Občina gozda za širjenje letališča ne da!

december 20, 2018

Nov državni prostorski načrt, ki omogoča širitev mariborskega letališča, predvideva posek 200 hektarjev gozda v okoliških občinah. Domačini in župani temu nasprotujejo, tudi v občini Kidričevo, kjer bi država za ta namen podrla 100 hektarjev gozda.

V okolici mariborskega letališča, na območju občin Hoče-Slivnica, Miklavž in Kidričevo nov državni prostorski načrt predvideva posek gozda. Občino Kidričevo bi to še posebej prizadelo, saj bi na tem območju posekali kar 100 hektarjev. »Za to smo izvedeli iz medijev, pristojnim bomo poslali pritožbo, saj se s tem posegom nikakor ne strinjamo,« pojasnjuje župan Anton Leskovar.

Država želi na tem mestu narediti njivske površine, ki pa bi bile po mnenju župana zelo nekakovostne. »Že naši predniki so vedeli, da na tem mestu ne zraste nič, zato so v času Marije Terezije tukaj zasadili gozd. Nesmiselno je, da zdaj pričakujemo, da bo na teh njivah kaj obrodilo,« je še prepričan Leskovar.

Nestrinjanje občine je še toliko večje, saj na teh zemljiščih ne bodo delali kidričevski kmetje. Soseda teh zemljišč je namreč Perutnina Ptuj, kar pomeni, da bo imela pri najemu prednost, saj bo šlo za njive v okviru Sklada kmetijskih zemljišč. Tudi zato občina tega projekta ne podpira, vsekakor pa je ključno to, da bi s tem vetru omogočili prosto pot, še zlasti do Kungote.

Več v Štajerskem Tedniku

Vir: https://www.tednik.si/politika/21-zgoraj-rotator-desno/13662-kidricevo-obcina-gozda-za-sirjenje-letalisca-ne-da

Vida Božičko

Advertisements

Nogometni klub NK Aluminij Kidričevo

december 10, 2018

Zgodovinski oris nogometne igre v Kidričevem od nastanka 1950 do 2010

Diplomsko delo Gregorja Dončeca o nogometnem klubu Aluminij, ki je leta 2016 preraslo v lepo oblikovano monografijo.

“Poglavitni namen diplomskega dela je bilo proučiti in opisati delovanje NK Aluminij iz Kidričevega od nastanka pa vse do leta 2010. Prav zaradi dejstva, da o NK Aluminij v strnjeni obliki ni ničesar napisanega, me je pritegnilo k pisanju te diplomske naloge. V prvem delu naloge sem opisal zgodovino Kidričevega in organiziranost športa v Sloveniji takoj po drugi svetovni vojni. Vse to z namenom, da bi lažje razumeli zapletene začetke NK Aluminij. V drugem delu diplomske naloge sem pisal o ustanovitvi NK Aluminij in orisal njegovo delovanje, vzpon in padce v različnih tekmovalnih sistemih in ligah, v političnih in gospodarskih razmerah ter delovanje med vojno za samostojnost Slovenije. Največ podatkov sem pridobil s pomočjo Branka Dončeca in Alojza Vinklerja. Slednji je bil dolgoletni igralec in član kluba in ima ogromno slikovnega materiala ter mnogo dragocenih podatkov o dogajanju v klubu. Te podatke pa sem nadgradil z razgovori s še živečimi igralci in člani kluba, s članki iz lokalnih časopisov in iz strokovne literature. V tretjem delu sem opisal, kako je klub deloval v različnih prostorskih, organizacijskih, materialnih in finančnih pogojih, kako je reševal problematiko okrog kadrov, saj se je zamenjalo veliko igralcev, trenerjev in odbornikov. V zaključku pa sem zapisal še perspektive kluba, ki so zelo pomembne, ker bodo v prihodnje krojile usodo kluba.”

Diplomska naloga (PDF)
https://www.fsp.uni-lj.si/cobiss/diplome/Diploma22050540DoncecGregor.pdf

Monografija (PDF)
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-JBDZNFLT/6c27aed6-65d3-4720-9124-aa5a9a2eb3fe/PDF

Napotilo:
https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-JBDZNFLT


Konstrukcija resničnosti – Kidričevo

december 10, 2018

Dokument o ustvarjanju enega od mogočih svetov  

Na spletni strani hrvaškega fizika Antonia Šiberja, najdemo podrobno in bogato vizualno predstavitev zgodovine in sodobnosti Kidričevega, ki je nastala tekom njegovega obiska kraja marca leta 2017.

Kot zapiše avtor, se spletna stran »Konstrukcije stvarnosti« ukvarja s prostorom na meji med znanostjo, percepcijo in ilustracijo.

Povezavi:
http://www.antoniosiber.org/kidricevo.html
http://www.antoniosiber.org/kidricevo_2.html


