Skrbno ravnanje z naravnimi viri je nuja in ne več izbira

maj 23, 2016

Ob Dnevu Zemlje v Ljubljani je potekalo v organizaciji Društva Ekologi brez meja in organizacije Zero Waste Europe ter v partnerstvu z Mestno občino Ljubljana in podjetjem Snaga Ljubljana, redno letno srečanje organizacije Zero Waste Europe in srečanje Zero Waste mest.

Direktor organizacije Zero Waste Europe Joan Marc Simon je ob tem družabnem dogodku poudaril: “Zero Waste Europe predstavlja glas skoraj sedmih milijonov prebivalcev Evrope. Tudi iz Slovenije, saj se je v dobrem letu in pol, od kar so Ekologi brez meja postali nacionalna Zero Waste organizacija, mreži priključilo šest občin, ki se uvrščajo med najboljše v Evropi!”

POMEMBNA JE POT

Pred dobrimi petnajstimi leti so bili objavljeni prvi načrti za sežigalnico odpadkov v Kidričevem, čemur so se po robu postavili prebivalci. Združeno so jih podprle okoljske nevladne organizacije in predlagale Zero Waste kot alternativno rešitev. Leta 2005 je vlada opustila načrte glede te sežigalnice, a se je s tem odprl nov problem: sosežig odpadkov v cementnih pečeh. V letih 2010 in 2012 so Ekologi brez meja organizirali dve akciji Očistimo Slovenijo in odpadki so odločno pritegnili pozornost politike tako na nacionalni kot na lokalni ravni.

“Okoljske nevladne organizacije in civilna gibanja stojijo na prvi bojni črti, ko gre za uvajanje sprememb v odnosu do okolja in zdravja. Če bi se zgodilo Kidričevo, bi do leta 2020 imeli preko 50 % odvečnih kapacitet za sežig odpadkov. Oziroma, uspehov na področju ločenega zbiranja in recikliranja ne bi bilo, saj bi odpadke še vedno odvažali v predimenzionirano sežigalnico,” pravi Erika Oblak iz društva Ekologi brez meja.

V SREDIŠČU ZERO WASTE JE PREPREČEVANJE

Zero Waste ni zgolj preusmerjanje odpadkov od odlagališč in energetske predelave v recikliranje. Preprečevanje nastajanja odpadkov je eden ključnih elementov strategije, saj prinaša številne pozitivne učinke: lokalna delovna mesta, inovativne rešitve, povezovanje različnih deležnikov in nenazadnje velik prispevek k manjši porabi energije in zniževanju emisij toplogrednih plinov.

V četrtek je bil program dogodka zato usmerjen v razpravo o priložnostih, ki jih ti ukrepi prinašajo lokalnim skupnostim. Na treh okroglih mizah so udeleženci lahko spoznali dobre prakse o izposoji pralnih plenic ter njihovi uporabi v vrtcih, o možnostih preprečevanja odpadkov v turizmu in o tem, kako zmanjšati količine užitne hrane, ki danes konča med odpadki.

ZERO WASTE ŽE DOLGO NI VEČ UTOPIJA

V petek so udeležence srečanja pozdravili predsednik Zero Waste Europe, Rossano Ercolini, župan Mestne občine Ljubljana, Zoran Janković, ter ministrica za okolje in prostor, Irena Majcen. Ministrica je poudarila pomen in načrte vlade pri prehodu države v zeleno gospodarstvo, kjer svojo vlogo igra tudi Zero Waste. Zato si želi, da bi se za to pot odločile tudi druge občine: “Takšne strateške odločitve se zdijo ambiciozne v času, ko smo priča globalnim potrošniškim vzorcem in z njimi povezanimi naraščajočimi količinami odpadkov. A pri ravnanju z odpadki in viri lahko le ambiciozni cilji vodijo do učinkovitih rezultatov.”

Župan Zoran Janković je ob tej priložnosti povedal, da je slovenska prestolnica eno najbolj čistih mest v Evropi in prva evropska prestolnica v mreži Zero Waste, na kar je izjemno ponosen. Izpostavil je, da je Ljubljana tudi prva v Evropi po odstotku ločeno zbranih odpadkov. »Letos je Ljubljana Zelena prestolnica Evrope, kar je najvišje priznanje, ki ga mesto lahko prejme, obenem pa to pomeni obvezo, da gremo naprej po tej isti poti in da smo odgovorni predvsem do prihodnjih generacij.”

