Odpadne gume: Bo nastale stroške plačal Albin Brencl ali državljani?

december 14, 2018

Saga glede odpadnih gum v gramozni jami v Lovrencu na Dravskem polju traja že 12 let. Podjetje Albin Promotion iz Majšperka je takrat začelo zbirati odpadne gume. Ker se jih je nabralo preveč, je Evropska komisija zahtevala odvoz. Dobre 3 milijone evrov stroškov je za zdaj poravnala država, vendar pa Inšpektorat za okolje vztraja, da mora to plačati onesnaževalec.

Inšpektorat za okolje in prostor je preko izbranih izvajalcev doslej iz gramozne jame v Lovrencu na Dravskem polju odstranil že dobrih 38.000 ton odpadnih gum, ki jih je tam skladiščilo podjetje Albin Promotion iz Majšperka. Sanacijo okoljsko ogroženega območja je državi, potem ko tega ni storilo podjetje samo, naložila Evropska komisija. Kot so pojasnili na Ministrstvu za okolje in prostor, so Evropsko komisijo obvestili o tem, da so izvedli za letos načrtovan odvoz in oddajo v predelavo izrabljenih gum iz omenjene gramozne jame.

Na razpisu izbrani izvajalec iz­vršbe, ki ga je inšpektorat izbral v začetku letošnjega leta, je dela zak­ljučil konec oktobra. V predelavo je odpeljal dobrih 8.000 ton izrabljenih gum, kar je celo nekoliko več, kot je bilo predvideno letos. Skupaj so tako doslej odstranili že 38.211 ton odpa­dnih gum.

Ker lastnik ni odstranil gum, je to storil inšpektorat

Podjetje Albin Promotion v lasti Albina Brencla je v gramozno jamo pred leti odložilo več tisoč ton od­padnih avtomobilskih gum. Po tem, ko je bilo leta 2012 razveljavljeno gradbeno dovoljenje, izteklo pa se je tudi okoljevarstveno dovoljenje za predelavo izrabljenih avtomobil­skih gum, je Inšpektorat za okolje in prostor podjetju odredil odstranitev gum. Od podjetja so zahtevali, da iz gramozne jame odstrani vse gume, odpadke iz mehanske obdelave komunalnih odpadkov in odpadne gume iz postopka vulkanizacije. Pod­jetje bi moralo odstranjene izrablje­ne gume oddati oziroma prepustiti zbiralcu odpadkov, jih oddati izva­jalcu obdelave odpadkov ali prodati trgovcu odpadkov.

Ker svojih obveznosti niso izpolni­li, se je inšpektorat leta 2013 sanacije lotil tako, da je z nekaj javnimi razpisi izbral izvajalce, ki so odpadne gume odstranjevali z lokacije ter jih predali v predelavo, večinoma v tujino. Izra­bljene gume so bile oddane izvajal­cem obdelave odpadkov iz Hrvaške, Slovenije, Madžarske, v manjši meri pa tudi Slovaške ter Bosne in Herce­govine.

Do leta 2016 so odstranili nekaj več kot 2.000 ton gum, do sredine novembra 2017 še dodatnih 28.000 ton, preostalih 8.000 ton celih in zmletih izrabljenih gum, ki niso bile prekrite z gramozom, pa je izvajalec odstranil letos.

Skupaj je država doslej za ome­njena dela odštela že okoli tri mili­jone evrov, pri čemer jih namerava izterjati od podjetja Albin Promo­tion. Vendar doslej veliko uspeha niso imeli, saj jim je od družbe, ki je že nekaj časa v postopku prisilne poravnave in z blokiranimi računi, doslej uspelo izterjati le nekaj več kot 27.000 evrov.

Ker naj bi bilo na tem območju skupaj okoli 44.000 ton odpadnih gum, dejansko pa so med deli ugotovili, da je količina gum in drugih odpadkov še večja, bo država v skla­du z razpoložljivimi sredstvi nadalje­vala odstranjevanje in dokončno sanacijo gramoznice, o uresničitvi zastavljenih ciljev pa bo tudi redno poročala Evropski komisiji. Popolno izpraznitev gramoznice sicer načr­tujejo v letu 2020. V zvezi s to zade­vo Slovenija sicer ni dobila nobene denarne kazni, sodba Sodišča EU je ugotovitvena in državi nalaga izpol­njevanje obveznosti iz sodbe, zato bo po mnenju inšpektorata Sloveni­ja naredila vse, da v gramozni jami dokončala sanacijo.

Brencl napovedal vojno inšpektoratu

Lastnik podjetja Albin Promotion Albin Brencl seje na pojasnila Inšpektorata za okolje že odzval. Pravi, da so te informacije enostranske, da ministrstvo zavaja in širi neresnice, zato napoveduje, da se bo za svojo pravico boril. Prepričan je, da odvoza ni treba poravnati njemu in da mu Inšpektorat za okolje dolguje odškodnino.

»Evropska komisija, ki se je vmešala zaradi pritiskov Civilne iniciative, je ugotovila, da so mi izdali napačno dovoljenje. V obrazložitev so pojasnili, daje dovoljenje izdal nepristojen organ. Ko so napako ugotovili, so dovoljenje odpravili, kar pomeni, da dovoljenja sploh nikoli nismo imeli,« ogorčeno razlaga Brencl. Zanj seje upravna vojna začela že pred 12 leti, zdaj pa, kot pravi, ima tega dovolj. Odločbo in torej »napačno« dovoljenje je podjetju izdal Inšpektorat za okolje in kot pravi Albin Brencl, tako napako inšpektorata obsoja tudi Evropska komisija. »Dovoljenje točno definira s kakšnimi materiali se mora graditi in koliko gum se mora predelati, zato gume niso moja last, ampak last tistega, kije projekt potrdil in izdal dovoljenje,« je še prepričan.

