Za rakom so umrli. Tudi kuharica v podjetju

avgust 20, 2018
S tremi prebivalci Rač smo v krajinskem parku med labodi in čapljami govorili o življenju zraven tovarne, ki proizvaja izdelke na osnovi glifosata

Pogovarjamo se, ko spet velja, da v podjetju Albaugh ne bodo izdelovali, sintetizirali glifosata. Nekateri to napačno interpretirajo, da ga ne bodo uporabljali. Kako velik problem je nepopolna obveščenost ali zavedenost ljudi?

Tomaž Seliškar: “Ko je podjetje Albaugh spomladi 2015 prišlo v Rače in kupilo tovarno Pinus, je bil župan Branko Ledinek navdušen. Vse, ki smo imeli pomisleke, je označil za nenormalne dvomljivce. To je bilo prvo, kar nas je zaskrbelo. Šlo je za prihod multinacionalke, ki se ukvarja s kemijo. Sami smo stopili v kontakt z njimi, povabili so nas na sestanek, nato smo jim posredovali naših pet pričakovanj. Težko rečemo, da je šlo za zahteve, saj nad podjetjem nimamo moči, razen da smo krajani, ki pričakujemo, da bodo okoljsko odgovorni.

Že na prvem sestanku so nam povedali, da ne načrtujejo nadaljevanja sinteze glifosata. To je bila razveseljiva novica, saj je prav sinteza okoljsko najbolj problematična in tvegana. A med postopki za pridobivanje okoljevarstvenega soglasja na agenciji za okolje, Arso, za povečanje proizvodnje se je v končni vlogi spet pojavila sinteza glifosata. Na zadnjem sestanku, februarja, smo izrazili začudenje. Odgovorili so, da sintezo ohranjajo kot ‘strateško prednost’, ki je ne bodo koristili, saj ni ekonomsko upravičena. A ne vedo, kam bo šel razvoj na Kitajskem, zato želijo možnost ohraniti, saj gre za eno redkih podjetij, če ne edino v Evropi, ki še ima tako dovoljenje. Junija smo nato videli, da so sintezo iz vloge vendarle umaknili. Če bo Arso izdal soglasje, bo to pomenilo, da bo v prihodnje precej težje, če bo sploh mogoče, obnoviti sintezo glifosata.”

Obljubljajo tudi spremembe pri ravnanju z odpadnimi vodami.

Tomaž Seliškar: “V dopisu, ki smo ga kot Ekološka iniciativa Rače poslali na Arso, smo opozorili na obremenjenost potoka Žabnika z živim srebrom. Na to so najprej opozorili prav novinarji Večera. Ko smo pridobili javno dostopne podatke, smo videli, da gre za resnično velik problem. Vseskozi smo opozarjali na problem odpadnih vod iz sežigalnice, ki je znotraj kompleksa nekdanjega podjetja Pinus, a meritev nismo imeli. Upravljavec čistilne naprave meritev javno ne objavlja niti ne izvaja meritev onesnaževal iz proizvodnje, ampak le tiste, ki so pomembne za delovanje naprave. Ko smo analizirali podatke o onesnaženosti Žabnika, smo ugotovili, da je ta potok najbolj obremenjen z živim srebrom v celi Sloveniji. Druge vire živega srebra poleg sežigalnice in podjetja Albaugh v takšnem obsegu v okolici težko najdemo. Tega so se zavedeli tudi v podjetju. Z vključitvijo občine v postopke in s širšim problematiziranjem biološke čistilne naprave za obdelavo industrijskih odpadnih vod je prišlo do odločitve, da teh ne bodo več odvajali tja, ampak bodo poskrbeli za zaprti sistem. To je zelo dobrodošlo. Tudi zaradi manjšega črpanja podtalnice, ki jo Albaugh zajema iz lastnega črpališča za osnovno šolo Rače. Gre torej za dva vidika: zmanjša se onesnaženje z živim srebrom in drugimi onesnaževali ter zmanjša se poraba podtalnice, ki je edini vir pitne vode na Dravskem polju.”

Kam segajo začetki Ekološke iniciative Rače?

Boris Vezjak: “Civilna iniciativa je nastala med letoma 2009 in 2010. Od samega začetka so opozarjali predvsem na dogajanje v nekdanji tovarni Pinus. Rače so močno obremenjene: problem sega od onesnažene podtalnice do problematičnega zraka. Velik problem, ki ostaja nesaniran, so divja odlagališča, kjer so zakopani nevarni odpadki – glede na objavljene vire domnevno predvsem iz Pinusa. Gre za lokacije, kamor naj bi podjetje zakopavalo fitofarmacevtske, tudi rakotvorne odpadke. Mateja Pigner Perko in Marjan Lah sta začela opozarjati tudi na sežigalnico. Podjetje je namreč ugotovilo, da se mu splača na svojem zemljišču, ki tako rekoč meji na krajinski park, zgraditi sežigalnico nevarnih odpadkov, ki je v Sloveniji zaradi blage ureditve in nadzora lahko dobičkonosen posel. Pinus je imel interes, da je tam poleg lastnih odpadkov sežigal tudi druge odpadke.”

Tomaž Seliškar: “Pred tem je bil nadzor nad zakopavanjem in divjim odlaganjem slabši, a zakonodaja se je začela zaostrovati še v času Jugoslavije.”

Boris Vezjak: “Leta 2005 in 2010 je prišlo do požarov. Šlo je za niz problemov, ki so bili posledica pomanjkljivega vzdrževanja. Zgodba okoli Albaugha je le zadnja faza. Ko so prišli, so napovedali, da bodo evropska podružnica za proizvodnjo glifosata.”

Tomaž Seliškar: “To nas je zaskrbelo. Napovedali so šestkratno povečanje proizvodnje. Nismo vedeli, da gre za obseg pripravkov na osnovi glifosata. Sinteza, proizvodnja glifosata je bila še pred prevzemom ustavljena. Pinus je zašel v težave in med letoma 2011 in 2016 je tovarna komaj obratovala. Razen sežigalnice prebivalci nismo zares zaznavali njihove prisotnosti. Zato mnogi v zadnjih letih nimajo občutka, da gre za kemično tovarno, ki je prispevala k onesnaženju okolja.”

Govorimo torej o tovarni, ki naj bi uporabljala glifosat, ne pa ga izdelovala?

Boris Vezjak: “Trenutno glifosat uvažajo iz Kitajske, tu ga mešajo in pakirajo v končne proizvode. Tako je menda najceneje. Njihova logika je bila: če nam zakonodaja omogoča, zakaj bi se možnosti proizvodnje glifosata odpovedali. S tem v Iniciativi seveda nismo bili zadovoljni.”

Tomaž Seliškar: “Dovoljenje bi pomenilo, da lahko proizvodnjo kadarkoli začnejo in jo tudi lažje povečajo v obsegu. Želeli smo varovalko, da proizvodnje glifosata tu ne bo. V mešanju glifosata za končne izdelke ne vidimo tako velikega tveganja. Zato smo veseli, da so na koncu sintezo umaknili iz vloge. K temu je nedvomno prispevalo tudi spremenjeno javno mnenje v Evropi in ZDA. Tudi v Račah je ljudi začelo skrbeti. Vsaj malo. Želimo pa opozoriti, da po nam dostopnih informacijah prave alternative glifosatu, ki bi bila manj škodljiva glede uporabe in proizvodnje, ni.”

i bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno v njej prisoten atrazin.”

Obstajajo pene in toplotne obdelave pod višjim pritiskom, ki uničijo plevel.

Tomaž Seliškar: “V Sloveniji, kjer večino glifosata porabijo na železnici, je to res alternativa. Drugače je pri kmetijskih površinah, kjer je to ob intenzivnem kmetijstvu neuporabno in tudi mi ne vidimo alternativ. Glifosat je od vseh sredstev, ki se uporabljajo, eden manj problematičnih.”

Kljub temu da je rakotvoren?

Tomaž Seliškar: “To ste vi rekli.”

Da. O tem govorijo raziskave. O tem je presojalo sodišče ZDA, ki je dosodilo, da mora Monsanto plačati milijonsko odškodnino obolelemu za rakom, ki je uporabljal njihovo škropivo na osnovi glifosata.