Lokalni UTD v Sloveniji

november 19, 2018

Povzetek

V prispevku je opisana možna izvedba lokalnega UTD v Sloveniji na ravni občine, v skladu z zakonsko določenimi nalogami občine. Primarne naloge občine so zagotavljanje infrastrukturnih, komunalnih, energetskih, kulturnih, športnih, zdravstvenih in socialnih storitev. Na ravni občine je zato mogoče uvesti UTD na način, da se te storitve delijo v skladu z UTD paradigmo. Sledeč zgodovini UTD, paradigma UTD predpostavlja, da se vse javne dobrine med člani skupnost najprej delijo na univerzalni ravni: na univerzalen in uniformen (enoten) način ter (vsaj) na minimalni ravni. Upravičenost vsakega posameznika do ‘minimuma’ je utemeljena z izhodiščno tezo, da ima vsako živorojeno bitje univerzalne temeljne pravice, ki so enake pravicam vseh ostalih; te pravice pa izhajajo iz skupne lastnine. Pravica do Univerzalnih temeljnih dobrin občine temelji na skupni lastnini oz. skupnostnem financiranju teh storitev. Ta del javnih storitev se zato imenuje: Univerzalne temeljne dobrine (UTD). V nadaljevanju nato pokažemo , kako bi upoštevajoč UTD paradigmo, lahko  vpeljali občinski UTD (npr. v Ljubljani) v obliki: avtobusnega, muzejskega, parkirnega, gondolskega, knjižničnega, vrtčevskega UTD itd. Razmišljanje o lokalnem UTD v tem trenutku zasleduje več ciljev: 1) aplikacija UTD paradigme na lokalnem nivoju, ki je uporabna sama po sebi; 2) kot napotilo pri izbiri med različnimi programi strank ali kandidatov 3) kot primer, kako jo je mogoče UTD paradigmo aplicirati na različnih področjih in na različne načine; 4) koristi tudi razmišljanju o UTD na državni ravni v smeri večje kreativnosti in fleksibilnost v izvedbi; 5) na splošno uči razmišljati v okviru UTD paradigme in seznanja javnost z UTD idejo; 6) nastajanje tretjega UTD zbornika: UTD v praksi (UTD praxis) pri založbi Krtina.

Nadaljevanje na: http://utd.zofijini.net/2018/11/12/lokalni-utd-v-sloveniji/

Dr. Valerija KOROŠEC
valerija_korosec@yahoo.com
@valerijaSlo


Za rakom so umrli. Tudi kuharica v podjetju

avgust 20, 2018
S tremi prebivalci Rač smo v krajinskem parku med labodi in čapljami govorili o življenju zraven tovarne, ki proizvaja izdelke na osnovi glifosata

Pogovarjamo se, ko spet velja, da v podjetju Albaugh ne bodo izdelovali, sintetizirali glifosata. Nekateri to napačno interpretirajo, da ga ne bodo uporabljali. Kako velik problem je nepopolna obveščenost ali zavedenost ljudi?

Tomaž Seliškar: “Ko je podjetje Albaugh spomladi 2015 prišlo v Rače in kupilo tovarno Pinus, je bil župan Branko Ledinek navdušen. Vse, ki smo imeli pomisleke, je označil za nenormalne dvomljivce. To je bilo prvo, kar nas je zaskrbelo. Šlo je za prihod multinacionalke, ki se ukvarja s kemijo. Sami smo stopili v kontakt z njimi, povabili so nas na sestanek, nato smo jim posredovali naših pet pričakovanj. Težko rečemo, da je šlo za zahteve, saj nad podjetjem nimamo moči, razen da smo krajani, ki pričakujemo, da bodo okoljsko odgovorni.

Že na prvem sestanku so nam povedali, da ne načrtujejo nadaljevanja sinteze glifosata. To je bila razveseljiva novica, saj je prav sinteza okoljsko najbolj problematična in tvegana. A med postopki za pridobivanje okoljevarstvenega soglasja na agenciji za okolje, Arso, za povečanje proizvodnje se je v končni vlogi spet pojavila sinteza glifosata. Na zadnjem sestanku, februarja, smo izrazili začudenje. Odgovorili so, da sintezo ohranjajo kot ‘strateško prednost’, ki je ne bodo koristili, saj ni ekonomsko upravičena. A ne vedo, kam bo šel razvoj na Kitajskem, zato želijo možnost ohraniti, saj gre za eno redkih podjetij, če ne edino v Evropi, ki še ima tako dovoljenje. Junija smo nato videli, da so sintezo iz vloge vendarle umaknili. Če bo Arso izdal soglasje, bo to pomenilo, da bo v prihodnje precej težje, če bo sploh mogoče, obnoviti sintezo glifosata.”

Obljubljajo tudi spremembe pri ravnanju z odpadnimi vodami.

Tomaž Seliškar: “V dopisu, ki smo ga kot Ekološka iniciativa Rače poslali na Arso, smo opozorili na obremenjenost potoka Žabnika z živim srebrom. Na to so najprej opozorili prav novinarji Večera. Ko smo pridobili javno dostopne podatke, smo videli, da gre za resnično velik problem. Vseskozi smo opozarjali na problem odpadnih vod iz sežigalnice, ki je znotraj kompleksa nekdanjega podjetja Pinus, a meritev nismo imeli. Upravljavec čistilne naprave meritev javno ne objavlja niti ne izvaja meritev onesnaževal iz proizvodnje, ampak le tiste, ki so pomembne za delovanje naprave. Ko smo analizirali podatke o onesnaženosti Žabnika, smo ugotovili, da je ta potok najbolj obremenjen z živim srebrom v celi Sloveniji. Druge vire živega srebra poleg sežigalnice in podjetja Albaugh v takšnem obsegu v okolici težko najdemo. Tega so se zavedeli tudi v podjetju. Z vključitvijo občine v postopke in s širšim problematiziranjem biološke čistilne naprave za obdelavo industrijskih odpadnih vod je prišlo do odločitve, da teh ne bodo več odvajali tja, ampak bodo poskrbeli za zaprti sistem. To je zelo dobrodošlo. Tudi zaradi manjšega črpanja podtalnice, ki jo Albaugh zajema iz lastnega črpališča za osnovno šolo Rače. Gre torej za dva vidika: zmanjša se onesnaženje z živim srebrom in drugimi onesnaževali ter zmanjša se poraba podtalnice, ki je edini vir pitne vode na Dravskem polju.”

