Domačini imajo pretežko nogo, a radarjev ne bi imeli

avgust 30, 2018

Na julijski seji so se kidričevski svetniki pogovarjali o premajhni prisotnosti vodje policijskega okoliša občine Kidričevo, o (ne)smiselnosti postavljanja prikazovalnikov hitrosti, pa tudi o zaposlovanju v letu 2019.

Iz policijskega poročila o varnostnih pojavih na območju občine Kidričevo izhaja, da ni zaslediti ničesar, po čemer bi Kidričani izstopali, je povedal policist Igor Levstik, ki je na julijski seji nadomeščal vodjo kidričevskega policijskega okoliša Marka Brgleza. »Na splošno pa lahko rečem, da se Policijska postaja Ptuj srečuje z velikim problemom kadrovanja. Smo 60 % zasedeni, ob tem da imamo še problem begunske problematike. Mnogo naših zaposlenih tako deluje na obmejnem območju zaradi pojava beguncev. Na terenu me zato ljudje sprašujejo, kje hodim. Vem, da tudi vaš vodja policijskega okoliša odgovarja na podobna vprašanja,« je priznal. Tudi Milan Fideršek je izpostavil, da občani pogrešajo prisotnost vodje policijskega okoliša, ob tem pa ga je zanimala tudi begunska problematika. »Za migracije lahko rečem, da zadeva ni kritična, je pa vredna pozornosti. Delamo na tem, da bomo zajezili stvari, preden se bodo začele. Za zdaj pa še zadeve obvladujemo,« je odgovoril Levstik. Dotaknil se je še prometne varnosti ter opozoril na osrednjo črno točko – križišče za Kungoto. Župan Anton Leskovar je povedal, da naj bi bili razpisi za štiri semaforizirana križišča za Kidričevo, Kungoto, novo obvoznico in gramoznico Pleterje objavljeni še letos. »Začetek izvedbenih del je predviden za naslednje leto. Letos pa naj bi se naročila prometna študija še za križišče za Starošince, ki naj bi bilo tudi semaforizirano.«

Več v Štajerskem Tedniku

Mojca Vtič

Vir: https://www.tednik.si/politika/11809-kidricevo-domacini-imajo-pretezko-nogo-a-radarjev-ne-bi-imeli

Advertisements

Poziv k odpravi novele Zakona o tujcih in k sprejemu sodobne migracijske politike

marec 29, 2017

Državni zbor je 27. januarja 2017 sprejel novelo Zakona o tujcih, ki oblastem omogoča, da zapre meje za prosilce za mednarodno zaščito (azil). Ker je to v nasprotju s slovensko ustavo, mednarodnim pravom in pravom Evropske unije na področju mednarodne zaščite, je bil že osnutek zakona deležen številnih očitkov. Večina kritičnih komentarjev je bila v zakonodajnem postopku odpravljena z izgovorom, da mednarodni in evropski pravni okvir nista prilagojena “novi situaciji”. Namesto na resni strokovni analizi temelji zakon v veliki meri na politični propagandi, ki se naslanja na hipotetične katastrofične scenarije. Zavesten spregled strokovnih argumentov in politična propaganda zato ne pričata le o zlorabi vladnih pooblastil, temveč napeljujeta na zavestno kršenje ustave in mednarodnega prava.

Poleg tega je zakon policiji podelil nova pooblastila in jo zadolžil za naloge preverjanja ranljivosti posameznih prosilcev za mednarodno zaščito. V interesu vsesplošne krepitve policijskih pooblastil, zniževanja standardov za poseg v pravice in svoboščine posameznika ali posameznice in uvajanja novih prisilnih sredstev (npr. električnih paralizatorjev) Zakon o tujcih po našem mnenju predstavlja korak h krepitvi policijske države.