Tomaž Seliškar: “A niso razsodili, da je glifosat rakotvoren. Problematična je množična uporaba. Ta je problem povsod, kjer je dovoljeno pridelovanje gensko spremenjenih poljščin. A v Evropi se porabi bistveno manj glifosata, sploh v Sloveniji – letno naj bi šlo za 60 ton aktivne snovi.”

Boris Vezjak: “Rakotvornost glifosata je odprta dilema. Lokalni prebivalci tu smo pahnjeni v okoljevarstveno skrb in smo ekologi po svojih najboljših močeh. Nismo profesionalci. Ob tem smo tudi kritični do romantizacije. Slika ni črno-bela in ne gre nujno za borbo Davida proti Goljatu, šibke lokalne skupnosti proti močni multinacionalki. Mnogi želijo videti v glifosatu zlo, a sam ne morem trditi, da je glifosat rakotvoren. Študije obstajajo, ki podpirajo obe stališči – da je in da ni. Smiselno se mi zdi, da sledimo načelu previdnosti in preventive: da se obnašamo, kot da je rakotvoren, dokler se nedvomno ne dokaže nasprotno.”

To je načelo EU, ki v primeru glifosata ne velja.

Boris Vezjak: “A ne moremo domišljavo trditi, da je glifosat rakotvoren. Tega ne vemo. Večina slovenske okoljevarstvene stroke je na stališču, da je in da so herbicidi škodljivi. A ne želimo zapasti v širjenje in krepitve teorij zarot, kar se zgodi zelo hitro.”

Tomaž Seliškar: “V Iniciativi nimamo ambicij reševati svetovne probleme. Želimo pa z lokalnim delovanjem prispevati h globalnim spremembam. Nas bi najbolj zadevalo, če bi se glifosat tu sintetiziral. Vemo, da bo Albaugh glifosat proizvajal ne glede na situacijo v Sloveniji. V vlogi zaprošajo za proizvodnjo 150-krat več izdelkov iz glifosata, kot se jih porabi v Sloveniji, Albaugh trenutno proda na slovenski trg le okoli šest odstotkov proizvodnje. Nas v Račah zadeva predvsem proizvodnja. Poraba je drug problem, že dolgo prisoten na Dravskem polju, a se z njim ne ukvarjamo toliko – zmanjkata nam in znanje in čas.”

Je onesnaženost zaradi kmetijstva tako velik, prevelik problem?

Tomaž Seliškar: “Da, kmetijstvo je še vedno velika težava. To kažejo tudi analize kakovosti pitne vode. Pred tremi leti sem naročil analizo pitne vode iz domače pipe. Vodo zajemamo iz zajetja, kjer naj bi bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno prisoten najbolj problematičen pesticid Dravskega polja, atrazin. Skupaj z derivatom je presegal dovoljeno raven.”

Kaj ste naredili s temi rezultati?

Tomaž Seliškar: “Nanje smo opozorili, ko smo pisali Arsu. Želeli smo opozoriti na divja odlagališča, ki so lahko eden od virov. Atrazin je v Sloveniji prepovedan od leta 2004. A pripravke na njegovi osnovi se da brez težav kupiti na Madžarskem ali Hrvaškem. Tu trčimo ob problem ozaveščenosti potrošnikov. In ta problem imamo tudi pri glifosatu.”

Boris Vezjak: “Ko denimo sosedi poškropijo celo zelenico s herbicidom, ker je to najučinkoviteje, saj želijo posejati novo angleško trato. Na to opozarjajo tudi v podjetju Albaugh: naj se raje ukvarjamo s potrošniki in s kurišči, ki prispevajo k onesnaženosti zraka. V EU je nadzor nad večjimi podjetji relativno strog in tega se zavedajo. Posamezniki pa se pogostokrat do okolja obnašamo precej mačehovsko.”

Je slaba obveščenost o posledicah industrije in proizvodnje kemikalij tu že zgodovinsko problem?

Miran Rajšp: “Spomnim se, ko sem bil še majhen: gledali smo, kako so odvažali cisterne odpadkov do gramoznice, kako je marsikaj steklo iz tovarne Pinus. Pred tovarno je bil nekoč majhen ribnik. Romantično lep. Najprej so izginile ribice. Nekaj časa so bile v njem žabe, nato je zginilo vse. Prebivalcem v sosednji hiši ob tovarni so rekli, da ne smejo več uporabljati studenca za hišo. Ne, nismo bili obveščeni. A posledice so bile. Ogromno delavcev, ki so imeli službo v Pinusu, je umrlo. Ko se ozrem po ulici, so nekoč tam živeli skladiščniki, tudi kuharica v tovarni je zbolela in umrla. Neka povezava obstaja.

A v preteklosti je Pinus vedno dal denar: ko se je gradila cesta ali se je asfaltiralo cestišče. Prispevali so oni, nekaj je prispeval Petrol, občini je bilo treba dodati le še majhen del. In smo imeli novo cesto. Danes gre po njej skozi Rače ogromno tovornjakov iz gramoznice. Tudi ti onesnažujejo zrak. Koncesnina, ki jo za gramoznico dobi občina, je minimalna. Tudi letališče vpliva na kakovost zraka. Sploh se bo ta vpliv povečal, če bo prišlo do napovedane širitve. Vemo, da individualna kurišča prispevajo pomemben delež delcev PM10, a bolj strupene snovi pridejo v zrak vendarle iz sežigalnice nevarnih odpadkov. Edina merilna točka je v sosednji občini, v Miklavžu, in tam so mejne vrednosti redno prekoračene. Dolžnost občine bi morali biti skrb za lokalno prebivalstvo in njegova zaščita. A tega ni.

Pred časom smo imeli problem, ker je iz pipe tekla kalna, umazana voda. Naročeno nam je, da če se to zgodi, moramo vodo pustiti teči. Problem je, če minejo ure, noč in je voda še kar kalna.”

Kaj naredite?

Miran Rajšp: “Nič. Pustimo teči in čakamo, da bo bolje. Če smo obveščeni vnaprej, damo nekaj vode na stran. Večji problem imajo kmetje, ki morajo napojiti živino.”

Tomaž Seliškar: “Šli smo preverit k upravljavcu vodovoda, kjer so nam povedali, da je razlog, sploh poleti, da se na hitro in v velikih količinah izčrpa voda, denimo za polnjenje bazenov. Pokaže se, da smo spet glavni problem porabniki.”

Ste prepričani, da ti argumenti držijo?

Tomaž Seliškar: “Praviloma držijo. Kaj pa naj, kot da verjamemo? Zakaj bi nas upravljavec vodovoda zavajal?”

Boris Vezjak: “Rače so vse bolj obremenjen okoliš, ker se problemi nalagajo drug na drugega. Zato smo se vključili tudi v postopke gradnje tovarne Magna v Hočah. V zračni liniji je oddaljena manj kot kilometer. Ko živiš v takem okolju, se ti nehote vzbudijo sumi, da obstajajo v Sloveniji kraji, kjer okoljska preobremenjenost z onesnažili že obstaja, in se zato država, namesto da bi ta okolja sanirala, spomni, da bo tja dodala še novo, okoljsko problematično infrastrukturo. Zakaj? Ker je lokalna skupnost že tako anemična, pasivna in apatična, da je najlažje priti z umazano industrijo k njim?”

Tomaž Seliškar: “Hkrati so to gospodarsko ošibela okolja, ki so pripravljena sprejeti vse, če so obljubljena nova delovna mesta.”

Boris Vezjak: “Ta argument smo slišali tudi mi. Kmalu smo bili obtoženi, da sebično ogrožamo 20 ali 30 delovnih mest v Albaughu. Nesramni in škodljivi da smo.”

Tomaž Seliškar: “A situacija je v zadnjih treh letih boljša, sploh če primerjamo z dogodki med letoma 2007 in 2014, ko je tedanje vodstvo zanimalo le, kako čim več še iztržiti. Našim predlogom so prisluhnili. Občina ni hotela naročiti študije o obolelosti za rakom v Račah in okoliških naseljih, Albaugh je ob naših prizadevanjih na koncu raziskavo pri onkološkem inštitutu naročil. Vemo, da je Magna bistveno bolj tvegan projekt in bo večji onesnaževalec. Širše gledano, pogrešamo konsistentno in verodostojno zeleno politiko – na ravni države, a tudi na ravni civilne družbe in nevladnih organizacij. Verjamemo v argumente in dialog – tudi s podjetji, ki navsezadnje ocenijo, da je zanje dolgoročno boljše, če spoštujejo okoljske standarde.”

