V Račah, kjer proizvajajo glifosat, ni več raka kot drugod v Podravju

12 aprila, 2019

Srečanja s predstavniki podjetja Albaugh in razprave o verjetnosti obolenja za rakom na območju Rač se ni udeležilo veliko ljudi.

Onkološki inštitut Ljubljana v raziskavi ugotavlja: Kljub poznani dolgoletni izpostavljenosti različnim nevarnostnim dejavnikom na Dravskem polju, presežkov tveganja raka tukaj ni. Z izjemo Kidričevega, kjer je višje tveganje za pljučnega raka.

Prebivalci v Račah in okolici že dalj časa domnevajo, da krajani čezmerno zbolevajo za rakom, kar povezujejo z dolgoletno prisotnostjo tovarne kemičnih izdelkov Pinus TKI (zdaj Albaugh TKI), kjer proizvajajo sredstva za zaščito rastlin, glavni proizvodni produkt je na osnovi učinkovine glifosat. V sklopu tovarne obratuje tudi sežigalnica, v kateri sežigajo tudi nevarne odpadke. Skoraj petkratno povečanje proizvodnje načrtuje Albaugh v Račah, sežigalnici se ne nameravajo odpovedati. Vloga za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja je še v obravnavi pri Agenciji RS za okolje.

Na pobudo Ekološke iniciative Rače je Onkološki inštitut Ljubljana izvedel študijo, v kateri je ugotavljal, ali je na Dravskem polju tudi v manjših krajih več raka v primerjavi s podravsko regijo ali ne. Strokovnjaki inštituta so v Kinodvorani gradu Rače, ta je bila sicer pol prazna, javno predstavili zaključno poročilo raziskave o pogostosti raka na Dravskem polju, s poudarkom na občini Rače-Fram in okoliških naseljih. Zahteva za raziskavo je bila tudi ena od pričakovanj ekološke iniciative ob lastniškem vstopu Albauga v Pinus. Raziskavo je plačala Odvetniška pisarna Gorjup, pooblaščenka podjetja Albaugh v Sloveniji. Občina Rače-Fram sicer krajanov na to predstavitev ni posebej vabila. Je pa ravnatelj osnovne šole Rače Rolando Lašič poslal vabilo vsem staršem. Prav šola je v preteklosti postregla s skrb vzbujajočim podatki, da je na osnovni šole Rače v 30 letih za rakom zbolelo ali umrlo že 22 zaposlenih.

Dravsko polje pod slovenskim povprečjem

Uvodoma je Vesna Zadnik, vodja Registra raka Republike Slovenije, pojasnila, da so v raziskavo vključili zbrane podatke iz registra raka, kamor se že od leta 1950 vpisujejo podatki o bolnikih s prebivališčem v Sloveniji, ki so zboleli za rakom, in zajeli 30-letno obdobje (1985–2014). Študija je potekala pod vodstvom glavne raziskovalke Sonje Tomšič, specialistke za javno zdravje, vanjo pa so vložili 400 ur raziskovalnega dela. Rezultati analize Onkološkega inštituta Ljubljana jasno kažejo, da je v Podravju manj rakavih obolenj, kot je slovensko povprečje. “V nobenem od analiziranih območij na Dravskem polju nismo ugotovili za nobeno izmed proučevanih vrst raka kopičenja primerov rakavih obolenj. Izjema je Kidričevo, kjer je statistično višje tveganje pljučnega raka kot v podravski regiji. Za območje naselja Rače, drugih naselij v občini Rače-Fram in okoliških naselij v nobenem od obdobij in za nobeno vrsto raka nismo ugotovili statistično značilnega večjega tveganja za katerekoli vrsto raka,” pojasnjuje Tomšičeva rezultate raziskave. Za lokalno prebivalstvo je razveseljiv tudi podatek, da po pogostosti pojavljanja rakavih obolenj ni nobenih razlik v spodnjem in zgornjem delu občine.

Poseben del so v raziskavi namenili glifosatu, ki je razvrščen v skupino 2a-snovi, ki so verjetno rakotvorne za človeka. Znano je, da glifosat povzroča raka pri živalih, vendar so študije, ki so na ljudeh proučevale različne vrste raka, dale nekonsistentne rezultate. Pri več raziskavah se je izkazalo, da so glifosat in nekateri pesticidi povezani s povečanim tveganjem za razvoj ne-Hodkingovih limfomov, so pojasnile strokovnjakinje. “Zaznavamo precejšen porast tega limfoma, ampak je porast po celi Sloveniji in po celem svetu. Na Dravskem polju ga ni več kot drugje. Nimamo še odgovora na vprašanje, zakaj tolikšen porast,” pravi Tomšičeva.

Število rakavih obolenj se povečuje doma in po svetu

V analizo so vključili najpogostejših pet vrst raka (rak debelega črevesa in danke, nemelanomski kožni rak, pljučni rak, rak dojk in rak prostate) in rake, ki bi jih potencialno lahko povezovali z nekaterimi okoljskimi onesnaževali, prisotnimi na Dravskem polju: jetrni rak, ledvični rak, ne-Hodgkinovi limfoni in levkemije. “Ugotavljamo, da se število novih primerov raka v podravski regiji in tudi na Dravskem polju z leti povečuje. Povečevanje števila novih primerov raka je značilno tudi za preostalo Slovenijo in razviti svet, porast je v večji meri posledica staranja prebivalstva,” je pojasnila Sonja Tomšič. Na to, kdo bo zbolel za katerim od rakov, vplivajo različni med seboj prepleteni dejavniki, od dejavnikov iz okolja, načina življenja, dedne nagnjenosti in naključja. Več kot polovico smrti zaradi raka povzročijo dejavniki, ki so povezani s posameznikovim življenjskim slogom, kot so debelost, kajenje, pitje alkoholnih pijač … Izpostavljenost rakotvornim snovem v bivalnem okolju naj bi bila odgovorna za manj kot pet odstotkov rakov, izhaja iz raziskave.

