Zamujajo z energetsko obnovo OŠ Cirkovce

avgust 30, 2018

Občina Kidričevo je junija letos z družbama Petrol in Plistor podpisala pogodbo o energetski obnovi OŠ Cirkovce. Dela do začetka šolskega leta še ne bodo končana, a pouk zaradi investicije ne bo moten, zagotavlja ravnateljica OŠ Cirkovce Ivanka Korez.

Vrednost projekta je nekaj manj kot 499.000 evrov, od tega več kot polovico oziroma približno 250.000 evrov prispeva zasebni partner (ki je poplačan z naslova prihrankov za obdobje 15 let), 182.371 je evropskih sredstev, 66.575 evrov pa je prispevala občina. V okviru investicije bo urejena fasada, izolirano bo podstrešje, zamenjana bodo okna, nov bo tudi sistem ogrevanja, in sicer je predvideno ogrevanje s toplotno črpalko voda-voda, LED sijalke pa bodo nadomestile obstoječe svetilke. »Želja je bila, da bi dela zaključimo do 1. septembra, ampak bodo v začetku šolskega leta še zmeraj stali gradbeni odri. Pouk bo potekal normalno, saj so okna že vsa menjana. Ostanejo še dela na zunanji fasadi,« je pojasnil direktor kidričevske občinske uprave Damjan Napast.

Več v Štajerskem Tedniku

Mojca Vtič

Vir: https://www.tednik.si/gospodarstvo/12205-kidricevo-zamujajo-z-energetsko-obnovo-os-cirkovce

Advertisements

Domačini imajo pretežko nogo, a radarjev ne bi imeli

avgust 30, 2018

Na julijski seji so se kidričevski svetniki pogovarjali o premajhni prisotnosti vodje policijskega okoliša občine Kidričevo, o (ne)smiselnosti postavljanja prikazovalnikov hitrosti, pa tudi o zaposlovanju v letu 2019.

Iz policijskega poročila o varnostnih pojavih na območju občine Kidričevo izhaja, da ni zaslediti ničesar, po čemer bi Kidričani izstopali, je povedal policist Igor Levstik, ki je na julijski seji nadomeščal vodjo kidričevskega policijskega okoliša Marka Brgleza. »Na splošno pa lahko rečem, da se Policijska postaja Ptuj srečuje z velikim problemom kadrovanja. Smo 60 % zasedeni, ob tem da imamo še problem begunske problematike. Mnogo naših zaposlenih tako deluje na obmejnem območju zaradi pojava beguncev. Na terenu me zato ljudje sprašujejo, kje hodim. Vem, da tudi vaš vodja policijskega okoliša odgovarja na podobna vprašanja,« je priznal. Tudi Milan Fideršek je izpostavil, da občani pogrešajo prisotnost vodje policijskega okoliša, ob tem pa ga je zanimala tudi begunska problematika. »Za migracije lahko rečem, da zadeva ni kritična, je pa vredna pozornosti. Delamo na tem, da bomo zajezili stvari, preden se bodo začele. Za zdaj pa še zadeve obvladujemo,« je odgovoril Levstik. Dotaknil se je še prometne varnosti ter opozoril na osrednjo črno točko – križišče za Kungoto. Župan Anton Leskovar je povedal, da naj bi bili razpisi za štiri semaforizirana križišča za Kidričevo, Kungoto, novo obvoznico in gramoznico Pleterje objavljeni še letos. »Začetek izvedbenih del je predviden za naslednje leto. Letos pa naj bi se naročila prometna študija še za križišče za Starošince, ki naj bi bilo tudi semaforizirano.«

Več v Štajerskem Tedniku

Mojca Vtič

Vir: https://www.tednik.si/politika/11809-kidricevo-domacini-imajo-pretezko-nogo-a-radarjev-ne-bi-imeli


Del gozdov s posebnim namenom bo posekan

avgust 30, 2018

Občina Kidričevo je leta 2002 sprejela odlok, s katerim je razglasila gozdove s posebnim pomenom. Na zadnji seji so občinski svetniki sprejeli spremembe odloka, ki so uskladile podatke o parcelah z dejanskim stanjem, ob tem pa se je spremenil pomen dela gozda na zahodu industrijske cone Talum.

Kot je pojasnil direktor kidričevske občinske uprave Damjan Napast, so pred več kot 15 leti takratni občinski odločevalci sprejeli odlok, s katerim so opredelili gozdove, ki imajo estetsko, rekreacijsko in poučno vlogo ter pozitivno vplivajo na kakovost bivanja. Tako so bili posebej zaščiteni gozdovi v in ob industrijski coni Talum ter nekateri gozdovi v kmetijski krajini Dravsko polje. S sprejetjem občinskega prostorskega načrta pred petimi leti pa so bile prepoznane tri vrste teh gozdov: gozdovi s posebnim namenom, ki so namenjeni rekreaciji, prepoznavnosti prostora, zaščiti prebivalstva itd., navadni gozdovi in varovani gozdovi, ki imajo ekološko funkcijo in so zavarovani s predpisi s področja gozdarstva (gre predvsem za območje Nature 2000).