Kam segajo začetki Ekološke iniciative Rače?

Boris Vezjak: “Civilna iniciativa je nastala med letoma 2009 in 2010. Od samega začetka so opozarjali predvsem na dogajanje v nekdanji tovarni Pinus. Rače so močno obremenjene: problem sega od onesnažene podtalnice do problematičnega zraka. Velik problem, ki ostaja nesaniran, so divja odlagališča, kjer so zakopani nevarni odpadki – glede na objavljene vire domnevno predvsem iz Pinusa. Gre za lokacije, kamor naj bi podjetje zakopavalo fitofarmacevtske, tudi rakotvorne odpadke. Mateja Pigner Perko in Marjan Lah sta začela opozarjati tudi na sežigalnico. Podjetje je namreč ugotovilo, da se mu splača na svojem zemljišču, ki tako rekoč meji na krajinski park, zgraditi sežigalnico nevarnih odpadkov, ki je v Sloveniji zaradi blage ureditve in nadzora lahko dobičkonosen posel. Pinus je imel interes, da je tam poleg lastnih odpadkov sežigal tudi druge odpadke.”

Tomaž Seliškar: “Pred tem je bil nadzor nad zakopavanjem in divjim odlaganjem slabši, a zakonodaja se je začela zaostrovati še v času Jugoslavije.”

Boris Vezjak: “Leta 2005 in 2010 je prišlo do požarov. Šlo je za niz problemov, ki so bili posledica pomanjkljivega vzdrževanja. Zgodba okoli Albaugha je le zadnja faza. Ko so prišli, so napovedali, da bodo evropska podružnica za proizvodnjo glifosata.”

Tomaž Seliškar: “To nas je zaskrbelo. Napovedali so šestkratno povečanje proizvodnje. Nismo vedeli, da gre za obseg pripravkov na osnovi glifosata. Sinteza, proizvodnja glifosata je bila še pred prevzemom ustavljena. Pinus je zašel v težave in med letoma 2011 in 2016 je tovarna komaj obratovala. Razen sežigalnice prebivalci nismo zares zaznavali njihove prisotnosti. Zato mnogi v zadnjih letih nimajo občutka, da gre za kemično tovarno, ki je prispevala k onesnaženju okolja.”

Govorimo torej o tovarni, ki naj bi uporabljala glifosat, ne pa ga izdelovala?

Boris Vezjak: “Trenutno glifosat uvažajo iz Kitajske, tu ga mešajo in pakirajo v končne proizvode. Tako je menda najceneje. Njihova logika je bila: če nam zakonodaja omogoča, zakaj bi se možnosti proizvodnje glifosata odpovedali. S tem v Iniciativi seveda nismo bili zadovoljni.”

Tomaž Seliškar: “Dovoljenje bi pomenilo, da lahko proizvodnjo kadarkoli začnejo in jo tudi lažje povečajo v obsegu. Želeli smo varovalko, da proizvodnje glifosata tu ne bo. V mešanju glifosata za končne izdelke ne vidimo tako velikega tveganja. Zato smo veseli, da so na koncu sintezo umaknili iz vloge. K temu je nedvomno prispevalo tudi spremenjeno javno mnenje v Evropi in ZDA. Tudi v Račah je ljudi začelo skrbeti. Vsaj malo. Želimo pa opozoriti, da po nam dostopnih informacijah prave alternative glifosatu, ki bi bila manj škodljiva glede uporabe in proizvodnje, ni.”

i bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno v njej prisoten atrazin.”

Obstajajo pene in toplotne obdelave pod višjim pritiskom, ki uničijo plevel.

Tomaž Seliškar: “V Sloveniji, kjer večino glifosata porabijo na železnici, je to res alternativa. Drugače je pri kmetijskih površinah, kjer je to ob intenzivnem kmetijstvu neuporabno in tudi mi ne vidimo alternativ. Glifosat je od vseh sredstev, ki se uporabljajo, eden manj problematičnih.”

Kljub temu da je rakotvoren?

Tomaž Seliškar: “To ste vi rekli.”

Da. O tem govorijo raziskave. O tem je presojalo sodišče ZDA, ki je dosodilo, da mora Monsanto plačati milijonsko odškodnino obolelemu za rakom, ki je uporabljal njihovo škropivo na osnovi glifosata.

Tomaž Seliškar: “A niso razsodili, da je glifosat rakotvoren. Problematična je množična uporaba. Ta je problem povsod, kjer je dovoljeno pridelovanje gensko spremenjenih poljščin. A v Evropi se porabi bistveno manj glifosata, sploh v Sloveniji – letno naj bi šlo za 60 ton aktivne snovi.”

Boris Vezjak: “Rakotvornost glifosata je odprta dilema. Lokalni prebivalci tu smo pahnjeni v okoljevarstveno skrb in smo ekologi po svojih najboljših močeh. Nismo profesionalci. Ob tem smo tudi kritični do romantizacije. Slika ni črno-bela in ne gre nujno za borbo Davida proti Goljatu, šibke lokalne skupnosti proti močni multinacionalki. Mnogi želijo videti v glifosatu zlo, a sam ne morem trditi, da je glifosat rakotvoren. Študije obstajajo, ki podpirajo obe stališči – da je in da ni. Smiselno se mi zdi, da sledimo načelu previdnosti in preventive: da se obnašamo, kot da je rakotvoren, dokler se nedvomno ne dokaže nasprotno.”