Ekološka iniciativa: Takšno okolje moramo ohraniti

Dravsko polje je že leta prepoznano kot eno od območij, kjer so prebivalci bolj izpostavljeni okoljskim nevarnostnim dejavnikom. Kot ugotavljajo dosedanje študije, je onesnaženje – podtalnice in tal – posledica dolgoletnega odlaganja nevarnih odpadkov v tamkajšnje gramozne jame in intenzivnega kmetijstva. Na območju pa delujejo tudi industrijski obrati, ki pri svoji proizvodnji uporabljajo snovi, ki lahko povzročajo negativne zdravstvene posledice, tudi raka. “Kljub poznani dolgoletni izpostavljenosti različnim nevarnostnim dejavnikom na Dravskem polju v raziskavi ne ugotavljajo povečanega tveganja za razvoj raka,” so jasni na inštitutu. Izpostavili so še, da se na Dravskem polju še vedno pojavljajo snovi, ki so kancerogene. Kaj bo občina naredila za saniranje jam, kjer so zakopani nevarni odpadki, najbolj znana je Kozoderčeva jama, je zanimalo krajana Marjana Laha. “Imamo karto kritičnih jam, ki jo je naredil Inštitut za ekološki inženiring že leta 2000, a pri državi za sanacijo doslej ni bilo posluha,” je odgovoril župan Branko Ledinek.

Aleksander Zidanšek je v imenu Ekološke iniciative Rače povedal: “Študijo jemljemo kot lep rezultat v okolju, ki ga moramo ohraniti tudi pri umeščanju novih obratov v okolje, kot sta Magna in širjenje proizvodnje Albaugh.” So pa bili nekateri prisotni razočarani, zakaj ni študija konkretno odgovorila na vprašanje, ali je kemična tovarna odgovorna za rakava obolenja v Račah in ali je število obolelih v šoli izstopajoče. Zadnikova je pojasnila, da tega niso mogli raziskovati, saj ne razpolagajo z vsemi potrebnimi osebnimi podatki obolelih in vseh zaposlenih in nekdanjih zaposlenih na šoli. Je pa rekla, da je takšna raziskava možna. “Letno imamo 15 tisoč primerov raka v Sloveniji. Pravzaprav se pogovarjamo o epidemiji,” je Zadnikova nizala podatke. Raziskava ni ugotavljala vzrokov, zakaj so nekateri v teh krajih zboleli za rakom, saj ne razpolagajo z vsemi podatki, ki tudi vplivajo na razvoj raka (kajenje, debelost …). Glede na financerja se je pojavil tudi dvom o kredibilnosti raziskave. “Ali ste imeli kakšne omejitve pri raziskavi?” je zanimalo občinskega svetnika Sebastjana Soršaka. “To je bila izjemno poglobljena študija in velik zalogaj za naš raziskovalni tim. Že leta 2015 smo pripravili protokol raziskave. Za raziskavo stojimo in lahko mirno zagotovim, da podjetje Albaugh ni imelo nobenega vpliva na raziskavo,” je bila jasna Zadninkova. “Če podvomimo o teh rezultatih, lahko dvomimo o vsem,” je zaključil župan Ledinek. Celotno poročilo je objavljeno na spletni strani Onkološkega inštituta Ljubljana in spletni strani Slora.

Vir: https://www.vecer.com/v-racah-kjer-proizvajajo-glifosat-ni-vec-raka-kot-drugod-v-podravju-6690192

Barbara Bradač


Farsa, imenovana Magna: kaj vse je šlo narobe

19 februarja, 2019

Kdo vse je zatajil v primeru neustrezne umestitve tovarne Magna Steyr na vodovarstveno območje v Hočah? Ne morem se spomniti nobenega primera iz preteklosti, v katerem bi generalno odpovedali kar vsi »deležniki« po vrsti: najprej država, konkretno tedaj še Cerarjeva in sedanja vlada, s svojim izigravanjem zakonov in specialnim Lex Magna, ustrežljivo serviranim investitorju v zameno za politične točke, ponujajočim najboljšo možno lokacijo ob vseh potencialnih drugih, s katerimi bi bili pri Magni tudi zadovoljni, nato okoljevarstveniki, ki se niso znali postaviti proti kršitvam zakonodaje in v bran varstvu okolja in narave, končno pa še Gorazd Marinček, tisti aktivist, ki je bil leto in več deležen številnih nedopustnih pritiskov, norčevanja in posmeha s strani najširše javnosti, navdušene nad bleščečim investitorjem in novimi delovnimi mesti, a je potem predlagal napačen korak: še dodatno poglobitev problema z izigravanjem zakona.

Na koncu je tu še mnenje široke javnosti, ki je brez resne globine presojalo nastali konflikt le po občutkih in tem, kar intonirajo mediji: koncept zaščite vode je za državljane nadvse abstrakten, novih delovnih mest pa zelo konkreten, zato s strani Magne najeti piarovci v humusu ljudskih populizmov niso imeli preveč težkega dela. Pojdimo po vrsti.

Nadaljevanje na: https://vezjak.com/2019/02/18/farsa-imenovana-magna-kaj-vse-je-slo-narobe/

Boris Vezjak


Pripravljeni na vstop na turistični trg

19 februarja, 2019

Na Dravskem polju se povezujejo v destinacijo Visit Ravno polje, da bi pritegnili turiste. Že letos snujejo nepozabne počitnice na konjskih hrbtih in v vodi Zelenega jezera. Za sedaj sta povezani občini Kidričevo in Starše, pristopili naj bi še v občinah Rače-Fram, Hajdina in Videm.

Občina Kidričevo in njena soseda Občina Starše, ki že sodelujeta na področju razvijanja ekoregije, sta zdaj sklenili razvijati tudi svoj turistični potencial in ga povezati še z drugimi sosedi. Skupaj sta tako že lansko poletje izdali brošuro Tam dol na ravnem polju in s tem naredili prvi korak k načrtovanemu turističnemu razcvetu.

Snujejo turistično destinacijo Visit Ravno polje, ki za zdaj povezuje zgolj omenjeni občini, a v prihodnje naj bi se jima pridružile še okoliške občine Hajdina, Rače – Fram in Videm. “Od istoimenskega gradu Ravno polje so sicer ostale zgolj razvaline, a zgodovina se ne da kar izbrisati in destinacijo smo oblikovali prav z namenom, da prebudimo speči turizem,” pravi Sonja Breznik, sooblikovalka projekta.