Miran Rajšp: “Četudi se vse okoljske organizacije in iniciative borimo na lokalni ravni s specifičnimi problemi, vidimo, da prihaja do zakonskih sprememb na slabše. Politika ne upošteva lastnih predpisov, ko pride do varovanja okolja. Redko kateri prebivalec pa se je pripravljen osebno izpostaviti in tvegati vse. Manjka pa nam tudi pravnega znanja.”

Omenili ste, da so sosedi, ki so delali v Pinusu, zboleli in umrli za rakom. Na vaši strani pišete o visoki obolelosti delavcev na šoli. Vam je kdaj žal, da niste bili bolje obveščeni že prej, da so bile prioritete v preteklosti napačne?

Miran Rajšp: “Da, žal mi je. A ni bilo zavedanja, znanja. Pinus je bil na neki način naš boter – kdo bo šel proti njemu? Kdo je sploh vedel, da so te snovi tako škodljive? Delavci so vzeli koncentrate surovin in jih raztrosili po dvoriščih. Grozno je.”

Tomaž Seliškar: “Šele pred leti smo od ravnatelja OŠ Rače, ki stoji nasproti tovarne Albaugh, izvedeli, kako visoka je obolelost za rakom med zaposlenimi. Govorimo o okoli desetkrat pogostejši pojavnosti rakavih obolenj kot v sosednjih šolah. Ko se začneš pogovarjati z lokalnimi prebivalci, je skoraj pri vsaki hiši kdo, ki je zbolel in umrl za rakom. Kot priseljenec nisem vedel, kaj s temi informacijami. Dejstvo je tudi, da so ljudje te snovi uporabljali neodgovorno.”

A proizvajalci običajno vedo, kaj proizvajajo. Direktorji redkokdaj sami uporabljajo te izdelke.

Tomaž Seliškar: “Seveda. A bil je tudi interes, da so ti izdelki splošno dostopni. Tožba v ZDA je uspela, ker je sodišče ugotovilo, da ljudi niso primerno obvestili o nevarnostih. Danes se jih bolje zavedamo. Četudi mnogi še vedno raje pogledajo stran.”

Veste, da živite v okolju, ki je zelo obremenjeno z onesnažili. Kakšnih ukrepov bi si želeli?

Miran Rajšp: “V državi imamo institucije, ki bi morale ščititi okolje in ljudi. Delati, kar počnemo mi v okoljskih iniciativah. To nam kaže, da ne opravljajo svojega dela in da je nekaj hudo narobe. Zakaj moram biti jaz tisti zoprni sosed? V Miklavžu je jasno, da je treba obremenitve zmanjšati, saj je že zdaj okolje preobremenjeno. Le tako se lahko doseže vsaj določeno izboljšanje. Na vseh področjih bi se morali tega zavedati, tudi v kmetijstvu: bolje bi bilo imeti več delavk in delavcev, morda nekoliko dražje postopke. To, da imamo onesnaženo okolje, je najslabše. Pred časom je nekdo rekel, da je rak edini, ki ubije svojega gostitelja. Vsi paraziti so bolj previdni. Ljudje smo pri našem sedanjem razvoju na neki način rak. Človeški rak, ki uničuje okolje.”

Umiriti nori razvoj

V ZDA je hišnik na šoli uporabljal škropivo na osnovi glifosata. Zbolel je za rakom. Pred dobrima dvema tednoma je sodišče razsodilo, da mu mora Monsanto, proizvajalec škropiva, plačati 289 milijonov dolarjev odškodnine. Je ta sodba odmevala v Račah?

Tomaž Seliškar: “Ne. V resnici so nas prvi za odziv poklicali novinarji.”

Boris Vezjak: “Stališče lokalne skupnosti je, da če ti kaj ne paše, spokaj. Za okoljsko problematiko tu se ni nikoli zanimala nobena politična stranka. Edini, ki je prišel lani v Rače, je bil evropski poslanec Igor Šoltes. Slišali smo še dvoumno izjavo Dejana Židana, da se bo Slovenija odpovedala rabi glifosata. A pojasnila, kaj natančno to pomeni, nismo dobili. Dva dni zatem je Slovenija glasovala, naj se glifosat v EU ohrani v rabi.”
Miran Rajšp: “Če si danes vsaj malo okoljsko zaveden, veš, da je nori razvoj treba vsaj malo umiriti. Se omejiti. Zato smo moteči za okolico. Sprašujejo me, ali želim, da se razvoj ustavi. Želim si drugačen, počasnejši, bolj zdrav razvoj. A mnogi nočejo niti pomisliti, kje bomo čez deset let.”

Vir: https://www.vecer.com/za-rakom-so-umrli-tudi-kuharica-v-podjetju-6546378

Advertisements

Klepet v knjižnici DPD Svoboda Kidričevo

maj 11, 2018

V petek, 20. aprila 2018, smo člani Delavsko prosvetnega društva Svoboda Kidričevo v društvenih prostorih pripravili dogodek z naslovom Klepet v knjižnici. Ker društvo letos praznuje 70-letnico delovanja, si člani prizadevamo obuditi in zabeležiti že marsikatere pozabljene spomine na kulturno dogajanje v našem kraju. Kot je uvodoma že povedala predsednica društva ga. Majda Klemenčič Vodušek, se žal v uvodnih 50 letih delovanja društva ni vodil arhiv dogajanja, zato bi bila potrebna temeljita raziskovalna ali diplomska naloga, ki jo prepuščamo še našim zanamcem. S povabljenimi gosti smo v snemanem pogovoru poskušali razjasniti in obuditi dragocene spomine, uskladiti datume in osebnosti, ki so zaznamovale delovanje DPD Svobode Kidričevo. Posnete podatke bomo uporabili v priložnostni publikaciji ob praznovanju naših 70 let.

Že v zborniku 60 let DPD Svoboda Kidričevo, ki je izšel ob 60. jubileju, sta v intervjuju obujala spomine na njuno udejstvovanje in delovanje društva, častna člana društva, g. Franc Vreže in g. Anton Banko. V zborniku je tudi kratek zgodovinski oris delovanja društva v prvih petdesetih letih, predstavljene pa so sekcije društva zadnjih 10 let.

In kaj so nam v klepetu zanimivega povedali naši gostje, člani in kulturni zanesenjaki:

Čeprav Rajko Topolovec v svoji knjigi z naslovom Kidričevo, kraj prišlekov, navaja, da je bilo proletarsko Kidričevo  že od samega začetka kulturno naselje in da je že leta 1947 bilo  ustanovljeno Sindikalno kulturno umetniško društvo Strnišče, ki se je leta 1952 preimenovalo v Kulturno umetniško društvo Svoboda, so se zbrani strinjali, da podatek leto 1947 verjetno ne drži. Tudi sekcija pevski zbor je v raziskovanju ob petdesetletnici v svojem zborniku navedli letnico ustanovitve leto 1948, kot nam je predstavil g. Boris Urbančič član MPZ Talum Kidričevo. Iz ekonomskih razlogov sta sekciji godba na pihala v letu 1962 in moški pevski zbor v letu 1979 prešli iz okrilja DPD Svobode pod takratno Tovarno aluminija in glinice (TGA). Godbeniki in pevci so bili aktivni na vsaki proslavi, izvedli pa so veliko domačih in tujih gostovanj. V arhivu društva smo našli zahvale, priznanja, spomine, diplome pevskega zbora, katere smo tudi priložnostno razstavili v knjižnici.

Najdlje sežejo spomini g. Maksa Jabločnika, ki se spomni, da je prišel v Kidričevo leta 1949 in da je takrat kulturno in športno društvo spadalo pod sindikat takratne TGA. Spominja se dramske skupine, delovanja g. Černeta, g.Vrežeta, g. Lipuša,  sam pa je bil aktiven kot pevec moškega in mešanega pevskega zbora, kasneje pa je bil kratek čas tudi podpredsednik in predsednik društva. V svojem pripovedovanju se mu je najbolj vtisnil v spomin koncert v Pragi.