To je načelo EU, ki v primeru glifosata ne velja.

Boris Vezjak: “A ne moremo domišljavo trditi, da je glifosat rakotvoren. Tega ne vemo. Večina slovenske okoljevarstvene stroke je na stališču, da je in da so herbicidi škodljivi. A ne želimo zapasti v širjenje in krepitve teorij zarot, kar se zgodi zelo hitro.”

Tomaž Seliškar: “V Iniciativi nimamo ambicij reševati svetovne probleme. Želimo pa z lokalnim delovanjem prispevati h globalnim spremembam. Nas bi najbolj zadevalo, če bi se glifosat tu sintetiziral. Vemo, da bo Albaugh glifosat proizvajal ne glede na situacijo v Sloveniji. V vlogi zaprošajo za proizvodnjo 150-krat več izdelkov iz glifosata, kot se jih porabi v Sloveniji, Albaugh trenutno proda na slovenski trg le okoli šest odstotkov proizvodnje. Nas v Račah zadeva predvsem proizvodnja. Poraba je drug problem, že dolgo prisoten na Dravskem polju, a se z njim ne ukvarjamo toliko – zmanjkata nam in znanje in čas.”

Je onesnaženost zaradi kmetijstva tako velik, prevelik problem?

Tomaž Seliškar: “Da, kmetijstvo je še vedno velika težava. To kažejo tudi analize kakovosti pitne vode. Pred tremi leti sem naročil analizo pitne vode iz domače pipe. Vodo zajemamo iz zajetja, kjer naj bi bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno prisoten najbolj problematičen pesticid Dravskega polja, atrazin. Skupaj z derivatom je presegal dovoljeno raven.”

Kaj ste naredili s temi rezultati?

Tomaž Seliškar: “Nanje smo opozorili, ko smo pisali Arsu. Želeli smo opozoriti na divja odlagališča, ki so lahko eden od virov. Atrazin je v Sloveniji prepovedan od leta 2004. A pripravke na njegovi osnovi se da brez težav kupiti na Madžarskem ali Hrvaškem. Tu trčimo ob problem ozaveščenosti potrošnikov. In ta problem imamo tudi pri glifosatu.”

Boris Vezjak: “Ko denimo sosedi poškropijo celo zelenico s herbicidom, ker je to najučinkoviteje, saj želijo posejati novo angleško trato. Na to opozarjajo tudi v podjetju Albaugh: naj se raje ukvarjamo s potrošniki in s kurišči, ki prispevajo k onesnaženosti zraka. V EU je nadzor nad večjimi podjetji relativno strog in tega se zavedajo. Posamezniki pa se pogostokrat do okolja obnašamo precej mačehovsko.”

Je slaba obveščenost o posledicah industrije in proizvodnje kemikalij tu že zgodovinsko problem?

Miran Rajšp: “Spomnim se, ko sem bil še majhen: gledali smo, kako so odvažali cisterne odpadkov do gramoznice, kako je marsikaj steklo iz tovarne Pinus. Pred tovarno je bil nekoč majhen ribnik. Romantično lep. Najprej so izginile ribice. Nekaj časa so bile v njem žabe, nato je zginilo vse. Prebivalcem v sosednji hiši ob tovarni so rekli, da ne smejo več uporabljati studenca za hišo. Ne, nismo bili obveščeni. A posledice so bile. Ogromno delavcev, ki so imeli službo v Pinusu, je umrlo. Ko se ozrem po ulici, so nekoč tam živeli skladiščniki, tudi kuharica v tovarni je zbolela in umrla. Neka povezava obstaja.

A v preteklosti je Pinus vedno dal denar: ko se je gradila cesta ali se je asfaltiralo cestišče. Prispevali so oni, nekaj je prispeval Petrol, občini je bilo treba dodati le še majhen del. In smo imeli novo cesto. Danes gre po njej skozi Rače ogromno tovornjakov iz gramoznice. Tudi ti onesnažujejo zrak. Koncesnina, ki jo za gramoznico dobi občina, je minimalna. Tudi letališče vpliva na kakovost zraka. Sploh se bo ta vpliv povečal, če bo prišlo do napovedane širitve. Vemo, da individualna kurišča prispevajo pomemben delež delcev PM10, a bolj strupene snovi pridejo v zrak vendarle iz sežigalnice nevarnih odpadkov. Edina merilna točka je v sosednji občini, v Miklavžu, in tam so mejne vrednosti redno prekoračene. Dolžnost občine bi morali biti skrb za lokalno prebivalstvo in njegova zaščita. A tega ni.

Pred časom smo imeli problem, ker je iz pipe tekla kalna, umazana voda. Naročeno nam je, da če se to zgodi, moramo vodo pustiti teči. Problem je, če minejo ure, noč in je voda še kar kalna.”

Kaj naredite?

Miran Rajšp: “Nič. Pustimo teči in čakamo, da bo bolje. Če smo obveščeni vnaprej, damo nekaj vode na stran. Večji problem imajo kmetje, ki morajo napojiti živino.”

Tomaž Seliškar: “Šli smo preverit k upravljavcu vodovoda, kjer so nam povedali, da je razlog, sploh poleti, da se na hitro in v velikih količinah izčrpa voda, denimo za polnjenje bazenov. Pokaže se, da smo spet glavni problem porabniki.”

Ste prepričani, da ti argumenti držijo?

Tomaž Seliškar: “Praviloma držijo. Kaj pa naj, kot da verjamemo? Zakaj bi nas upravljavec vodovoda zavajal?”