Pisarna v Kidričevem

Med prvimi pomembnimi koraki je tudi odprtje turistične pisarne, ki ima svoje prostore v nekdanjih prostorih kidričevske občine, pripravili so še promocijski film. Obiskovalci krajev na Dravskem polju imajo tako zdaj priložnost, da pobrskajo ne samo po turistični zloženki, ampak tudi po spletnih straneh destinacije, ki vabi, da naravne, kulturne in kulinarične znamenitosti teh krajev obiskovalci spoznajo na prav posebnih enodnevnih izletih.

Ljubitelji dobre hrane se bodo zagotovo odločili za kulinarični potep po Ravnem polju s postanki na sirarski domačiji Selinšek, na kmetiji Žitnik, kjer se ponašajo z izredno okusnimi pirinimi dobrotami, segli po domačem narezku na kmetiji Čelofiga, obiskali kmetijo Pri omi Neži, kjer je doma tradicija, prisluhnili še zgodbi o slepi deklici na Ptujski Gori in za konec sedli h kosilu v restavraciji Pan. S kosilom se konča tudi izlet, poimenovan Obujamo tradicijo naših babic in vrnitev na kmečka dvorišča, ki popotnika vodi na kmetijo Šolar, k sirarni Kotnik, k omi Neži in v gostilno Kureš.

Mavrica zakladov od pradavnine do danes je izlet, ki vodi od ogleda mitreja do muzeja Pangea in k ptujskogorski baziliki ter se nadaljuje z ogledom tovarne Talum, vodi naprej do konjeniškega parka v Starošincah in se konča s kosilom v kidričevski Atili. Preplet kulturne dediščine bo izletnike popeljal na ogled cerkve sv. Janeza Krstnika v Staršah, na obisk kmetije Golob, vodil na ogled muzeja starodobnikov in lepo obnovljenega dvorca Šterntal pa po kidričevski poti zgodovine. Panoramska vožnja s kočijo, obisk kmetije Žitnik, ogled muzeja podeželja s kavo pri Zelenem jezeru in kosilom v eni od domačih gostiln je mogoče doživeti z izborom Poti Pavline Starošine.

Horse glamping park in Green lake

“Pripravljeni smo na aktiven vstop na turistični trg, predstavljamo prve izlete v destinaciji, ki jih bomo še dopolnili, tudi kaj spremenili. Želimo si, da bi se v prihodnje turisti večkrat ustavili pri nas, tukaj prenočili, saj bodo imeli to možnost. Že zdaj pa lahko napovemo letošnje odprtje Horse glamping parka Storošince z 32 posteljami, kjer bo Zavod Nazaj na konja predstavil tudi svoj unikatni projekt – vožnjo z novodobno kočijo 21. stoletja. Pred pričetkom poletja odpiramo še Green lake – Zeleno jezero ob gramoznici Pleterje, kjer bo na voljo veliko športnih aktivnosti, od tega velik wake park, zraven bo tudi kamp, dodajamo nove prenočitvene zmogljivosti,” napoveduje Breznikova, ki je k sodelovanju pritegnila tudi Maruško Dekleva Lenart iz turistične agencije Turizem Zeleni val s Ptuja, destinacijo pa sta skupaj z zagnanimi sodelavci že uspešno predstavili na nedavnem turističnem sejmu Alpe-Adria v Ljubljani.

Slavica Pičerko Peklar

Vir: https://www.vecer.com/starse-in-kidricevo-pripravljeni-na-vstop-na-turisticni-trg-6658992


Velikansko gramoznico spreminjajo v rekreacijski park Zeleno jezero

16 novembra, 2018

Zeleno jezero – to je odkopanih in razkritih 40 hektarov podtalnice Dravskega polja

Maja prihodnje leto bodo blizu Kidričevega odprli športno-rekracijski center Zeleno jezero (Green Lake), kakršnega pri nas še nimamo. Na delu skoraj 40-hektarske vodne površine v tamkajšnji gramoznici in ob njej urejajo vse potrebno za dolgo vrsto športnih aktivnosti od deskanja na vodi do odbojke na mivki, ob tem pa postavljajo še vso potrebno komunalno infrastrukturo.

V prvi fazi, ki bo končana prihodnjega maja, bodo uredili 10 hektarov površine, postavili 420-metrsko vlečnico za deskarje, uredili kamp za 70 šotorov, deset mest za avtodome, posebne tribune za 1400 obiskovalcev na obali, otroška igrišča in manjši gostinski obrat ter seveda veliko parkirišč. Zamisel o takšni športni in turistični ponudbi je skoraj osem let pilila in pripravljala občina Kidričevo, po pridobitvi vseh soglasij in gradbenega dovoljenja pa je poiskala še investitorje. To nalogo je prevzel konzorcij treh podjetij, ki mu je občina podelila koncesijo za 25 let. Skupno podjetje Športno rekreacijski center Pleterje so ustanovili Cestno podjetje Ptuj, Betonarna Kuhar iz Cerkvenjaka in hrvaško podjetje CWS (Cablewake Systems) z Reke. Občina pa je uredila še stavbno pravico (za vso dokumentacijo je porabila 91 tisoč evrov), do gramoznice pa je za 150 tisočakov zgradila še vodovod in kanalizacijo. Po oceni bodo koncesionarji za ureditev celotnega parka v treh fazah vložili še 1,7 milijona evrov.

V drugi fazi v letih 2020 in 21 bodo uredili še kopališče (voda se v gramoznici poleti segreje tudi do 27 stopinj), zato so morali pri Arsu pridobiti status kopalnih vod. Meritve so pokazale odlično kakovost, nekaj izmerjenih vrednosti je bilo primerljivih kar z vodo reke Soče. Poleg kopališča bo v kampu še bar, v tem času pa bodo postavili še drugo vlečnico za deskarje. Po zaključku teh del pa bodo do 2024 postavili še deset mobilnih hišic za goste, še 20 mest za avtodome in deset luksuznih šotorov, kot je načrte razkril direktor Cestnega podjetja Ptuj Martin Turk. Župan Kidričevega Anton Leskovar pa dodaja, da so pravkar pridobili še 46 tisočakov evropskih sredstev, s katerimi bodo na severovzhodnem delu gramoznice uredili naravovarstveno območje z učno potjo o rastlinah in živalih.