Branko Tonejc se med leti 1953 do 1960 spominja delovanja godbe na pihala – pleh muzike, majskih budnic med bloki, pevskega zbora, ki je bil redno na proslavah in veliko koncertov. Spominja se delovanja dramske sekcije, veliko so nastopali doma in gostovali v okolici. Sam je sodeloval tudi v dramski sekciji. V njegovem času je bila zelo aktivna lutkovna sekcija, ki je bila v kletnem prostoru prvega bloka. Dejavnosti so se odvijale najprej v zgradbah okrog gradu (šola, knjižnica), kasneje se knjižnica preseli v prizidek samskega bloka, nato v prostor v prvem nadstropju stare občinske zgradbe. Ostale sekcije so imele svoje prostore za delovanje in druženje po kleteh v blokih. Spomni se tudi delovanja fotokluba, ki pa ni bil pod okriljem društva, uspešno so igrali tudi šah. Društveno delovanje in posamezniki, predvsem prosvetni delavci, so s podmladki delovali v šoli. Iz delovanja in druženja otroških pevskih zborov in folklornih skupin (Pionirski festivali) so nastali zametki za kasnejše območne revije. V dvorani, današnjih upravnih prostorih Revitala, je bil velik oder na katerem so se zvrstili številni dogodki, proslave in nedeljske filmske matineje, ki so jih organizirali dramska, lutkovna in kino sekcija.

O knjižnični dejavnosti se je obudila spomine tudi ga. Mira Jevšovar, ki je v svojem dijaškem času nadomeščala in pomagala ga. Katici Stupan. Vodili so se kartončki in spiski knjig. Ker še v šoli knjižnica ni delovala, so izposojo vršili šolarji, ki so za izposojo tako kot zamudnino morali plačati. Knjižnica je bila vedno dobro obiskana.

O folklorni skupini je spregovoril g. Martin Ozmec in poudaril, da so za svoje nastope  pridobili gorenjsko narodno nošo, veliko so nastopali in leta 1969, ob otvoritvi Hidroelektrarne Zlatoličje so sprejeli takratnega predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita. Najbolj uspešni so bili v času vodenja ga. Marije Visenjak.

Pavla Gombač se spominja prvega občnega zbora Svobode Kidričevo in pravi, da je bila kino dvorana nabito polna. Tudi prva proslava v dvorani, v času, ko je začela tovarna delovati, je bila polna, Svoboda pa je bila pokrovitelj programa. Kljub spominom ali nespominu, se ji zdi zanimiv pojav, da so ljudje z vseh koncev sveta prihajali sem. Čeprav so bile velika večina delavske družine, so čutili potrebo in željo, se kulturno-umetniško udejstvovati in se družiti. Ta potreba človeka je tako elementarna, da ljudje želijo videti kaj lepega, dobrega, zabavnega, smešnega; saj takrat televizije še ni bilo. Spominja se, da je tudi Svoboda imela kasneje prvo televizijo, v samski blok so jo hodili gledat. Takrat je bilo v novem kraju, kot je Kidričevo, ki je nastajalo med in po vojni, vse v nekem pričakovanju, da bo boljše, da bo lepše, da bomo nekaj ustvarili. Če bi danes nastajal ta kraj, bi nastajal drugačen kraj, saj bi bile drugačne potrebe. Pozdravlja zanesenjaštvo društvenih članov, ki se trudijo ohraniti knjižnico in bralno kulturo. Vse kar pa je bilo, pa je seme nekje le pustilo, ker tako gre v ljudeh, pa četudi greš v druge kraje se tega spominjaš in to pripoveduješ naprej. Tako nastane tisto največje izročilo – ljudsko blago, ki je nevidno, ima pa svoje korenine, svoje temelje. Kidričevo ohranja duh kraja in duh časa ohranja Kidričevo. To je neprimerljivo, kako svet hiti in živi, ampak kulturno umetniško življenje se še vedno goji, čestitke tistim, ki ga še držijo, in verjetno ne bo nikoli umrlo. Ker potreba po lepem najbrž v človeku nikoli ne umre.

O potrebi društvenega kulturnega življenja, ohranjanju ljubiteljske kulture, o modelu, ki bi ga morali širiti iz svoje prakse slovenski kulturni zanesenjaki v svetu, je spregovorila tudi ga. Nataša Petrovič, predsednica Zveze kulturnih društev Ptuj in urednica zbornika ob letošnji 60-letnici delovanja zveze, v katerem najdemo pregled podatkov delovanja društev na širšem ptujskem področju. Poudarila je,  da so v preteklosti  Družbeno-politične organizacije vedno spodbujale kulturno-umetniško dogajanje in druženje, danes pa jo skrbi, da žal tega ni več.

Ga. Majda Klemenčič Vodušek je spregovorila tudi o izvoru, ustanovnem kongresu Delavsko-prosvetnega društva Svoboda v Trbovljah iz leta 1953, o pomenu imena Svoboda in ohranjanju tega imena. Naše DPD Svoboda je bilo prvo v našem okraju.

Gostje so ob koncu poudarili pomen  ustnega izročila, obujanja spominov in zapisov le-teh. Da se vodijo arhivi, posnetki, zapisi o življenju nekoč in danes za naše zanamce.

Če se vam v domačih arhivih skrivajo fotografije, zapisi, listine, če bi radi z nami delili spomine o kulturnem življenju v Kidričevem preteklega stoletja ali se aktivno vključili v sekcije našega društva, se v času ponedeljkovih uradnih ur oglasite v naših društvenih prostorih, v knjižnici DPD Svoboda Kidričevo (v pritličju stare občinske zgradbe), kjer bomo z vami z veseljem poklepetali, sodelovali in soustvarjali.

Po posnetku povzela: Aleksandra Vidovič

Vir: https://www.mojaobcina.si/kidricevo/novice/obvestila/drustva/klepet-v-knjiznici-dpd-svoboda-kidricevo.html


Kako nas osvobajata Cerar in Leskovar

maj 4, 2018

Na obletnico nacističnega napada na Jugoslavijo, 6. aprila letos, je dal župan Kidričevega Anton Leskovar (SDS) z dekretom odstraniti spomenik enemu od osrednjih figur slovenskega osvobodilnega gibanja in osvobodilne fronte Borisu Kidriču, po katerem je kraj poimenovan. Simbolična, revizionistična, ideološka, v mnogočem nelegitimna, predvsem pa ikonoklastična poteza lokalnega samovoljneža, ki se ne ozira na skupno narodovo preteklost, čeravno ne vsem enako zveličavno. Pravzaprav si je Leskovar privoščil prvovrstno politično in ideološko provokacijo na predvečer državnega praznika ob dnevu boja proti okupatorju. Ravno na dan nacističnega napada na Jugoslavijo je Kidrič sklical ustanovni sestanek Osvobodilne fronte. Lokalni veljak iz bazena Janševih demokratov se kot številni evropski politiki na skrajno desnih robovih političnega spektra zelo dobro zaveda, da vrednote antifašizma še nikoli niso bile tako šibke, kot so danes. In fašistične vrednote, kar smo videli v begunski krizi na naših tleh, še nikoli od konca druge svetovne vojne niso bile tako močne, kot so danes.

Od predsednika vlade Mira Cerarja, ki je bil slavnostni govornik na državni proslavi ob dnevu boja proti okupatorju z visoko humanitarno-politično donečim sloganom “Uporni človek je človek upanja”, bi pričakovali, da bo Leskovarjevo škodljivo potezo obsodil in se od nje ravno v imenu upornega in civiliziranega slovenskega človeka ogradil. Daleč od tega. Do vedno bolj barbarskega odnosa, ki ga država in politika goji do narodove kulturne dediščine, še posebej pa so zaradi političnih in vandalskih razlogov na udaru po državi precej gosto posejani spomeniki iz obdobja narodnoosvobodilne vojne, ni zavzel nobenega stališča. Sicer pa je tudi molk izrazito politično stališče.