Boris Vezjak: “Rače so vse bolj obremenjen okoliš, ker se problemi nalagajo drug na drugega. Zato smo se vključili tudi v postopke gradnje tovarne Magna v Hočah. V zračni liniji je oddaljena manj kot kilometer. Ko živiš v takem okolju, se ti nehote vzbudijo sumi, da obstajajo v Sloveniji kraji, kjer okoljska preobremenjenost z onesnažili že obstaja, in se zato država, namesto da bi ta okolja sanirala, spomni, da bo tja dodala še novo, okoljsko problematično infrastrukturo. Zakaj? Ker je lokalna skupnost že tako anemična, pasivna in apatična, da je najlažje priti z umazano industrijo k njim?”

Tomaž Seliškar: “Hkrati so to gospodarsko ošibela okolja, ki so pripravljena sprejeti vse, če so obljubljena nova delovna mesta.”

Boris Vezjak: “Ta argument smo slišali tudi mi. Kmalu smo bili obtoženi, da sebično ogrožamo 20 ali 30 delovnih mest v Albaughu. Nesramni in škodljivi da smo.”

Tomaž Seliškar: “A situacija je v zadnjih treh letih boljša, sploh če primerjamo z dogodki med letoma 2007 in 2014, ko je tedanje vodstvo zanimalo le, kako čim več še iztržiti. Našim predlogom so prisluhnili. Občina ni hotela naročiti študije o obolelosti za rakom v Račah in okoliških naseljih, Albaugh je ob naših prizadevanjih na koncu raziskavo pri onkološkem inštitutu naročil. Vemo, da je Magna bistveno bolj tvegan projekt in bo večji onesnaževalec. Širše gledano, pogrešamo konsistentno in verodostojno zeleno politiko – na ravni države, a tudi na ravni civilne družbe in nevladnih organizacij. Verjamemo v argumente in dialog – tudi s podjetji, ki navsezadnje ocenijo, da je zanje dolgoročno boljše, če spoštujejo okoljske standarde.”

Miran Rajšp: “Četudi se vse okoljske organizacije in iniciative borimo na lokalni ravni s specifičnimi problemi, vidimo, da prihaja do zakonskih sprememb na slabše. Politika ne upošteva lastnih predpisov, ko pride do varovanja okolja. Redko kateri prebivalec pa se je pripravljen osebno izpostaviti in tvegati vse. Manjka pa nam tudi pravnega znanja.”

Omenili ste, da so sosedi, ki so delali v Pinusu, zboleli in umrli za rakom. Na vaši strani pišete o visoki obolelosti delavcev na šoli. Vam je kdaj žal, da niste bili bolje obveščeni že prej, da so bile prioritete v preteklosti napačne?

Miran Rajšp: “Da, žal mi je. A ni bilo zavedanja, znanja. Pinus je bil na neki način naš boter – kdo bo šel proti njemu? Kdo je sploh vedel, da so te snovi tako škodljive? Delavci so vzeli koncentrate surovin in jih raztrosili po dvoriščih. Grozno je.”

Tomaž Seliškar: “Šele pred leti smo od ravnatelja OŠ Rače, ki stoji nasproti tovarne Albaugh, izvedeli, kako visoka je obolelost za rakom med zaposlenimi. Govorimo o okoli desetkrat pogostejši pojavnosti rakavih obolenj kot v sosednjih šolah. Ko se začneš pogovarjati z lokalnimi prebivalci, je skoraj pri vsaki hiši kdo, ki je zbolel in umrl za rakom. Kot priseljenec nisem vedel, kaj s temi informacijami. Dejstvo je tudi, da so ljudje te snovi uporabljali neodgovorno.”

A proizvajalci običajno vedo, kaj proizvajajo. Direktorji redkokdaj sami uporabljajo te izdelke.

Tomaž Seliškar: “Seveda. A bil je tudi interes, da so ti izdelki splošno dostopni. Tožba v ZDA je uspela, ker je sodišče ugotovilo, da ljudi niso primerno obvestili o nevarnostih. Danes se jih bolje zavedamo. Četudi mnogi še vedno raje pogledajo stran.”

Veste, da živite v okolju, ki je zelo obremenjeno z onesnažili. Kakšnih ukrepov bi si želeli?

Miran Rajšp: “V državi imamo institucije, ki bi morale ščititi okolje in ljudi. Delati, kar počnemo mi v okoljskih iniciativah. To nam kaže, da ne opravljajo svojega dela in da je nekaj hudo narobe. Zakaj moram biti jaz tisti zoprni sosed? V Miklavžu je jasno, da je treba obremenitve zmanjšati, saj je že zdaj okolje preobremenjeno. Le tako se lahko doseže vsaj določeno izboljšanje. Na vseh področjih bi se morali tega zavedati, tudi v kmetijstvu: bolje bi bilo imeti več delavk in delavcev, morda nekoliko dražje postopke. To, da imamo onesnaženo okolje, je najslabše. Pred časom je nekdo rekel, da je rak edini, ki ubije svojega gostitelja. Vsi paraziti so bolj previdni. Ljudje smo pri našem sedanjem razvoju na neki način rak. Človeški rak, ki uničuje okolje.”

Umiriti nori razvoj

V ZDA je hišnik na šoli uporabljal škropivo na osnovi glifosata. Zbolel je za rakom. Pred dobrima dvema tednoma je sodišče razsodilo, da mu mora Monsanto, proizvajalec škropiva, plačati 289 milijonov dolarjev odškodnine. Je ta sodba odmevala v Račah?

