Podtalnica in tla onesnažena, raka toliko kot drugod po državi …

maj 16, 2019

Na ljubljanskem onkološkem inštitutu so pred dobrim mesecem objavili rezultate raziskave o prisotnosti raka na Dravskem polju. Čeprav v poročilu, ki obsega 132 strani, najdemo kar nekaj skrb zbujajočih podatkov, pa avtorji v sklepnem delu zapišejo, da Dravsko polje po pojavnosti raka v slovenskem merilu ne izstopa. Okoljevarstveniki so ob takšni ugotovitvi poudarili, da je rakavih obolenj v Sloveniji preveč, kar je skrb zbujajoče. V oči zbode tudi naročnik raziskave. To je odvetniška pisarna Gorjup iz Maribora, ki v Sloveniji zastopa kemično tovarno Albaugh – nekdanjo tovarno Pinus Rače.

„Dravsko polje je že leta prepoznano kot eno od območij, kjer so prebivalci v večji meri izpostavljeni okoljskim nevarnostnim dejavnikom. Kot ugotavljajo dosedanje študije, je onesnaženje – podtalnice in tal – posledica dolgoletnega odlaganja nevarnih odpadkov v tamkajšnje gramozne jame in intenzivnega kmetijstva. Na območju delujejo industrijski obrati, ki pri svoji proizvodnji uporabljajo snovi, ki lahko povzročajo negativne zdravstvene posledice, tudi rak. Kot kažejo podatki, se onesnaženost s časom zmanjšuje, vendar nekatere snovi že desetletja presegajo minimalne dopustne vrednosti. Na Dravskem polju je bilo v zadnjih tridesetih letih možno zaslediti več snovi, ki jih Svetovna zdravstvena organizacija uvršča na seznam rakotvornih snovi. V Sloveniji so v obdobju po letu 1945 veljali državni predpisi, iz katerih je razvidno, da so bila za uporabo v kmetijstvu registrirana številna obstojna organska onesnaževala (POP – Persistent Organic Pollutants). Slovenska tovarna Pinus Rače je za skupno jugoslovansko tržišče proizvajala posamezne POPs snovi, ki so se uporabljale kot pesticidi v obdobju od leta 1959 do 1984. Rezultati analiz ostankov pesticidov s POPs snovmi na in v kmetijskih pridelkih ter v tleh iz območja Dravskega polja kažejo na majhno onesnaženje zaradi kmetijske rabe. Problematično je točkovno onesnaženje nekaterih vodnih virov s pesticidi, ki vsebujejo POPs snovi, kot posledica nekontroliranega odlaganja kemikalij na komunalna odlagališča odpadkov v preteklosti (primer Brunšvik). Že v osemdesetih letih 20. stoletja so v zemljini divjih odlagališč na Dravskem polju odkrili različne ostanke pesticidov, ki pa niso bili posledica normalne uporabe v kmetijstvu, ampak predvsem posledica odlaganja ostankov v zapuščene gramoznice, kjer so odkrili tudi primesi iz proizvodnje pesticidov, odpadna olja in druga onesnaževala,“ navajajo v poročilu OI. O spečih ekoloških bombah, ki so skrite v gramoznicah na Dravskem polju in jih poročilo tudi obravnava, pa smo v Štajerskem tedniku nedavno obširno že poročali.

Več v Štajerskem Tedniku

Vir: https://www.tednik.si/tednik/15594-podravje-podtalnica-in-tla-onesnazena-raka-toliko-kot-drugod-po-drzavi

Mojca Zemljarič

Advertisements

Incidenca raka na Dravskem Polju

april 12, 2019

Geografska analiza incidence raka na Dravskem polju s poudarkom na občini Rače-Fram in okoliških naseljih

Onkološki inštitut Ljubljana je v sklopu sektorja Epidemiologija in register raka RS izvedel raziskavo z naslovom Incidenca raka na Dravskem Polju: Geografska analiza incidence raka na Dravskem polju s poudarkom na občini Rače-Fram in okoliških naseljih.

Krajši povzetek ugotovitev raziskave najdete v dokumentu https://www.onko-i.si/fileadmin/onko/datoteke/dokumenti/Raziskava_ERR_Dravsko_polje_krajse_gradivo_za_javnost_april_2019_koncna.docx

Poročilo je v celoti dostopno na: https://www.onko-i.si/fileadmin/onko/datoteke/dokumenti/Rak_Dravsko-polje_2019.pdf (PDF)

Povzetek:

V zadnjih letih in desetletjih se število novih primerov zbolelih in umrlih za rakom, tako v Sloveniji kot v ostalih državah razvitega sveta, neprestano veča. Večina porasta je posledica staranja prebivalstva, del pa gre pripisati izpostavljenosti različnim nevarnostnim dejavnikom. Med nevarnostnimi dejavniki imajo največjo vlogo dejavniki nezdravega življenjskega sloga (energetsko bogata hrana z malo vlakninami, sedeč življenjski slog, kajenje, alkohol idr.), povečano tveganja za nastanek raka pa je povezano tudi z izpostavljenostjo določenim snovem v delovnem ali bivalnem okolju.

Dravsko polje je že leta prepoznano kot eno od območij, kjer so prebivalci v večji meri izpostavljeni okoljskim nevarnostnim dejavnikom. Kot ugotavljajo dosedanje študije, je onesnaženje – podtalnice in tal – posledica dolgoletnega odlaganja nevarnih odpadkov v tamkajšnje gramozne jame in intenzivnega kmetijstva. Na območju pa delujejo tudi industrijski obrati, ki pri svoji proizvodnji uporabljajo snovi, ki lahko povzročajo negativne zdravstvene posledice, tudi raka. Kot kažejo podatki, se onesnaženost s časom zmanjšuje, vendar nekatere snovi že desetletja presegajo minimalne dopustne vrednosti. Prebivalci v Račah in okolici že dalj časa domnevajo, da prebivalci območja prekomerno zbolevajo za rakom, kar povezujejo z dolgoletno prisotnostjo tovarne kemičnih izdelkov Albaugh TKI d.o.o. (prej Pinus TKI d.d.), Rače. V tovarni proizvajajo sredstva za zaščito rastlin, pri čemer je glavnina proizvodnje namenjena herbicidom; glavni proizvodni produkt je na osnovi učinkovine glifosat. V sklopu tovarne obratuje tudi sežigalnica odpadkov. Glifosat je snov, ki je po razvrstitvi Mednarodne agencije za raziskovanje raka Svetovne zdravstvene organizacije (IARC – International Agency for Research on Cancer) uvrščena v skupino 2A, to so snovi, ki so verjetno rakotvorne za ljudi. Na Dravskem polju je bilo v zadnjih tridesetih letih možno zaslediti več snovi, ki jih IARC uvršča na seznam rakotvornih snovi.

Z raziskavo smo želeli prikazati pogostost rakov na Dravskem polju, ugotoviti, ali se je tveganje zbolevanja za rakom v zadnjih tridesetih letih povečalo, prepoznati morebitna območja s povečanimi tveganji, ter priporočiti morebiti potrebne dodatne ukrepe ali nadaljnje raziskave. Pojav raka je izredno kompleksen proces na katerega vplivajo nevarnostni in zaščitni dejavniki preko celotnega življenja, večina rakov potrebuje za razvoj leta oziroma desetletja. Rezultati raziskave bremena raka tako odražajo celokupne nevarnostne in zaščitne vplive na prebivalstvo tega območja izpred desetletij. Raziskava je bila zastavljena kot geografska deskriptivna epidemiološka študija, kjer smo uporabili podatke Registra raka Republike Slovenije, ki v Sloveniji že od leta 1950 zbira podatke o vseh novo ugotovljenih primerih raka na območju Republike Slovenije.