Za razliko od podpredsednika SMC Milana Brgleza, esemcejevskega ideološkega kontrapandana, ki je v svojih slavnostnih govorih ob tem prazniku znal primerno politično reflektirati zapuščino in današnje sporočilo dneva upora, se je Cerar zatekel v svoj svet navidez neideološkega govoričenja novih obrazov, ki so v slovensko politiko prišli brez barve, vonja in okusa ter zavedanja teže in pomena zgodovine, ki je v dobrem in tudi slabem definirala slovenski narod. Osvobodilne fronte se je Cerar v govoru zgolj bežno dotaknil. Načrtno sredinsko predvolilno se je izognil vsem ideološkim pastem ob tej zgodovinsko občutljivi temi. Cerar je imel v mislih volilni račun, zato se je v prvi vrsti odločil, da se poskusi politično opredeliti na vrednostno-ideološkem minskem polju, ki se ga je do zdaj pragmatično izogibal.

Govoru ne more, zato tudi ni, ničesar očitati celotna slovenska desnica z Janezom Janšo na čelu. Slovensko osamosvojitev je Cerar postavil za brezmadežno nulto točko uporniške slovenske zgodovine: “Krona slovenske misli in zavračanja tuje nadvlade je nedvomno enotni izid plebiscita leta 1990, na katerem smo sprejeli odločitev o prihodnosti. In svojo vizijo obranili v osamosvojitveni vojni.” Narodnoosvobodilno borbo Cerar kvečjemu omeni kot zgodovinsko fusnoto.

V drugi polovici govora se je premier s tekočimi posli, kamor je uvrstil tudi nocojšnji slavnostni govor, sprostil in natrosil nekaj predvolilnih in ezoteričnih misli. Spregovoril je med drugim tudi o krožnem gospodarstvu in inovativnosti, domačine pa je vljudno opomnil na tujo neposredno investicijo, ki se jim obeta. “Trdno sem prepričan, da nove investicije Yaskave v Kočevju odpirajo možnosti, ki niso zgolj tehnološke, ampak se bo skozi razvoj robotike zgodil tudi razmislek o prihodnjih pogojih dela – in delovnega človeka.” Kaj ima z vprašanjem upora, ki je bistvo zgodovinske eksistence slovenskega naroda, tuja neposredna investicija, ki jo je Cerarjeva vlada subvencionirala? Verjamemo, da si je tokratni slavnostni govor z elementi predvolilnega EPP-ja Cerar spisal sam, saj iskreno pooseblja njegova štiri leta vladavine, ki naj bi bila neideološka, v prizadevanjih za napredek, reforme in delovna mesta.

A kjer nekdo trdi, da je neideološki, ga ideologija najtrdneje drži v pesti. “Slovenija niti v eni od zgodovinskih prelomnic ni izdala temeljnih interesov ne naroda ne človeštva – in to ravno zato, ker je znala oboje misliti skupaj: mislila je sebe in svet, ne pa ‘sebe kontra svetu’.” Kakšno prvovrstno sprenevedanje! Ob prvi zgodovinski prelomnici, ki jo je Cerar doživel v svoji vladavini, begunski krizi, je vlada mislila sebe kontra svetu. Na mejo je postavila rezilno žico, beguncem sistematično omejevala azilne pravice in delala vse, da begunski val čim prej prevali za Karavanke. Orbanistični ukrep je tudi nevarno pospešil širjenje sovražnega govora po državi. Cerar je v Kočevju jasno demonstriral, da je kot politik z novim obrazom sicer bolj po razmišljanju kot po retoriki bližje Janši, kot si je marsikateri volivec ali politični analitik želel predstavljati. Za ideologijo novih obrazov se skrivajo huda ideološka razočaranja. In enaka maskirna ideološka bomba lahko v rokah volivcev eksplodira tudi na letošnjih volitvah. Če kaj, se je v politiki vedno treba jasno zavedati, da je njen temeljni mehanizem ideologija. V politično razvitejših nacijah, za razliko od Slovenije, ideološki boji niso kontraproduktivni.

Uroš Esih

Vir: https://www.vecer.com/kako-nas-osvobajata-cerar-in-leskovar-6461741


V Kidričevem sprožili ogorčenje z odstranitvijo ostanka spomenika Borisu Kidriču

april 17, 2018
Zavod za varstvo kulturne dediščine je podal prijavo inšpektoratu

Občina Kidričevo je pred nekaj dnevi začela urejati območje, kjer načrtujejo spominski park, a pri tem naletela na ogorčenje javnosti, ker so ob urejanju odstranili ostanek spomenika Borisu Kidriču. Zavod za varstvo kulturne dediščine je podal prijavo inšpektoratu, župan pa pravi, da gre le za šum v komunikaciji in da se skulptura po čiščenju vrača v park.

Konec preteklega tedna smo na ogledu ugotovili, da je spomenik v celoti odstranjen, prav tako okoliška zasaditev ter tlakovane poti. Naša ustanova ni prejela nikakršne vloge za odstranitev spomenika, zato smo podali prijavo na inšpektorat za kulturo in medije ministrstva za kulturo zaradi nedovoljene odstranitve enote kulturne dediščine,” so po poročanju časnika Večer povedali na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Spomenik okrnjen že pred sedmimi leti

Nad dogajanjem je presenečen tudi kipar Viktor Gojkovič, ki je izdelal spomenik, odkrit leta 1972. Njegova hči Janja Gojkovič je v javnem pismu opozorila, da je bil spomenik okrnjen že pred sedmimi leti, ko so neznanci odstranili portretno doprsje Borisa Kidriča.

Spomenik ni bil z repliko nikdar saniran. Že ta odločitev lokalne oblasti, torej neupoštevanje spomenika kot celote in posledično večletno umanjkanje saniranja, je zelo vprašljiva in seveda problematična,” se je protestu pridružila ljubljanska Moderna galerija kot matični javni zavod za umetnost 20. in 21. stoletja.

Ostale dele spomenika – podstavek in spremljajočo abstraktno skulpturo – je občina dala odstraniti pred dnevi v sklopu urejanja načrtovanega spominskega parka.

Upajo, da bo javni spomenik saniran z repliko

“Kakšna bo usoda spomenika nam kljub nekaterim izjavam ostaja neznanka, četudi dobro vemo, da mora biti vključena v prostorski načrt. Vsi skrbimo za vse oblike dediščine oziroma za naravno in kulturno dediščino nasploh. Tako nalaga ustava Republike Slovenije,” so opozorili v Moderni galeriji, kjer upajo, da bo javni spomenik saniran z repliko in ohranjen kot celota “na ustreznem mu javnem mestu”.

Župan občine Kidričevo Anton Leskovar je pojasnil, da so skulpturo strokovno odstranili in odpeljali na čiščenje. “Potem pride nazaj v park, ki ga bomo na novo uredili. Sicer ne bo postavljena na isto mesto kot doslej, ker to ni možno, a bo postavljena nazaj v parku,” je povedal.

“Ves postopek smo peljali skupaj z zavodom za varstvo kulturne dediščine Maribor. Oni so nam predlagali to lokacijo, ker je naselje Kidričevo spomeniško zaščiteno. Januarja smo imeli javno predstavitev, okroglo mizo s predstavitvijo načrta krajinskega arhitekta Boštjana Vaude, sprejet je bil sklep na občinskem svetu. Vse je potekalo po načrtih, zdaj, ko se je park začel urejati, pa je nemir,” je še pojasnil.

Doprsni kip stoji pred upravno stavbo podjetja Talum

Poudaril je, da kipa Borisa Kidriča na tem mestu že dolgo ni več. “Doprsni kip Borisu Kidriču stoji pred upravno stavbo podjetja Talum, tukaj pa sta ostala podstavek in aluminijasta skulptura v obliki drevesa. In ta bo ostala,” je zatrdil.

Na zavodu za varstvo kulturne dediščine po njegovih besedah priznavajo, da je prišlo do nesporazuma. Napako priznava tudi župan. “Je pa res, da smo na občini storili napako, da jih nismo obvestili o začetku del, da bi bili oni prisotni pri strokovni odstranitvi spomenika. Vsekakor pa jih bomo povabili zraven, ko bomo postavljali nazaj spomenik, in sicer tako zavod za varstvo kulturne dediščine kot kiparja Gojkoviča,” je orisal prihodnje poteze občine.