Več v Štajerskem Tedniku

Mojca Vtič

Vir: https://www.tednik.si/druzba/12101-kidricevo-del-gozdov-s-posebnim-namenom-bo-posekan


V Lovrencu prenavljajo cesto

avgust 20, 2018

V Poročilih TV Slovenija so pripravili prispevek o prenavljanju ceste v Lovrencu na Dravskem polju.

Posnetek na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/porocila/174557382


Za rakom so umrli. Tudi kuharica v podjetju

avgust 20, 2018
S tremi prebivalci Rač smo v krajinskem parku med labodi in čapljami govorili o življenju zraven tovarne, ki proizvaja izdelke na osnovi glifosata

Pogovarjamo se, ko spet velja, da v podjetju Albaugh ne bodo izdelovali, sintetizirali glifosata. Nekateri to napačno interpretirajo, da ga ne bodo uporabljali. Kako velik problem je nepopolna obveščenost ali zavedenost ljudi?

Tomaž Seliškar: “Ko je podjetje Albaugh spomladi 2015 prišlo v Rače in kupilo tovarno Pinus, je bil župan Branko Ledinek navdušen. Vse, ki smo imeli pomisleke, je označil za nenormalne dvomljivce. To je bilo prvo, kar nas je zaskrbelo. Šlo je za prihod multinacionalke, ki se ukvarja s kemijo. Sami smo stopili v kontakt z njimi, povabili so nas na sestanek, nato smo jim posredovali naših pet pričakovanj. Težko rečemo, da je šlo za zahteve, saj nad podjetjem nimamo moči, razen da smo krajani, ki pričakujemo, da bodo okoljsko odgovorni.

Že na prvem sestanku so nam povedali, da ne načrtujejo nadaljevanja sinteze glifosata. To je bila razveseljiva novica, saj je prav sinteza okoljsko najbolj problematična in tvegana. A med postopki za pridobivanje okoljevarstvenega soglasja na agenciji za okolje, Arso, za povečanje proizvodnje se je v končni vlogi spet pojavila sinteza glifosata. Na zadnjem sestanku, februarja, smo izrazili začudenje. Odgovorili so, da sintezo ohranjajo kot ‘strateško prednost’, ki je ne bodo koristili, saj ni ekonomsko upravičena. A ne vedo, kam bo šel razvoj na Kitajskem, zato želijo možnost ohraniti, saj gre za eno redkih podjetij, če ne edino v Evropi, ki še ima tako dovoljenje. Junija smo nato videli, da so sintezo iz vloge vendarle umaknili. Če bo Arso izdal soglasje, bo to pomenilo, da bo v prihodnje precej težje, če bo sploh mogoče, obnoviti sintezo glifosata.”

Obljubljajo tudi spremembe pri ravnanju z odpadnimi vodami.

Tomaž Seliškar: “V dopisu, ki smo ga kot Ekološka iniciativa Rače poslali na Arso, smo opozorili na obremenjenost potoka Žabnika z živim srebrom. Na to so najprej opozorili prav novinarji Večera. Ko smo pridobili javno dostopne podatke, smo videli, da gre za resnično velik problem. Vseskozi smo opozarjali na problem odpadnih vod iz sežigalnice, ki je znotraj kompleksa nekdanjega podjetja Pinus, a meritev nismo imeli. Upravljavec čistilne naprave meritev javno ne objavlja niti ne izvaja meritev onesnaževal iz proizvodnje, ampak le tiste, ki so pomembne za delovanje naprave. Ko smo analizirali podatke o onesnaženosti Žabnika, smo ugotovili, da je ta potok najbolj obremenjen z živim srebrom v celi Sloveniji. Druge vire živega srebra poleg sežigalnice in podjetja Albaugh v takšnem obsegu v okolici težko najdemo. Tega so se zavedeli tudi v podjetju. Z vključitvijo občine v postopke in s širšim problematiziranjem biološke čistilne naprave za obdelavo industrijskih odpadnih vod je prišlo do odločitve, da teh ne bodo več odvajali tja, ampak bodo poskrbeli za zaprti sistem. To je zelo dobrodošlo. Tudi zaradi manjšega črpanja podtalnice, ki jo Albaugh zajema iz lastnega črpališča za osnovno šolo Rače. Gre torej za dva vidika: zmanjša se onesnaženje z živim srebrom in drugimi onesnaževali ter zmanjša se poraba podtalnice, ki je edini vir pitne vode na Dravskem polju.”

Kam segajo začetki Ekološke iniciative Rače?