Na okrogli mizi o Zero Waste politikah na lokalni ravni so razpravljali predstavniki občin Capannori – prva evropska občina, Vrhnika – prva slovenska občina, Ljubljana – prva evropska prestolnica in Prelog – prva hrvaška občina na poti do družbe brez odpadkov.

Poseben gost srečanja je bil dr. Paul Connett, ki je na globalni ravni eden vidnejših zagovornikov Zero Waste strategije ter kot doktor okoljske kemije in toksikologije neumorni nasprotnik sežiganja odpadkov. Pot do Zero Waste je strnil v deset korakov in poudaril: “Potrebujemo spremembo in za to so potrebni ljudje!”

V popoldanskem delu je Mitja Praznik iz podjetja Snaga Ljubljana podrobneje predstavil sistem ravnanja z odpadki, ki Mestno občino Ljubljana uvršča v vrh evropskih prestolnic na tem področju. Kar ponovno dokazuje, da lahko Ljubljana ponosno nosi naziv Zelena prestolnica Evrope 2016.

VELIK POZITIVEN VPLIV RAVNANJA Z ODPADKI NA PODNEBNE SPREMEMBE

Mariel Vilella iz Zero Waste Europe je predstavila pozitivne vplive preprečevanja, ponovne uporabe in recikliranja na podnebne spremembe. Prav za ponovno uporabo in podaljševanje življenjske dobe elektronske opreme so še številne priložnosti, so poudarili v organizaciji eReuse iz Španije. Španija je namreč prva evropska država, ki je sprejela specifične cilje na področju ponovne uporabe nekaterih vrst električne in elektronske opreme. Italijansko podjetje Selene je predstavilo pilotni projekt recikliranja plastičnih ostankov, ki so stranski produkt procesa recikliranja papirja in jih je papirna industrija do sedaj bodisi odlagala ali sežigala, kar pa predstavlja visoke stroške.

V duhu Zero Waste je potekala celotna prireditev: uporabljali so se kozarci za večkratno uporabo, akreditacijske kartončke so obiskovalci prinesli s sabo, hrana je bila lokalno pridelana, kava iz pravične trgovine, viške hrane pa so prevzele humanitarne organizacije.

Vir: http://ebm.si/o/sl/component/content/article/80-novice/696-skrbno-ravnanje-z-naravnimi-viri-je-nuja-in-ne-vec-izbira

Advertisements

Kako učinkovita je pri ravnanju z odpadki vaša občina

marec 21, 2016

Nekatere občine reciklirajo praktično vse komunalne odpadke, spet druge do polovice odpadkov odložijo na odlagališča. Zaradi neenotnega sistema ravnanja z odpadki so nekatere občine bistveno bolj ekološke od drugih.

Ilirska Bistrica je ena od večjih slovenskih občin. Razprostira se čez slikovita hribovja in planote in zavzema dobršen del idilične kraške pokrajine. A pravljični videz območja so do še pred nedavnega kvarili ogromni smetnjaki za zbiranje vseh vrst komunalnih odpadkov, ki so bili že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postavljeni po bistriških vasicah. Takrat so ogromni smetnjaki dobro služili svojemu namenu; preprečevali so odlaganje smeti na divjih odlagališčih, kar je sicer precej običajna slovenska praksa.

Danes zgolj spodbujajo odlaganje vseh vrst smeti na en sam kup in s tem onemogočajo recikliranje. Ogromni smetnjaki so imeli očitne posledice: v Ilirski Bistrici se je leta 2014 odložil največji delež komunalnih odpadkov med vsemi slovenskimi občinami – kar 264 kilogramov na prebivalca oziroma več kot 57 odstotkov vseh nastalih komunalnih odpadkov. Slovensko povprečje znaša 23 odstotkov.

Po količini nastalih odpadkov Ilirska Bistrica ne izstopa: glede na delež nastalih odpadkov na prebivalca je s 461 kilogrami le nekoliko nad povprečjem slovenskih občin, ki znaša 372 kilogramov na prebivalca.