Opazovali smo tako grobo incidenčno stopnjo, ki nam pove število novo zbolelih v posameznem letu na 100.000 prebivalcev, kot tudi starostno standardizirano incidenčno stopnjo, s katero smo prikazali kakšna bi bila groba incidenčna stopnja, če se starostna struktura populacije s časom oziroma geografsko lokacijo ne bi spreminjala. V študijo smo vključili podatke za 30–letno obdobje (1985–2014), ki smo jih razdelili v tri zaporedna desetletna obdobja: 1985–1994, 1995–2004 in 2005–2014, ter jih med seboj primerjali. Primerjali smo podatke na območju Podravske statistične regije v primerjavi s povprečjem Slovenije, podatke znotraj Podravske statistične regije smo razdelili po upravnih enotah in jih primerjali s povprečjem Podravske regije. Podatke na območju Dravskega polja, kjer smo izbranih 58 naselji zaradi majhnega števila prebivalcev združili v 40 območij opazovanja, smo primerjali s podatki Podravske regije. Iskali smo tudi pojav kopičenja posamezne vrste raka, ki bi govorilo v prid izpostavljenosti lokalnemu nevarnostnemu dejavniku. V analizo smo vključili najpogostejših pet vrst raka (rak debelega črevesa in danke, nemelanomski kožni rak, pljučni rak, rak dojk in rak prostate) ter rake, ki jih nekatere vzročno druge pa verjetno, povezujemo z onesnaževali prisotni na Dravskem polju in sicer jetrni rak, ledvični rak, neHodgkinove limfome in levkemije.

Ugotavljamo, da se število novih primerov raka v Podravski regiji, kot tudi na Dravskem polju, z leti povečuje. Povečevanje števila novih primerov raka je značilno tudi za preostalo Slovenijo in razviti svet. Porast števila novih primerov raka je v večji meri posledica staranja prebivalstva.

Najpogostejše vrste raka v Podravski regiji so enake kot pri prebivalcih celotne Slovenije. Pet najpogostejših rakov tako v Podravski statistični regiji kot v Sloveniji zajame skupaj več kot polovico vseh rakov. V zadnjih dveh desetletnih obdobjih (1995–2004 in 2005–2014) je Podravska statistična regija pod slovenskim povprečjem za vse rake skupaj, razlike so statistično značilne. Za pljučnega raka je tveganje Podravske regije statistično značilno manjše v vseh treh opazovanih desetletnih obdobjih, v prvih dveh opazovanih obdobjih tudi za raka dojk, v zadnjem pa za raka prostate. Za nemelanomski kožni rak je tveganje v prvem obdobju večje od slovenskega povprečja v zadnjih dveh pa precej manjše. Tveganje jetrnega raka je v vseh obdobjih v Podravski statistični regiji nad slovenskim povprečjem, v drugem obdobju je razlika statistično značilna, v ostalih dveh ne. Za neHodgkinove limfome je tveganje v vseh treh opazovanih obdobjih v Podravski regiji statistično značilno manjše kot slovensko povprečje, podobno je tveganje manjše za levkemije (statistično značilno v prvih dveh obdobjih). V ostalih obdobjih in za ostale vrste raka se Podravska regija ne razlikuje statistično značilno od slovenskega povprečja.

Pri primerjavi med upravnimi enotami Podravske regije je UE Maribor tista, ki v vseh obdobjih kaže statistično značilno večje tveganje za vse rake skupaj, UE Ptuj pa v vseh treh obdobjih manjše tveganje. V UE Ormož je statistično značilno manjše tveganje v zadnjih dveh obdobjih. Pri primerjavi po posameznih vrstah raka UE Maribor v vseh treh obdobjih kaže večje tveganje raka dojk, v zadnjih dveh obdobjih tudi za pljučnega raka. UE Ormož pri raku dojk v zadnjih dveh obdobjih kaže manjše tveganje v primerjavi s povprečjem Podravske regije, ki je statistično značilno. Pri ostalih rakih ni statistično značilnih razlik.

V nobenem od 40. območji na Dravskem polju nismo opazili za nobeno izmed proučevanih vrst raka v nobenem od treh desetletnih obdobji kopičenja primerov rakavih obolenj, ki bi lahko nakazovalo na vpliv lokalnega nevarnostnega dejavnika. Izjema je naselje Kidričevo, kjer smo ugotovili statistično značilno višje tveganje pljučnega raka kot v Podravski regiji v zadnjem opazovanem obdobju (2005–2014). Za območje naselja Rače, drugih naselji v občini Rače-Fram in okoliških naselji v nobenem od obdobji in za nobeno vrsto raka nismo ugotovili statistično značilno večjega tveganja katere koli vrste raka. Nekoliko nad povprečjem Podravske regije so bila v naselju Rače tveganja pljučnega raka, vendar pa presežki niso statistično značilni. V prihodnje priporočamo zmanjševanje poznanih nevarnostnih dejavnikov pljučnega raka kot so kajenje (aktivno in pasivno), izpostavljenost delcem PM10 ter drugim poklicnim in okoljskim nevarnostnim dejavnikom.

Naši zaključki poudarjajo, da kljub poznani dolgoletni izpostavljenosti različnim nevarnostnim dejavnikom na Dravskem polju v raziskavi ne ugotavljamo presežkov tveganja raka. Ugotovitev ne izključuje negativnega vpliva teh istih nevarnostnih dejavnikov na druge zdravstvene izide. Z javnozdravstvenega vidika je priporočeno zmanjševanje izpostavljenosti vsem trenutno poznanim nevarnostnim dejavnikom, tako na nivoju posameznika (dejavniki življenjskega sloga), kot na nivoju družbe in okolja (poklicni in okoljski dejavniki). V prihodnje bi priporočali obdobno spremljanje tega ogroženega območja glede bremena raka, saj se negativni učinki lahko še ne izražajo zaradi dolge dobe, ki je potrebna za razvoj rakavih obolenj.

Vir: https://www.onko-i.si/onkoloski-institut/medijsko-sredisce/novice/novica/raziskava-incidenca-raka-na-dravskem-polju/


V Račah, kjer proizvajajo glifosat, ni več raka kot drugod v Podravju

april 12, 2019

Srečanja s predstavniki podjetja Albaugh in razprave o verjetnosti obolenja za rakom na območju Rač se ni udeležilo veliko ljudi.

Onkološki inštitut Ljubljana v raziskavi ugotavlja: Kljub poznani dolgoletni izpostavljenosti različnim nevarnostnim dejavnikom na Dravskem polju, presežkov tveganja raka tukaj ni. Z izjemo Kidričevega, kjer je višje tveganje za pljučnega raka.

Prebivalci v Račah in okolici že dalj časa domnevajo, da krajani čezmerno zbolevajo za rakom, kar povezujejo z dolgoletno prisotnostjo tovarne kemičnih izdelkov Pinus TKI (zdaj Albaugh TKI), kjer proizvajajo sredstva za zaščito rastlin, glavni proizvodni produkt je na osnovi učinkovine glifosat. V sklopu tovarne obratuje tudi sežigalnica, v kateri sežigajo tudi nevarne odpadke. Skoraj petkratno povečanje proizvodnje načrtuje Albaugh v Račah, sežigalnici se ne nameravajo odpovedati. Vloga za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja je še v obravnavi pri Agenciji RS za okolje.

Na pobudo Ekološke iniciative Rače je Onkološki inštitut Ljubljana izvedel študijo, v kateri je ugotavljal, ali je na Dravskem polju tudi v manjših krajih več raka v primerjavi s podravsko regijo ali ne. Strokovnjaki inštituta so v Kinodvorani gradu Rače, ta je bila sicer pol prazna, javno predstavili zaključno poročilo raziskave o pogostosti raka na Dravskem polju, s poudarkom na občini Rače-Fram in okoliških naseljih. Zahteva za raziskavo je bila tudi ena od pričakovanj ekološke iniciative ob lastniškem vstopu Albauga v Pinus. Raziskavo je plačala Odvetniška pisarna Gorjup, pooblaščenka podjetja Albaugh v Sloveniji. Občina Rače-Fram sicer krajanov na to predstavitev ni posebej vabila. Je pa ravnatelj osnovne šole Rače Rolando Lašič poslal vabilo vsem staršem. Prav šola je v preteklosti postregla s skrb vzbujajočim podatki, da je na osnovni šole Rače v 30 letih za rakom zbolelo ali umrlo že 22 zaposlenih.

Dravsko polje pod slovenskim povprečjem

Uvodoma je Vesna Zadnik, vodja Registra raka Republike Slovenije, pojasnila, da so v raziskavo vključili zbrane podatke iz registra raka, kamor se že od leta 1950 vpisujejo podatki o bolnikih s prebivališčem v Sloveniji, ki so zboleli za rakom, in zajeli 30-letno obdobje (1985–2014). Študija je potekala pod vodstvom glavne raziskovalke Sonje Tomšič, specialistke za javno zdravje, vanjo pa so vložili 400 ur raziskovalnega dela. Rezultati analize Onkološkega inštituta Ljubljana jasno kažejo, da je v Podravju manj rakavih obolenj, kot je slovensko povprečje. “V nobenem od analiziranih območij na Dravskem polju nismo ugotovili za nobeno izmed proučevanih vrst raka kopičenja primerov rakavih obolenj. Izjema je Kidričevo, kjer je statistično višje tveganje pljučnega raka kot v podravski regiji. Za območje naselja Rače, drugih naselij v občini Rače-Fram in okoliških naselij v nobenem od obdobij in za nobeno vrsto raka nismo ugotovili statistično značilnega večjega tveganja za katerekoli vrsto raka,” pojasnjuje Tomšičeva rezultate raziskave. Za lokalno prebivalstvo je razveseljiv tudi podatek, da po pogostosti pojavljanja rakavih obolenj ni nobenih razlik v spodnjem in zgornjem delu občine.