Boris Vezjak: “Civilna iniciativa je nastala med letoma 2009 in 2010. Od samega začetka so opozarjali predvsem na dogajanje v nekdanji tovarni Pinus. Rače so močno obremenjene: problem sega od onesnažene podtalnice do problematičnega zraka. Velik problem, ki ostaja nesaniran, so divja odlagališča, kjer so zakopani nevarni odpadki – glede na objavljene vire domnevno predvsem iz Pinusa. Gre za lokacije, kamor naj bi podjetje zakopavalo fitofarmacevtske, tudi rakotvorne odpadke. Mateja Pigner Perko in Marjan Lah sta začela opozarjati tudi na sežigalnico. Podjetje je namreč ugotovilo, da se mu splača na svojem zemljišču, ki tako rekoč meji na krajinski park, zgraditi sežigalnico nevarnih odpadkov, ki je v Sloveniji zaradi blage ureditve in nadzora lahko dobičkonosen posel. Pinus je imel interes, da je tam poleg lastnih odpadkov sežigal tudi druge odpadke.”

Tomaž Seliškar: “Pred tem je bil nadzor nad zakopavanjem in divjim odlaganjem slabši, a zakonodaja se je začela zaostrovati še v času Jugoslavije.”

Boris Vezjak: “Leta 2005 in 2010 je prišlo do požarov. Šlo je za niz problemov, ki so bili posledica pomanjkljivega vzdrževanja. Zgodba okoli Albaugha je le zadnja faza. Ko so prišli, so napovedali, da bodo evropska podružnica za proizvodnjo glifosata.”

Tomaž Seliškar: “To nas je zaskrbelo. Napovedali so šestkratno povečanje proizvodnje. Nismo vedeli, da gre za obseg pripravkov na osnovi glifosata. Sinteza, proizvodnja glifosata je bila še pred prevzemom ustavljena. Pinus je zašel v težave in med letoma 2011 in 2016 je tovarna komaj obratovala. Razen sežigalnice prebivalci nismo zares zaznavali njihove prisotnosti. Zato mnogi v zadnjih letih nimajo občutka, da gre za kemično tovarno, ki je prispevala k onesnaženju okolja.”

Govorimo torej o tovarni, ki naj bi uporabljala glifosat, ne pa ga izdelovala?

Boris Vezjak: “Trenutno glifosat uvažajo iz Kitajske, tu ga mešajo in pakirajo v končne proizvode. Tako je menda najceneje. Njihova logika je bila: če nam zakonodaja omogoča, zakaj bi se možnosti proizvodnje glifosata odpovedali. S tem v Iniciativi seveda nismo bili zadovoljni.”

Tomaž Seliškar: “Dovoljenje bi pomenilo, da lahko proizvodnjo kadarkoli začnejo in jo tudi lažje povečajo v obsegu. Želeli smo varovalko, da proizvodnje glifosata tu ne bo. V mešanju glifosata za končne izdelke ne vidimo tako velikega tveganja. Zato smo veseli, da so na koncu sintezo umaknili iz vloge. K temu je nedvomno prispevalo tudi spremenjeno javno mnenje v Evropi in ZDA. Tudi v Račah je ljudi začelo skrbeti. Vsaj malo. Želimo pa opozoriti, da po nam dostopnih informacijah prave alternative glifosatu, ki bi bila manj škodljiva glede uporabe in proizvodnje, ni.”

i bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno v njej prisoten atrazin.”

Obstajajo pene in toplotne obdelave pod višjim pritiskom, ki uničijo plevel.

Tomaž Seliškar: “V Sloveniji, kjer večino glifosata porabijo na železnici, je to res alternativa. Drugače je pri kmetijskih površinah, kjer je to ob intenzivnem kmetijstvu neuporabno in tudi mi ne vidimo alternativ. Glifosat je od vseh sredstev, ki se uporabljajo, eden manj problematičnih.”

Kljub temu da je rakotvoren?

Tomaž Seliškar: “To ste vi rekli.”

Da. O tem govorijo raziskave. O tem je presojalo sodišče ZDA, ki je dosodilo, da mora Monsanto plačati milijonsko odškodnino obolelemu za rakom, ki je uporabljal njihovo škropivo na osnovi glifosata.

Tomaž Seliškar: “A niso razsodili, da je glifosat rakotvoren. Problematična je množična uporaba. Ta je problem povsod, kjer je dovoljeno pridelovanje gensko spremenjenih poljščin. A v Evropi se porabi bistveno manj glifosata, sploh v Sloveniji – letno naj bi šlo za 60 ton aktivne snovi.”