Brencl nadalje pojasnjuje, da se je odzval takoj po prejeti odločbi, a je bil ustavljen. Najprej je želel cele gume izvažati v Afriko, vendar je inšpektorat skupaj s policijo ta projekt preprečil, enako se je zgodilo, ko je želel mlete gume izvoziti na Madagaskar. »Ko so me popolnoma onemogočili, so izvedli javni razpis pod pogoji, ki jih nismo bili sposobni izpolniti. Gramoznico smo zato zapustili zaradi izgube dovoljenja,« še pojasnjuje. Albin Brencl zato ne skriva prepričanja, da želi ministrstvo svojo napako skriti. Prepričan je namreč, da so oni odgovorni za nastalo situacijo. »Ker se tega zavedajo, željo napako skriti in okriviti mene. To lahko dosežejo tako, da družbo spravijo v stečaj. Ker to vem, se borim že 12 let, da ohranim podjetje in s tem pravico do odškodnine,« še dodaja. Če bo ustavno sodišče presodilo, da nimam pravice do odškodnine, se bom obrnil na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourg.

Vida Božičko

Vir: https://www.tednik.si/tednik/13614-opadne-gume-bo-nastale-stroske-placal-albin-brencl-ali-drzavljani

Advertisements

V Saubermacherjevem centru letos sprejeli 26.500 ton nevarnih odpadkov

december 13, 2018

Podjetje Saubermacher Slovenija je v kompleksu tovarne Talum v Kidričevem leta 2016 odprlo novozgrajeni center za ravnanje z nevarnimi odpadki. Kapaciteta centra je 51.000 ton, za takšne količine imajo pridobljena tudi dovoljenja. V prvem letu delovanja (2016) so v centru po podatkih Agencije RS za okolje (ARSO) prevzeli 12.800, lani 24.200, letos pa že 26.500 ton nevarnih odpadkov.

Kategorija odpadkov se z razlogom imenuje nevarni, zato je treba z njimi ravnati kar se da previdno in natančno. Spomnimo se samo razsežnosti lanskega požara v vrhniškem Kemisu. Zaradi gorenja vnetljivih snovi je bilo gašenje izjemno obsežno, prišlo je tudi do onesnaženja okolja. V bližnjem potoku Tojnica je poginil ves živež. Bi se lahko kaj podobnega zgodilo v Kidričevem?

Tveganje seveda obstaja, a v podjetju pravijo, da ga obvladujejo. „Zaradi svoje tehnične opremljenosti predstavlja lokacija v Kidričevem trenutno najsodobnejši visokotehnološki center za trdne in tekoče nevarne odpadne snovi v Sloveniji in je v takšni obliki edinstven. Poleg tega uporablja podjetje kadrovsko in tehnično infrastrukturo upravljavca tovarne aluminija, kot sta na primer njihova gasilska in varnostna služba. Skladno s požarnovarnostnimi ukrepi je objekt razdeljen na požarne in dimne sektorje, z ustrezno certificiranimi požarno odpornimi gradbenimi elementi – zaradi preprečitve širjenja požara iz obravnavanega dela v drug del objekta ter varne evakuacije zaposlenih. Prav tako so vgrajeni zahtevani sistemi aktivne požarne zaščite,« so pojasnili v podjetju Saubermacher Slovenija.

Požara ni bilo, a to ne pomeni, da ni zagorelo …

Povprašali smo, koliko požarov oziroma vnetja materiala in razlitij nevarnih snovi so morebiti zabeležili v dveh letih in pol, odkar poslujejo v novozgrajenem centru. „Glede na vse zgoraj navedene ukrepe protipožarne varnosti in zaščite lahko sklepate, da smo pred tovrstnimi situacijami dobro zaščiteni. Večjih požarov in razlitij nismo beležili,“ pravijo v podjetju. V oči zbode podatek, da niso beležili večjih požarov. Ali morebiti manjše so? Zato smo o tem zastavili še dodatno vprašanje in prejeli odgovor: „Ni bilo dogodka, ki bi se štel kot razlitje ali požar.“ Tudi pri tem odgovoru se poraja rahel dvom: kaj se šteje kot požar? Vsak plamen, ki zagori, še najbrž ni požar … Zato je moč sklepati, da so se v obratu z ognjem že srečali.

Izvoz v Avstrijo in Nemčijo, sežig v Račah in Anhovem

Saubermacher Slovenija v Kidri­čevem skladišči in obdeluje nevarne odpadke, ki nastanejo v industriji in gospodinjstvih. „Nevarne snovi, kot so kisline, fužine, olja, odpadki iz delavnic, mulji pri odstranjevanju barv in lakov, pa tudi onesnažena zemlja, se na približno 8.100 m2 skla­diščijo, obdelujejo in pripravljajo za odstranitev v tujini in delno obnovijo za ponovno uporabo. Za delovanje področja zbiranja in obdelave ne­varnih odpadkov je treba odpadke pravočasno obdelati in pripraviti na končno odstranjevanje v tujini. Ne­varni odpadki iz Slovenije se v naj­večji meri izvažajo v druge države EU, predvsem v Avstrijo in Nemčijo. Rešitve za odstranitev slednjih v Slo­veniji namreč skorajda ni. V Sloveniji imamo dve napravi, ki prevzemata omejene količine nevarnih odpad­kov v sežig. To sta Albaugh Rače in Salonit Anhovo.”

V Kidričevem od lani sprejemajo tudi odpadke, ki so jih poprej v Ke­misu. „Ko je v podjetju Kemis lansko leto izbruhnil požar, smo seveda zaznali povečano povpraševanje povzročiteljev odpadkov. Je pa res, da podjetje Saubermacher Slovenija ne more in ni mogel preko noči na­domestiti teh količin, saj je bilo treba skleniti ustrezne dogovore s prevze­mniki, nato pa pridobiti še potrebna dovoljenja, kar traja nekaj časa.”