Tomaž Seliškar: “Ne. V resnici so nas prvi za odziv poklicali novinarji.”

Boris Vezjak: “Stališče lokalne skupnosti je, da če ti kaj ne paše, spokaj. Za okoljsko problematiko tu se ni nikoli zanimala nobena politična stranka. Edini, ki je prišel lani v Rače, je bil evropski poslanec Igor Šoltes. Slišali smo še dvoumno izjavo Dejana Židana, da se bo Slovenija odpovedala rabi glifosata. A pojasnila, kaj natančno to pomeni, nismo dobili. Dva dni zatem je Slovenija glasovala, naj se glifosat v EU ohrani v rabi.”
Miran Rajšp: “Če si danes vsaj malo okoljsko zaveden, veš, da je nori razvoj treba vsaj malo umiriti. Se omejiti. Zato smo moteči za okolico. Sprašujejo me, ali želim, da se razvoj ustavi. Želim si drugačen, počasnejši, bolj zdrav razvoj. A mnogi nočejo niti pomisliti, kje bomo čez deset let.”

Vir: https://www.vecer.com/za-rakom-so-umrli-tudi-kuharica-v-podjetju-6546378


Klepet v knjižnici DPD Svoboda Kidričevo

maj 11, 2018

V petek, 20. aprila 2018, smo člani Delavsko prosvetnega društva Svoboda Kidričevo v društvenih prostorih pripravili dogodek z naslovom Klepet v knjižnici. Ker društvo letos praznuje 70-letnico delovanja, si člani prizadevamo obuditi in zabeležiti že marsikatere pozabljene spomine na kulturno dogajanje v našem kraju. Kot je uvodoma že povedala predsednica društva ga. Majda Klemenčič Vodušek, se žal v uvodnih 50 letih delovanja društva ni vodil arhiv dogajanja, zato bi bila potrebna temeljita raziskovalna ali diplomska naloga, ki jo prepuščamo še našim zanamcem. S povabljenimi gosti smo v snemanem pogovoru poskušali razjasniti in obuditi dragocene spomine, uskladiti datume in osebnosti, ki so zaznamovale delovanje DPD Svobode Kidričevo. Posnete podatke bomo uporabili v priložnostni publikaciji ob praznovanju naših 70 let.

Že v zborniku 60 let DPD Svoboda Kidričevo, ki je izšel ob 60. jubileju, sta v intervjuju obujala spomine na njuno udejstvovanje in delovanje društva, častna člana društva, g. Franc Vreže in g. Anton Banko. V zborniku je tudi kratek zgodovinski oris delovanja društva v prvih petdesetih letih, predstavljene pa so sekcije društva zadnjih 10 let.

In kaj so nam v klepetu zanimivega povedali naši gostje, člani in kulturni zanesenjaki:

Čeprav Rajko Topolovec v svoji knjigi z naslovom Kidričevo, kraj prišlekov, navaja, da je bilo proletarsko Kidričevo  že od samega začetka kulturno naselje in da je že leta 1947 bilo  ustanovljeno Sindikalno kulturno umetniško društvo Strnišče, ki se je leta 1952 preimenovalo v Kulturno umetniško društvo Svoboda, so se zbrani strinjali, da podatek leto 1947 verjetno ne drži. Tudi sekcija pevski zbor je v raziskovanju ob petdesetletnici v svojem zborniku navedli letnico ustanovitve leto 1948, kot nam je predstavil g. Boris Urbančič član MPZ Talum Kidričevo. Iz ekonomskih razlogov sta sekciji godba na pihala v letu 1962 in moški pevski zbor v letu 1979 prešli iz okrilja DPD Svobode pod takratno Tovarno aluminija in glinice (TGA). Godbeniki in pevci so bili aktivni na vsaki proslavi, izvedli pa so veliko domačih in tujih gostovanj. V arhivu društva smo našli zahvale, priznanja, spomine, diplome pevskega zbora, katere smo tudi priložnostno razstavili v knjižnici.

Najdlje sežejo spomini g. Maksa Jabločnika, ki se spomni, da je prišel v Kidričevo leta 1949 in da je takrat kulturno in športno društvo spadalo pod sindikat takratne TGA. Spominja se dramske skupine, delovanja g. Černeta, g.Vrežeta, g. Lipuša,  sam pa je bil aktiven kot pevec moškega in mešanega pevskega zbora, kasneje pa je bil kratek čas tudi podpredsednik in predsednik društva. V svojem pripovedovanju se mu je najbolj vtisnil v spomin koncert v Pragi.

Branko Tonejc se med leti 1953 do 1960 spominja delovanja godbe na pihala – pleh muzike, majskih budnic med bloki, pevskega zbora, ki je bil redno na proslavah in veliko koncertov. Spominja se delovanja dramske sekcije, veliko so nastopali doma in gostovali v okolici. Sam je sodeloval tudi v dramski sekciji. V njegovem času je bila zelo aktivna lutkovna sekcija, ki je bila v kletnem prostoru prvega bloka. Dejavnosti so se odvijale najprej v zgradbah okrog gradu (šola, knjižnica), kasneje se knjižnica preseli v prizidek samskega bloka, nato v prostor v prvem nadstropju stare občinske zgradbe. Ostale sekcije so imele svoje prostore za delovanje in druženje po kleteh v blokih. Spomni se tudi delovanja fotokluba, ki pa ni bil pod okriljem društva, uspešno so igrali tudi šah. Društveno delovanje in posamezniki, predvsem prosvetni delavci, so s podmladki delovali v šoli. Iz delovanja in druženja otroških pevskih zborov in folklornih skupin (Pionirski festivali) so nastali zametki za kasnejše območne revije. V dvorani, današnjih upravnih prostorih Revitala, je bil velik oder na katerem so se zvrstili številni dogodki, proslave in nedeljske filmske matineje, ki so jih organizirali dramska, lutkovna in kino sekcija.