Spomenik padlim ruskim vojakom

Spominski park, ki ga nameravajo urediti še letos, bo namenjen žrtvam vseh vojn. Med drugim naj bi tu stal spomenik padlim ruskim vojakom, za katerega se zavzema rusko veleposlaništvo v Sloveniji. “Delamo na dolgi rok. Sam se z likom Borisa Kidriča, njegovo osebnostjo ali dejanji sploh ne obremenjujem,” je še pristavil Leskovar.

N. Š.
Vir: http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/v-kidricevem-sprozili-ogorcenje-z-odstranitvijo-ostanka-spomenika-borisu-kidricu/452241
Več o tej temi:
https://www.delo.si/kultura/razno/obcina-kidricevo-odstranila-kidricevo-obelezje-javnost-ogorcena.html
https://www.tednik.si/tednik/30-spodaj-rotator-desno/10390-kidricevo-kidric-pokopan-65-let-a-se-vedno-dviguje-prah-in-sproza-vihar
http://www.levica.si/kidricevo-nedopustna-odstranitev-spomenika-in-zabrisovanje-zgodovine/
https://www.radio-ptuj.si/novice/regijske-novice/30-spodaj-rotator-desno/2265-kidrica-so-ukradli-skulpturo-pa-odzagali

Sporna odstranitev kipov v bodočem parku spominov v Kidričevem

april 16, 2018

Občina brez vednosti ZVKDS odstranila spomenika. Dejanje nerazumljivo tudi za avtorja kipov Viktorja Gojkoviča

Akademskemu kiparju Viktorju Gojkoviču aktualno dogajanje v Kidričevem ni niti malo všeč: “Ne vem, kdo je odločil, da se ostanek spomenika Borisu Kidriču odstrani. In ne vem, kaj na občini mislijo narediti s skulpturo iz aluminijastih cevi v obliki zvezde, ki je predstavljala tukajšnjo glavno industrijo. Oboje je bilo v središču Kidričevega postavljeno pred 45 leti – in to so ljudje plačali in je v registru Zavoda za varstvo kulturne dediščine.” Dodaja, da ga kot avtorja obeh obeležij nihče nikdar ni povprašal za kakšno mnenje: “Doprsni kip je bil odstranjen že pred sedmimi leti. In nisem prepričan, da je šlo za krajo, pač pa za premišljeno dejanje, ker pač spomenik nekomu ni bil pogodu. Tudi nedavna ponovna skrunitev kaže na to.”

Nad preteklost z brisanjem?

Po osamosvojitvi Slovenije so nekateri v Kidričevem veliko razpravljali o tem, da bi kraj preimenovali. A je obdržal svoje ime, so pa na predlog župana in s podporo občinskega sveta leta 2015 iz naziva osnovne šole izbrisali ime Borisa Kidriča. Denar za spomenik, ki je do leta 2011 stal na mestu, kjer je zdaj občina Kidričevo začela urejati spominski park, so zbrali krajani s samoprispevkom, velik delež je prispevala takratna Tovarna glinice in aluminija, ki se je od leta 1953 prav tako imenovala po Borisu Kidriču (1912-1953), prvem predsedniku slovenske vlade.

“Naše zgodovinsko društvo je iz vsega dogajanja odrinjeno. Od lanskega januarja nismo bili več povabljeni na noben sestanek, povezan z urejanjem spominskega parka in s postavitvijo spomenika ruskim vojnim ujetnikom ter ruskim kadetom, ki so po ruski državljanski vojni našli zatočišče v Strnišču. Občina se glede vsega sama dogovarja z ruskimi predstavniki – in kolikor vemo, naj bi spomenik stal v tem parku. Na edinem sestanku, ki smo ga imeli januarja 2017, sem predlagal, da se spomenik ruskim kadetom postavi v bližini dvorca Sternthal, v katerem je bilo med prvo svetovno vojno poveljstvo taborišča, ali pa na lokacijo taborišča ruskih vojnih ujetnikov. Prav tako Zgodovinsko društvo Kidričevo ni nikoli dalo predloga za postavitev parka spominov. Tudi o rušenju spomenika Borisu Kidriču nismo ničesar vedeli in se s tem ne strinjamo. O tem tudi na predstavitvi dokumentacije parka spominov, kolikor se spomnim, ni bilo govora. Osebno sem proti rušenju spomenika Borisu Kidriču ter tudi rušenju kateregakoli drugega spomenika ali objekta, povezanega z našo zgodovino. V tej smeri smo člani društva pred leti dali pobudo za zavarovanje treh objektov nekdanjega taborišča v Strnišču iz druge svetovne vojne in bili uspešni,” razlaga Radovan Pulko, predsednik Zgodovinskega društva Kidričevo, ki deluje že pet let, a kot poudarja Pulko, sodelovanja z županom niso uspeli vzpostaviti.

“Osebno mi nikakor ni všeč, kar se dogaja, saj dejanja, kot je zdajšnja odstranitev spomenikov, nikakor ne vodijo v spravo in sožitje ter ohranjanje spominov, kar naj bi novi park predstavljal. To, kar se dogaja zdaj, je svojevrsten vandalizem in po mnenju nas, zgodovinarjev, bi morali ohraniti obe Gojkovičevi upodobitvi. Žal so zdaj oboje odstranili,” dodaja Pulko.

Župan: delamo po dogovoru

Župan Kidričevega Anton Leskovar pravi, da park, ki so ga te dni začeli urejati delavci občinskega podjetja Vzdrževanje in gradnje, še nima končnega imena: “Sam bi si želel, da je to park, ki bo združeval naše ljudi vseh generacij. Nikakršnih sporov si ne želim. Mi smo zdaj začeli urejanje, kot je bilo predstavljeno na javni razgrnitvi v začetku leta in po zamisli krajinskega arhitekta Boštjana Vaude. Nič samosvojega ne počnemo. A dejstvo je, da doprsnega kipa Borisu Kidriču tam že dolgo ni več in so to leto neznanci nekdanji spomenik ponovno oskrunili s svinjsko glavo. Ker so spomenik Borisu Kidriču pred svojo upravno stavbo postavili v podjetju Talum, menim, da je spomin ohranjen. Skulpturo iz aluminijastih cevi pa bomo očistili in postavili nazaj v urejeni park. Tja bomo v prihodnje postavili še kak spomenik.”

Leskovar dodaja, da so za ureditev parka – ta naj bi zaživel že v času letošnjega občinskega praznika konec junija – iz občinskega proračuna namenili 100 tisoč evrov: “Z Novo ljubljansko banko smo se dogovorili za odkup 20 arov zemljišča po ceni 16 evrov za kvadratni meter in DDV, ostali denar bomo namenili za urejanje parka, kjer bomo med zelenjem – ohranjamo stara drevesa in dodajamo nove zasaditve – postavili klopi, pitnik, uredili sprehajalne poti in javno razsvetljavo. V prihodnje bomo tam postavili spominska obeležja, med njimi zdaj odstranjeno skulpturo iz aluminijastih cevi Viktorja Gojkoviča.”

Spomenike je treba varovati

Slavko Kranjc, občinski svetnik SD in član Zgodovinskega društva: “Če imamo spomenike, je treba za njih tudi primerno skrbeti. V letu 2011 je bil odstranjen kip Borisa Kidriča in v začetku letošnjega leta postavljena svinjska glava na podstavek. Sam sem na občinsko vodstvo naslovil vprašanje, ali bo kip odstranjen ali obnovljen. Dobil pa odgovor, da občina ureditev opravlja v sodelovanju z ZVKDS in bo aluminijasta skulptura prestavljena na drugo lokacijo v parku, novi spomenik Borisu Kidriču se ne bo postavljal, pač pa bo v parku prostor za umeščanje novih kipov in spomenikov.”