Boris Vezjak: “Rakotvornost glifosata je odprta dilema. Lokalni prebivalci tu smo pahnjeni v okoljevarstveno skrb in smo ekologi po svojih najboljših močeh. Nismo profesionalci. Ob tem smo tudi kritični do romantizacije. Slika ni črno-bela in ne gre nujno za borbo Davida proti Goljatu, šibke lokalne skupnosti proti močni multinacionalki. Mnogi želijo videti v glifosatu zlo, a sam ne morem trditi, da je glifosat rakotvoren. Študije obstajajo, ki podpirajo obe stališči – da je in da ni. Smiselno se mi zdi, da sledimo načelu previdnosti in preventive: da se obnašamo, kot da je rakotvoren, dokler se nedvomno ne dokaže nasprotno.”

To je načelo EU, ki v primeru glifosata ne velja.

Boris Vezjak: “A ne moremo domišljavo trditi, da je glifosat rakotvoren. Tega ne vemo. Večina slovenske okoljevarstvene stroke je na stališču, da je in da so herbicidi škodljivi. A ne želimo zapasti v širjenje in krepitve teorij zarot, kar se zgodi zelo hitro.”

Tomaž Seliškar: “V Iniciativi nimamo ambicij reševati svetovne probleme. Želimo pa z lokalnim delovanjem prispevati h globalnim spremembam. Nas bi najbolj zadevalo, če bi se glifosat tu sintetiziral. Vemo, da bo Albaugh glifosat proizvajal ne glede na situacijo v Sloveniji. V vlogi zaprošajo za proizvodnjo 150-krat več izdelkov iz glifosata, kot se jih porabi v Sloveniji, Albaugh trenutno proda na slovenski trg le okoli šest odstotkov proizvodnje. Nas v Račah zadeva predvsem proizvodnja. Poraba je drug problem, že dolgo prisoten na Dravskem polju, a se z njim ne ukvarjamo toliko – zmanjkata nam in znanje in čas.”

Je onesnaženost zaradi kmetijstva tako velik, prevelik problem?

Tomaž Seliškar: “Da, kmetijstvo je še vedno velika težava. To kažejo tudi analize kakovosti pitne vode. Pred tremi leti sem naročil analizo pitne vode iz domače pipe. Vodo zajemamo iz zajetja, kjer naj bi bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno prisoten najbolj problematičen pesticid Dravskega polja, atrazin. Skupaj z derivatom je presegal dovoljeno raven.”

Kaj ste naredili s temi rezultati?

Tomaž Seliškar: “Nanje smo opozorili, ko smo pisali Arsu. Želeli smo opozoriti na divja odlagališča, ki so lahko eden od virov. Atrazin je v Sloveniji prepovedan od leta 2004. A pripravke na njegovi osnovi se da brez težav kupiti na Madžarskem ali Hrvaškem. Tu trčimo ob problem ozaveščenosti potrošnikov. In ta problem imamo tudi pri glifosatu.”

Boris Vezjak: “Ko denimo sosedi poškropijo celo zelenico s herbicidom, ker je to najučinkoviteje, saj želijo posejati novo angleško trato. Na to opozarjajo tudi v podjetju Albaugh: naj se raje ukvarjamo s potrošniki in s kurišči, ki prispevajo k onesnaženosti zraka. V EU je nadzor nad večjimi podjetji relativno strog in tega se zavedajo. Posamezniki pa se pogostokrat do okolja obnašamo precej mačehovsko.”

Je slaba obveščenost o posledicah industrije in proizvodnje kemikalij tu že zgodovinsko problem?

Miran Rajšp: “Spomnim se, ko sem bil še majhen: gledali smo, kako so odvažali cisterne odpadkov do gramoznice, kako je marsikaj steklo iz tovarne Pinus. Pred tovarno je bil nekoč majhen ribnik. Romantično lep. Najprej so izginile ribice. Nekaj časa so bile v njem žabe, nato je zginilo vse. Prebivalcem v sosednji hiši ob tovarni so rekli, da ne smejo več uporabljati studenca za hišo. Ne, nismo bili obveščeni. A posledice so bile. Ogromno delavcev, ki so imeli službo v Pinusu, je umrlo. Ko se ozrem po ulici, so nekoč tam živeli skladiščniki, tudi kuharica v tovarni je zbolela in umrla. Neka povezava obstaja.

A v preteklosti je Pinus vedno dal denar: ko se je gradila cesta ali se je asfaltiralo cestišče. Prispevali so oni, nekaj je prispeval Petrol, občini je bilo treba dodati le še majhen del. In smo imeli novo cesto. Danes gre po njej skozi Rače ogromno tovornjakov iz gramoznice. Tudi ti onesnažujejo zrak. Koncesnina, ki jo za gramoznico dobi občina, je minimalna. Tudi letališče vpliva na kakovost zraka. Sploh se bo ta vpliv povečal, če bo prišlo do napovedane širitve. Vemo, da individualna kurišča prispevajo pomemben delež delcev PM10, a bolj strupene snovi pridejo v zrak vendarle iz sežigalnice nevarnih odpadkov. Edina merilna točka je v sosednji občini, v Miklavžu, in tam so mejne vrednosti redno prekoračene. Dolžnost občine bi morali biti skrb za lokalno prebivalstvo in njegova zaščita. A tega ni.