Količina nastalih komunalnih odpadkov v občini ni neposredno povezana s tem, koliko odpadkov posamezna občina odloži. V Trzinu na primer, eni najmanjših, hkrati pa gospodarsko najbolj uspešnih slovenskih občin, nastane največ komunalnih odpadkov na prebivalca med vsemi slovenskimi občinami. Močna industrijska cona pomeni več dnevnih migrantov in s tem tudi več smeti. Trzin tako proizvede kar 639 komunalnih odpadkov na prebivalca. Ne glede na to je Trzin ena od bolj ekološko ozaveščenih občin v Sloveniji: odložijo namreč borih 8 odstotkov nastalih odpadkov ali kar petkrat manj odpadkov na prebivalca kot Ilirska Bistrica.

Zakaj med občinami obstajajo take razlike? Razlog je neenoten sistem ločevanja in ravnanja z odpadki v Sloveniji. Ko smo pred dvajsetimi leti začeli spoznavati nujnosti ločevanja odpadkov, država ni naredila enotne strategije za ravnanje z odpadki. O sistemu ravnanja z odpadki v posameznih občinah so se odločala komunalna podjetja, zaradi česar imamo v Sloveniji še danes zelo različne sisteme ločevanja odpadkov. Količina odloženih odpadkov se na nacionalni ravni sicer manjša, a še vedno imamo občine, ki odložijo okoli polovico vseh nastalih odpadkov. S primerno strategijo bi lahko tudi te občine prisilili v učinkovitejše zbiranje in reciklažo komunalnih odpadkov, prav tako bi lažje vplivali na ozaveščenost prebivalstva o nujnosti ločevanja odpadkov.

Tanja Pirnat

Objavljeno 30.12.2015

Nadaljevanje na: https://podcrto.si/kako-ucinkovita-je-pri-ravnanju-z-odpadki-vasa-obcina/

Divja odlagališča z nevarnimi odpadki ogrožajo okolje, država se nanje požvižga

Inšpekcijske službe so do danes očistile le okoli 40 odstotkov najnevarnejših divjih odlagališč v Sloveniji, ki so jih med leti 2010 in 2012 popisali Ekologi brez meja. Ostala še naprej ogrožajo okolje in zdravje ljudi.

Jama pri križu ob cesti na Rigelj (št. 2818), približno pet kilometrov severovzhodno od Kočevja, ni ravno paša za oči. V jami leži med 500 in 1000 kubičnih metrov najrazličnejših odpadkov: odpadnih gum, trupel živali, komunalnih odpadkov, celo salonitnih plošč. Odpadki se v jamo nalagajo že od dvajset do trideset let. Da je bilo brezno namenjeno dolgotrajnejšemu in načrtnemu  odlaganju odpadkov v naravo, priča betonski prag, ki omogoča dovoz do roba brezna.

Takšno odlaganje odpadkov je seveda nezakonito. Še bolj skrb vzbujajoča pa je nevarnost, ki jo jama predstavlja za naravo, pa tudi zdravje ljudi. Skozi ilovico na dnu jame je preniknila  voda. Zato se nevarne snovi iz odpadkov že spirajo v podzemlje Kočevskega roga in ogrožajo pitno vodo.

Odlagališče so Ekologi brez meja kartirali že leta 2010, a pristojne službe ga do danes še niso očistile – le omejile so dostop do jame. Strošek sanacije po ocenah Tine Kotnik z Zavoda za gozdove Slovenije Kočevje presega 100.000 evrov. Glavni razlog, da jama ni bila očiščena, je po njenih besedah nezainteresiranost državne inšpekcije, ki nosi del odgovornosti za čiščenje brezna.

Jama pri križu ni edini primer. Večina najnevarnejših nezakonitih odlagališč odpadkov v Sloveniji, ki jih je v zadnjih letih popisala nevladna organizacija Ekologi brez meja s prostovoljci, do danes bodisi niso očiščena v celoti bodisi se odpadki na njih ponovno nabirajo. Glavni razlog za to je predvsem slaba odzivnost državnega inšpektorata za okolje, pomanjkanje sodelovanja med državnimi in občinskimi inšpekcijami ter visoki stroški čiščenja odlagališč. Obenem nič ne kaže, da se bo inšpekcija za okolje v prihodnosti težav lotila resneje.