Poseben del so v raziskavi namenili glifosatu, ki je razvrščen v skupino 2a-snovi, ki so verjetno rakotvorne za človeka. Znano je, da glifosat povzroča raka pri živalih, vendar so študije, ki so na ljudeh proučevale različne vrste raka, dale nekonsistentne rezultate. Pri več raziskavah se je izkazalo, da so glifosat in nekateri pesticidi povezani s povečanim tveganjem za razvoj ne-Hodkingovih limfomov, so pojasnile strokovnjakinje. “Zaznavamo precejšen porast tega limfoma, ampak je porast po celi Sloveniji in po celem svetu. Na Dravskem polju ga ni več kot drugje. Nimamo še odgovora na vprašanje, zakaj tolikšen porast,” pravi Tomšičeva.

Število rakavih obolenj se povečuje doma in po svetu

V analizo so vključili najpogostejših pet vrst raka (rak debelega črevesa in danke, nemelanomski kožni rak, pljučni rak, rak dojk in rak prostate) in rake, ki bi jih potencialno lahko povezovali z nekaterimi okoljskimi onesnaževali, prisotnimi na Dravskem polju: jetrni rak, ledvični rak, ne-Hodgkinovi limfoni in levkemije. “Ugotavljamo, da se število novih primerov raka v podravski regiji in tudi na Dravskem polju z leti povečuje. Povečevanje števila novih primerov raka je značilno tudi za preostalo Slovenijo in razviti svet, porast je v večji meri posledica staranja prebivalstva,” je pojasnila Sonja Tomšič. Na to, kdo bo zbolel za katerim od rakov, vplivajo različni med seboj prepleteni dejavniki, od dejavnikov iz okolja, načina življenja, dedne nagnjenosti in naključja. Več kot polovico smrti zaradi raka povzročijo dejavniki, ki so povezani s posameznikovim življenjskim slogom, kot so debelost, kajenje, pitje alkoholnih pijač … Izpostavljenost rakotvornim snovem v bivalnem okolju naj bi bila odgovorna za manj kot pet odstotkov rakov, izhaja iz raziskave.

Ekološka iniciativa: Takšno okolje moramo ohraniti

Dravsko polje je že leta prepoznano kot eno od območij, kjer so prebivalci bolj izpostavljeni okoljskim nevarnostnim dejavnikom. Kot ugotavljajo dosedanje študije, je onesnaženje – podtalnice in tal – posledica dolgoletnega odlaganja nevarnih odpadkov v tamkajšnje gramozne jame in intenzivnega kmetijstva. Na območju pa delujejo tudi industrijski obrati, ki pri svoji proizvodnji uporabljajo snovi, ki lahko povzročajo negativne zdravstvene posledice, tudi raka. “Kljub poznani dolgoletni izpostavljenosti različnim nevarnostnim dejavnikom na Dravskem polju v raziskavi ne ugotavljajo povečanega tveganja za razvoj raka,” so jasni na inštitutu. Izpostavili so še, da se na Dravskem polju še vedno pojavljajo snovi, ki so kancerogene. Kaj bo občina naredila za saniranje jam, kjer so zakopani nevarni odpadki, najbolj znana je Kozoderčeva jama, je zanimalo krajana Marjana Laha. “Imamo karto kritičnih jam, ki jo je naredil Inštitut za ekološki inženiring že leta 2000, a pri državi za sanacijo doslej ni bilo posluha,” je odgovoril župan Branko Ledinek.

Aleksander Zidanšek je v imenu Ekološke iniciative Rače povedal: “Študijo jemljemo kot lep rezultat v okolju, ki ga moramo ohraniti tudi pri umeščanju novih obratov v okolje, kot sta Magna in širjenje proizvodnje Albaugh.” So pa bili nekateri prisotni razočarani, zakaj ni študija konkretno odgovorila na vprašanje, ali je kemična tovarna odgovorna za rakava obolenja v Račah in ali je število obolelih v šoli izstopajoče. Zadnikova je pojasnila, da tega niso mogli raziskovati, saj ne razpolagajo z vsemi potrebnimi osebnimi podatki obolelih in vseh zaposlenih in nekdanjih zaposlenih na šoli. Je pa rekla, da je takšna raziskava možna. “Letno imamo 15 tisoč primerov raka v Sloveniji. Pravzaprav se pogovarjamo o epidemiji,” je Zadnikova nizala podatke. Raziskava ni ugotavljala vzrokov, zakaj so nekateri v teh krajih zboleli za rakom, saj ne razpolagajo z vsemi podatki, ki tudi vplivajo na razvoj raka (kajenje, debelost …). Glede na financerja se je pojavil tudi dvom o kredibilnosti raziskave. “Ali ste imeli kakšne omejitve pri raziskavi?” je zanimalo občinskega svetnika Sebastjana Soršaka. “To je bila izjemno poglobljena študija in velik zalogaj za naš raziskovalni tim. Že leta 2015 smo pripravili protokol raziskave. Za raziskavo stojimo in lahko mirno zagotovim, da podjetje Albaugh ni imelo nobenega vpliva na raziskavo,” je bila jasna Zadninkova. “Če podvomimo o teh rezultatih, lahko dvomimo o vsem,” je zaključil župan Ledinek. Celotno poročilo je objavljeno na spletni strani Onkološkega inštituta Ljubljana in spletni strani Slora.

Vir: https://www.vecer.com/v-racah-kjer-proizvajajo-glifosat-ni-vec-raka-kot-drugod-v-podravju-6690192

Barbara Bradač


V Saubermacherjevem centru letos sprejeli 26.500 ton nevarnih odpadkov

december 13, 2018

Podjetje Saubermacher Slovenija je v kompleksu tovarne Talum v Kidričevem leta 2016 odprlo novozgrajeni center za ravnanje z nevarnimi odpadki. Kapaciteta centra je 51.000 ton, za takšne količine imajo pridobljena tudi dovoljenja. V prvem letu delovanja (2016) so v centru po podatkih Agencije RS za okolje (ARSO) prevzeli 12.800, lani 24.200, letos pa že 26.500 ton nevarnih odpadkov.

Kategorija odpadkov se z razlogom imenuje nevarni, zato je treba z njimi ravnati kar se da previdno in natančno. Spomnimo se samo razsežnosti lanskega požara v vrhniškem Kemisu. Zaradi gorenja vnetljivih snovi je bilo gašenje izjemno obsežno, prišlo je tudi do onesnaženja okolja. V bližnjem potoku Tojnica je poginil ves živež. Bi se lahko kaj podobnega zgodilo v Kidričevem?

Tveganje seveda obstaja, a v podjetju pravijo, da ga obvladujejo. „Zaradi svoje tehnične opremljenosti predstavlja lokacija v Kidričevem trenutno najsodobnejši visokotehnološki center za trdne in tekoče nevarne odpadne snovi v Sloveniji in je v takšni obliki edinstven. Poleg tega uporablja podjetje kadrovsko in tehnično infrastrukturo upravljavca tovarne aluminija, kot sta na primer njihova gasilska in varnostna služba. Skladno s požarnovarnostnimi ukrepi je objekt razdeljen na požarne in dimne sektorje, z ustrezno certificiranimi požarno odpornimi gradbenimi elementi – zaradi preprečitve širjenja požara iz obravnavanega dela v drug del objekta ter varne evakuacije zaposlenih. Prav tako so vgrajeni zahtevani sistemi aktivne požarne zaščite,« so pojasnili v podjetju Saubermacher Slovenija.