Lani v Sloveniji pridelali 133.000 ton nevarnih odpadkov in jih 35.000 ton uvozili

V Sloveni je v 2017 nastalo približno 133.000 ton nevarnih odpadkov, od tega 75% v proizvodnji, 22% v storitvenih dejavnostih in 4% v gospodinjstvih. V okviru proizvodnih dejavnosti je največ nevarnih odpadkov nastalo v proizvodnji kovin (približno 27.000 ton) ter v proizvodnji farmacevtskih surovin in preparatov (skoraj 19.800 ton).

Količina nevarnih odpadkov, ki nastanejo v Slovenji, se povečuje. V letu 2017 jih je količinsko nastalo za 32% več kot v 2007. Skoraj 35.000 ton nevarnih odpadkov je Slovenja v 2017 tudi uvozila (za predelavo), 58.000 ton nevarnih odpadkov pa je v tem letu izvozila v druge države članice EU. Vir: SURS

Vir: https://www.tednik.si/gospodarstvo/13577-kidricevo-v-saubermacherjevem-centru-letos-sprejeli-26500-ton-nevarnih-odpadkov

Mojca Zemljarič


Odvoz odpadnih gum je (pre)počasen, menijo domačini

december 10, 2018

V gramoznico sredi Dravskega polja je podjetje iz Majšperka v preteklosti pripeljalo blizu 44 tisoč ton odpadnih gum. Z napovedano sanacijo potem ni bilo nič, zato se je odstranjevanja gum lotila država.

Slovenija je Evropsko komisijo obvestila o tem, da je izvedla za letos načrtovana odvoz in oddajo v predelavo izrabljenih gum iz gramozne jame v Lovrencu na Dravskem polju. Izvajalec izvršbe, ki ga je z javnim razpisom v začetku tega leta izbral Inšpektorat RS za okolje in prostor (IRSOP), je dela zaključil konec oktobra, potem ko je v predelavo odpeljal dobrih osem tisoč ton izrabljenih gum. To je celo nekoliko več, kot je bilo predvideno za odvoz in oddajo v predelavo v tem letu. Tako je bilo do sedaj iz jame odstranjenih že dobrih 38 tisoč ton izrabljenih gum.

Sanacija je v rokah države

Podjetje Albin Promotion iz Majšperka je v gramoznico sredi Dravskega polja pred desetletjem odložilo več tisoč ton izrabljenih avtomobilskih gum z namenom, da jih predela, a se to ni nikoli zgodilo. Leta 2012 je bilo namreč razveljavljeno gradbeno dovoljenje, izteklo se je tudi okoljevarstveno dovoljenje za prede­lavo izrabljenih avtomobilskih gum. IRSOP je podjetju odredil odstranitev teh gum. “Od podjetja Albin Promotion, d.o.o., je pristojni inšpektorat zahteval, da iz gramozne jame odstrani vse izrabljene gume, odpadke iz mehanske obdelave komunalnih odpadkov in odpadne gume iz postopka vulkanizacije. Podjetje bi moralo odstranjene izrabljene gume oddati ali prepustiti zbiralcu odpadkov, oddati izvajalcu obdelave odpadkov ali prodati trgovcu odpadkov,” sporočajo z ministrstva za okolje in prostor.

Dodajajo, da Albin Promotion, d.o.o., svojih obveznosti ni izvršil, zato je IRSOP pred petimi leti začel izvršbo po drugi osebi. “Z nekaj javnimi razpisi je izbral izvajalce, ki so odpadne gume odstranili z lokacije in jih predali v predelavo, večinoma v tujino. Do leta 2016 so odstranili malo več kot dva tisoč ton izrabljenih gum, do sredine novembra 2017 še dodatnih 28 tisoč ton, preostalih osem tisoč ton celih in zmletih izrabljenih gum, ki niso bile prekrite z gramozom, pa je izvajalec izvršbe odstranil letos. Ker naj bi bilo na tem območju okoli 44 tisoč ton odpadnih gum, bo država v skladu z razpoložljivimi sredstvi nadaljevala odstranjevanje gum in dokončno sanacijo gramoznice ter o uresničevanju zastavljenih ciljev redno poročala Evropski komisiji,” napovedujejo v okoljskem ministrstvu.

Gramoznice spreminjajo v zelene oaze

Anton Leskovar, župan občine Kidričevo: “Mi smo seveda veseli, da sanacija te gramoznice, polne odpadnih gum, v Lovrencu na Dravskem polju poteka, vendar menimo, da bi lahko šlo tudi hitreje. Odvoz vodita država in pristojni inšpektorat, tako da kot občina nismo vključeni v sanacijo. Smo pa upali, da bodo gume odstranili do napovedanih ureditvenih del na potoku Polskava, ki naj bi kmalu stekla, saj bi lahko tisto zemljo iz potoka v tem primeru prepeljali v to gramoznico in tako poskrbeli za dokončno ureditev in ozelenitev območja gramoznice, ki leži na občinski zemlji. Ker je zdaj v gramoznici po nekaterih podatkih še kakih šest tisoč ton gum, letos pa so jih odpeljali osem tisoč ton, se zdi, da bi lahko bila sanacija končana že v prihodnjem letu, kar bi nas zelo razveselilo.”

Leskovar še dodaja, da si v občini prizadevajo nekoč ekološko obremenjene gramoznice, po vzoru iz tujine, preurediti v zelene oaze. V preteklosti so eno od gramoznic že sanirali in uredili v tako imenovano učilnico na prostem, tista v Pleterju pa postaja rekreacijsko-turistični center Kidričevega z okolico. “Zdaj, ko v Kidričevem že dlje časa deluje zbirni center, kamor lahko naši ljudje pripeljejo vse odpadke s svojih dvorišč, je popolnoma nerazumljivo obremenjevanje narave z nevestnim odlaganjem,” sklene kidričevski župan.