Vodja projekta Green Lake Sara Kaučič posebej poudarja, da bodo vse možne aktivnosti v parku namenjene različnim generacijam, park pa bo postal s posebnim prireditvenim prostorom tudi kulturno prizorišče.

To umetno jezero je v resnici podtalnica Dravskega polja, ki se za meter in pol vsak dan pretaka proti glavnemu črpališču ptujskega vodovoda v slabih deset kilometrov oddaljeni Skorbi.

Iz gramoznice že desetletja kopljejo in odvažajo gramoz. “Tisti del površine, s katerega zdaj odkopavamo in odvažamo gramoz, lahko odkopavamo le skoraj do podtalnice, Potem ga bomo rekultivirali in pogozdili, tako da se vodna površina kljub nadaljnjemu kopanju ne bo povečevala,” poudarja Turk.

Dovoljenja za kopanje gramoza tudi do deset metrov v podtalnico so podjetja v preteklosti dobivala pod pogojem, da okolico po eksploataciji povrnejo v prvotno stanje, ga ozelenijo in pogozdijo. Park, ki ga sedaj urejajo, je torej le drugačna sanacija gramoznice. Ta pa je že doslej s svojo kristalno modrozeleno barvo poleti privabljala številne kopalce, čeprav je bilo kopanje v njej uradno prepovedano.

Franc Milošič

Vir: https://www.delo.si/novice/slovenija/velikansko-gramoznico-spreminjajo-v-rekreacijski-park-zeleno-jezero-110644.html


Del gozdov s posebnim namenom bo posekan

30 avgusta, 2018

Občina Kidričevo je leta 2002 sprejela odlok, s katerim je razglasila gozdove s posebnim pomenom. Na zadnji seji so občinski svetniki sprejeli spremembe odloka, ki so uskladile podatke o parcelah z dejanskim stanjem, ob tem pa se je spremenil pomen dela gozda na zahodu industrijske cone Talum.

Kot je pojasnil direktor kidričevske občinske uprave Damjan Napast, so pred več kot 15 leti takratni občinski odločevalci sprejeli odlok, s katerim so opredelili gozdove, ki imajo estetsko, rekreacijsko in poučno vlogo ter pozitivno vplivajo na kakovost bivanja. Tako so bili posebej zaščiteni gozdovi v in ob industrijski coni Talum ter nekateri gozdovi v kmetijski krajini Dravsko polje. S sprejetjem občinskega prostorskega načrta pred petimi leti pa so bile prepoznane tri vrste teh gozdov: gozdovi s posebnim namenom, ki so namenjeni rekreaciji, prepoznavnosti prostora, zaščiti prebivalstva itd., navadni gozdovi in varovani gozdovi, ki imajo ekološko funkcijo in so zavarovani s predpisi s področja gozdarstva (gre predvsem za območje Nature 2000).

Več v Štajerskem Tedniku

Mojca Vtič

Vir: https://www.tednik.si/druzba/12101-kidricevo-del-gozdov-s-posebnim-namenom-bo-posekan


Za rakom so umrli. Tudi kuharica v podjetju

20 avgusta, 2018
S tremi prebivalci Rač smo v krajinskem parku med labodi in čapljami govorili o življenju zraven tovarne, ki proizvaja izdelke na osnovi glifosata

Pogovarjamo se, ko spet velja, da v podjetju Albaugh ne bodo izdelovali, sintetizirali glifosata. Nekateri to napačno interpretirajo, da ga ne bodo uporabljali. Kako velik problem je nepopolna obveščenost ali zavedenost ljudi?

Tomaž Seliškar: “Ko je podjetje Albaugh spomladi 2015 prišlo v Rače in kupilo tovarno Pinus, je bil župan Branko Ledinek navdušen. Vse, ki smo imeli pomisleke, je označil za nenormalne dvomljivce. To je bilo prvo, kar nas je zaskrbelo. Šlo je za prihod multinacionalke, ki se ukvarja s kemijo. Sami smo stopili v kontakt z njimi, povabili so nas na sestanek, nato smo jim posredovali naših pet pričakovanj. Težko rečemo, da je šlo za zahteve, saj nad podjetjem nimamo moči, razen da smo krajani, ki pričakujemo, da bodo okoljsko odgovorni.

Že na prvem sestanku so nam povedali, da ne načrtujejo nadaljevanja sinteze glifosata. To je bila razveseljiva novica, saj je prav sinteza okoljsko najbolj problematična in tvegana. A med postopki za pridobivanje okoljevarstvenega soglasja na agenciji za okolje, Arso, za povečanje proizvodnje se je v končni vlogi spet pojavila sinteza glifosata. Na zadnjem sestanku, februarja, smo izrazili začudenje. Odgovorili so, da sintezo ohranjajo kot ‘strateško prednost’, ki je ne bodo koristili, saj ni ekonomsko upravičena. A ne vedo, kam bo šel razvoj na Kitajskem, zato želijo možnost ohraniti, saj gre za eno redkih podjetij, če ne edino v Evropi, ki še ima tako dovoljenje. Junija smo nato videli, da so sintezo iz vloge vendarle umaknili. Če bo Arso izdal soglasje, bo to pomenilo, da bo v prihodnje precej težje, če bo sploh mogoče, obnoviti sintezo glifosata.”

Obljubljajo tudi spremembe pri ravnanju z odpadnimi vodami.