Požara ni bilo, a to ne pomeni, da ni zagorelo …

Povprašali smo, koliko požarov oziroma vnetja materiala in razlitij nevarnih snovi so morebiti zabeležili v dveh letih in pol, odkar poslujejo v novozgrajenem centru. „Glede na vse zgoraj navedene ukrepe protipožarne varnosti in zaščite lahko sklepate, da smo pred tovrstnimi situacijami dobro zaščiteni. Večjih požarov in razlitij nismo beležili,“ pravijo v podjetju. V oči zbode podatek, da niso beležili večjih požarov. Ali morebiti manjše so? Zato smo o tem zastavili še dodatno vprašanje in prejeli odgovor: „Ni bilo dogodka, ki bi se štel kot razlitje ali požar.“ Tudi pri tem odgovoru se poraja rahel dvom: kaj se šteje kot požar? Vsak plamen, ki zagori, še najbrž ni požar … Zato je moč sklepati, da so se v obratu z ognjem že srečali.

Izvoz v Avstrijo in Nemčijo, sežig v Račah in Anhovem

Saubermacher Slovenija v Kidri­čevem skladišči in obdeluje nevarne odpadke, ki nastanejo v industriji in gospodinjstvih. „Nevarne snovi, kot so kisline, fužine, olja, odpadki iz delavnic, mulji pri odstranjevanju barv in lakov, pa tudi onesnažena zemlja, se na približno 8.100 m2 skla­diščijo, obdelujejo in pripravljajo za odstranitev v tujini in delno obnovijo za ponovno uporabo. Za delovanje področja zbiranja in obdelave ne­varnih odpadkov je treba odpadke pravočasno obdelati in pripraviti na končno odstranjevanje v tujini. Ne­varni odpadki iz Slovenije se v naj­večji meri izvažajo v druge države EU, predvsem v Avstrijo in Nemčijo. Rešitve za odstranitev slednjih v Slo­veniji namreč skorajda ni. V Sloveniji imamo dve napravi, ki prevzemata omejene količine nevarnih odpad­kov v sežig. To sta Albaugh Rače in Salonit Anhovo.”

V Kidričevem od lani sprejemajo tudi odpadke, ki so jih poprej v Ke­misu. „Ko je v podjetju Kemis lansko leto izbruhnil požar, smo seveda zaznali povečano povpraševanje povzročiteljev odpadkov. Je pa res, da podjetje Saubermacher Slovenija ne more in ni mogel preko noči na­domestiti teh količin, saj je bilo treba skleniti ustrezne dogovore s prevze­mniki, nato pa pridobiti še potrebna dovoljenja, kar traja nekaj časa.”

Lani v Sloveniji pridelali 133.000 ton nevarnih odpadkov in jih 35.000 ton uvozili

V Sloveni je v 2017 nastalo približno 133.000 ton nevarnih odpadkov, od tega 75% v proizvodnji, 22% v storitvenih dejavnostih in 4% v gospodinjstvih. V okviru proizvodnih dejavnosti je največ nevarnih odpadkov nastalo v proizvodnji kovin (približno 27.000 ton) ter v proizvodnji farmacevtskih surovin in preparatov (skoraj 19.800 ton).

Količina nevarnih odpadkov, ki nastanejo v Slovenji, se povečuje. V letu 2017 jih je količinsko nastalo za 32% več kot v 2007. Skoraj 35.000 ton nevarnih odpadkov je Slovenja v 2017 tudi uvozila (za predelavo), 58.000 ton nevarnih odpadkov pa je v tem letu izvozila v druge države članice EU. Vir: SURS

Vir: https://www.tednik.si/gospodarstvo/13577-kidricevo-v-saubermacherjevem-centru-letos-sprejeli-26500-ton-nevarnih-odpadkov

Mojca Zemljarič


Za rakom so umrli. Tudi kuharica v podjetju

avgust 20, 2018
S tremi prebivalci Rač smo v krajinskem parku med labodi in čapljami govorili o življenju zraven tovarne, ki proizvaja izdelke na osnovi glifosata

Pogovarjamo se, ko spet velja, da v podjetju Albaugh ne bodo izdelovali, sintetizirali glifosata. Nekateri to napačno interpretirajo, da ga ne bodo uporabljali. Kako velik problem je nepopolna obveščenost ali zavedenost ljudi?

Tomaž Seliškar: “Ko je podjetje Albaugh spomladi 2015 prišlo v Rače in kupilo tovarno Pinus, je bil župan Branko Ledinek navdušen. Vse, ki smo imeli pomisleke, je označil za nenormalne dvomljivce. To je bilo prvo, kar nas je zaskrbelo. Šlo je za prihod multinacionalke, ki se ukvarja s kemijo. Sami smo stopili v kontakt z njimi, povabili so nas na sestanek, nato smo jim posredovali naših pet pričakovanj. Težko rečemo, da je šlo za zahteve, saj nad podjetjem nimamo moči, razen da smo krajani, ki pričakujemo, da bodo okoljsko odgovorni.

Že na prvem sestanku so nam povedali, da ne načrtujejo nadaljevanja sinteze glifosata. To je bila razveseljiva novica, saj je prav sinteza okoljsko najbolj problematična in tvegana. A med postopki za pridobivanje okoljevarstvenega soglasja na agenciji za okolje, Arso, za povečanje proizvodnje se je v končni vlogi spet pojavila sinteza glifosata. Na zadnjem sestanku, februarja, smo izrazili začudenje. Odgovorili so, da sintezo ohranjajo kot ‘strateško prednost’, ki je ne bodo koristili, saj ni ekonomsko upravičena. A ne vedo, kam bo šel razvoj na Kitajskem, zato želijo možnost ohraniti, saj gre za eno redkih podjetij, če ne edino v Evropi, ki še ima tako dovoljenje. Junija smo nato videli, da so sintezo iz vloge vendarle umaknili. Če bo Arso izdal soglasje, bo to pomenilo, da bo v prihodnje precej težje, če bo sploh mogoče, obnoviti sintezo glifosata.”

Obljubljajo tudi spremembe pri ravnanju z odpadnimi vodami.

Tomaž Seliškar: “V dopisu, ki smo ga kot Ekološka iniciativa Rače poslali na Arso, smo opozorili na obremenjenost potoka Žabnika z živim srebrom. Na to so najprej opozorili prav novinarji Večera. Ko smo pridobili javno dostopne podatke, smo videli, da gre za resnično velik problem. Vseskozi smo opozarjali na problem odpadnih vod iz sežigalnice, ki je znotraj kompleksa nekdanjega podjetja Pinus, a meritev nismo imeli. Upravljavec čistilne naprave meritev javno ne objavlja niti ne izvaja meritev onesnaževal iz proizvodnje, ampak le tiste, ki so pomembne za delovanje naprave. Ko smo analizirali podatke o onesnaženosti Žabnika, smo ugotovili, da je ta potok najbolj obremenjen z živim srebrom v celi Sloveniji. Druge vire živega srebra poleg sežigalnice in podjetja Albaugh v takšnem obsegu v okolici težko najdemo. Tega so se zavedeli tudi v podjetju. Z vključitvijo občine v postopke in s širšim problematiziranjem biološke čistilne naprave za obdelavo industrijskih odpadnih vod je prišlo do odločitve, da teh ne bodo več odvajali tja, ampak bodo poskrbeli za zaprti sistem. To je zelo dobrodošlo. Tudi zaradi manjšega črpanja podtalnice, ki jo Albaugh zajema iz lastnega črpališča za osnovno šolo Rače. Gre torej za dva vidika: zmanjša se onesnaženje z živim srebrom in drugimi onesnaževali ter zmanjša se poraba podtalnice, ki je edini vir pitne vode na Dravskem polju.”

Kam segajo začetki Ekološke iniciative Rače?

Boris Vezjak: “Civilna iniciativa je nastala med letoma 2009 in 2010. Od samega začetka so opozarjali predvsem na dogajanje v nekdanji tovarni Pinus. Rače so močno obremenjene: problem sega od onesnažene podtalnice do problematičnega zraka. Velik problem, ki ostaja nesaniran, so divja odlagališča, kjer so zakopani nevarni odpadki – glede na objavljene vire domnevno predvsem iz Pinusa. Gre za lokacije, kamor naj bi podjetje zakopavalo fitofarmacevtske, tudi rakotvorne odpadke. Mateja Pigner Perko in Marjan Lah sta začela opozarjati tudi na sežigalnico. Podjetje je namreč ugotovilo, da se mu splača na svojem zemljišču, ki tako rekoč meji na krajinski park, zgraditi sežigalnico nevarnih odpadkov, ki je v Sloveniji zaradi blage ureditve in nadzora lahko dobičkonosen posel. Pinus je imel interes, da je tam poleg lastnih odpadkov sežigal tudi druge odpadke.”