Ker ne moremo in ne smemo dopustiti, da bi razprava o zakonu razvodenela, zakon pa postal nekaj normalnega, je bil v organizaciji ZRC SAZU in Mirovnega inštituta izveden posvet z naslovom “Zakon o tujcih kot simptom avtokratske oblasti?” (2. marec 2017, Ljubljana). Udeleženci in udeleženke posveta smo na podlagi razprave oblikovali sklepe, ki jih naslavljamo na različne ustanove in posameznike, pristojne in odgovorne za oblikovanje mednarodne zaščite in migracijske politike v Sloveniji.

Vlado RS in Državni zbor pozivamo, da:

1. odpravi člene Zakona o tujcih, na način sprejema še ene novele, ki bo nova člena 10.a in 10.b izbrisala. Če tega ne bosta storila ta Vlada in ta Državni zbor, poziv velja za vsako naslednjo vlado in državni zbor;
2. sprejme novo migracijsko politiko, ki bo ustrezala sodobni migracijski situaciji ter s hkratnim upoštevanjem načel, zapisanih v mednarodnih konvencijah, nadgradila zastarelo resolucijo o migracijski politiki iz leta 2002;
3. sprejme kontingentni načrt z namenom priprave na ravnanje v primeru večjega števila prihoda prosilcev za mednarodno zaščito;
4. občutno poveča število sprejemov ljudi prek shem preselitve in premestitve;
5. občutno poveča nastanitvene kapacitete in prevzame svoj delež odgovornosti za sobivanje z razseljenimi osebami v globaliziranem svetu.

Varuhinjo človekovih pravic pozivamo, da:
Nemudoma vloži zahtevo za presojo ustavnosti novele Zakona o tujcih.

Evropsko komisijo pozivamo, da:
Nemudoma preuči skladnost novele Zakona o tujcih s Pogodbo o delovanju Evropske unije, Direktivo 2013/32/EU in Dublinsko uredbo.

Občine pozivamo, da:
Zavzamejo proaktivno držo pri reševanju situacije, tako z iskanjem lastnih kapacitet kot iniciranjem političnega dialoga na lokalni ravni. Pasivnost države ne sme postati izgovor za lastno pasivnost, prav nasprotno. Najboljša obramba pred predsodki in sovraštvom je občutek, da lahko k reševanju globalnega problema pomembno prispevamo tudi na lokalnem nivoju.

Podpis na: https://docs.google.com/forms/d/e/1FAIpQLSf0KWGpUJhforA94BA51GXrH_jRRt7Nc5bZ_PRSsjya4usfyQ/viewform?c=0&w=1


»Kot župan imaš nalogo, da miriš, da ljudi združuješ«

marec 24, 2016

V aktualni številki občinskega, samo-promocijskega glasila »Ravno polje«, je namesto uvodnika kratek intervju z županom občine Antonom Leskovarjem, v katerem ta med cvetoberom prizadevanj v dobro skupnosti navrže, da trenutno v Občini: »veliko pozornosti namenjamo tudi aktivnostim pri preprečevanju vzpostavitve nastanitvenega centra za migrante«. Na vprašanje novinarke M.T.: »kakšne so zadnje informacije glede vzpostavitve migracijskega centra na območju občine Kidričevo?« pa doda: »Stanje je nespremenjeno vse od obiska g. Šefica na Občini Kidričevo. Stališče Občine je tukaj jasno. Večkrat sem v javnosti poudaril, da je postavitev migrantskega centra v Kidričevem nesprejemljiva. Kritična točka se v vseh pogledih presega in moja dolžnost in naloga je, da svojim občanom zagotovim varnost. Vzpostavitve centra ne bomo dovolili. In tu je pika, ni kaj dodati.« (Vir: Ravno polje, št. 1, marec 2016) V Kidričevem, kjer je potekala prva t.i. proti-begunska vstaja, ki so jo, kot je za tednik Mladina v prispevku »Posebni oddelki SDS – Kako v Janševi stranki organizirajo spontane ljudske vstaje« poročal Borut Mekina, na podlagi namernih zavajanj orkestrirali v stranki SDS, kar naj bi posredno župan Leskovar celo priznal, tako očitno še naprej vztrajajo pri obravnavi beguncev predvsem kot varnostne grožnje. Ironično pa je ravno te dni Urad Vlade RS za komuniciranje v pripravi na »trgovino z ljudmi«, katere boter je tudi slovenska vlada, pripravil PR prispevek, ki naj bi prispeval k zmernejšemu diskurzu o beguncih v Sloveniji in Občina Kidričevo ga je (ni znano ali so to na kak način morali narediti) »pripela« tudi na svojo spletno stran. Problem je, da sporočilo tega besedila ne bi moglo biti bolj nasprotno stališčem, ki jih v imenu občine očitno še vedno zagovarja in širi kidričevski župan. Najboljši odziv na tovrstno »politično hinavščino« je v svoji kolumni za Dnevnik podala Tanja Lesničar – Pučko:

»Ko sem opazovala revolt Slovencev zoper begunce, ki jih ljudje niso videli drugače kot na televiziji, ki so demonstrirali tako rekoč načelno, preprosto so razkazovali svojo neobčutljivost, nečlovečnost, me je v bes spravljal predvsem argument, ki so jim ga na repu prinesli tudi nič hudega sluteči psihologi in sociologi, ki so skušali pojasniti dogajanje. Namreč, da se ljudje odzovejo odklonilo zaradi strahu, ta pa naj bi bil posledica premajhnega števila informacij, ki bi jih morala zagotoviti država. Nekako tako: mi nismo proti tujim otrokom, le da nam Cerar ni prišel pojasnit, da niso nevarni, zato nas je strah.

Lepo prosim. Nehajte. V Sloveniji imamo nacionalne in tuje televizijske postaje, sto radijskih postaj, tiskane medije, internet in vsa mogoča spletna omrežja. Vsakdo ve, kaj se že leta dogaja v Afganistanu, Iraku, Siriji, in kdor ne ve, živi v medvedjem brlogu, temu ni pomoči. Ves svet tudi ve, kdo je (so)kriv za vojne in preganjanje, kdo beži, od kod in zakaj, in vedeli so tudi tisti »prestrašeni« Slovenci, ki jih je skrbelo za svoje otroke. Samo za svoje, drugi naj poginejo pod bombami, v morju ali v blatu. Niso vredni naše pomoči. En tak »prestrašeni« nacionalhumanizem.

Če so torej ljudje odšli na ulice trest svoje sovraštvo, tega niso naredili iz strahu, ampak ker so od poplave informacij »slišali« le tiste, ki so jim bile všeč, ksenofobne in nacionalistične. Naj torej imajo toliko poguma in naj se ne sklicujejo na polne hlače. Saj so videti tako korajžno, na ulicah, vsi v črnem, na traktorjih ali brez, strumno vojaško skandirajo, polni sebe, svoje nacije, napihnjenega poguma. Le kaj se zgodi, da potem nenadoma pred kamero začnejo viti ročice, da so dobri ljudje, le da jih je strah dojenčkov, cepljenih za terorizem? In potem drug drugega »fopajo« s svojimi »strahovi«, ki jih gojijo kot najljubšo lončnico, brez katere sploh ne bi več hoteli živeti, v njej najdejo svoj smisel in svojo identiteto in, bog jim odpusti, tudi svoje otroke vzgajajo v ta izmišljeni strah, ki jim bo zagrenil življenje. Politična manipulacija tako, ne prvič v zgodovini, postane del osebne psihološke strukture, ki ne verjame več temu, kar vidi skozi okno, ampak paranoičnim konstruktom, s katerimi udriha po drugačnih, zraven pa kriči: Jaz sem žrtev!