Tomaž Seliškar: “V dopisu, ki smo ga kot Ekološka iniciativa Rače poslali na Arso, smo opozorili na obremenjenost potoka Žabnika z živim srebrom. Na to so najprej opozorili prav novinarji Večera. Ko smo pridobili javno dostopne podatke, smo videli, da gre za resnično velik problem. Vseskozi smo opozarjali na problem odpadnih vod iz sežigalnice, ki je znotraj kompleksa nekdanjega podjetja Pinus, a meritev nismo imeli. Upravljavec čistilne naprave meritev javno ne objavlja niti ne izvaja meritev onesnaževal iz proizvodnje, ampak le tiste, ki so pomembne za delovanje naprave. Ko smo analizirali podatke o onesnaženosti Žabnika, smo ugotovili, da je ta potok najbolj obremenjen z živim srebrom v celi Sloveniji. Druge vire živega srebra poleg sežigalnice in podjetja Albaugh v takšnem obsegu v okolici težko najdemo. Tega so se zavedeli tudi v podjetju. Z vključitvijo občine v postopke in s širšim problematiziranjem biološke čistilne naprave za obdelavo industrijskih odpadnih vod je prišlo do odločitve, da teh ne bodo več odvajali tja, ampak bodo poskrbeli za zaprti sistem. To je zelo dobrodošlo. Tudi zaradi manjšega črpanja podtalnice, ki jo Albaugh zajema iz lastnega črpališča za osnovno šolo Rače. Gre torej za dva vidika: zmanjša se onesnaženje z živim srebrom in drugimi onesnaževali ter zmanjša se poraba podtalnice, ki je edini vir pitne vode na Dravskem polju.”

Kam segajo začetki Ekološke iniciative Rače?

Boris Vezjak: “Civilna iniciativa je nastala med letoma 2009 in 2010. Od samega začetka so opozarjali predvsem na dogajanje v nekdanji tovarni Pinus. Rače so močno obremenjene: problem sega od onesnažene podtalnice do problematičnega zraka. Velik problem, ki ostaja nesaniran, so divja odlagališča, kjer so zakopani nevarni odpadki – glede na objavljene vire domnevno predvsem iz Pinusa. Gre za lokacije, kamor naj bi podjetje zakopavalo fitofarmacevtske, tudi rakotvorne odpadke. Mateja Pigner Perko in Marjan Lah sta začela opozarjati tudi na sežigalnico. Podjetje je namreč ugotovilo, da se mu splača na svojem zemljišču, ki tako rekoč meji na krajinski park, zgraditi sežigalnico nevarnih odpadkov, ki je v Sloveniji zaradi blage ureditve in nadzora lahko dobičkonosen posel. Pinus je imel interes, da je tam poleg lastnih odpadkov sežigal tudi druge odpadke.”

Tomaž Seliškar: “Pred tem je bil nadzor nad zakopavanjem in divjim odlaganjem slabši, a zakonodaja se je začela zaostrovati še v času Jugoslavije.”

Boris Vezjak: “Leta 2005 in 2010 je prišlo do požarov. Šlo je za niz problemov, ki so bili posledica pomanjkljivega vzdrževanja. Zgodba okoli Albaugha je le zadnja faza. Ko so prišli, so napovedali, da bodo evropska podružnica za proizvodnjo glifosata.”

Tomaž Seliškar: “To nas je zaskrbelo. Napovedali so šestkratno povečanje proizvodnje. Nismo vedeli, da gre za obseg pripravkov na osnovi glifosata. Sinteza, proizvodnja glifosata je bila še pred prevzemom ustavljena. Pinus je zašel v težave in med letoma 2011 in 2016 je tovarna komaj obratovala. Razen sežigalnice prebivalci nismo zares zaznavali njihove prisotnosti. Zato mnogi v zadnjih letih nimajo občutka, da gre za kemično tovarno, ki je prispevala k onesnaženju okolja.”

Govorimo torej o tovarni, ki naj bi uporabljala glifosat, ne pa ga izdelovala?

Boris Vezjak: “Trenutno glifosat uvažajo iz Kitajske, tu ga mešajo in pakirajo v končne proizvode. Tako je menda najceneje. Njihova logika je bila: če nam zakonodaja omogoča, zakaj bi se možnosti proizvodnje glifosata odpovedali. S tem v Iniciativi seveda nismo bili zadovoljni.”

Tomaž Seliškar: “Dovoljenje bi pomenilo, da lahko proizvodnjo kadarkoli začnejo in jo tudi lažje povečajo v obsegu. Želeli smo varovalko, da proizvodnje glifosata tu ne bo. V mešanju glifosata za končne izdelke ne vidimo tako velikega tveganja. Zato smo veseli, da so na koncu sintezo umaknili iz vloge. K temu je nedvomno prispevalo tudi spremenjeno javno mnenje v Evropi in ZDA. Tudi v Račah je ljudi začelo skrbeti. Vsaj malo. Želimo pa opozoriti, da po nam dostopnih informacijah prave alternative glifosatu, ki bi bila manj škodljiva glede uporabe in proizvodnje, ni.”

i bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno v njej prisoten atrazin.”

Obstajajo pene in toplotne obdelave pod višjim pritiskom, ki uničijo plevel.

Tomaž Seliškar: “V Sloveniji, kjer večino glifosata porabijo na železnici, je to res alternativa. Drugače je pri kmetijskih površinah, kjer je to ob intenzivnem kmetijstvu neuporabno in tudi mi ne vidimo alternativ. Glifosat je od vseh sredstev, ki se uporabljajo, eden manj problematičnih.”

Kljub temu da je rakotvoren?

Tomaž Seliškar: “To ste vi rekli.”

Da. O tem govorijo raziskave. O tem je presojalo sodišče ZDA, ki je dosodilo, da mora Monsanto plačati milijonsko odškodnino obolelemu za rakom, ki je uporabljal njihovo škropivo na osnovi glifosata.

Tomaž Seliškar: “A niso razsodili, da je glifosat rakotvoren. Problematična je množična uporaba. Ta je problem povsod, kjer je dovoljeno pridelovanje gensko spremenjenih poljščin. A v Evropi se porabi bistveno manj glifosata, sploh v Sloveniji – letno naj bi šlo za 60 ton aktivne snovi.”

Boris Vezjak: “Rakotvornost glifosata je odprta dilema. Lokalni prebivalci tu smo pahnjeni v okoljevarstveno skrb in smo ekologi po svojih najboljših močeh. Nismo profesionalci. Ob tem smo tudi kritični do romantizacije. Slika ni črno-bela in ne gre nujno za borbo Davida proti Goljatu, šibke lokalne skupnosti proti močni multinacionalki. Mnogi želijo videti v glifosatu zlo, a sam ne morem trditi, da je glifosat rakotvoren. Študije obstajajo, ki podpirajo obe stališči – da je in da ni. Smiselno se mi zdi, da sledimo načelu previdnosti in preventive: da se obnašamo, kot da je rakotvoren, dokler se nedvomno ne dokaže nasprotno.”