Pred časom smo imeli problem, ker je iz pipe tekla kalna, umazana voda. Naročeno nam je, da če se to zgodi, moramo vodo pustiti teči. Problem je, če minejo ure, noč in je voda še kar kalna.”

Kaj naredite?

Miran Rajšp: “Nič. Pustimo teči in čakamo, da bo bolje. Če smo obveščeni vnaprej, damo nekaj vode na stran. Večji problem imajo kmetje, ki morajo napojiti živino.”

Tomaž Seliškar: “Šli smo preverit k upravljavcu vodovoda, kjer so nam povedali, da je razlog, sploh poleti, da se na hitro in v velikih količinah izčrpa voda, denimo za polnjenje bazenov. Pokaže se, da smo spet glavni problem porabniki.”

Ste prepričani, da ti argumenti držijo?

Tomaž Seliškar: “Praviloma držijo. Kaj pa naj, kot da verjamemo? Zakaj bi nas upravljavec vodovoda zavajal?”

Boris Vezjak: “Rače so vse bolj obremenjen okoliš, ker se problemi nalagajo drug na drugega. Zato smo se vključili tudi v postopke gradnje tovarne Magna v Hočah. V zračni liniji je oddaljena manj kot kilometer. Ko živiš v takem okolju, se ti nehote vzbudijo sumi, da obstajajo v Sloveniji kraji, kjer okoljska preobremenjenost z onesnažili že obstaja, in se zato država, namesto da bi ta okolja sanirala, spomni, da bo tja dodala še novo, okoljsko problematično infrastrukturo. Zakaj? Ker je lokalna skupnost že tako anemična, pasivna in apatična, da je najlažje priti z umazano industrijo k njim?”

Tomaž Seliškar: “Hkrati so to gospodarsko ošibela okolja, ki so pripravljena sprejeti vse, če so obljubljena nova delovna mesta.”

Boris Vezjak: “Ta argument smo slišali tudi mi. Kmalu smo bili obtoženi, da sebično ogrožamo 20 ali 30 delovnih mest v Albaughu. Nesramni in škodljivi da smo.”

Tomaž Seliškar: “A situacija je v zadnjih treh letih boljša, sploh če primerjamo z dogodki med letoma 2007 in 2014, ko je tedanje vodstvo zanimalo le, kako čim več še iztržiti. Našim predlogom so prisluhnili. Občina ni hotela naročiti študije o obolelosti za rakom v Račah in okoliških naseljih, Albaugh je ob naših prizadevanjih na koncu raziskavo pri onkološkem inštitutu naročil. Vemo, da je Magna bistveno bolj tvegan projekt in bo večji onesnaževalec. Širše gledano, pogrešamo konsistentno in verodostojno zeleno politiko – na ravni države, a tudi na ravni civilne družbe in nevladnih organizacij. Verjamemo v argumente in dialog – tudi s podjetji, ki navsezadnje ocenijo, da je zanje dolgoročno boljše, če spoštujejo okoljske standarde.”

Miran Rajšp: “Četudi se vse okoljske organizacije in iniciative borimo na lokalni ravni s specifičnimi problemi, vidimo, da prihaja do zakonskih sprememb na slabše. Politika ne upošteva lastnih predpisov, ko pride do varovanja okolja. Redko kateri prebivalec pa se je pripravljen osebno izpostaviti in tvegati vse. Manjka pa nam tudi pravnega znanja.”

Omenili ste, da so sosedi, ki so delali v Pinusu, zboleli in umrli za rakom. Na vaši strani pišete o visoki obolelosti delavcev na šoli. Vam je kdaj žal, da niste bili bolje obveščeni že prej, da so bile prioritete v preteklosti napačne?

Miran Rajšp: “Da, žal mi je. A ni bilo zavedanja, znanja. Pinus je bil na neki način naš boter – kdo bo šel proti njemu? Kdo je sploh vedel, da so te snovi tako škodljive? Delavci so vzeli koncentrate surovin in jih raztrosili po dvoriščih. Grozno je.”

Tomaž Seliškar: “Šele pred leti smo od ravnatelja OŠ Rače, ki stoji nasproti tovarne Albaugh, izvedeli, kako visoka je obolelost za rakom med zaposlenimi. Govorimo o okoli desetkrat pogostejši pojavnosti rakavih obolenj kot v sosednjih šolah. Ko se začneš pogovarjati z lokalnimi prebivalci, je skoraj pri vsaki hiši kdo, ki je zbolel in umrl za rakom. Kot priseljenec nisem vedel, kaj s temi informacijami. Dejstvo je tudi, da so ljudje te snovi uporabljali neodgovorno.”

A proizvajalci običajno vedo, kaj proizvajajo. Direktorji redkokdaj sami uporabljajo te izdelke.