Tomaž Seliškar: “Pred tem je bil nadzor nad zakopavanjem in divjim odlaganjem slabši, a zakonodaja se je začela zaostrovati še v času Jugoslavije.”

Boris Vezjak: “Leta 2005 in 2010 je prišlo do požarov. Šlo je za niz problemov, ki so bili posledica pomanjkljivega vzdrževanja. Zgodba okoli Albaugha je le zadnja faza. Ko so prišli, so napovedali, da bodo evropska podružnica za proizvodnjo glifosata.”

Tomaž Seliškar: “To nas je zaskrbelo. Napovedali so šestkratno povečanje proizvodnje. Nismo vedeli, da gre za obseg pripravkov na osnovi glifosata. Sinteza, proizvodnja glifosata je bila še pred prevzemom ustavljena. Pinus je zašel v težave in med letoma 2011 in 2016 je tovarna komaj obratovala. Razen sežigalnice prebivalci nismo zares zaznavali njihove prisotnosti. Zato mnogi v zadnjih letih nimajo občutka, da gre za kemično tovarno, ki je prispevala k onesnaženju okolja.”

Govorimo torej o tovarni, ki naj bi uporabljala glifosat, ne pa ga izdelovala?

Boris Vezjak: “Trenutno glifosat uvažajo iz Kitajske, tu ga mešajo in pakirajo v končne proizvode. Tako je menda najceneje. Njihova logika je bila: če nam zakonodaja omogoča, zakaj bi se možnosti proizvodnje glifosata odpovedali. S tem v Iniciativi seveda nismo bili zadovoljni.”

Tomaž Seliškar: “Dovoljenje bi pomenilo, da lahko proizvodnjo kadarkoli začnejo in jo tudi lažje povečajo v obsegu. Želeli smo varovalko, da proizvodnje glifosata tu ne bo. V mešanju glifosata za končne izdelke ne vidimo tako velikega tveganja. Zato smo veseli, da so na koncu sintezo umaknili iz vloge. K temu je nedvomno prispevalo tudi spremenjeno javno mnenje v Evropi in ZDA. Tudi v Račah je ljudi začelo skrbeti. Vsaj malo. Želimo pa opozoriti, da po nam dostopnih informacijah prave alternative glifosatu, ki bi bila manj škodljiva glede uporabe in proizvodnje, ni.”

i bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno v njej prisoten atrazin.”

Obstajajo pene in toplotne obdelave pod višjim pritiskom, ki uničijo plevel.

Tomaž Seliškar: “V Sloveniji, kjer večino glifosata porabijo na železnici, je to res alternativa. Drugače je pri kmetijskih površinah, kjer je to ob intenzivnem kmetijstvu neuporabno in tudi mi ne vidimo alternativ. Glifosat je od vseh sredstev, ki se uporabljajo, eden manj problematičnih.”

Kljub temu da je rakotvoren?

Tomaž Seliškar: “To ste vi rekli.”

Da. O tem govorijo raziskave. O tem je presojalo sodišče ZDA, ki je dosodilo, da mora Monsanto plačati milijonsko odškodnino obolelemu za rakom, ki je uporabljal njihovo škropivo na osnovi glifosata.

Tomaž Seliškar: “A niso razsodili, da je glifosat rakotvoren. Problematična je množična uporaba. Ta je problem povsod, kjer je dovoljeno pridelovanje gensko spremenjenih poljščin. A v Evropi se porabi bistveno manj glifosata, sploh v Sloveniji – letno naj bi šlo za 60 ton aktivne snovi.”

Boris Vezjak: “Rakotvornost glifosata je odprta dilema. Lokalni prebivalci tu smo pahnjeni v okoljevarstveno skrb in smo ekologi po svojih najboljših močeh. Nismo profesionalci. Ob tem smo tudi kritični do romantizacije. Slika ni črno-bela in ne gre nujno za borbo Davida proti Goljatu, šibke lokalne skupnosti proti močni multinacionalki. Mnogi želijo videti v glifosatu zlo, a sam ne morem trditi, da je glifosat rakotvoren. Študije obstajajo, ki podpirajo obe stališči – da je in da ni. Smiselno se mi zdi, da sledimo načelu previdnosti in preventive: da se obnašamo, kot da je rakotvoren, dokler se nedvomno ne dokaže nasprotno.”

To je načelo EU, ki v primeru glifosata ne velja.

Boris Vezjak: “A ne moremo domišljavo trditi, da je glifosat rakotvoren. Tega ne vemo. Večina slovenske okoljevarstvene stroke je na stališču, da je in da so herbicidi škodljivi. A ne želimo zapasti v širjenje in krepitve teorij zarot, kar se zgodi zelo hitro.”

Tomaž Seliškar: “V Iniciativi nimamo ambicij reševati svetovne probleme. Želimo pa z lokalnim delovanjem prispevati h globalnim spremembam. Nas bi najbolj zadevalo, če bi se glifosat tu sintetiziral. Vemo, da bo Albaugh glifosat proizvajal ne glede na situacijo v Sloveniji. V vlogi zaprošajo za proizvodnjo 150-krat več izdelkov iz glifosata, kot se jih porabi v Sloveniji, Albaugh trenutno proda na slovenski trg le okoli šest odstotkov proizvodnje. Nas v Račah zadeva predvsem proizvodnja. Poraba je drug problem, že dolgo prisoten na Dravskem polju, a se z njim ne ukvarjamo toliko – zmanjkata nam in znanje in čas.”

Je onesnaženost zaradi kmetijstva tako velik, prevelik problem?

Tomaž Seliškar: “Da, kmetijstvo je še vedno velika težava. To kažejo tudi analize kakovosti pitne vode. Pred tremi leti sem naročil analizo pitne vode iz domače pipe. Vodo zajemamo iz zajetja, kjer naj bi bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno prisoten najbolj problematičen pesticid Dravskega polja, atrazin. Skupaj z derivatom je presegal dovoljeno raven.”

Kaj ste naredili s temi rezultati?

Tomaž Seliškar: “Nanje smo opozorili, ko smo pisali Arsu. Želeli smo opozoriti na divja odlagališča, ki so lahko eden od virov. Atrazin je v Sloveniji prepovedan od leta 2004. A pripravke na njegovi osnovi se da brez težav kupiti na Madžarskem ali Hrvaškem. Tu trčimo ob problem ozaveščenosti potrošnikov. In ta problem imamo tudi pri glifosatu.”

Boris Vezjak: “Ko denimo sosedi poškropijo celo zelenico s herbicidom, ker je to najučinkoviteje, saj želijo posejati novo angleško trato. Na to opozarjajo tudi v podjetju Albaugh: naj se raje ukvarjamo s potrošniki in s kurišči, ki prispevajo k onesnaženosti zraka. V EU je nadzor nad večjimi podjetji relativno strog in tega se zavedajo. Posamezniki pa se pogostokrat do okolja obnašamo precej mačehovsko.”

Je slaba obveščenost o posledicah industrije in proizvodnje kemikalij tu že zgodovinsko problem?

Miran Rajšp: “Spomnim se, ko sem bil še majhen: gledali smo, kako so odvažali cisterne odpadkov do gramoznice, kako je marsikaj steklo iz tovarne Pinus. Pred tovarno je bil nekoč majhen ribnik. Romantično lep. Najprej so izginile ribice. Nekaj časa so bile v njem žabe, nato je zginilo vse. Prebivalcem v sosednji hiši ob tovarni so rekli, da ne smejo več uporabljati studenca za hišo. Ne, nismo bili obveščeni. A posledice so bile. Ogromno delavcev, ki so imeli službo v Pinusu, je umrlo. Ko se ozrem po ulici, so nekoč tam živeli skladiščniki, tudi kuharica v tovarni je zbolela in umrla. Neka povezava obstaja.

A v preteklosti je Pinus vedno dal denar: ko se je gradila cesta ali se je asfaltiralo cestišče. Prispevali so oni, nekaj je prispeval Petrol, občini je bilo treba dodati le še majhen del. In smo imeli novo cesto. Danes gre po njej skozi Rače ogromno tovornjakov iz gramoznice. Tudi ti onesnažujejo zrak. Koncesnina, ki jo za gramoznico dobi občina, je minimalna. Tudi letališče vpliva na kakovost zraka. Sploh se bo ta vpliv povečal, če bo prišlo do napovedane širitve. Vemo, da individualna kurišča prispevajo pomemben delež delcev PM10, a bolj strupene snovi pridejo v zrak vendarle iz sežigalnice nevarnih odpadkov. Edina merilna točka je v sosednji občini, v Miklavžu, in tam so mejne vrednosti redno prekoračene. Dolžnost občine bi morali biti skrb za lokalno prebivalstvo in njegova zaščita. A tega ni.