To je načelo EU, ki v primeru glifosata ne velja.

Boris Vezjak: “A ne moremo domišljavo trditi, da je glifosat rakotvoren. Tega ne vemo. Večina slovenske okoljevarstvene stroke je na stališču, da je in da so herbicidi škodljivi. A ne želimo zapasti v širjenje in krepitve teorij zarot, kar se zgodi zelo hitro.”

Tomaž Seliškar: “V Iniciativi nimamo ambicij reševati svetovne probleme. Želimo pa z lokalnim delovanjem prispevati h globalnim spremembam. Nas bi najbolj zadevalo, če bi se glifosat tu sintetiziral. Vemo, da bo Albaugh glifosat proizvajal ne glede na situacijo v Sloveniji. V vlogi zaprošajo za proizvodnjo 150-krat več izdelkov iz glifosata, kot se jih porabi v Sloveniji, Albaugh trenutno proda na slovenski trg le okoli šest odstotkov proizvodnje. Nas v Račah zadeva predvsem proizvodnja. Poraba je drug problem, že dolgo prisoten na Dravskem polju, a se z njim ne ukvarjamo toliko – zmanjkata nam in znanje in čas.”

Je onesnaženost zaradi kmetijstva tako velik, prevelik problem?

Tomaž Seliškar: “Da, kmetijstvo je še vedno velika težava. To kažejo tudi analize kakovosti pitne vode. Pred tremi leti sem naročil analizo pitne vode iz domače pipe. Vodo zajemamo iz zajetja, kjer naj bi bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno prisoten najbolj problematičen pesticid Dravskega polja, atrazin. Skupaj z derivatom je presegal dovoljeno raven.”

Kaj ste naredili s temi rezultati?

Tomaž Seliškar: “Nanje smo opozorili, ko smo pisali Arsu. Želeli smo opozoriti na divja odlagališča, ki so lahko eden od virov. Atrazin je v Sloveniji prepovedan od leta 2004. A pripravke na njegovi osnovi se da brez težav kupiti na Madžarskem ali Hrvaškem. Tu trčimo ob problem ozaveščenosti potrošnikov. In ta problem imamo tudi pri glifosatu.”

Boris Vezjak: “Ko denimo sosedi poškropijo celo zelenico s herbicidom, ker je to najučinkoviteje, saj želijo posejati novo angleško trato. Na to opozarjajo tudi v podjetju Albaugh: naj se raje ukvarjamo s potrošniki in s kurišči, ki prispevajo k onesnaženosti zraka. V EU je nadzor nad večjimi podjetji relativno strog in tega se zavedajo. Posamezniki pa se pogostokrat do okolja obnašamo precej mačehovsko.”

Je slaba obveščenost o posledicah industrije in proizvodnje kemikalij tu že zgodovinsko problem?

Miran Rajšp: “Spomnim se, ko sem bil še majhen: gledali smo, kako so odvažali cisterne odpadkov do gramoznice, kako je marsikaj steklo iz tovarne Pinus. Pred tovarno je bil nekoč majhen ribnik. Romantično lep. Najprej so izginile ribice. Nekaj časa so bile v njem žabe, nato je zginilo vse. Prebivalcem v sosednji hiši ob tovarni so rekli, da ne smejo več uporabljati studenca za hišo. Ne, nismo bili obveščeni. A posledice so bile. Ogromno delavcev, ki so imeli službo v Pinusu, je umrlo. Ko se ozrem po ulici, so nekoč tam živeli skladiščniki, tudi kuharica v tovarni je zbolela in umrla. Neka povezava obstaja.

A v preteklosti je Pinus vedno dal denar: ko se je gradila cesta ali se je asfaltiralo cestišče. Prispevali so oni, nekaj je prispeval Petrol, občini je bilo treba dodati le še majhen del. In smo imeli novo cesto. Danes gre po njej skozi Rače ogromno tovornjakov iz gramoznice. Tudi ti onesnažujejo zrak. Koncesnina, ki jo za gramoznico dobi občina, je minimalna. Tudi letališče vpliva na kakovost zraka. Sploh se bo ta vpliv povečal, če bo prišlo do napovedane širitve. Vemo, da individualna kurišča prispevajo pomemben delež delcev PM10, a bolj strupene snovi pridejo v zrak vendarle iz sežigalnice nevarnih odpadkov. Edina merilna točka je v sosednji občini, v Miklavžu, in tam so mejne vrednosti redno prekoračene. Dolžnost občine bi morali biti skrb za lokalno prebivalstvo in njegova zaščita. A tega ni.

Pred časom smo imeli problem, ker je iz pipe tekla kalna, umazana voda. Naročeno nam je, da če se to zgodi, moramo vodo pustiti teči. Problem je, če minejo ure, noč in je voda še kar kalna.”

Kaj naredite?

Miran Rajšp: “Nič. Pustimo teči in čakamo, da bo bolje. Če smo obveščeni vnaprej, damo nekaj vode na stran. Večji problem imajo kmetje, ki morajo napojiti živino.”

Tomaž Seliškar: “Šli smo preverit k upravljavcu vodovoda, kjer so nam povedali, da je razlog, sploh poleti, da se na hitro in v velikih količinah izčrpa voda, denimo za polnjenje bazenov. Pokaže se, da smo spet glavni problem porabniki.”

Ste prepričani, da ti argumenti držijo?

Tomaž Seliškar: “Praviloma držijo. Kaj pa naj, kot da verjamemo? Zakaj bi nas upravljavec vodovoda zavajal?”

Boris Vezjak: “Rače so vse bolj obremenjen okoliš, ker se problemi nalagajo drug na drugega. Zato smo se vključili tudi v postopke gradnje tovarne Magna v Hočah. V zračni liniji je oddaljena manj kot kilometer. Ko živiš v takem okolju, se ti nehote vzbudijo sumi, da obstajajo v Sloveniji kraji, kjer okoljska preobremenjenost z onesnažili že obstaja, in se zato država, namesto da bi ta okolja sanirala, spomni, da bo tja dodala še novo, okoljsko problematično infrastrukturo. Zakaj? Ker je lokalna skupnost že tako anemična, pasivna in apatična, da je najlažje priti z umazano industrijo k njim?”