Krajani ocenjujejo in sprašujejo

Slavko Krajnc, domačin iz Lovrenca na Dravskem polju: “Na našem območju je bilo v preteklosti več gramoznic, iz katerih so ljudje odvažali gramoz, obenem pa v jame vozili odpadke. Občina se je odločila za prepotrebno sanacijo teh in vsaj dva primera sanacije kažeta, da je to mogoče. Verjamem, da bo čez leta tudi ta naša gramoznica ozelenjena, je pa res, da se nam domačinom zdi, da odvoz odpadnih gum poteka prepočasi. Tudi ne vemo, kakšna bo dokončna ureditev te gramoznice. Jo bodo zapolnili z zemljo? Vsekakor bom tudi kot občinski svetnik v imenu svojih sokrajanov občinsko vodstvo povprašal, kaj bo sledilo odvozu in kaj bomo naredili s to jamo, ko v njej več ne bo gum. Prepričan pa sem, da bi domačini najraje videli, da bi območje ozelenili.”

Slavica Pičerko Peklar

Vir: https://www.vecer.com/odvoz-odpadnih-gum-je-pre-pocasen-menijo-domacini-6625981

Iz gramozne jame podjetja Albin Promotion odstranili 38 tisoč ton gum

Inšpektorat za okolje najel različne izvajalce

Inšpektorat za okolje in prostor je prek izbranih izvajalcev do zdaj iz gramozne jame v Lovrencu na Dravskem polju odstranil že dobrih 38.000 ton odpadnih gum, ki jih je tam skladiščilo podjetje Albin Promotion iz Majšperka. Sanacijo okoljsko ogroženega območja je državi, potem ko tega ni storilo podjetje samo, naložila Evropska komisija.

Kot so pojasnili na ministrstvu za okolje in prostor, so Evropsko komisijo obvestili o tem, da so izvedli za letos načrtovan odvoz in oddajo v predelavo izrabljenih gum iz omenjene gramozne jame. Na razpisu izbrani izvajalec izvršbe, ki ga je inšpektorat izbral na začetku letošnjega leta, je dela končal konec oktobra. V predelavo je odpeljal dobrih 8.000 ton izrabljenih gum, kar je celo nekoliko več, kot je bilo predvideno letos. Skupaj so tako do zdaj odstranili že 38.211 ton odpadnih gum.

Podjetje Albin Promotion v lasti Albina Brencla je v gramozno jamo pred leti odložilo več tisoč ton odpadnih avtomobilskih gum. Po tem, ko je bilo leta 2012 razveljavljeno gradbeno dovoljenje, izteklo pa se je tudi okoljevarstveno dovoljenje za predelavo izrabljenih avtomobilskih gum, je inšpektorat za okolje in prostor podjetju odredil odstranitev gum.

Podjetje Albin Promotion ni izpeljalo sanacije

Od podjetja so zahtevali, da iz gramozne jame odstrani vse gume, odpadke iz mehanske obdelave komunalnih odpadkov in odpadne gume iz postopka vulkanizacije. Podjetje bi moralo odstranjene izrabljene gume oddati oziroma prepustiti zbiralcu odpadkov, jih oddati izvajalcu obdelave odpadkov ali prodati trgovcu odpadkov.

Ker svojih obveznosti niso izpolnili, se je inšpektorat leta 2013 sanacije lotil tako, da je z nekaj javnimi razpisi izbral izvajalce, ki so odpadne gume odstranjevali z lokacije in jih predali v predelavo, večinoma v tujino. Do leta 2016 so odstranili nekaj več kot 2.000 ton gum, do sredine novembra 2017 še dodatnih 28.000 ton, preostalih 8.000 ton celih in zmletih izrabljenih gum, ki niso bile prekrite z gramozom, pa je izvajalec odstranil letos.

Odpadnih gum še več, kot so predvidevali

Skupaj je država do zdaj za omenjena dela odštela že okoli tri milijone evrov, pri čemer jih namerava izterjati od podjetja Albin Promotion. Vendar do zdaj veliko uspeha niso imeli, saj jim je od družbe, ki je že nekaj časa v postopku prisilne poravnave in z blokiranimi računi, do zdaj uspelo izterjati le nekaj več kot 27.000 evrov.

Ker naj bi bilo na tem območju skupaj okoli 44.000 ton odpadnih gum, dejansko pa so med deli ugotovili, da je količina gum in drugih odpadkov še večja, bo država v skladu z razpoložljivimi sredstvi nadaljevala odstranjevanje in dokončno sanacijo gramoznice, o uresničitvi zastavljenih ciljev pa bo tudi redno poročala Evropski komisiji. Popolno izpraznitev gramoznice sicer načrtujejo v letu 2020.

L. L.

Vir: https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/iz-gramozne-jame-podjetja-albin-promotion-odstranili-38-tisoc-ton-gum/474221


Nekoč odpadki v grabah in gozdovih, danes v oceanih

november 27, 2018

Koliko komunalnih odpadkov nastane v občinah Spodnjega Podravja?

Kolicine odpadkov_Podravje

*Preračun na prebivalca je približen, saj komunalnih odpadkov ne ustvar­jajo samo gospodinjstva, temveč tudi gospodarstvo. Zato v okoljih, kjer je več gospodarstva, nastaja tudi več komunalnih odpadkov.

Vir in več na: https://www.tednik.si/tednik/13356-okolje-nekoc-odpadki-v-grabah-in-gozdovih-danes-v-oceanih

Mojca Zemljarič


Žičnica letos, a na prvo vožnjo bo treba počakati do maja

oktober 8, 2018

Napovedi o poletni osvežitvi v urejenem kopališču gramoznice Pleterje še v tem letu se niso uresničile. Kot je pojasnila vodja projekta Sara Kaučič, je razlog za zamik sprememba zakonodaje, dodala pa je, da naj bi bila žičnica na vodi postavljena še letos, a na prvo vožnjo bo treba počakati do maja 2019.