Pred časom smo imeli problem, ker je iz pipe tekla kalna, umazana voda. Naročeno nam je, da če se to zgodi, moramo vodo pustiti teči. Problem je, če minejo ure, noč in je voda še kar kalna.”

Kaj naredite?

Miran Rajšp: “Nič. Pustimo teči in čakamo, da bo bolje. Če smo obveščeni vnaprej, damo nekaj vode na stran. Večji problem imajo kmetje, ki morajo napojiti živino.”

Tomaž Seliškar: “Šli smo preverit k upravljavcu vodovoda, kjer so nam povedali, da je razlog, sploh poleti, da se na hitro in v velikih količinah izčrpa voda, denimo za polnjenje bazenov. Pokaže se, da smo spet glavni problem porabniki.”

Ste prepričani, da ti argumenti držijo?

Tomaž Seliškar: “Praviloma držijo. Kaj pa naj, kot da verjamemo? Zakaj bi nas upravljavec vodovoda zavajal?”

Boris Vezjak: “Rače so vse bolj obremenjen okoliš, ker se problemi nalagajo drug na drugega. Zato smo se vključili tudi v postopke gradnje tovarne Magna v Hočah. V zračni liniji je oddaljena manj kot kilometer. Ko živiš v takem okolju, se ti nehote vzbudijo sumi, da obstajajo v Sloveniji kraji, kjer okoljska preobremenjenost z onesnažili že obstaja, in se zato država, namesto da bi ta okolja sanirala, spomni, da bo tja dodala še novo, okoljsko problematično infrastrukturo. Zakaj? Ker je lokalna skupnost že tako anemična, pasivna in apatična, da je najlažje priti z umazano industrijo k njim?”

Tomaž Seliškar: “Hkrati so to gospodarsko ošibela okolja, ki so pripravljena sprejeti vse, če so obljubljena nova delovna mesta.”

Boris Vezjak: “Ta argument smo slišali tudi mi. Kmalu smo bili obtoženi, da sebično ogrožamo 20 ali 30 delovnih mest v Albaughu. Nesramni in škodljivi da smo.”

Tomaž Seliškar: “A situacija je v zadnjih treh letih boljša, sploh če primerjamo z dogodki med letoma 2007 in 2014, ko je tedanje vodstvo zanimalo le, kako čim več še iztržiti. Našim predlogom so prisluhnili. Občina ni hotela naročiti študije o obolelosti za rakom v Račah in okoliških naseljih, Albaugh je ob naših prizadevanjih na koncu raziskavo pri onkološkem inštitutu naročil. Vemo, da je Magna bistveno bolj tvegan projekt in bo večji onesnaževalec. Širše gledano, pogrešamo konsistentno in verodostojno zeleno politiko – na ravni države, a tudi na ravni civilne družbe in nevladnih organizacij. Verjamemo v argumente in dialog – tudi s podjetji, ki navsezadnje ocenijo, da je zanje dolgoročno boljše, če spoštujejo okoljske standarde.”

Miran Rajšp: “Četudi se vse okoljske organizacije in iniciative borimo na lokalni ravni s specifičnimi problemi, vidimo, da prihaja do zakonskih sprememb na slabše. Politika ne upošteva lastnih predpisov, ko pride do varovanja okolja. Redko kateri prebivalec pa se je pripravljen osebno izpostaviti in tvegati vse. Manjka pa nam tudi pravnega znanja.”

Omenili ste, da so sosedi, ki so delali v Pinusu, zboleli in umrli za rakom. Na vaši strani pišete o visoki obolelosti delavcev na šoli. Vam je kdaj žal, da niste bili bolje obveščeni že prej, da so bile prioritete v preteklosti napačne?

Miran Rajšp: “Da, žal mi je. A ni bilo zavedanja, znanja. Pinus je bil na neki način naš boter – kdo bo šel proti njemu? Kdo je sploh vedel, da so te snovi tako škodljive? Delavci so vzeli koncentrate surovin in jih raztrosili po dvoriščih. Grozno je.”

Tomaž Seliškar: “Šele pred leti smo od ravnatelja OŠ Rače, ki stoji nasproti tovarne Albaugh, izvedeli, kako visoka je obolelost za rakom med zaposlenimi. Govorimo o okoli desetkrat pogostejši pojavnosti rakavih obolenj kot v sosednjih šolah. Ko se začneš pogovarjati z lokalnimi prebivalci, je skoraj pri vsaki hiši kdo, ki je zbolel in umrl za rakom. Kot priseljenec nisem vedel, kaj s temi informacijami. Dejstvo je tudi, da so ljudje te snovi uporabljali neodgovorno.”

A proizvajalci običajno vedo, kaj proizvajajo. Direktorji redkokdaj sami uporabljajo te izdelke.

Tomaž Seliškar: “Seveda. A bil je tudi interes, da so ti izdelki splošno dostopni. Tožba v ZDA je uspela, ker je sodišče ugotovilo, da ljudi niso primerno obvestili o nevarnostih. Danes se jih bolje zavedamo. Četudi mnogi še vedno raje pogledajo stran.”

Veste, da živite v okolju, ki je zelo obremenjeno z onesnažili. Kakšnih ukrepov bi si želeli?

Miran Rajšp: “V državi imamo institucije, ki bi morale ščititi okolje in ljudi. Delati, kar počnemo mi v okoljskih iniciativah. To nam kaže, da ne opravljajo svojega dela in da je nekaj hudo narobe. Zakaj moram biti jaz tisti zoprni sosed? V Miklavžu je jasno, da je treba obremenitve zmanjšati, saj je že zdaj okolje preobremenjeno. Le tako se lahko doseže vsaj določeno izboljšanje. Na vseh področjih bi se morali tega zavedati, tudi v kmetijstvu: bolje bi bilo imeti več delavk in delavcev, morda nekoliko dražje postopke. To, da imamo onesnaženo okolje, je najslabše. Pred časom je nekdo rekel, da je rak edini, ki ubije svojega gostitelja. Vsi paraziti so bolj previdni. Ljudje smo pri našem sedanjem razvoju na neki način rak. Človeški rak, ki uničuje okolje.”

Umiriti nori razvoj

V ZDA je hišnik na šoli uporabljal škropivo na osnovi glifosata. Zbolel je za rakom. Pred dobrima dvema tednoma je sodišče razsodilo, da mu mora Monsanto, proizvajalec škropiva, plačati 289 milijonov dolarjev odškodnine. Je ta sodba odmevala v Račah?

Tomaž Seliškar: “Ne. V resnici so nas prvi za odziv poklicali novinarji.”

Boris Vezjak: “Stališče lokalne skupnosti je, da če ti kaj ne paše, spokaj. Za okoljsko problematiko tu se ni nikoli zanimala nobena politična stranka. Edini, ki je prišel lani v Rače, je bil evropski poslanec Igor Šoltes. Slišali smo še dvoumno izjavo Dejana Židana, da se bo Slovenija odpovedala rabi glifosata. A pojasnila, kaj natančno to pomeni, nismo dobili. Dva dni zatem je Slovenija glasovala, naj se glifosat v EU ohrani v rabi.”
Miran Rajšp: “Če si danes vsaj malo okoljsko zaveden, veš, da je nori razvoj treba vsaj malo umiriti. Se omejiti. Zato smo moteči za okolico. Sprašujejo me, ali želim, da se razvoj ustavi. Želim si drugačen, počasnejši, bolj zdrav razvoj. A mnogi nočejo niti pomisliti, kje bomo čez deset let.”

Vir: https://www.vecer.com/za-rakom-so-umrli-tudi-kuharica-v-podjetju-6546378


Albaugh obremenjuje z dovoljenjem občine Rače – Fram

maj 24, 2018

Albaugh igra po pravilih, ki jih je določila občina. Njegove meritve so ustrezne, a ministrstvo opozarja na onesnaženje v okolici.

Podjetje Albaugh, naslednik nekdanjega Pinusa, ki želi v Račah povečati proizvodnjo glifosata in za ta namen pridobiva okoljsko soglasje, miri občane – naše meritve so v predpisanih mejah. Na srečanju s predstavniki občine, ravnateljem bližnje osnovne šole, predstavnikom civilne iniciative so predstavili letna poročila o izpustih v vodo in zrak pa tudi izpostavili, da niso edini onesnaževalec v občini.