O knjižnični dejavnosti se je obudila spomine tudi ga. Mira Jevšovar, ki je v svojem dijaškem času nadomeščala in pomagala ga. Katici Stupan. Vodili so se kartončki in spiski knjig. Ker še v šoli knjižnica ni delovala, so izposojo vršili šolarji, ki so za izposojo tako kot zamudnino morali plačati. Knjižnica je bila vedno dobro obiskana.

O folklorni skupini je spregovoril g. Martin Ozmec in poudaril, da so za svoje nastope  pridobili gorenjsko narodno nošo, veliko so nastopali in leta 1969, ob otvoritvi Hidroelektrarne Zlatoličje so sprejeli takratnega predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita. Najbolj uspešni so bili v času vodenja ga. Marije Visenjak.

Pavla Gombač se spominja prvega občnega zbora Svobode Kidričevo in pravi, da je bila kino dvorana nabito polna. Tudi prva proslava v dvorani, v času, ko je začela tovarna delovati, je bila polna, Svoboda pa je bila pokrovitelj programa. Kljub spominom ali nespominu, se ji zdi zanimiv pojav, da so ljudje z vseh koncev sveta prihajali sem. Čeprav so bile velika večina delavske družine, so čutili potrebo in željo, se kulturno-umetniško udejstvovati in se družiti. Ta potreba človeka je tako elementarna, da ljudje želijo videti kaj lepega, dobrega, zabavnega, smešnega; saj takrat televizije še ni bilo. Spominja se, da je tudi Svoboda imela kasneje prvo televizijo, v samski blok so jo hodili gledat. Takrat je bilo v novem kraju, kot je Kidričevo, ki je nastajalo med in po vojni, vse v nekem pričakovanju, da bo boljše, da bo lepše, da bomo nekaj ustvarili. Če bi danes nastajal ta kraj, bi nastajal drugačen kraj, saj bi bile drugačne potrebe. Pozdravlja zanesenjaštvo društvenih članov, ki se trudijo ohraniti knjižnico in bralno kulturo. Vse kar pa je bilo, pa je seme nekje le pustilo, ker tako gre v ljudeh, pa četudi greš v druge kraje se tega spominjaš in to pripoveduješ naprej. Tako nastane tisto največje izročilo – ljudsko blago, ki je nevidno, ima pa svoje korenine, svoje temelje. Kidričevo ohranja duh kraja in duh časa ohranja Kidričevo. To je neprimerljivo, kako svet hiti in živi, ampak kulturno umetniško življenje se še vedno goji, čestitke tistim, ki ga še držijo, in verjetno ne bo nikoli umrlo. Ker potreba po lepem najbrž v človeku nikoli ne umre.

O potrebi društvenega kulturnega življenja, ohranjanju ljubiteljske kulture, o modelu, ki bi ga morali širiti iz svoje prakse slovenski kulturni zanesenjaki v svetu, je spregovorila tudi ga. Nataša Petrovič, predsednica Zveze kulturnih društev Ptuj in urednica zbornika ob letošnji 60-letnici delovanja zveze, v katerem najdemo pregled podatkov delovanja društev na širšem ptujskem področju. Poudarila je,  da so v preteklosti  Družbeno-politične organizacije vedno spodbujale kulturno-umetniško dogajanje in druženje, danes pa jo skrbi, da žal tega ni več.

Ga. Majda Klemenčič Vodušek je spregovorila tudi o izvoru, ustanovnem kongresu Delavsko-prosvetnega društva Svoboda v Trbovljah iz leta 1953, o pomenu imena Svoboda in ohranjanju tega imena. Naše DPD Svoboda je bilo prvo v našem okraju.

Gostje so ob koncu poudarili pomen  ustnega izročila, obujanja spominov in zapisov le-teh. Da se vodijo arhivi, posnetki, zapisi o življenju nekoč in danes za naše zanamce.

Če se vam v domačih arhivih skrivajo fotografije, zapisi, listine, če bi radi z nami delili spomine o kulturnem življenju v Kidričevem preteklega stoletja ali se aktivno vključili v sekcije našega društva, se v času ponedeljkovih uradnih ur oglasite v naših društvenih prostorih, v knjižnici DPD Svoboda Kidričevo (v pritličju stare občinske zgradbe), kjer bomo z vami z veseljem poklepetali, sodelovali in soustvarjali.

Po posnetku povzela: Aleksandra Vidovič

Vir: https://www.mojaobcina.si/kidricevo/novice/obvestila/drustva/klepet-v-knjiznici-dpd-svoboda-kidricevo.html


Kako nas osvobajata Cerar in Leskovar

maj 4, 2018

Na obletnico nacističnega napada na Jugoslavijo, 6. aprila letos, je dal župan Kidričevega Anton Leskovar (SDS) z dekretom odstraniti spomenik enemu od osrednjih figur slovenskega osvobodilnega gibanja in osvobodilne fronte Borisu Kidriču, po katerem je kraj poimenovan. Simbolična, revizionistična, ideološka, v mnogočem nelegitimna, predvsem pa ikonoklastična poteza lokalnega samovoljneža, ki se ne ozira na skupno narodovo preteklost, čeravno ne vsem enako zveličavno. Pravzaprav si je Leskovar privoščil prvovrstno politično in ideološko provokacijo na predvečer državnega praznika ob dnevu boja proti okupatorju. Ravno na dan nacističnega napada na Jugoslavijo je Kidrič sklical ustanovni sestanek Osvobodilne fronte. Lokalni veljak iz bazena Janševih demokratov se kot številni evropski politiki na skrajno desnih robovih političnega spektra zelo dobro zaveda, da vrednote antifašizma še nikoli niso bile tako šibke, kot so danes. In fašistične vrednote, kar smo videli v begunski krizi na naših tleh, še nikoli od konca druge svetovne vojne niso bile tako močne, kot so danes.