Po številnih bitkah z državnimi inštitucijami s področja urejanja prostora in okolja je občina v maju le dočakala dan, ko je slovensko-hrvaški konzorcij podjetij, ki je bil izbran na razpisu (Cestno podjetje Ptuj, samostojni podjetnik Dušan Kuhar iz Cerkvenjaka in družba CWS Cablewake Systems), začel prva gradbena dela. Na občini so pričakovali, da bodo dela zaključena že sredi poletja, a so se ušteli.

Več v Štajerskem Tedniku

Mojca Vtič

Vir: https://www.tednik.si/gospodarstvo/12674-gramoznica-pleterje-zicnica-letos-a-na-prvo-voznjo-bo-treba-pocakati-do-maja


Zamujajo z energetsko obnovo OŠ Cirkovce

avgust 30, 2018

Občina Kidričevo je junija letos z družbama Petrol in Plistor podpisala pogodbo o energetski obnovi OŠ Cirkovce. Dela do začetka šolskega leta še ne bodo končana, a pouk zaradi investicije ne bo moten, zagotavlja ravnateljica OŠ Cirkovce Ivanka Korez.

Vrednost projekta je nekaj manj kot 499.000 evrov, od tega več kot polovico oziroma približno 250.000 evrov prispeva zasebni partner (ki je poplačan z naslova prihrankov za obdobje 15 let), 182.371 je evropskih sredstev, 66.575 evrov pa je prispevala občina. V okviru investicije bo urejena fasada, izolirano bo podstrešje, zamenjana bodo okna, nov bo tudi sistem ogrevanja, in sicer je predvideno ogrevanje s toplotno črpalko voda-voda, LED sijalke pa bodo nadomestile obstoječe svetilke. »Želja je bila, da bi dela zaključimo do 1. septembra, ampak bodo v začetku šolskega leta še zmeraj stali gradbeni odri. Pouk bo potekal normalno, saj so okna že vsa menjana. Ostanejo še dela na zunanji fasadi,« je pojasnil direktor kidričevske občinske uprave Damjan Napast.

Več v Štajerskem Tedniku

Mojca Vtič

Vir: https://www.tednik.si/gospodarstvo/12205-kidricevo-zamujajo-z-energetsko-obnovo-os-cirkovce


Za rakom so umrli. Tudi kuharica v podjetju

avgust 20, 2018
S tremi prebivalci Rač smo v krajinskem parku med labodi in čapljami govorili o življenju zraven tovarne, ki proizvaja izdelke na osnovi glifosata

Pogovarjamo se, ko spet velja, da v podjetju Albaugh ne bodo izdelovali, sintetizirali glifosata. Nekateri to napačno interpretirajo, da ga ne bodo uporabljali. Kako velik problem je nepopolna obveščenost ali zavedenost ljudi?

Tomaž Seliškar: “Ko je podjetje Albaugh spomladi 2015 prišlo v Rače in kupilo tovarno Pinus, je bil župan Branko Ledinek navdušen. Vse, ki smo imeli pomisleke, je označil za nenormalne dvomljivce. To je bilo prvo, kar nas je zaskrbelo. Šlo je za prihod multinacionalke, ki se ukvarja s kemijo. Sami smo stopili v kontakt z njimi, povabili so nas na sestanek, nato smo jim posredovali naših pet pričakovanj. Težko rečemo, da je šlo za zahteve, saj nad podjetjem nimamo moči, razen da smo krajani, ki pričakujemo, da bodo okoljsko odgovorni.

Že na prvem sestanku so nam povedali, da ne načrtujejo nadaljevanja sinteze glifosata. To je bila razveseljiva novica, saj je prav sinteza okoljsko najbolj problematična in tvegana. A med postopki za pridobivanje okoljevarstvenega soglasja na agenciji za okolje, Arso, za povečanje proizvodnje se je v končni vlogi spet pojavila sinteza glifosata. Na zadnjem sestanku, februarja, smo izrazili začudenje. Odgovorili so, da sintezo ohranjajo kot ‘strateško prednost’, ki je ne bodo koristili, saj ni ekonomsko upravičena. A ne vedo, kam bo šel razvoj na Kitajskem, zato želijo možnost ohraniti, saj gre za eno redkih podjetij, če ne edino v Evropi, ki še ima tako dovoljenje. Junija smo nato videli, da so sintezo iz vloge vendarle umaknili. Če bo Arso izdal soglasje, bo to pomenilo, da bo v prihodnje precej težje, če bo sploh mogoče, obnoviti sintezo glifosata.”

Obljubljajo tudi spremembe pri ravnanju z odpadnimi vodami.

Tomaž Seliškar: “V dopisu, ki smo ga kot Ekološka iniciativa Rače poslali na Arso, smo opozorili na obremenjenost potoka Žabnika z živim srebrom. Na to so najprej opozorili prav novinarji Večera. Ko smo pridobili javno dostopne podatke, smo videli, da gre za resnično velik problem. Vseskozi smo opozarjali na problem odpadnih vod iz sežigalnice, ki je znotraj kompleksa nekdanjega podjetja Pinus, a meritev nismo imeli. Upravljavec čistilne naprave meritev javno ne objavlja niti ne izvaja meritev onesnaževal iz proizvodnje, ampak le tiste, ki so pomembne za delovanje naprave. Ko smo analizirali podatke o onesnaženosti Žabnika, smo ugotovili, da je ta potok najbolj obremenjen z živim srebrom v celi Sloveniji. Druge vire živega srebra poleg sežigalnice in podjetja Albaugh v takšnem obsegu v okolici težko najdemo. Tega so se zavedeli tudi v podjetju. Z vključitvijo občine v postopke in s širšim problematiziranjem biološke čistilne naprave za obdelavo industrijskih odpadnih vod je prišlo do odločitve, da teh ne bodo več odvajali tja, ampak bodo poskrbeli za zaprti sistem. To je zelo dobrodošlo. Tudi zaradi manjšega črpanja podtalnice, ki jo Albaugh zajema iz lastnega črpališča za osnovno šolo Rače. Gre torej za dva vidika: zmanjša se onesnaženje z živim srebrom in drugimi onesnaževali ter zmanjša se poraba podtalnice, ki je edini vir pitne vode na Dravskem polju.”