Tomaž Seliškar: “Hkrati so to gospodarsko ošibela okolja, ki so pripravljena sprejeti vse, če so obljubljena nova delovna mesta.”

Boris Vezjak: “Ta argument smo slišali tudi mi. Kmalu smo bili obtoženi, da sebično ogrožamo 20 ali 30 delovnih mest v Albaughu. Nesramni in škodljivi da smo.”

Tomaž Seliškar: “A situacija je v zadnjih treh letih boljša, sploh če primerjamo z dogodki med letoma 2007 in 2014, ko je tedanje vodstvo zanimalo le, kako čim več še iztržiti. Našim predlogom so prisluhnili. Občina ni hotela naročiti študije o obolelosti za rakom v Račah in okoliških naseljih, Albaugh je ob naših prizadevanjih na koncu raziskavo pri onkološkem inštitutu naročil. Vemo, da je Magna bistveno bolj tvegan projekt in bo večji onesnaževalec. Širše gledano, pogrešamo konsistentno in verodostojno zeleno politiko – na ravni države, a tudi na ravni civilne družbe in nevladnih organizacij. Verjamemo v argumente in dialog – tudi s podjetji, ki navsezadnje ocenijo, da je zanje dolgoročno boljše, če spoštujejo okoljske standarde.”

Miran Rajšp: “Četudi se vse okoljske organizacije in iniciative borimo na lokalni ravni s specifičnimi problemi, vidimo, da prihaja do zakonskih sprememb na slabše. Politika ne upošteva lastnih predpisov, ko pride do varovanja okolja. Redko kateri prebivalec pa se je pripravljen osebno izpostaviti in tvegati vse. Manjka pa nam tudi pravnega znanja.”

Omenili ste, da so sosedi, ki so delali v Pinusu, zboleli in umrli za rakom. Na vaši strani pišete o visoki obolelosti delavcev na šoli. Vam je kdaj žal, da niste bili bolje obveščeni že prej, da so bile prioritete v preteklosti napačne?

Miran Rajšp: “Da, žal mi je. A ni bilo zavedanja, znanja. Pinus je bil na neki način naš boter – kdo bo šel proti njemu? Kdo je sploh vedel, da so te snovi tako škodljive? Delavci so vzeli koncentrate surovin in jih raztrosili po dvoriščih. Grozno je.”

Tomaž Seliškar: “Šele pred leti smo od ravnatelja OŠ Rače, ki stoji nasproti tovarne Albaugh, izvedeli, kako visoka je obolelost za rakom med zaposlenimi. Govorimo o okoli desetkrat pogostejši pojavnosti rakavih obolenj kot v sosednjih šolah. Ko se začneš pogovarjati z lokalnimi prebivalci, je skoraj pri vsaki hiši kdo, ki je zbolel in umrl za rakom. Kot priseljenec nisem vedel, kaj s temi informacijami. Dejstvo je tudi, da so ljudje te snovi uporabljali neodgovorno.”

A proizvajalci običajno vedo, kaj proizvajajo. Direktorji redkokdaj sami uporabljajo te izdelke.

Tomaž Seliškar: “Seveda. A bil je tudi interes, da so ti izdelki splošno dostopni. Tožba v ZDA je uspela, ker je sodišče ugotovilo, da ljudi niso primerno obvestili o nevarnostih. Danes se jih bolje zavedamo. Četudi mnogi še vedno raje pogledajo stran.”

Veste, da živite v okolju, ki je zelo obremenjeno z onesnažili. Kakšnih ukrepov bi si želeli?

Miran Rajšp: “V državi imamo institucije, ki bi morale ščititi okolje in ljudi. Delati, kar počnemo mi v okoljskih iniciativah. To nam kaže, da ne opravljajo svojega dela in da je nekaj hudo narobe. Zakaj moram biti jaz tisti zoprni sosed? V Miklavžu je jasno, da je treba obremenitve zmanjšati, saj je že zdaj okolje preobremenjeno. Le tako se lahko doseže vsaj določeno izboljšanje. Na vseh področjih bi se morali tega zavedati, tudi v kmetijstvu: bolje bi bilo imeti več delavk in delavcev, morda nekoliko dražje postopke. To, da imamo onesnaženo okolje, je najslabše. Pred časom je nekdo rekel, da je rak edini, ki ubije svojega gostitelja. Vsi paraziti so bolj previdni. Ljudje smo pri našem sedanjem razvoju na neki način rak. Človeški rak, ki uničuje okolje.”

Umiriti nori razvoj

V ZDA je hišnik na šoli uporabljal škropivo na osnovi glifosata. Zbolel je za rakom. Pred dobrima dvema tednoma je sodišče razsodilo, da mu mora Monsanto, proizvajalec škropiva, plačati 289 milijonov dolarjev odškodnine. Je ta sodba odmevala v Račah?

Tomaž Seliškar: “Ne. V resnici so nas prvi za odziv poklicali novinarji.”

Boris Vezjak: “Stališče lokalne skupnosti je, da če ti kaj ne paše, spokaj. Za okoljsko problematiko tu se ni nikoli zanimala nobena politična stranka. Edini, ki je prišel lani v Rače, je bil evropski poslanec Igor Šoltes. Slišali smo še dvoumno izjavo Dejana Židana, da se bo Slovenija odpovedala rabi glifosata. A pojasnila, kaj natančno to pomeni, nismo dobili. Dva dni zatem je Slovenija glasovala, naj se glifosat v EU ohrani v rabi.”
Miran Rajšp: “Če si danes vsaj malo okoljsko zaveden, veš, da je nori razvoj treba vsaj malo umiriti. Se omejiti. Zato smo moteči za okolico. Sprašujejo me, ali želim, da se razvoj ustavi. Želim si drugačen, počasnejši, bolj zdrav razvoj. A mnogi nočejo niti pomisliti, kje bomo čez deset let.”