Kako je že rekel Prevc, s katerim vsi solzni nonstop pojemo »ne vrag, le sosed bo mejak«, medtem ko ima Robert Kranjec na ramenih čudovito punčko? »V glavi je treba posprav’t.« Natančno tako. Resnica je preprosta. Koliko ljudi je v Sloveniji umrlo od terorizma? Niti eden. Koliko od nejamrajoče roke? Večina. Pred čim torej trepeta tista zaskrbljena mamica? V tej državi ima največ možnosti, da umre od svojega partnerja. Od tistega, ki zdaj »v strahu« pred begunci besno kupuje orožje. Ki se oborožuje enako pospešeno kot država. Na koncu se bosta gledala skozi muho. Mi bomo na sredi.«

Ali še drugače, kot je v pogovoru za RTV Slovenija o nalogah župana v takšni situaciji povedal župan avstrijske občine Železna Kapla, Franc Jožef Smrtnik: »Kot župan imaš nalogo, da miriš, da ljudi združuješ.«


Ljudje kot mi

marec 24, 2016

Dogajanja, ki smo mu bili na slovensko-hrvaški in slovensko-avstrijski meji priča zadnjih šest mesecev, je, kot kaže za zdaj, konec. Tako imenovana balkanska migracijska pot je trenutno zaprta in od 6. marca v Slovenijo po tej poti ni prišel niti en begunec oziroma migrant.

Takih prizorov v našem okolju nismo bili vajeni. Slovenija je dobro razvita država, v kateri socialne razlike niso velike, kljub gospodarski krizi, ki nas je precej prizadela, pa imamo še vedno dobro delujoč zdravstveni in socialni sistem. Zato so bile podobe množic beguncev in migrantov na naših mejah precejšen šok. Najprej za prebivalce obmejnih krajev, nato za institucije – čeprav se je država na prihode intenzivno pripravljala že nekaj mesecev prej – na koncu pa tudi za večino prebivalcev Slovenije, ki so vse skupaj opazovali le prek medijev. V takih izrednih razmerah se ljudje odzovemo različno: nekateri s strahom, negodovanjem, drugi pa tako, da priskočijo na pomoč.

Ljudi dobre volje, ki so bili pripravljeni pomagati, je bilo od prvega dneva množičnih prihodov beguncev in migrantov ves čas ogromno. Ne samo policisti, pripadniki civilne zaščite, gasilci, zdravstveno osebje, občinski uradniki, državni uslužbenci, ampak tudi številni prostovoljci, ki so prek humanitarnih in nevladnih organizacij nesebično priskočili na pomoč, so držali pokonci sistem, vzpostavljen za popolnoma drugačno obliko delovanja v času naravnih in drugih nesreč.

V Slovenijo je od 1. januarja  do 11. marca 2016 vstopilo 99.187 migrantov. Od 16. oktobra 2015 do 11. marca 2016 pa je tako vstopilo 477.791 migrantov. Večina med njimi naše države sploh ni poznala, ampak so želeli le naprej, do Avstrije ali Nemčije, ki jim predstavljata prostor miru in blagostanja, kjer si bodo ponovno lahko zgradili življenje, kot so ga poznali pred vojno, dobili zaposlitev, ki jim bo omogočila, da bodo živeli od lastnega dela, in jim povrnila osebno dostojanstvo.

Ali je vse res?

Toda, kdo so oni? Skoraj petsto tisoč ljudi – oseb, posameznikov z imenom in priimkom ter vsak s svojo življenjsko zgodbo – je prečkalo našo državo, o njih pa vemo le malo. Največ je mitov in stereotipov, ki se hranijo na našem neznanju in nepoznavanju ter podžigajo strahove, ki so razumljivo prisotni. Ali je »normalno«, da človeka prežema strah, če skozi njegovo vas noč in dan hodi tisoče neznanih, na pogled drugačnih, izmučenih ljudi? Seveda je. Ali če na televiziji dan za dnem videva podobe ljudi, ki se v upanju na rešitev in topel sprejem v Evropi vkrcavajo na premajhne čolne? In če ga prestrašijo podatki o milijonih ljudi, ki naj bi še čakali nekje v ozadju na trenutek, ko bodo lahko krenili proti Evropi? Vsekakor.