Kam segajo začetki Ekološke iniciative Rače?

Boris Vezjak: “Civilna iniciativa je nastala med letoma 2009 in 2010. Od samega začetka so opozarjali predvsem na dogajanje v nekdanji tovarni Pinus. Rače so močno obremenjene: problem sega od onesnažene podtalnice do problematičnega zraka. Velik problem, ki ostaja nesaniran, so divja odlagališča, kjer so zakopani nevarni odpadki – glede na objavljene vire domnevno predvsem iz Pinusa. Gre za lokacije, kamor naj bi podjetje zakopavalo fitofarmacevtske, tudi rakotvorne odpadke. Mateja Pigner Perko in Marjan Lah sta začela opozarjati tudi na sežigalnico. Podjetje je namreč ugotovilo, da se mu splača na svojem zemljišču, ki tako rekoč meji na krajinski park, zgraditi sežigalnico nevarnih odpadkov, ki je v Sloveniji zaradi blage ureditve in nadzora lahko dobičkonosen posel. Pinus je imel interes, da je tam poleg lastnih odpadkov sežigal tudi druge odpadke.”

Tomaž Seliškar: “Pred tem je bil nadzor nad zakopavanjem in divjim odlaganjem slabši, a zakonodaja se je začela zaostrovati še v času Jugoslavije.”

Boris Vezjak: “Leta 2005 in 2010 je prišlo do požarov. Šlo je za niz problemov, ki so bili posledica pomanjkljivega vzdrževanja. Zgodba okoli Albaugha je le zadnja faza. Ko so prišli, so napovedali, da bodo evropska podružnica za proizvodnjo glifosata.”

Tomaž Seliškar: “To nas je zaskrbelo. Napovedali so šestkratno povečanje proizvodnje. Nismo vedeli, da gre za obseg pripravkov na osnovi glifosata. Sinteza, proizvodnja glifosata je bila še pred prevzemom ustavljena. Pinus je zašel v težave in med letoma 2011 in 2016 je tovarna komaj obratovala. Razen sežigalnice prebivalci nismo zares zaznavali njihove prisotnosti. Zato mnogi v zadnjih letih nimajo občutka, da gre za kemično tovarno, ki je prispevala k onesnaženju okolja.”

Govorimo torej o tovarni, ki naj bi uporabljala glifosat, ne pa ga izdelovala?

Boris Vezjak: “Trenutno glifosat uvažajo iz Kitajske, tu ga mešajo in pakirajo v končne proizvode. Tako je menda najceneje. Njihova logika je bila: če nam zakonodaja omogoča, zakaj bi se možnosti proizvodnje glifosata odpovedali. S tem v Iniciativi seveda nismo bili zadovoljni.”

Tomaž Seliškar: “Dovoljenje bi pomenilo, da lahko proizvodnjo kadarkoli začnejo in jo tudi lažje povečajo v obsegu. Želeli smo varovalko, da proizvodnje glifosata tu ne bo. V mešanju glifosata za končne izdelke ne vidimo tako velikega tveganja. Zato smo veseli, da so na koncu sintezo umaknili iz vloge. K temu je nedvomno prispevalo tudi spremenjeno javno mnenje v Evropi in ZDA. Tudi v Račah je ljudi začelo skrbeti. Vsaj malo. Želimo pa opozoriti, da po nam dostopnih informacijah prave alternative glifosatu, ki bi bila manj škodljiva glede uporabe in proizvodnje, ni.”

i bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno v njej prisoten atrazin.”

Obstajajo pene in toplotne obdelave pod višjim pritiskom, ki uničijo plevel.

Tomaž Seliškar: “V Sloveniji, kjer večino glifosata porabijo na železnici, je to res alternativa. Drugače je pri kmetijskih površinah, kjer je to ob intenzivnem kmetijstvu neuporabno in tudi mi ne vidimo alternativ. Glifosat je od vseh sredstev, ki se uporabljajo, eden manj problematičnih.”

Kljub temu da je rakotvoren?

Tomaž Seliškar: “To ste vi rekli.”

Da. O tem govorijo raziskave. O tem je presojalo sodišče ZDA, ki je dosodilo, da mora Monsanto plačati milijonsko odškodnino obolelemu za rakom, ki je uporabljal njihovo škropivo na osnovi glifosata.

Tomaž Seliškar: “A niso razsodili, da je glifosat rakotvoren. Problematična je množična uporaba. Ta je problem povsod, kjer je dovoljeno pridelovanje gensko spremenjenih poljščin. A v Evropi se porabi bistveno manj glifosata, sploh v Sloveniji – letno naj bi šlo za 60 ton aktivne snovi.”

Boris Vezjak: “Rakotvornost glifosata je odprta dilema. Lokalni prebivalci tu smo pahnjeni v okoljevarstveno skrb in smo ekologi po svojih najboljših močeh. Nismo profesionalci. Ob tem smo tudi kritični do romantizacije. Slika ni črno-bela in ne gre nujno za borbo Davida proti Goljatu, šibke lokalne skupnosti proti močni multinacionalki. Mnogi želijo videti v glifosatu zlo, a sam ne morem trditi, da je glifosat rakotvoren. Študije obstajajo, ki podpirajo obe stališči – da je in da ni. Smiselno se mi zdi, da sledimo načelu previdnosti in preventive: da se obnašamo, kot da je rakotvoren, dokler se nedvomno ne dokaže nasprotno.”

