalna požara. Zato je treba center nevarnih odpadkov takoj zapreti, odlagališče odpadnih gum pa nemudoma sanirati.«

Kaj pa o vaši pobudi menijo občani občine Kidričevo, saj je znano, da so se v preteklosti na referendumu izrekli proti gradnji sežigalnice?

“Problem, ki ga vidijo ljudje, ni sama izgradnja sežigalnice, pač pa so upravičeno zaskrbljeni, ker nadzorne institucije pri nas prepogosto ne delujejo, kot bi bilo treba, in jim javnost ne zaupa, če vemo, v kakšni koruptivni državi živimo. V gibanju imamo že ustanovljeno nadzorno komisijo, ki bi bdela nad to izgradnjo in proizvodnjo in bi imela zaupanje ljudi Kidričevega. Sežigalnica mora biti zgrajena tako, da bo okolju neškodljiva in opremljena z najmodernejšimi tehničnimi napravami za čiščenje izpustov. V njej mora biti sežig samo komunalnih, to je gospodinjskih odpadkov.
Občani Kidričevega so se leta 2001 na referendumu sicer že izrekli proti sežigalnici, a danes so pogledi zagotovo drugačni. Ko se z ljudmi pogovarjamo, ugotavljamo, da jim je nekako žal ne samo zaradi gospodarske krize, ljudje so v teh letih spoznali, kaj je Kidričevo izgubilo. Dober primer je dunajska sežigalnica, kjer s centralnim ogrevanjem in toplo vodo oskrbujejo več kot 60.000 prebivalcev. Poznamo še druge prednosti, ki jih je mogoče pridobiti, a to je stvar pogajanj, dogovora in usklajevanj.“

Zakaj ste se odločili za to odprto pismo novi predsednici vlade, zakaj vaša pobuda za sežigalnico ravno v tem trenutku?

“Ker vse od nastanka novoustanovljene občine Kidričevo ni bilo nikakršnega resnega sodelovanja med občino Kidričevo in vodstvom Taluma, saj občinska oblast vse do današnjih dni ni znala ali ni hotela vzpostaviti pravega dialoga s to družbo v skupno dobro, predvsem pa za sam razvoj občine, smo v nestrankarskem gibanju naredili prvi korak pri vzpostavitvi tega konstruktivnega sodelovanja in pozvali vlado RS, njeno predsednico Alenko Bratušek ter njeno ministrsko ekipo, da se pozitivno odzovejo na našo pobudo glede izgradnje sežigalnice v sklopu industrijskega okvira družbe Talum.“

Pa se vam ne zdi, da je okoljska obremenitev občine Kidričevo že sedaj prevelika?

„Trenutno sta največja problema v naši občini predvsem center nevarnih odpadkov in deponija odpadnih gum. Zato apeliramo na Talum, da se tega onesnaževalca našega okolja reši za vedno. Za deponijo odpadnih gum pa je v veliki meri odgovoren prav sedanji župan občine Kidričevo Anton Leskovar, ki se je prvi in najbolj zavzemal za dodelitev služnostne poti podjetju Albina Brencla in je tudi zagovornik centra nevarnih odpadkov, saj stalno sodeluje z njimi na škodo nas prebivalcev občine Kidričevo. In še ena črna pika župana Antona Leskovarja. V letošnjem letu naj bi se začela obnovitvena dela dvorca Sternthal, kar v gibanju pozdravljamo, vendar ne razumemo župana, kaj bo naredil z barakami in ljudmi, ki so od tega dvorca oddaljeni 50 m, kjer še danes živijo v nemogočih stanovanjskih razmerah, slabših kot v industrijskem naselju, o katerih ste mediji že poročali, in ki so za človeka današnjega časa neprimerne in zdravju škodljive. Naš predlog je, da te ‘barake’ odstranijo, ljudem pa ponudijo človeku dostojna stanovanja v novem zdravstvenem domu kot neprofitna in ki bodo dostopna vsem ljudem.”

Kaj o pobudi nestrankarskega gibanja za gradnjo sežigalnice menijo v kidričevskem Talumu? Predsednik uprave Marko Drobnič je bil kratek:

»Pred kratkim sem glede tega že podal mnenje in ponovno navajam, da v Talumu ne zapiramo vrat nobenim idejam, pobudam in projektom. Nasprotno – v našem inkubatorju podjetnih idej dopuščamo možnost podajanja in predlaganja idej, ki so bodisi neposredno ali posredno povezane z dejavnostjo, ki jo opravljamo. V primeru ravnanja z odpadki in njihove termične obdelave bo potrebno najprej na državnem nivoju doreči strategijo ravnanja z odpadki in glede na strateške smernice izpeljati aktivnosti za njihovo uresničevanje. Če bo strategija obsegala tudi termično obdelavo odpadkov, smo se v Talumu pripravljeni v aktivnosti vključiti, ker ima lahko pridobljena energija v obliki električne energije, toplote in tople vode pozitiven pomen ne samo za družbe v skupini Talum, ampak tudi za lokalno okolje in regijo.«

Kidričevo, 5.4.2013

Martin Ozmec

Vir: http://www.tednik.si/pobuda-za-izgradnjo-sezigalnice-v-industrijski-coni