Lahko razumemo, da ta strah v nas zbudi nestrpnost? Lahko. Pomembno pa je, da mu ne nasedemo.  In da namesto tega raziščemo, česa nas je sploh strah. So za naše nezadovoljstvo in strah res »krivi« begunci in migranti, tj. tisti ljudje, ki brez vsega pridejo do slovenske meje in nemo prosijo »spustite nas naprej«?

Na spletu je veliko gradiva, ki lahko pomaga, da se opremimo z znanjem o aktualnih migracijah, o ljudeh, ki prihajajo v Evropo, in njihovi kulturi, državah itd. Tako se bomo najbolje soočali s strahovi in predsodki. Nekateri viri, ki so po naši presoji najpomembnejši:

– Pomoč beguncem (pomoc.beguncem.gov.si) – vladna spletna stran, na kateri so zbrane najaktualnejše informacije o vladnih odločitvah v zvezi z begunsko problematiko, v poglavju ‘Za strpno družbo’ pa so zbrana tudi številna gradiva slovenskih in mednarodnih nevladnih organizacij;

– Vključevanje (http://www.mizs.gov.si/si/vkljucevanje_priseljencev_v_sistem_vzgoje_in_izobrazevanja/) – na tej spletni strani lahko dobite informacije o načinu vključevanja otrok in mladostnikov v izobraževanje;

– Migracije – spletna stran Policije (www.policija.si) z aktualnimi statistikami prihoda beguncev in migrantov.

V medijih in javnem prostoru lahko zasledimo veliko trditev, ki utrjujejo in potrjujejo te naše strahove. Toda, ali dejansko držijo?

Eden takšnih zelo razširjenih mitov, ki krožijo v javnosti in medijih, je, da so zaradi njih prikrajšani prebivalci Slovenije, ki prav tako potrebujejo pomoč: »Tujci prihajajo na naša ozemlja zato, ker imajo z urejenim statusom begunca dostop do zelo pomembnih socialnih prejemkov.«

To seveda ne drži.

Oskrba, ki jo je Slovenija po mednarodnih konvencijah dolžna nuditi beguncem in migrantom, res predstavlja strošek za državo, vendar je ob tem treba poudariti, da je financirana iz povsem drugih virov kot na primer socialni prejemki prebivalcev Slovenije. Večino sredstev za obvladovanje migracij dobi država iz Evropske unije. V Sloveniji redki zaprosijo za azil, toda če to vendarle storijo, so v času obravnavanja prošnje nastanjeni v azilnem domu, med čakanjem na končno odločitev pa imajo pravico do prostega gibanja po državi, do nujnega zdravljenja in žepnine, ki trenutno znaša 18 evrov mesečno.

Kot mit lahko označimo tudi trditev, da ljudje v stiski ogrožajo našo identiteto: »Aktualni valovi priseljevanja prinašajo nepovratne spremembe v evropski kulturi in slabijo občutek identitete. Evropska identiteta se bo s temi valovi priseljencev za vedno spremenila.«

Svoje nacionalne identitete se pogosto zavemo šele, ko nas nanjo opozori nek zunanji dejavnik, denimo zmaga Petra Prevca ali prihod tisočih priseljencev, katerih kulturna in nacionalna identiteta je popolnoma drugačna od naše. Mit, da nas njihova prisotnost v Evropi ogroža, da bo zaradi tega podoba evropske družbe spremenjena, je verjetno dolgoročno najbolj škodljiv, saj je kultura skupaj z gospodarstvom, družbeno sfero in okoljem steber razvoja vsake družbe ter vključuje najgloblji in najabstraktnejši vidik vsakega posameznika.