To je načelo EU, ki v primeru glifosata ne velja.

Boris Vezjak: “A ne moremo domišljavo trditi, da je glifosat rakotvoren. Tega ne vemo. Večina slovenske okoljevarstvene stroke je na stališču, da je in da so herbicidi škodljivi. A ne želimo zapasti v širjenje in krepitve teorij zarot, kar se zgodi zelo hitro.”

Tomaž Seliškar: “V Iniciativi nimamo ambicij reševati svetovne probleme. Želimo pa z lokalnim delovanjem prispevati h globalnim spremembam. Nas bi najbolj zadevalo, če bi se glifosat tu sintetiziral. Vemo, da bo Albaugh glifosat proizvajal ne glede na situacijo v Sloveniji. V vlogi zaprošajo za proizvodnjo 150-krat več izdelkov iz glifosata, kot se jih porabi v Sloveniji, Albaugh trenutno proda na slovenski trg le okoli šest odstotkov proizvodnje. Nas v Račah zadeva predvsem proizvodnja. Poraba je drug problem, že dolgo prisoten na Dravskem polju, a se z njim ne ukvarjamo toliko – zmanjkata nam in znanje in čas.”

Je onesnaženost zaradi kmetijstva tako velik, prevelik problem?

Tomaž Seliškar: “Da, kmetijstvo je še vedno velika težava. To kažejo tudi analize kakovosti pitne vode. Pred tremi leti sem naročil analizo pitne vode iz domače pipe. Vodo zajemamo iz zajetja, kjer naj bi bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno prisoten najbolj problematičen pesticid Dravskega polja, atrazin. Skupaj z derivatom je presegal dovoljeno raven.”

Kaj ste naredili s temi rezultati?

Tomaž Seliškar: “Nanje smo opozorili, ko smo pisali Arsu. Želeli smo opozoriti na divja odlagališča, ki so lahko eden od virov. Atrazin je v Sloveniji prepovedan od leta 2004. A pripravke na njegovi osnovi se da brez težav kupiti na Madžarskem ali Hrvaškem. Tu trčimo ob problem ozaveščenosti potrošnikov. In ta problem imamo tudi pri glifosatu.”

Boris Vezjak: “Ko denimo sosedi poškropijo celo zelenico s herbicidom, ker je to najučinkoviteje, saj želijo posejati novo angleško trato. Na to opozarjajo tudi v podjetju Albaugh: naj se raje ukvarjamo s potrošniki in s kurišči, ki prispevajo k onesnaženosti zraka. V EU je nadzor nad večjimi podjetji relativno strog in tega se zavedajo. Posamezniki pa se pogostokrat do okolja obnašamo precej mačehovsko.”

Je slaba obveščenost o posledicah industrije in proizvodnje kemikalij tu že zgodovinsko problem?

Miran Rajšp: “Spomnim se, ko sem bil še majhen: gledali smo, kako so odvažali cisterne odpadkov do gramoznice, kako je marsikaj steklo iz tovarne Pinus. Pred tovarno je bil nekoč majhen ribnik. Romantično lep. Najprej so izginile ribice. Nekaj časa so bile v njem žabe, nato je zginilo vse. Prebivalcem v sosednji hiši ob tovarni so rekli, da ne smejo več uporabljati studenca za hišo. Ne, nismo bili obveščeni. A posledice so bile. Ogromno delavcev, ki so imeli službo v Pinusu, je umrlo. Ko se ozrem po ulici, so nekoč tam živeli skladiščniki, tudi kuharica v tovarni je zbolela in umrla. Neka povezava obstaja.

A v preteklosti je Pinus vedno dal denar: ko se je gradila cesta ali se je asfaltiralo cestišče. Prispevali so oni, nekaj je prispeval Petrol, občini je bilo treba dodati le še majhen del. In smo imeli novo cesto. Danes gre po njej skozi Rače ogromno tovornjakov iz gramoznice. Tudi ti onesnažujejo zrak. Koncesnina, ki jo za gramoznico dobi občina, je minimalna. Tudi letališče vpliva na kakovost zraka. Sploh se bo ta vpliv povečal, če bo prišlo do napovedane širitve. Vemo, da individualna kurišča prispevajo pomemben delež delcev PM10, a bolj strupene snovi pridejo v zrak vendarle iz sežigalnice nevarnih odpadkov. Edina merilna točka je v sosednji občini, v Miklavžu, in tam so mejne vrednosti redno prekoračene. Dolžnost občine bi morali biti skrb za lokalno prebivalstvo in njegova zaščita. A tega ni.

Pred časom smo imeli problem, ker je iz pipe tekla kalna, umazana voda. Naročeno nam je, da če se to zgodi, moramo vodo pustiti teči. Problem je, če minejo ure, noč in je voda še kar kalna.”

Kaj naredite?

Miran Rajšp: “Nič. Pustimo teči in čakamo, da bo bolje. Če smo obveščeni vnaprej, damo nekaj vode na stran. Večji problem imajo kmetje, ki morajo napojiti živino.”

Tomaž Seliškar: “Šli smo preverit k upravljavcu vodovoda, kjer so nam povedali, da je razlog, sploh poleti, da se na hitro in v velikih količinah izčrpa voda, denimo za polnjenje bazenov. Pokaže se, da smo spet glavni problem porabniki.”

Ste prepričani, da ti argumenti držijo?

Tomaž Seliškar: “Praviloma držijo. Kaj pa naj, kot da verjamemo? Zakaj bi nas upravljavec vodovoda zavajal?”