O tem niso govorili

“Konec preteklega tedna smo na ogledu ugotovili, da je spomenik v celoti odstranjen, prav tako okoliška zasaditev ter tlakovane poti. Naša ustanova ni prejela nikakršne vloge za odstranitev spomenika. Zato smo podali prijavo na Inšpektorat za kulturo in medije ministrstva za kulturo zaradi nedovoljene odstranitve enote kulturne dediščine. Z avtorjem odtujenega bronastega doprsja smo se dogovarjali o repliki. Prav tako smo tvorno sodelovali z občino Kidričevo o izbiri lokacije nastajajočega parka, ki bo predvidoma stal v neposredni bližini varovanega območja in katerega sestavni del bi bil tudi porušeni spomenik,” sporočajo iz ZVKDS.

Park spominov?

Srečko Štajnbaher, vodja mariborske območne enote ZVKDS, je zamisel Kidričanov, da v svoji sredi uredijo park spominov, pozdravil, a poudaril, da je treba dobro premisliti, kako in kaj.

Vir: https://www.vecer.com/sporna-odstranitev-kipov-v-bodocem-parku-spominov-v-kidricevem-6447292

Slavica Pičerko Peklar


Podobe, ki izginjajo: 70 let DPD Svoboda Kidričevo

marec 14, 2018

Ob jubileju društva: NAŠIH 70 LET – DPD Svoboda Kidričevo in razstava fotografij Stojana Kerblerja

Delavsko prosvetno društvo Svoboda Kidričevo letos praznuje 70 let. V ta namen se bodo v letošnjem letu zvrstili številni kulturni dogodki. Uvod v praznovanje se je zgodil v ponedeljek, 5. februarja 2018, v slavnostni dvorani Dvorca Sternthal z odprtjem samostojne razstave fotografij častnega člana društva Stojana Kerblerja. S tem smo počastili tudi njegov osebni jubilej, uvod v 80-letnico življenja ter slovenski kulturni praznik.

Praznovanju so se s pesmijo pridružili tudi pevci Moškega pevskega zbora Talum iz Kidričevega, ki so tako kot v »starih« časih skupaj prelistali knjigo zgodovine, za slovensko glasbo pa je s harmoniko poskrbel devetošolec OŠ Kidričevo Simon Žnider.

Predsednica društva Majda Klemenčič Vodušek je številne goste spomnila na pomen društva, ki ima bogato zgodovino in tradicijo ter močne korenine in nas seznanila o začetkih kulturnega dogajanja v Kidričevem: »Naše društvo DPD Svoboda Kidričevo je nastalo v okolju, kjer so se prepletale različne kulture, interesi in potrebe, ter se razvijalo glede na zmožnosti in želje posameznikov. Začetki kulturnega življenja so bili tako tesno povezani z izgradnjo TGA v takratnem Strnišču. Leta 1948 so ustanovili Sindikalno kulturno-umetniško društvo Strnišče, ki pa se je zaradi širjenja naselja Kidričevo 1953. leta preimenovalo v Delavsko prosvetno društvo Svoboda Kidričevo. V njem so zelo uspešno delovale različne sekcije: godba na pihala, pevska, dramska, tamburaška, šahovska, pozneje še folklorna skupina, lutkovna sekcija in kino. V tem času so razvili tudi svoj prapor, kar je bilo za takratne čase velika pridobitev. Sčasoma sta se sekciji godba na pihala in pevci osamosvojili in prešli pod okrilje TGA Kidričevo, danes Taluma, kjer še vedno delujeta. Leta 1952 je pričela s svojim poslanstvom tudi knjižnica in je bila nekaj desetletij glede na število knjig, izposojo in strokovno vodenje takoj za ptujsko knjižnico. Knjižnica je s svojo dejavnostjo kljub težavam, ki so jo pestile, delovala nepretrgoma.

Leta 1998 smo obnovili prostor in sodobno opremili knjižnico ter tako počastili petdesetletnico delovanja društva. V zadnjih dvajsetih letih je tako knjižnica s svojim knjižničnim bogastvom in sodobno opremljenim, a že premajhnim prostorom postala in ostaja »srce« društva, saj nudi zatočišče vsem dejavnostim, ki bogatijo in širijo obzorje prebivalcev Občine Kidričevo. Tako se v knjižnici odvijajo kreativne delavnice za odrasle, ustvarjalne delavnice za otroke, likovna sekcija za odrasle s podmladkom, literarna sekcija, bralna značka za odrasle in knjižnična izposoja.

Meseca maja 2008 smo ob šestdesetletnici društva izdali zbornik z naslovom 60 let Delavskoprosvetnega društva Svoboda Kidričevo. Med povabljenimi, ki so počastili naš jubilej, je bila tudi ga. Nataša Petrovič, vodja OI JSKD Ptuj, ki je zapisala: »Človek z veliko začetnico je človek kulturnega ustvarjanja in sprejemanja. Del tega je tudi DPD Svoboda Kidričevo!«

Nekoč in danes in po vsej verjetnosti še tudi jutri bodo obstajali ljudje zanesenjaki, zaljubljeni v kulturo, prepričani v vrednote in poslanstvo lepe slovenske besede ter ljudskega izročila z željo, da v današnjem svetu širimo oaze kulturnega in duhovnega življenja ter narodne identitete, prostor, ki naj združuje vse generacije.«

Ob odprtju razstave je o avtorju in njegovih delih spregovorila umetnostna zgodovinarka dr. Marjeta Ciglenečki, v priložnostnem katalogu pa zapisala»Stojan Kerbler je bil rojen na Ptujski Gori (1938), kjer je preživel otroštvo in mladost, delo energetika v tovarni aluminija pa ga je tesno povezalo s Kidričevim in sprožilo pomemben del njegovega opusa, ki ga navadno označujemo z izrazom »tovarniška fotografija«. Za potrebe tovarniškega glasila je dokumentiral dogodke v tovarniškem okolju, pritegnile pa so ga tudi svojevrstne likovne prvine specifičnega prostora. Tovarniške fotografije so nastajale več desetletij in na določen način zaznamujejo Kerblerjev umetniški razvoj, kar smo lahko opazovali leta 2012 na razstavi Tovarniška fotografija 1965–2007 v galeriji FO.VI v Strnišču.

V slovenskem, jugoslovanskem in mednarodnem okolju pa je Stojan Kerbler zaslovel zlasti s podobami Haložanov, ki jih je od začetka sedemdesetih let 20. stoletja fotografiral na ptujskih ulicah, kamor so se odpravljali po opravkih in na sejme, ter v njihovem domačem okolju v Halozah. Sledil jim je pri vsakdanjih opravilih v vinogradih, na poljih, tudi v hlevih in skromnih hišah, in se z njimi družil ob praznikih.

V Kerblerjevem opusu so tudi fotografije z drugačno vsebino. Omenimo najnovejša dela, na katerih ni več ljudi, zaznavamo pa njihove sledi ali njihovo simbolno minevanje, ko upodobljeni prostor prerašča gosto rastlinje. Jedro Kerblerjevega opusa pa vendar predstavljajo podobe Haložanov, s katerimi je osvojil največ domačih in mednarodnih priznanj, med drugimi tudi nagrado Prešernovega sklada leta 1979.«

V Dvorcu Sternthal Stojan Kerbler samostojno razstavlja prvič. S svojimi fotografijami se je večkrat pridružil razstavam likovnih kolonij, ki jih pripravlja društvo, velik prispevek pa je tudi njegova večletna dokumentarna fotografija  društvenih dejavnosti. Razstava je prva v vrsti prireditev, ki bodo v letu 2018 obeležile njegovo osemdesetletnico, v mesecu novembru pa bo v Moderni galeriji v Ljubljani pregledna razstava Kerblerjevih fotografij. Za tokratno razstavo se je odločil za skupino 28 fotografij na temo Kmečka opravila, od teh je 6 fotografij, ki dotlej še niso bile na ogled. DPD Svoboda Kidričevo je za to priložnost izdalo tudi katalog Naših 70 let z reprodukcijami razstavljenih fotografij, ki prav gotovo za našo pokrajino pomenijo velik prispevek k ohranjanju kulturne dediščine, saj moramo priznati, da način življenja in dela, ki je prikazan na Kerblerjevih fotografijah, izginja.