Prepogosto pozabimo, da evropska kultura ni statična, stoletja nespremenjena, zamrznjena v času. Nasprotno: nenehno, od obdobja stare Grčije se spreminja v času in prostoru. Še več, evropsko kulturo so pomembno zaznamovali ravno stiki z drugimi kulturami. Te so medsebojno vplivale ena na drugo in se bogatile s prehajanjem posameznikov čez meje. Ravno Arabci so v srednjem veku pogosto »imeli« vlogo posrednikov med izumitelji (Indijci, Kitajci) in evropskimi družbami.

In ne nazadnje, zgodovina, slovenska ali svetovna, dokazuje, da so bile migracije vedno del človeške civilizacije in so še kako znane tudi nam, Slovencem. Ne glede nato, ali so (bile) povezane s strategijami soočanja ali preživetja (kot aktualne), sprožene z osvajanji ali rezultat človeške radovednosti, migracije so vedno bile del človeške narave. Priseljevanje bo tudi v prihodnje pomemben dejavnik dinamičnega razvoja kultur. Prav spodbujanje raznolikosti in večkulturnosti je tisti dejavnik, ki lahko izboljša našo družbeno povezanost.

Ko podobe v medijih ali govorice v družbi sprožajo občutke strahu in negotovosti, je priložnost, da se ustavimo in si rečemo – samo ljudje so. Moški, ženske, starci, otroci – samo ljudje, ki gredo za boljšim življenjem.

Integracija

Slovenska vlada je že sprejela načrt, da bo v skladu z dogovorom na evropski ravni iz Italije in Grčije premestila 567 oseb (ali iz druge države članice, ki bi bila izpostavljena hudemu pritisku na nacionalni migracijski in azilni sistem) ter iz tretjih držav (tj. držav, ki niso članice EU) trajno preselila 20 oseb. Končno število oseb bo verjetno večje, odvisno od trenutnih migracijskih razmer in končnega dogovora o številu premeščenih oseb.

Prva skupina naj bi bila v Slovenijo premeščena v aprilu.

Da se bodo vsi ti ljudje pri nas počutili dobro, tj. neogroženo in ne kot vsiljivci, je izjemno pomembno, kako jih bomo sprejeli ob prihodu in kako bo potekalo njihovo nadaljnje vključevanje. Pri tem pa se je treba zavedati, da uspešna integracija ni samo odgovornost priseljencev, ampak se mora prilagoditi tudi družba sama. Družba, torej, država, državne institucije, in tudi mi, prebivalci slovenskih mest in vasi, jih moramo pri tem spodbujati, jim olajšati vključevanje v izobraževalne in delovne procese ter omogočiti njihovo udeležbo v političnem in medijskem prostoru.

Prvi korak uspešnega vključevanja je, da se priseljencem omogoči pridobitev osnovnega znanja jezika, o zgodovini in ustanovah države gostiteljice ter informacij o pravicah in dolžnostih, delu in življenju v Sloveniji. Ta del integracije pri nas izvaja ministrstvo za notranje zadeve (http://www.mnz.gov.si/si/mnz_za_vas/tujci_v_sloveniji/integracija_tujcev/).

Ko gre za otroke in mladoletnike, je še zlasti pomembno, da so čim prej – tudi ko še ne znajo jezika – vključeni v običajno šolsko okolje med sovrstnike. To je v sodelovanju z drugimi resorji predvsem v rokah ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (http://www.mizs.gov.si/si/vkljucevanje_priseljencev_v_sistem_vzgoje_in_izobrazevanja).

Svojo vlogo pa lahko odigra prav vsak od nas. Tako, da ne spodbuja nestrpnosti do drugačnih in drugače mislečih. Tako, da opozarja na sovražni govor. Tako, da se poskuša vživeti v njihov položaj, ravna humanitarno in solidarno ter jih sprejme v svoje okolje.

Urad Vlade RS za komuniciranje

Vir: http://www.kidricevo.si