Tanja Pirnat

Objavljeno 28.12.2015

Nadaljevanje na: https://podcrto.si/divja-odlagalisca-z-nevarnimi-odpadki-ogrozajo-okolje-drzava-se-nanje-pozvizga/

Ministrstvo za okolje in prostor brez načrtov za sanacijo nevarnih divjih odlagališč

Ministrica ne zna povedati, kdaj in kako bodo sanirali okoli 80 divjih odlagališč odpadkov, ki po ocenah Ekologov brez meja najbolj ogrožajo okolje in zdravje ljudi.

V jami pri Križu blizu Kočevja se že desetletja nalagajo nevarni odpadki: pnevmatike, salonitne plošče, komunalni odpadki, celo trupla živali. Posledice na okolje so že vidne. Poplavljena ilovica na dnu jame nakazuje, da se v podzemlje Kočevskega roga spirajo nevarne snovi. Zaradi bližine pitne vode lahko kmalu pride do katastrofe.

Sanacija nevarnih divjih odlagališč odpadkov je nujna. Odlagališča mnogokrat predstavljajo direktno ali potencialno grožnjo za okolje in zdravje ljudi, v najslabšem primeru pa kvarijo izgled in spodbujajo nadaljnjo prakso odlaganja smeti v naravi. K sreči je takšnega odlaganja vedno manj: večina divjih odlagališč je posledica odlaganja v preteklih desetletjih in neobstoječega sistema za ravnanje z odpadki.

Večina najnevarnejših nelegalnih odlagališč odpadkov še danes ostaja neočiščenih. Pri podcrto.si smo preverili trenutno stanje 133 odlagališč, ki jih je ekološko društvo Ekologi brez meja označilo za še posebej zaskrbljujoča. Po naših ugotovitvah jih je bilo v petih letih očiščenih zgolj nekaj več kot 40 odstotkov. Okoli 80 odlagališč tako ostaja neočiščenih.

Razloga za neočiščena nevarna odlagališča sta predvsem dva: slabo delo državnega inšpektorata in neobstoj državnega registra divjih odlagališč, ki bi pokazal realno stanje na terenu. Za oboje je pristojno okoljsko ministrstvo. Ministrico Ireno Majcen smo zato zaprosili za pojasnila, kako bodo izboljšali delovanje inšpektorata in vzpostavili register.

Iz odgovorov ministrice lahko sklepamo, da se ta ne zaveda slabega dela državnega inšpektorata. Prav tako ne zna natančno pojasniti, s kakšnimi ukrepi bo izboljšala učinkovitost tega nadzornega organa. Glede registra divjih odlagališč pa pojasnjuje, da trenutno šele pripravljajo metodologijo za popisovanje odlagališč.

Tanja Pirnat

Objavljeno 28.1.2016

Nadaljevanje na: https://podcrto.si/ministrstvo-za-okolje-brez-nacrtov-za-sanacijo-nevarnih-divjih-odlagalisc/

Napotilo:
https://podcrto.si/
Register divjih odlagališč: http://register.ocistimo.si/RegisterDivjihOdlagalisc/


MRBT – zdravju in okolju najprijaznejši način predelave ostankov odpadkov

junij 17, 2013

To kaže aprila 2013 objavljena raziskava, ki ugotavlja, kateri način ravnanja z ostanki mešanih odpadkov lahko najbolj zniža negativne vplive na okolje in zdravje ljudi. Avtorji raziskave prihajajo iz ZDA in EU ter že vrsto let strokovno delujejo na področju raziskovanja okoljskih vplivov različnih pristopov ravnanja z odpadki ter strategij, ki so usmerjene v višanje stopenj pridobivanja materialov iz odpadkov.