Tomaž Seliškar: “Seveda. A bil je tudi interes, da so ti izdelki splošno dostopni. Tožba v ZDA je uspela, ker je sodišče ugotovilo, da ljudi niso primerno obvestili o nevarnostih. Danes se jih bolje zavedamo. Četudi mnogi še vedno raje pogledajo stran.”

Veste, da živite v okolju, ki je zelo obremenjeno z onesnažili. Kakšnih ukrepov bi si želeli?

Miran Rajšp: “V državi imamo institucije, ki bi morale ščititi okolje in ljudi. Delati, kar počnemo mi v okoljskih iniciativah. To nam kaže, da ne opravljajo svojega dela in da je nekaj hudo narobe. Zakaj moram biti jaz tisti zoprni sosed? V Miklavžu je jasno, da je treba obremenitve zmanjšati, saj je že zdaj okolje preobremenjeno. Le tako se lahko doseže vsaj določeno izboljšanje. Na vseh področjih bi se morali tega zavedati, tudi v kmetijstvu: bolje bi bilo imeti več delavk in delavcev, morda nekoliko dražje postopke. To, da imamo onesnaženo okolje, je najslabše. Pred časom je nekdo rekel, da je rak edini, ki ubije svojega gostitelja. Vsi paraziti so bolj previdni. Ljudje smo pri našem sedanjem razvoju na neki način rak. Človeški rak, ki uničuje okolje.”

Umiriti nori razvoj

V ZDA je hišnik na šoli uporabljal škropivo na osnovi glifosata. Zbolel je za rakom. Pred dobrima dvema tednoma je sodišče razsodilo, da mu mora Monsanto, proizvajalec škropiva, plačati 289 milijonov dolarjev odškodnine. Je ta sodba odmevala v Račah?

Tomaž Seliškar: “Ne. V resnici so nas prvi za odziv poklicali novinarji.”

Boris Vezjak: “Stališče lokalne skupnosti je, da če ti kaj ne paše, spokaj. Za okoljsko problematiko tu se ni nikoli zanimala nobena politična stranka. Edini, ki je prišel lani v Rače, je bil evropski poslanec Igor Šoltes. Slišali smo še dvoumno izjavo Dejana Židana, da se bo Slovenija odpovedala rabi glifosata. A pojasnila, kaj natančno to pomeni, nismo dobili. Dva dni zatem je Slovenija glasovala, naj se glifosat v EU ohrani v rabi.”
Miran Rajšp: “Če si danes vsaj malo okoljsko zaveden, veš, da je nori razvoj treba vsaj malo umiriti. Se omejiti. Zato smo moteči za okolico. Sprašujejo me, ali želim, da se razvoj ustavi. Želim si drugačen, počasnejši, bolj zdrav razvoj. A mnogi nočejo niti pomisliti, kje bomo čez deset let.”

Vir: https://www.vecer.com/za-rakom-so-umrli-tudi-kuharica-v-podjetju-6546378


Pomembno je, da ob konjih otroci dobijo tudi žulje

avgust 13, 2018

Marsikateri otrok pri njih prvič pometa, pomiva posodo, se ob skrbi za konje uči reda, pridobiva nova znanja za življenje, ne le o jahanju in konjih, povedo v Zavodu Nazaj na konja, kjer šestdeset otrok brezplačno pri njih preživlja teden počitnic.

V Starošincih pri Kidričevem, kjer deluje Zavod Nazaj na konja, počitnice preživlja vrsta otrok. Od vse številčnejših ponudb počitniških programov različnih konjeniških klubov pa jih loči, da sedaj že četrto leto članom Družinskega centra Kidričevo počitnice v družbi konj, ki običajno sodijo med najdražje počitnice, nudijo povsem zastonj. Pri njih bo tako letos v petih terminih teden dni brezplačno preživelo okoli 60 otrok.

Metka Demšar Goljevšček, strokovna vodja dejavnosti in terapevtka v zavodu, pojasnjuje, da je družinski center eden od njihovih projektov, h kateremu so letos pristopile občine Videm, Rače–Fram in Starše. Občina Kidričevo projekt tudi sofinancira. “Uporabniki iz teh štirih občin lahko brezplačno sodelujejo pri tem in drugih programih centra. Pri počitnicah v družbi konj prostih mest praktično ni,” dodaja. Ker so bili z družinskim centrom lani na razpisu ministrstva za delo družino in socialne zadeve znova uspešni, bodo program lahko zagotovo izvajali še do leta 2021.

Vzpodbujajo samostojnost in ustvarjalnost

Ko smo jih obiskali sredi dopoldneva, so večinoma dekleta po jutranjem jahanju pravkar sedla k malici. Nato so sledila opravila v hlevu. “Tu se že tri leta učim jahati. In tudi pri počitnicah mi je najbolj všeč, ko jahamo,” nam je povedala devetletna Ana Korez iz Lovrenca na Dravskem polju. Nad jahanjem je navdušena tudi Eva Zajc, ki se je na počitnice odpravila le nekaj hiš od doma: “Včasih jahamo notri, včasih se s konji odpravimo ven. Konje tudi čistimo in jim damo vsak dan v hlev nekaj sena, da ga lahko pojejo.”