Poročilo o obratovalnem monitoringu odpadnih voda v podjetju Albaugh TKI za leto 2017 kaže, da obrat v središču Rač v odtoke izpušča vodo, ki ustreza predpisani kakovosti – za industrijske vode. Podjetje je dolžno izvajati monitoring odpadnih voda iz sežigalnice, proizvodnje fitofarmacevtskih sredstev in na skupnem iztoku. V različnih intervalih merijo vsebnost različnih elementov in spojin, kdaj in kako predpisuje okoljevarstveno dovoljenje.

“Za podjetje Albaugh je prejemnik odpadnih voda komunalna biološka čistilna naprava občine Rače – Fram, vsa industrijska in komunalna voda se odvaja na čistilno napravo,” pa med predstavitvijo rezultatov monitoringa za leto 2017 pove strokovnjakinja za odpadne vode Polona Druks Gajšek iz Eurofins ERICo, ki za Albaugh izvaja meritve emisij v vode. In ravno dogovor med podjetjem in občino, ki v zameno za plačilo dovoljuje podjetju, da industrijsko vodo izpušča v javno kanalizacijo – dogovor je bil sklenjen še v času Pinusa -, pušča v okolju največ posledic. Neuradno se v občinski proračun letno od podjetja Albaugh steče okoli 300 tisoč evrov, za dovoljeno odvajanje in za nadomestilo za stavbno zemljišče.

Ministrstvo za okolje in agencija za okolje opozarjata na onesnaženje v bližnjem potoku Žabnik. Poenostavljeno – industrijsko odpadno vodo podjetje izpusti na zastarelo občinsko biološko čistilno napravo, od tam pa gre voda v potok. Voda iz tovarne in sežigalnice je v skladu z mejnimi vrednostmi, ki jih določa okoljevarstveno dovoljenje, voda v potoku pa daleč presega dovoljene vrednosti za prosto tekoče vode. V primeru živega srebra tudi do 13-krat.

Dogovor z občino

Zakaj je torej potok Žabnik onesnažen? Ker so pravila za industrijske vode seveda drugačna od tistih za reke in potoke in ker industrijske odpadne vode ne sodijo v reke in potoke. Tomaž Seliškar iz Ekološke iniciative Rače: “Predpisana mejna vrednost za industrijske vode je bistveno višja, kot je mejna vrednost za površinske vode. Ta voda z živim srebrom pride na biološko čistilno napravo, ki živega srebra seveda ne odstranjuje. Torej vse živo srebro, ki steče iz obrata, odteče v vodotok. Biološka čistilna naprava namreč ne zagotavlja odstranjevanja niti najmanjšega dela tega srebra. In občina je dala soglasje Pinusu, da lahko odvaja te vode na čistilno napravo. Kdo je po vašem tisti, ki naj poskrbi za to, da izhaja iz komunalne čistilne naprave voda, ki ustreza predpisom za površinske vode?”

Druks Gajškova meni, da mora za ustreznost vode poskrbeti komunalno podjetje, ki upravlja čistilno napravo, saj je dalo soglasje, da se voda tja odvaja. A Samo Rajšp z Občine Rače – Fram je odločen: “Tukaj je prišlo do napačnih razlag. Mi smo dali vrsto soglasij za komunalne odpadne vode. In zanje se ve, da ne vsebujejo živega srebra, glifosatov in vsega ostalega. Za te parametre niti nismo pisali normativov, ker se ve, kaj spada v komunalni okvir.”

Albaugh se bo prilagodil pravilom

Za nekaj parametrov na iztoku iz Albaugha sploh ni omejitve, le nekaj sto metrov oddaljena občinska čistilna naprava pa ima precej stroge normative. “In sedaj se obetajo še strožji predpisi. In mi gradimo normalno komunalno čistilno napravo, ne industrijske. Industrijsko vodo morajo očistiti že sami industrijski obrati, zato se bomo aktivno vključili v postopek pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja za širitev proizvodnje,” pravi Rajšp.

Maja naj bi bila izdana gradbeno dovoljenje in okoljevarstveno dovoljenje za novo čistilno napravo, ki bo sodobnejša, a še vedno biološka naprava, kar pomeni, da industrijske vode ne bo sposobna prečistiti. “Zato bomo Albaughu postavili normative, kaj lahko spuščajo na čistilno napravo. Sicer bo vsak vzorec neskladen,” pravi Rajšp.

Bo podjetje sodelovalo z občino in svoje vode prečistilo, preden jih izpusti v javno kanalizacijo? David Kos, direktor operacij tovarne Albaugh: “Mi se bomo prilagodili na nove parametre. V tem trenutku smo v skladu z uredbo, soglasji, če pa bo občina dobila ostrejše parametre, se bomo morali prilagoditi. Če bomo morali delati pitno vodo, pa bomo zaprosili za izpust neposredno v vodotok, saj komunalne čistilne naprave ne potrebujemo več, ali pa bomo uvedli zaprti sistem. Industrija se bo temu prilagodila.” A za sedaj je v dokumentaciji za pridobitev soglasja za povečanje proizvodnje glifosata še vedno predviden cilj za odpadne vode javna kanalizacija.

Kljub temu da so vrednosti onesnažil v predpisanih mejah, so s 15. avgustom del vode (30 kubičnih metrov), ki ostaja po proizvodnji fitofarmacevtskih sredstev, obdržali v podjetju in od takrat se ta voda ne oddaja v kanalizacijo, ampak se zbira in oddaja kot odpadek. Zakaj? David Kos: “Da smo presekali slabi piar in zaradi pridobivanja soglasja. Imamo kompletno blokado, jaški so zaprti. Nastane pa 76 kubičnih metrov te vode v celem letu.”

Emisije v zrak v mejah dovoljenega

Krajane v občini najbolj moti sežigalnica, za katero ima Albaugh izdano in veljavno okoljevarstveno dovoljenje za sežig nenevarnih in nevarnih odpadkov in za proizvodnjo fitofarmacevtskih sredstev. Natančneje, v obratu se sežigajo tudi nevarni odpadki, kot so barve, laki, medicinski odpadki, zdravila, fitofarmacevtska sredstva (pesticidi), odpadne kemikalije … Okoljevarstveno dovoljenje je bilo sicer leta 2010 izdano za obdobje desetih let, a je zaradi spremembe zakonodaje lani postalo trajno. Meritve emisij v zrak izvaja podjetje Eko Ekoinženiring. V letu 2017 nobena vrednost ni prekoračila mejne vrednosti, so zapisali v letnem poročilu o meritvah. Katere emisije morajo meriti, je predpisano. “Vse vrednosti, ki smo jih izmerili, so bistveno nižje od mejnih vrednosti,” je pojasnil Gorazd Pecko Škof iz omenjenega podjetja.

Nekatere meritve izpustov iz sežigalnice so trajne, nekatere pa se izvajajo dvakrat letno. Take so recimo meritve emisij živega srebra, fluora in njegovih spojin, benzo(a)pirena in nekaterih drugih in so napovedane. Zakaj so meritve napovedane in v dogovoru z zavezancem, je Pecko Škof pojasnil: “Ker naprava mora obratovati, in to na maksimumu, torej morajo biti emisije v času meritev maksimalne, zato ne moremo kar priti in meriti. Ni nam in tudi ne zaposlenim, katerih večina je doma v okolici, v interesu, da bi delali slabo, ker bi delali slabo tudi sami sebi.”

Nadzor odpadkov v sežigalnici je podroben

V tovarni so zavrgli dvom, ki se je pojavil v kraju, da pri Albaughu pogosto sploh ne vedo, kaj je v paketih, ki jih k njim pripeljejo na uničenje s sežigom. Odkar so podjetje kupili Američani, vse bolj podrobno nadzirajo tudi vhodni material, notranja kontrola se je po nesreči v Kemisu še zaostrila. Tudi v ta namen imajo v podjetju Albaugh lasten laboratorij, ki dela dodatne analize in kontrole vhodnega materiala in v katerem je zaposlenih pet ljudi. Občasno se zgodi, da dejansko pripeljani odpadki niso enaki kot zapisani na evidenčnih listih, takrat jih tudi zavrnejo.