Razstavo je slavnostno odprl župan Občine Kidričevo, gospod Anton Leskovar, ki se je ob tej priložnosti zahvalil in čestital avtorju razstave ter predsednici in članom DPD Svoboda Kidričevo. Ob tem pa poudaril pomen slovenskega jezika, knjige, glasbe in ohranjanja slovenske kulturne dediščine.

Iz knjige vtisov DPD Svoboda Kidričevo, dne 5. 2. 2018:

 »Majda, celoten program je bil navdihujoč. Hvala, da se trudiš in vodiš kulturno društvo Svoboda. In hvala vsem mentorjem, Ireni, Ivanki, Aleksandri… To je neizmerno plemenito delo, popotnica mladim ustvarjalcem in kot je dejal župan – vaše delo, knjižnica – za ohranjanje slovenskega  jezika in posledično naroda!

Rekla si majhno društvo, skromno društvo – jaz  pa verjamem, da lahko majhna skupina ozaveščenih ljudi spremeni svet, pogled na svet – na kulturo. Pravzaprav so se v zgodovini vse spremembe zgodile s prizadevanjemmajhnih skupin zavzetih ljudi.

Čestitke tebi, društvu in mojstru Kerblerju  za osebni jubilej in njegovo neizmerno ustvarjalnost. Fotografije mojstra  Kerblerja je občudovala  tudi moja pokojna mama in v 70-ih so njegove  črno-bele fotografije krasile njen delovni prostor (spomini na južino z domačim kruhom,  bosi kmečki otroci, brazde na njivi, koline… kar diši po teh časih, ko so se ljudje ob delu družili). Koliko zgodb  pripovedujejo! Čudovito.«

Suzana Strelec

 Čestitke, ki nam dajejo zanos za nadaljnje delo. Iskrena hvala!

 Dogodki, ki se bodo zvrstili skozi celo leto:

5. 2. – 31. 5. 2018:RAZSTAVA FOTOGRAFIJ ČASTNEGA ČLANA DRUŠTVA STOJANA KERBLERJA v Dvorcu Sternthal Kidričevo,
20. 4. 2018:KLEPET V KNJIŽNICI- spomine bodo obujali starejši kulturni zanesenjaki,
20. 6. 2018: ZAKLJUČEK LIKOVNE KOLONIJE z ODPRTJEM RAZSTAVE z naslovom POKLON RAVNEMU POLJU,
2. 9. 2018: KULTURNI POTEP PO CELJU,
20. 11. 2018: LITERARNI VEČER Z GOSTOM in PREGLEDNA RAZSTAVA fotografij naših 70 let.

Prisrčno vas vabimo tudi na naslednje dogodke. Seveda pa ne smemo pozabiti na naše tradicionalne dogodke, druženje in ustvarjanje v delavnicah za vse generacije in delovanje podmladka Sosednji prijatelji.

Razstavo fotografij Stojana Kerblerja si v slavnostni dvorani Dvorca Sternthal lahko ogledate v času uradnih ur Občine Kidričevo vse do konca meseca maja 2018.

Aleksandra Vidovič

Vir in fotografije: http://www.revijaprimus.si/2018/03/06/podobe-ki-izginjajo-70-let-dpd-svoboda-kidricevo/


Park spominov v Kidričevem: kaj z drevesi, kako s spomeniki

februar 8, 2018

Postavili bodo spomenik ruskim vojakom. Za spomenik Borisu Kidriču, ki so ga že dvakrat oskrunili, pa se še ne ve, ali bo našel mesto v bodočem kraju druženja.

Do občinskega praznika, ki ga v Kidričevem obeležujejo 25. junija, bo območje okrog nekdanjega spomenika Borisu Kidriču (1912-1953) urejeno kot park spominov, kraj, kamor bodo zahajali domačini – obenem pa bo namenjen obujanju spominov za vse obiskovalce, ki v vse večjem številu prihajajo v Kidričevo v želji, da bi obudili spomine na prvo svetovno vojno, ko je tod delovalo taborišče Sternthal.

Spomenik ruskim vojakom

“Pred letom so nam zamisel o postavitvi kipa ruskim vojnim ujetnikom predstavili člani našega zgodovinskega društva in predstavniki Ruske federacije. Prostor okoli spomenika Borisu Kidriču, ki je zadnja leta propadal, spomenik pa so pred sedmimi leti neznanci ukradli, med letošnji novoletnimi prazniki pa ponovno oskrunili, bomo zdaj uredili po zamisli krajinskega arhitekta Boštjana Vaude in ob sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine,” pravi Anton Leskovar, župan občine Kidričevo.

Ne želi pa napovedovati, ali bo morebitna kopija doprsnega kipa Kidriču, ki ga je leta 1973 izdelal kipar Viktor Gojkovič, kdaj spet našla svoje mesto v parku. Bo pa tam zagotovo spomenik ruskim vojakom, v prihodnje pa bodo v parku postavili še kakšno spominsko obeležje. Kot dodajajo na občini Kidričevo, se bo park raztezal na območju slabih 50 arov, za kar bodo morali odkupiti nekaj zemljišč od Nove Ljubljanske banke.

Zamisel o ureditvi parka spominov so v Kidričevem širši javnosti predstavili sredi tedna, ko je idejni načrt, ki izhaja iz treh v začetku urejenih krogov z zelenicami, urejenimi krožnimi potmi, javno razsvetljavo, klopmi in še kakšnimi elementi, tudi igrali za otroke, ki prispevajo k okolju in ljudem prijetni ureditvi, podrobneje predstavil Boštjan Vauda, ki poudarja, da “obstoječa drevesa ohranjamo, bomo pa javorjem, hrastom, akaciji … dodali še kakšno cvetoče drevo”.

Del zgodovinske poti

Predlagano ureditev parka bo mogoče širiti in v prihodnje dopolniti s še kakšnim krogom ureditve. Park spominov naj bi tako v Kidričevem postal kraj druženja, kjer bo po travi mogoče hoditi, na njej pa tudi posedeti in, kot kaže razprava, postati tudi ob kakem vodnem elementu. Da je v parku treba urediti pitnik, soglašajo vsi na predstavitvi prisotni, ki predlagajo, da naj bo ureditev takšna, da ne bo vabila nebodijihtreba obiskovalcev. Srečko Štajnbaher, vodja mariborske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, zamisel Kidričanov, da v svoji sredi uredijo park spominov, pozdravlja: “Gre za prostor, ki omogoča postavitev še kakšnega spominskega obeležja, obenem pa se lahko razvije v kraj ne samo zgodovinske dediščine, pač pa tudi kulturno-turistične ponudbe.”

Občina Kidričevo za ureditev parka spominov iz občinskega proračuna namenja 100 tisoč evrov. Dela bodo stekla takoj, ko bo vreme to dopuščalo, ureditev pa so zaupali delavcem občinskega javnega podjetja Vzdrževanje in gradnje.

Po občini Kidričevo že poteka zgodovinska pot, ki je del krajevne turistične ponudbe. Zgodovinska pohodna turistična pot, imenovana Po poti zgodovine, obiskovalce popelje skozi preteklost Kidričevega. Leta 2014, ko je Evropa obeležila 100-letnico pričetka prve svetovne vojne, so s strokovno pomočjo Zgodovinskega društva Kidričevo postavili prvih deset informativnih tabel, ki skozi besedo in izvirne fotografije obujajo podobe nekdanjega avstro-ogrskega taborišča za vojne ujetnike, rezervnih vojaških bolnišnic in drugih objektov, ki so bili tod postavljeni pred več kot sto leti. Pot dopolnjujejo številni smerokazi, nekateri opremljeni z različnimi ponazoritvami in skicami danes neznanih objektov. Dela na turistično-zgodovinski poti pa seveda s tem še niso končana in jih člani zgodovinskega društva še nadaljujejo.

V Pleterje na dopust?

Odprtje parka spominov pa ne bo edina odmevnejša pridobitev v občini Kidričevo, saj naj bi še kak mesec pred tem odprtjem končali prvi del urejanja športno-rekreacijskega centra gramoznica Pleterje, kjer bo že letos mogoče kampirati.

Slavica Pičerko Peklar 

Vir: https://www.vecer.com/dreves-v-parku-spominov-ne-bodo-podirali-6382126