Kot pravi Demšar Goljevščkova, se otroci v tednu dni tako navežejo na konje in na skupino otrok, da vsak petek pri njih steče kar nekaj solz. “Trudimo se, da bi se v skupini razvili dobri odnosi, spodbujamo jih tudi k čim bolj samostojnim aktivnostim. Pomagajo pri pripravljanju kosila, tudi posodo pomijejo, kar so za današnji čas, ko prepogosto razmišljamo samo, kako bi otroku čim več ponudili, bolj ali manj neobičajne stvari. Rečemo jim – poglejte, zdaj bomo šli v gozd, vsak naj nekaj poišče. S tem jih vzpodbujamo, da opazujejo okolico, da se znajo sami zamotiti, in sami iz tega, kar najdejo, ustvariti svojo igro, tudi predstavo. Tako se resnično izrazi njihova ustvarjalnost,” pojasnjuje vodja dejavnosti.

Zavod je sicer začel delovati leta 2005 kot fundacija Nazaj na konja, katere namen je bil predvsem zbiranje denarja za sofinanciranje terapij s pomočjo konja za otroke s posebnimi potrebami. “Takrat so se terapije v Sloveniji šele začele. Spoznali smo, da pravzaprav še nič ne znamo in bomo težko kaj kakovostnega ponudili,” pravi o začetkih. Zato so se odločili za usposabljanja v tujini in pripravili izobraževalni program, ki so ga tudi verificirali preko socialne zbornice in ga redno izvajajo od leta 2006. Zavod so ustanovili leta 2013 in danes med njegove aktivnosti sodijo razvijanje terapevtskih programov, šola jahanja, različni programi za šole in vrtce. Ukvarjajo se celo s teambuildingi, najnovejši projekti pa jih vodijo tudi na področje turizma.

Pomembni so druženje, gibanje, pa tudi delo

Danes je dokazano, da ima druženje s konji številne pozitivne učinke. “Konji so pravzaprav precej drugačni kot v naših arhetipskih predstavah. Niso divji, niso neobvladljive živali, ampak so, če imajo zagotovljene osnovne pogoje – možnost veliko gibanja, svobode, varnosti in ljubezni -, zelo umirjena bitja, ki živijo v čredi, v kateri se izoblikuje neka posebna struktura, podobno kot v družini. Od konjev se lahko veliko več naučimo kot oni od nas. Konja, ki si nista naklonjena, lahko brez težav sobivata na nekem pašniku tako, da sta vsak na svoji strani. Če je treba, ko gre za preživetje, pa se združita,” pravi sogovornica. Gibanje konja odlično vpliva tudi na ljudi, ki imajo kakršnekoli težave z motoriko in na nevrološkem področju, kot so cerebralna paraliza, multipla skleroza in podobne bolezni.

Konj pa je tudi žival, ki potrebuje neko doslednost in red, kar je še kako pomembno pri vzgoji otrok. “Zavedanje, da je treba za žival in okolico tudi poskrbeti. Da je treba poprijeti za delo. Marsikdo pri nas prvič pometa. Potem mi ob petkih kažejo žulje med palcem in kazalcem, ki jim pravimo kar starošinski žulji. To so osnovne stvari, ki jih danes premalo poudarjamo. Otroci pa se tako dobro počutijo, ko naredijo res nekaj koristnega,” o tem, zakaj so v zavodu prepričani o koristnosti druženja otrok s konji, zaključi Demšar Goljevščkova.

Vabijo še konec meseca

V Zavodu Nazaj na konja so se s partnerskimi občinami dogovorili, da bodo v zadnjem tednu počitnic, po 24. avgustu, vsem otrokom, ki se do sedaj niso mogli prijaviti, ponudili dodatne termine. Zato jih vabijo, da izkoristijo možnost, da en dan brezplačno preživijo v družbi konj.

Hojka Berlič 

Vir: https://www.vecer.com/pomembno-je-da-ob-konjih-otroci-dobijo-tudi-zulje-6541433


Gramoznico bo treba povsem izprazniti

avgust 13, 2018

Najprej so bile odpadek samo cele gume, zdaj so to postale tudi zmlete in zasute – Odvoz državo stal že 2,3 milijona evrov

Tudi odvoz skoraj 28.000 kubičnih metrov zmletih odpadnih gum, ki so še ostale v gramoznici, bomo očitno plačali davkoplačevalci. Podjetje Albin promotion, ki je na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja z odpadnimi gumami začelo gramoznico zasipati leta 2008, je namreč že leta v prisilni poravnavi in z blokiranimi računi.