Kadar govorimo o okoljskih vprašanjih in ekologiji, o ZDA večinoma razmišljamo kot o državi, ki se nikoli ni želela pridružiti kjotskemu protokolu o zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, skratka kot o državi, kjer skrb za okolje ni ravno prioriteta. Ob tem je lahko pozabiti na dejstvo, da danes na nacionalnem nivoju reciklirajo in kompostirajo 33 % komunalnih odpadkov, kar je približno toliko kot v Sloveniji. In kot pri nas, tudi pri njih obstajajo skupnosti, ki dosegajo najvišje deleže recikliranja na globalnem nivoju. A med nami in njimi so tudi bistvene razlike. V Sloveniji smo se z ločenim zbiranjem in recikliranjem komunalnih odpadkov pričeli načrtno ukvarjati šele s pripravami na vstop države v EU, saj evropska zakonodaja določa obvezne deleže recikliranja za določene odpadkovne tokove. Po drugi strani pa v ZDA na nacionalnem nivoju ni zakonodaje, ki bi recikliranje opredeljevala kot obvezo in so se tiste skupnosti v ZDA, ki danes dosegajo rekordne deleže recikliranja, za to pot odločile na osnovi njihove ekološke osveščenosti. In mogoče je prav tu smiselno iskati odgovor, zakaj v ZDA najdemo več skupnosti, ki so sprejele in udejanjajo Zero Waste strategijo, kot jih lahko najdemo v EU, medtem ko se v Sloveniji zanjo ni eksplicitno opredelila še nobena.

Slovenija je na tretjem mestu v EU po stopnji recikliranja komunalnih odpadkov (35 %), a vendar še krepko zaostajamo za nekaterimi skupnostmi iz ZDA, kot sta San Francisco (8,4 milijona prebivalcev) s 75 % recikliranjem in Seattle (635.000 prebivalcev) z med 55 % in 71 % recikliranjem, pri čemer si obe skupnosti v naslednjih letih prizadevata doseči 90 % delež. Dunaj (1,7 milijona prebivalcev), ki dosega stopnje recikliranja med 30 – 35 %, za Slovenijo po mnenju nekaterih postaja vzor ravnanja s komunalnimi odpadki, čeprav lahko doma najdemo občine, ki se z ramo ob rami merijo s tistimi iz San Francisca in Seattla. In še v nečem pomembnem se ločimo od primerov dobre prakse v ZDA. Tam v zbiranje podatkov o odpadkih, analiziranje sistemov ravnanja z njimi ter izboljšave, vlagajo veliko več časa in denarja kot pri nas, kjer tega, razen v minimalnem obsegu zahtev zakonodaje, praktično ne počnemo.

V uvodu omenjena raziskava z naslovom »Kaj je najboljša možnost odstranjevanja mešanih ostankov odpadkov na poti do Zero Waste?« (dostop do poročila v originalu) se je osredotočila na ostanke odpadkov v mestu Seattle. Spomnimo se: tam do 71 % ostankov odpadkov ločeno zberejo ali kompostirajo na izvoru. Ostanke odpadkov so skrbno analizirali in ta analiza je služila kot izhodišče nadaljnje raziskave petih najpogostejših načinov ravnanja z njimi:

  • odlaganje na odlagališčih s pridobivanjem energije z dvema različnima predpostavkama in sicer (1) z 80 % in (2) s 40 % deležem zajetega odlagališčnega plina,
  • (3) sežiganje s pridobivanjem energije (WTE),
  • mehansko biološka obdelava z odlaganjem brez zajema odlagališčnega plina (MRBT) z dvema različnima predpostavkama in sicer (4) z visokim in (5) nizkim deležem izločanja reciklažnih materialov.

S pomočjo kalkulatorja za merjenje okoljskih koristi (MEBCalc) so za vsak scenarij ocenili sedem indikatorjev vpliva na okolje in zdravje ljudi: podnebne spremembe, zakisanje, evtrofikacija, bolezni dihal, nerakave bolezni, rakave bolezni ter ekotoksičnost. Rezultati so pokazali, da je MRBT – tako z visokim kot z nizkim deležem izločanja reciklažnih materialov – način odstranjevanja odpadkov z najnižjim monetiziranim vplivom na okolje in zdravje ljudi, pri čemer nobeden od načinov ravnanja z ostanki odpadkov ni brez negativnih vplivov v vsaj enem od merjenih indikatorjev.

Ker pa so ocene o tem, ali je pomembneje znižati emisije toplogrednih plinov, ali tveganja za nastanek rakavih obolenj, odvisne od presoje in osebnih prepričanj posameznika ali skupnosti, se je v okoljski ekonomiki za standardiziran pristop ocenjevanja uveljavila metoda monetizacije, ki v enoten kazalnik povzema različne vplive različnih dejavnosti na okolje.