Vir: https://www.vecer.com/za-rakom-so-umrli-tudi-kuharica-v-podjetju-6546378


Da obljube o Framskem potoku in Polskavi ne bi splavale po vodi

14 novembra, 2017

V občinah Kidričevo in Videm so se skupaj lotili urejanja Polskave in Framskega potoka, ki pogosto poplavljata. Leto za pridobitev gradbenega dovoljenja in dve leti dela na terenu

Kakšno leto bo trajalo, da bo nared vsa dokumentacija, potrebna za začetek ureditvenih del, s katerimi naj bi povečali poplavno varnost ob potoku Polskava, ta se v Dravinjo izliva pod Dravinjskim Vrhom v občini Videm, in Framskem potoku, ki se v Polskavo steka pri Apačah v občini Kidričevo.

Na tem koncu Dravskega polja predstavljata oba potoka veliko poplavno nevarnost, na kar domačini opozarjajo že desetletja. Pripravo projektov, ki so nujni za začetek ureditvenih del, sta sosednji občini zaupali podjetju VGP Drava s Ptuja, ki se je tudi edino prijavilo na javni razpis za izbiro izvajalca projektne dokumentacije. Izbrano podjetje že skoraj 70 let deluje na področju urejanja in varstva okolja in je tesno vpeto v vodnogospodarsko dejavnost na porečju Drave, v zadnjem obdobju pa tudi na drugih območjih v Sloveniji in je specializirano za izvajanje storitev na področju vodnega gospodarstva.

Na manjše vodotoke pozabljajo

“Izdelava projektne dokumentacije nas bo skupaj z občino Videm stala blizu 100 tisoč evrov, stroške si bomo razdelili, potem pa računamo na državni denar, kar nam je v zadnjih pogovorih obljubila ministrica za okolje in prostor Irena Majcen. Dejstvo je, da v Sloveniji denarja za urejanje vodotokov in s tem za zmanjšanje poplavne nevarnosti kronično primanjkuje, potoki, še posebno manjši, so vse bolj zaraščeni, zaradi naplavin so tudi vse manj pretočni, obrežja neurejena, a če bo šlo po načrtih, bi lahko dela na obeh vodotokih končali v letu 2021,” napoveduje Anton Leskovar, župan občine Kidričevo, ki dodaja, da sta bili strugi obeh potokov v preteklosti že regulirani, vendar se poplavna varnost v zadnjih letih spet zmanjšuje in ljudje, ki živijo ob Polskavi in Framskem potoku, ob vsakem večjem dežju živijo v strahu, saj voda poplavlja njihove kleti, ceste in polja.

Kaj z vse bolj poplavno Dravinjo?

“Računamo, da bi lahko dela začeli v letu 2019, s tem bi pred poplavami rešili zdaj ogrožene gospodarske, stanovanjske in infrastrukturne objekte,” dodaja Friderik Bračič, župan občine Videm, kjer se ukvarjajo tudi s poplavno Dravinjo. Pričakujejo, da bo država po mnogih letih prepričevanj naposled spoznala, da je treba tudi to reko primerno urediti, da ne bo več ogrožala imetja ljudi. “Polskava, ki se pod obronki Haloz steka v Dravinjo, pogosto poplavlja na območju Lancove vasi in na Selih,” omenja Bračič, župan občine, ki bo čez kakšno leto v imenu obeh občin iskala izvajalca del na terenu. Ta bo moral poskrbeti za utrditev bregov obeh vodotokov, razširiti in očistiti dno in nabrežja ter izvesti vse potrebne ukrepe, s katerimi bodo povečali pretočnost Polskave in Framskega potoka. Ob tem pa morajo poskrbeti za trdnost objektov, mostov, ki so že postavljeni čez oba vodotoka. Za realizacijo načrtovanega projekta bi potrebovali 2,5 milijona evrov, s tem denarjem bi postavili tudi štiri nove mostove, saj so stari že dotrajani. Na Framskem potoku pa bo treba zgraditi novi most. Skoraj šest kilometrov je dolg odsek Polskave, ki naj bi ga uredili v prihodnjih letih, slab kilometer je Framskega potoka, ki je del načrtovanih ureditvenih del.

Kot poudarjajo strokovnjaki iz ptujskega vodnogospodarskega podjetja Drava, pa zgolj ureditev, poglobitev in razširitev obeh potokov ne bo dovolj za trajno zagotovitev poplavne varnosti. “Urediti bo treba tudi zadrževalnik Medvedce, ki tačas ne opravlja načrtovane vloge. Le z dokončno ureditvijo tega zadrževalnika bomo lahko zagotovili poplavno varnost naseljem v tem delu Dravskega polja,” poudarjata Borut Roškarin Agata Suhadolnik iz VGP Drava Ptuj. To bo skupaj z Vodnogospodarskim birojem Maribor poskrbelo za ureditev dokumentacije, ki je potrebna za pridobitev gradbenega dovoljenja, v sklopu projekta pa bodo tudi preučili stanje na terenu in izdelali novo karto poplavne nevarnosti.

Ureditev zadrževalnika Medvedce

Zadrževalnik Medvedce je tretja največja sklenjena vodna površina v panonskem delu Slovenije. Zgrajen je bil leta 1990, sprva za zadrževanje visokih voda številnih poplavnih potokov in za potrebe namakanja kmetijskih površin. Danes na pomen zadrževalnika opozarjajo ornitologi, saj je za varstvo ptic izjemnega pomena, z gospodarskega vidika pa služi kot ribogojnica. Od leta 2008 ima zadrževalnik Medvedce skupaj z okoliškimi poplavnimi gozdovi status mednarodno pomembnega območja za ptice. V zadnjih letih so začeli domačini okolico zadrževalnika, ki je poznan tudi kot Sestrško jezero, urejati. Vse več je tam sprehajalcev, a kot poudarjajo ornitologi, je to zavarovano območje, obenem pa je to vodnogospodarski objekt, ki ga bo treba, kot dodajajo strokovnjaki, v prihodnje urediti tako, da bo služil prvotnemu namenu, torej zadrževanju vode in varovanju pred poplavami.

Slavica Pičerko Peklar

Vir: https://www.vecer.com/da-obljube-o-framskem-potoku-in-polskavi-ne-bi-splavale-po-vodi-6330700