Zapletov z izrabljenimi gumami v gramoznici med Kidričevim in Lovrencem še vedno ni konec. Evropsko sodišče je Sloveniji naložilo, da mora do konca junija lani odstraniti vse cele pnevmatike, ki so čakale na strojno mletje, da bi jih potem zvozili v gramoznico in zasuli z gramozom in zemljo. Do sredine lanskega leta je državi to tudi uspelo, a zdaj ima novo težavo – zmlete in zasute ostanke gum, ki naj bi jih bilo še 27.694 kubičnih metrov.

Doslej so veljale za »polnilo« in gradbeni material. A Zavod za gradbeništvo Slovenije (ZZG) je v mnenju, ki ga je lani poleti naročilo okoljsko ministrstvo, navedel, da so zmlete gume še vedno odpadek, ker da sestava »polnila« odstopa od tehničnega soglasja za sanacijo gramoznice iz februarja 2011.

Toda podjetje Albin promotion (AP) je z gumami začelo zasipati gramoznico že leta 2008, za kar mu je okoljsko ministrstvo izdalo tako gradbeno kot okoljevarstveno dovoljenje. Nadaljnje odlaganje pa so mu prepovedali leta 2010, torej še preden je bilo tehnično soglasje o vrsti »polnila« sploh izdano. »Ne gre za gradbene granulate po tehničnem soglasju, ampak so zmlete gume še vedno odpadek,« so kategorično ugotovili na ZZG. Poleg zasutih gum pa bo moralo okoljsko ministrstvo zdaj odstraniti še približno 600 kubičnih metrov mehansko že obdelanih komunalnih odpadkov in še tisoč kubičnih metrov odpadne gume iz vulkanizacije.

Za odvoz gum že več kot dva milijona

Podjetje AP je po prepovedi vgradnje samo odpeljalo okrog dva tisoč ton celih gum. Okoljska inšpekcija mu je leta 2012 naložila odstranitev 79.365 kubičnih metrov, a se je podjetje na odločbo pritožilo. Odstranjevanje je prevzelo MOP. Lani in predlani je avtoprevozništvo Vinko Kropec iz Slovenske Bistrice odpeljalo 28.000 ton gum v avstrijske in hrvaške sežigalnice, za kar mu je država plačala 2,17 milijona evrov, še 8000 kubičnih metrov je odpeljalo v drugem razpisu MOP. Zahtevi evropskega sodišča je bilo s tem zadoščeno, tako bi se država izognila zagroženi nekajmilijonski globi.

2,33
milijona evrov je doslej državo že stal odvoz gum iz gramoznice med Kidričevim in Lovrencem.

26.698
evrov je za odvoz uspelo državi izterjati od podjetja Albin promotion

Tožbo je marca 2016 vložila evropska komisija. Sodišče je nedovoljeno odlaganje odpadkov potrdilo, a je obenem sprejelo slovenski ugovor, da gume niso pomešane z nevarnimi odpadki. S tem pa se je postopek vrnil h komisiji, ki mora znova določiti rok za odstranitev in lahko vloži novo tožbo na evropsko sodišče ter zahteva finančno kazen, če zahteve država ne bi upoštevala.

Izterjali komaj stotino stroškov

Z razglasitvijo, da so tudi že zmlete in zasute gume odpadek, pa se je začelo drugo poglavje, ki bo najbrž podobno prvemu. Inšpekcija za okolje in prostor je podjetju AP že izdala dve odločbi, da mora iz nekdanje gramoznice odstraniti čisto vse. Podjetje se je pritožilo, lastnik Albin Brencl pa do zaključka postopka zapleta noče komentirati.

Podjetje je v postopku prisilne poravnave že od prepovedi nadaljevanja sanacije, aprila 2015 je odpustilo 38 delavcev, na njegov blokiran račun pa MOP sproti pošilja izvršbe za vsa dela in postopke. »Do zdaj so z izvršbo Albin Promotion nastali stroški v višini 2.325.562 evrov. Plačanih oziroma izterjanih je bilo 26.698 evrov,« so razkrili na MOP, kjer pravijo, da sta inšpekcijski odločbi v zvezi z dodatno odstranitvijo odpadnih gum v začetku julija postali izvršljivi.

»Zavezanec ima možnost sprožiti upravni spor. Če odločb ne bo upošteval, bo znova uveden izvršilni postopek,« scenarij za drugo poglavje zgodbe o gumah napovedujejo na MOP.

Država se je za zdaj izognila nekajmilijonski kazni evropske komisije.
Zapletov z izrabljenimi gumami še ni konec.
Iz gramoznice bo treba odstraniti tudi že zmlete ostanke.
Teh je še za skoraj 28.000 kubičnih metrov.

Franc Milošič

Vir: https://www.delo.si/novice/okolje/gramoznico-bo-treba-povsem-izprazniti-71507.html