Scenarij MRBT ima negativen monetiziran rezultat kar pomeni, da prinaša neto okoljske koristi v višini med 7 in 13 dolarji na tono ostankov odpadkov. To pa pomeni, da je manjše onesnaževanje okolja in prihranek energije preko dodatnega izločanja reciklažnih materialov in njihovega vračanja v proizvodnjo – ter s tem nadomeščanje materialov iz naravnih virov – več kot izravnalo negativne vplive MRBT na okolje.

Po drugi strani pa ima sežig s pridobivanjem energije (WTE) pozitiven monetiziran rezultat, ki kaže na to, da povzroča neto okoljske stroške. Četudi ustvarijo koristi za okolje preko proizvedene energije, pa so skupni negativni vplivi na okolje večji od koristi tako pridobljene energije in znašajo 4 dolarje za skupnost, ki večino (do 71 %) svojih odpadkov reciklira in kompostira.

Avtorji raziskave poudarjajo, da MRBT prinaša še vrsto dodatnih koristi, ki pa jih je težko kvantificirati:

  • Prožnost glede vhodnih količin odpadkov: V primerjavi z WTE je MRBT bistveno bolj prilagodljiv. Če gre pri sežigalnicah za naprave, ki za nemoteno delovanje potrebujejo stalen dotok vnaprej določenih količin odpadkov, pa lahko MRBT ob zmanjšanju količine odpadkov preprosto prilagodimo oz. preusmerimo. Ko lokalne skupnosti preko preprečevanja nastajanja in ločenega zbiranja na izvoru znižajo količine ostankov odpadkov, se v WTE napravah pojavijo proste kapacitete in zato z recikliranjem in kompostiranjem tekmujejo za odpadke. Pri MRBT pa lahko iste naprave uporabimo npr. za razvrščanje različnih bioloških odpadkov in s tem zagotovimo pridobivanje visoko kvalitetnega komposta. Zato MRBT za razliko od WTE nima negativnega vpliva na prizadevanja po večjih deležih recikliranja in kompostiranja, ampak ga celo podpira.
  • Prožnost glede investicije: Naprave, potrebne za MRBT, so bistveno cenejše od WTE naprav in njihove kapacitete lahko preprosto prilagodimo velikosti lokalne skupnosti. Zaradi velikosti investicije in vplivov na okolje, so postopki pridobivanja dovoljenj in sama gradnja WTE naprav, bistveno daljši od gradnje naprav za MRBT. To pomeni, da lokalne skupnosti s slednjimi lahko hitreje znižajo količine in negativne vplive ravnanja z ostanki odpadkov, hkrati pa jim omogoča, da z njimi upravljajo na lokalni ravni, ter tako najbolje izpolnjujejo načelo bližine in zagotavljajo svojo samostojnost.
  • Prožnost za prihodnost: V WTE napravah ostanke odpadkov spremenimo v pepel, s čimer izgubimo možnost nadaljnje analize tega, kar se v njih nahaja. S tem pa onemogočimo možnost snovanja strategij pristopa do proizvajalcev, da bi našli skupno rešitev, kako te odpadke preusmeriti iz odstranjevanja. Šele ko so ostanki odpadkov razvrščeni in jasno opredeljeni, lahko znane proizvajalce spodbudimo k skupnemu uresničevanju zastavljenih ciljev na področjih preventive, recikliranja in kompostiranja.

Zaradi vseh teh razlogov avtorji menijo, da WTE naprave niso in ne morejo biti most do doseganja Zero Waste ciljev, kot to pogosto trdijo njihovi zagovorniki. Na osnovi študije lahko sklepamo, da MRBT ni zgolj okolju in zdravju ljudi najprijaznejši način odstranjevanja mešanih ostankov odpadkov, pač pa zagotavlja najboljše dolgoročno strateško orodje, ki lokalne skupnosti tudi podpira na njihovi poti do Zero Waste.

Več informacij lahko najdete na:

Erika Oblak

Vir: http://ebm.si/o/sl/novice/438-mrbt-zdravju-in-okolju-najprijaznejsi-nacin-predelave-ostankov-odpadkov