“Že pogodbeniki morajo pri dovozu narediti natančno analizo vhodnega materiala in klasifikacijo odpadkov in na osnovi tega se mi odločamo, kaj vzamemo in kaj ne. Tudi zavračamo. Velikokrat do posla sploh ne pride, ker gremo na teren in ugotovimo, da določeni odpadki niso primerni za našo tehnologijo. Takšni so recimo odpadki na bazi žvepla ali klora,” pravi Kos, ki dodaja, da so predvsem težave, ko delajo usluge občinam, ki organizirajo zbiranje odpadkov na zbirnih mestih, saj ljudje tja prinesejo marsikaj.

Specifičen vonj, ki se hitro zazna

Zaradi vonjav v okolici podjetja in očitkov, da prihajajo iz Albaugha, je Tomaža Seliškarja zanimalo, koliko zagotavljajo, da nič ne uhaja mimo filtrov, mimo izpustov. Da je sežigalnica sistem, ki deluje v podtlaku in zrak dodatno potegne vase, pojasnjujejo, Kos natančneje, da noben izpust ne gre neposredno, brez čiščenja, v zrak, Pecko Škof je dopolnil, da je dojemanje vonja zelo subjektivno. “Slovenija nima sprejete uredbe o vonju. Zato, ker se je najbolj bojijo kmetje. Vsaka industrija ima specifičen vonj – cementarna, sežigalnica, jeklarna, livarna, in tak specifičen vonj ima tudi Albaugh zaradi svojih proizvodnih postopkov. V kemijski industriji pa se večinoma uporabljajo snovi, ki imajo nizek prag zaznavanja vonja. Tega hitro zaznaš, ampak nismo v fazi, kjer bi bilo to nevarno,” je vonjave pojasnil Gorazd Pecko Škof. Tako so tudi izpostavili, da je med 27. aprilom in 3. majem v Albaughu delo stalo, pa vendar so jih, ko so prišli po praznikih delat, pričakali očitki o povzročenem smradu. Zato se je Tomaž Seliškar, glede na vonjave v Račah, ki so “včasih, sploh v nočnem času, obupne, smrdi po zažgani gumi in plastiki”, obrnil tudi na predstavnike občine, ali občina kaj dela, da detektira, kdo povzroča smrad. Enoznačnega in jasnega odgovora ni dobil.

So pa udeleženci sestanka dobili zagotovilo direktorja operacij tovarne Davida Kosa, da bodo naredili vse, da popravijo slabo ime, ki se drži podjetja: “Odgovornost nositi za 100 ljudi in za kemično industrijo ni enostavno. Verjemite mi, da je meni prvemu v interesu, da ne postavim družine na predpražnik ali še kaj drugega, zato delamo vse, da ravnamo po predpisih in da smo v zakonskih mejah.”

Trije nevladniki in občina v postopku

Medtem se na agenciji za okolje odločajo o izdaji dovoljenja za povečanje proizvodnje glifosata. Arso je že odobril status stranskega udeleženca v postopku pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja trem nevladnim organizacijam, Alpe Adria Green, Inštitutu za trajnostni razvoj, Regionalnemu okoljskemu združenju okoljevarstvenikov – ROVO, in občini Rače – Fram.

Predmet izdaje okoljevarstvenega soglasja sicer ni sežigalnica nevarnih odpadkov, se pa v okviru postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja presojata kumulativni (skupni) vpliv širitve proizvodnje glifosata in delovanje sežigalnice nevarnih odpadkov. Sežigalnici bi se okoljsko dovoljenje izteklo leta 2020, a je vlada v začetku lanskega leta spremenila zakon tako, da so okoljska dovoljenja postala trajna.

Na biološko napravo odvaja več podjetij

Na ministrstvu za okolje in prostor pojasnjujejo, da se na komunalno čistilno napravo odvajajo industrijske odpadne vode iz podjetij Albaugh, Klavnica Rače, Agrokombinat, Tekol in skladišča goriv Petrol. A onesnaženje Žabnika z živim srebrom v preteklosti pripisujejo predvsem podjetju Albaugh. Če so v preteklosti na iztoku iz sežigalnice podjetja Albaugh TKI še beležili čezmerno obremenjevanje okolja z živim srebrom, lani ni bilo več tako. Zaradi čezmernega obremenjevanja okolja s komunalno čistilno napravo Rače pa so naložili občini Rače – Fram, da mora do 31. 12. 2018 zgraditi in dati v uporabo novo KČN, vključno z zadrževalnikom čistilnega vala. (barb)

Vir: https://www.vecer.com/albaugh-obremenjuje-z-dovoljenjem-obcine-race-fram-6477756

Andreja Kutin Lednik in Barbara Bradač 


Slovenska pot v prihodnost brez glifosata in uporabe fitofarmacevtskih sredstev

november 28, 2017

Odkar je ameriška multinacionalka Albaugh, ki ima proizvodni obrat lociran v središču Rač pri Mariboru, javno napovedala, da želi v Račah kar šestkratno povečati zmogljivosti za proizvodnjo sredstev na osnovi glifosata, ki bodo, če bodo pridobili potrebno okoljevarstveno soglasje, več kot 150-krat večje od letne porabe herbicidov na osnovi glifosata v Sloveniji, v Ekološki iniciativi Rače še intenzivneje spremljamo namere podjetja in dogajanje v povezavi s podaljšanjem dovoljenja za glifosat.

Evropski parlament je oktobra letos glasoval za popolno prepoved uporabe herbicidov na osnovi glifosata do 15. decembra leta 2022 in takojšnjo omejitev njegove uporabe zaradi vedno glasnejših pomislekov o njegovi morebitni rakotvornosti. Nezavezujoča resolucija je bila sprejeta, zanjo je glasovalo 355 poslancev, 204 so bili proti, 111 je bilo vzdržanih. Obenem je  Evropska komisija junija 2016 za 18 mesecev podaljšala dovoljenje za uporabo glifosata, kar pomeni do konca letošnjega leta. V tem času naj bi Evropska agencija za kemikalije (ECHA) pripravila mnenje o njegovi morebitni rakotvornosti. Zaradi številnih lobističnih in političnih pritiskov se razprave med članicami EU, kaj storiti glede uporabe glifosata, nadaljujejo.

Z zanimanjem smo zato prisluhnili stališču kmetijskega ministra Dejana Židana v Bruslju letošnjega 7. novembra. Pojasnil je usklajeno stališče treh pristojnih ministrstev: »Usklajeno stališče treh pristojnih slovenskih ministrstev je, da je herbicid glifosat treba prepovedati, ob prehodnem obdobju od treh do petih let za kmetijstvo« in napovedal odločno ravnanje naše države: »V Sloveniji bomo šli samostojno po tej poti, da se tam (op. a. – na nekmetijskih zemljiščih) enostavno uporaba glifosata takoj prepove, brez prehodnega obdobja«. Po njegovem je, smo lahko prebrali, edini pravi ukrep pri tem prepoved fitofarmacevtskih sredstev v celoti. V praksi to pomeni, je še dodal, usmeritev v proizvodnjo hrane z manj ali brez kemije, kar da prinaša podražitev proizvodnje hrane. In to je po njegovem cena, ki jo moramo plačati.

Spodbudne besede ministra, ki je kar nekaj svojega življenja preživel prav v Račah, pa so se v rekordno hitrem času razblinile. Že dva dni kasneje so članice EU glasovale glede dogovora o podaljšanju dovoljenja za uporabo spornega herbicida za naslednjih pet let, ki pa ne vsebuje nobene od omejitev, ki jih je napovedal minister. Potrebna večina za podaljšanje dovoljenja za uporabo Glifosata v pristojnem odboru 28 članic ni bila dosežena, pri čemer pa je Slovenija glasovala za brezpogojno podaljšanje. Zakaj? Kot so pojasnili, le zato, da se kmetijstvo lahko prilagodi posledicam ukinitve uporabe.

Slednje v Ekološki iniciativi Rače lahko sicer sprejmemo kot smiselno odločitev, ne moremo pa razumeti, zakaj je minister Židan le dva dneva pred tem povedal nekaj čisto drugega: da prehodnega obdobja vsaj za uporabo na nekmetijskih zemljiščih ne bo. Zadnje stališče slovenske vlade, da zagovarja prepoved uporabe glifosata in da bo na vsak način naša država ubrala svojo »ekološko« pot, vendar želi zagotoviti prehodno obdobje največ petih let za prilagoditev domače kmetijske proizvodnje, si velja zapomniti in nad njenim uresničevanjem bdeti.

Ekološka iniciativa Rače
zanjo Boris Vezjak

Vir: http://eko.race-fram.net/slovenska-pot-v-prihodnost-brez-glifosata-in-uporabe-fitofarmacevtskih-sredstev/