Od predsednika vlade Mira Cerarja, ki je bil slavnostni govornik na državni proslavi ob dnevu boja proti okupatorju z visoko humanitarno-politično donečim sloganom “Uporni človek je človek upanja”, bi pričakovali, da bo Leskovarjevo škodljivo potezo obsodil in se od nje ravno v imenu upornega in civiliziranega slovenskega človeka ogradil. Daleč od tega. Do vedno bolj barbarskega odnosa, ki ga država in politika goji do narodove kulturne dediščine, še posebej pa so zaradi političnih in vandalskih razlogov na udaru po državi precej gosto posejani spomeniki iz obdobja narodnoosvobodilne vojne, ni zavzel nobenega stališča. Sicer pa je tudi molk izrazito politično stališče.

Za razliko od podpredsednika SMC Milana Brgleza, esemcejevskega ideološkega kontrapandana, ki je v svojih slavnostnih govorih ob tem prazniku znal primerno politično reflektirati zapuščino in današnje sporočilo dneva upora, se je Cerar zatekel v svoj svet navidez neideološkega govoričenja novih obrazov, ki so v slovensko politiko prišli brez barve, vonja in okusa ter zavedanja teže in pomena zgodovine, ki je v dobrem in tudi slabem definirala slovenski narod. Osvobodilne fronte se je Cerar v govoru zgolj bežno dotaknil. Načrtno sredinsko predvolilno se je izognil vsem ideološkim pastem ob tej zgodovinsko občutljivi temi. Cerar je imel v mislih volilni račun, zato se je v prvi vrsti odločil, da se poskusi politično opredeliti na vrednostno-ideološkem minskem polju, ki se ga je do zdaj pragmatično izogibal.

Govoru ne more, zato tudi ni, ničesar očitati celotna slovenska desnica z Janezom Janšo na čelu. Slovensko osamosvojitev je Cerar postavil za brezmadežno nulto točko uporniške slovenske zgodovine: “Krona slovenske misli in zavračanja tuje nadvlade je nedvomno enotni izid plebiscita leta 1990, na katerem smo sprejeli odločitev o prihodnosti. In svojo vizijo obranili v osamosvojitveni vojni.” Narodnoosvobodilno borbo Cerar kvečjemu omeni kot zgodovinsko fusnoto.

V drugi polovici govora se je premier s tekočimi posli, kamor je uvrstil tudi nocojšnji slavnostni govor, sprostil in natrosil nekaj predvolilnih in ezoteričnih misli. Spregovoril je med drugim tudi o krožnem gospodarstvu in inovativnosti, domačine pa je vljudno opomnil na tujo neposredno investicijo, ki se jim obeta. “Trdno sem prepričan, da nove investicije Yaskave v Kočevju odpirajo možnosti, ki niso zgolj tehnološke, ampak se bo skozi razvoj robotike zgodil tudi razmislek o prihodnjih pogojih dela – in delovnega človeka.” Kaj ima z vprašanjem upora, ki je bistvo zgodovinske eksistence slovenskega naroda, tuja neposredna investicija, ki jo je Cerarjeva vlada subvencionirala? Verjamemo, da si je tokratni slavnostni govor z elementi predvolilnega EPP-ja Cerar spisal sam, saj iskreno pooseblja njegova štiri leta vladavine, ki naj bi bila neideološka, v prizadevanjih za napredek, reforme in delovna mesta.

A kjer nekdo trdi, da je neideološki, ga ideologija najtrdneje drži v pesti. “Slovenija niti v eni od zgodovinskih prelomnic ni izdala temeljnih interesov ne naroda ne človeštva – in to ravno zato, ker je znala oboje misliti skupaj: mislila je sebe in svet, ne pa ‘sebe kontra svetu’.” Kakšno prvovrstno sprenevedanje! Ob prvi zgodovinski prelomnici, ki jo je Cerar doživel v svoji vladavini, begunski krizi, je vlada mislila sebe kontra svetu. Na mejo je postavila rezilno žico, beguncem sistematično omejevala azilne pravice in delala vse, da begunski val čim prej prevali za Karavanke. Orbanistični ukrep je tudi nevarno pospešil širjenje sovražnega govora po državi. Cerar je v Kočevju jasno demonstriral, da je kot politik z novim obrazom sicer bolj po razmišljanju kot po retoriki bližje Janši, kot si je marsikateri volivec ali politični analitik želel predstavljati. Za ideologijo novih obrazov se skrivajo huda ideološka razočaranja. In enaka maskirna ideološka bomba lahko v rokah volivcev eksplodira tudi na letošnjih volitvah. Če kaj, se je v politiki vedno treba jasno zavedati, da je njen temeljni mehanizem ideologija. V politično razvitejših nacijah, za razliko od Slovenije, ideološki boji niso kontraproduktivni.

Uroš Esih

Vir: https://www.vecer.com/kako-nas-osvobajata-cerar-in-leskovar-6461741