Boris Vezjak: “Rače so vse bolj obremenjen okoliš, ker se problemi nalagajo drug na drugega. Zato smo se vključili tudi v postopke gradnje tovarne Magna v Hočah. V zračni liniji je oddaljena manj kot kilometer. Ko živiš v takem okolju, se ti nehote vzbudijo sumi, da obstajajo v Sloveniji kraji, kjer okoljska preobremenjenost z onesnažili že obstaja, in se zato država, namesto da bi ta okolja sanirala, spomni, da bo tja dodala še novo, okoljsko problematično infrastrukturo. Zakaj? Ker je lokalna skupnost že tako anemična, pasivna in apatična, da je najlažje priti z umazano industrijo k njim?”

Tomaž Seliškar: “Hkrati so to gospodarsko ošibela okolja, ki so pripravljena sprejeti vse, če so obljubljena nova delovna mesta.”

Boris Vezjak: “Ta argument smo slišali tudi mi. Kmalu smo bili obtoženi, da sebično ogrožamo 20 ali 30 delovnih mest v Albaughu. Nesramni in škodljivi da smo.”

Tomaž Seliškar: “A situacija je v zadnjih treh letih boljša, sploh če primerjamo z dogodki med letoma 2007 in 2014, ko je tedanje vodstvo zanimalo le, kako čim več še iztržiti. Našim predlogom so prisluhnili. Občina ni hotela naročiti študije o obolelosti za rakom v Račah in okoliških naseljih, Albaugh je ob naših prizadevanjih na koncu raziskavo pri onkološkem inštitutu naročil. Vemo, da je Magna bistveno bolj tvegan projekt in bo večji onesnaževalec. Širše gledano, pogrešamo konsistentno in verodostojno zeleno politiko – na ravni države, a tudi na ravni civilne družbe in nevladnih organizacij. Verjamemo v argumente in dialog – tudi s podjetji, ki navsezadnje ocenijo, da je zanje dolgoročno boljše, če spoštujejo okoljske standarde.”

Miran Rajšp: “Četudi se vse okoljske organizacije in iniciative borimo na lokalni ravni s specifičnimi problemi, vidimo, da prihaja do zakonskih sprememb na slabše. Politika ne upošteva lastnih predpisov, ko pride do varovanja okolja. Redko kateri prebivalec pa se je pripravljen osebno izpostaviti in tvegati vse. Manjka pa nam tudi pravnega znanja.”

Omenili ste, da so sosedi, ki so delali v Pinusu, zboleli in umrli za rakom. Na vaši strani pišete o visoki obolelosti delavcev na šoli. Vam je kdaj žal, da niste bili bolje obveščeni že prej, da so bile prioritete v preteklosti napačne?

Miran Rajšp: “Da, žal mi je. A ni bilo zavedanja, znanja. Pinus je bil na neki način naš boter – kdo bo šel proti njemu? Kdo je sploh vedel, da so te snovi tako škodljive? Delavci so vzeli koncentrate surovin in jih raztrosili po dvoriščih. Grozno je.”

Tomaž Seliškar: “Šele pred leti smo od ravnatelja OŠ Rače, ki stoji nasproti tovarne Albaugh, izvedeli, kako visoka je obolelost za rakom med zaposlenimi. Govorimo o okoli desetkrat pogostejši pojavnosti rakavih obolenj kot v sosednjih šolah. Ko se začneš pogovarjati z lokalnimi prebivalci, je skoraj pri vsaki hiši kdo, ki je zbolel in umrl za rakom. Kot priseljenec nisem vedel, kaj s temi informacijami. Dejstvo je tudi, da so ljudje te snovi uporabljali neodgovorno.”

A proizvajalci običajno vedo, kaj proizvajajo. Direktorji redkokdaj sami uporabljajo te izdelke.

Tomaž Seliškar: “Seveda. A bil je tudi interes, da so ti izdelki splošno dostopni. Tožba v ZDA je uspela, ker je sodišče ugotovilo, da ljudi niso primerno obvestili o nevarnostih. Danes se jih bolje zavedamo. Četudi mnogi še vedno raje pogledajo stran.”

Veste, da živite v okolju, ki je zelo obremenjeno z onesnažili. Kakšnih ukrepov bi si želeli?

Miran Rajšp: “V državi imamo institucije, ki bi morale ščititi okolje in ljudi. Delati, kar počnemo mi v okoljskih iniciativah. To nam kaže, da ne opravljajo svojega dela in da je nekaj hudo narobe. Zakaj moram biti jaz tisti zoprni sosed? V Miklavžu je jasno, da je treba obremenitve zmanjšati, saj je že zdaj okolje preobremenjeno. Le tako se lahko doseže vsaj določeno izboljšanje. Na vseh področjih bi se morali tega zavedati, tudi v kmetijstvu: bolje bi bilo imeti več delavk in delavcev, morda nekoliko dražje postopke. To, da imamo onesnaženo okolje, je najslabše. Pred časom je nekdo rekel, da je rak edini, ki ubije svojega gostitelja. Vsi paraziti so bolj previdni. Ljudje smo pri našem sedanjem razvoju na neki način rak. Človeški rak, ki uničuje okolje.”

Umiriti nori razvoj

V ZDA je hišnik na šoli uporabljal škropivo na osnovi glifosata. Zbolel je za rakom. Pred dobrima dvema tednoma je sodišče razsodilo, da mu mora Monsanto, proizvajalec škropiva, plačati 289 milijonov dolarjev odškodnine. Je ta sodba odmevala v Račah?

Tomaž Seliškar: “Ne. V resnici so nas prvi za odziv poklicali novinarji.”

Boris Vezjak: “Stališče lokalne skupnosti je, da če ti kaj ne paše, spokaj. Za okoljsko problematiko tu se ni nikoli zanimala nobena politična stranka. Edini, ki je prišel lani v Rače, je bil evropski poslanec Igor Šoltes. Slišali smo še dvoumno izjavo Dejana Židana, da se bo Slovenija odpovedala rabi glifosata. A pojasnila, kaj natančno to pomeni, nismo dobili. Dva dni zatem je Slovenija glasovala, naj se glifosat v EU ohrani v rabi.”
Miran Rajšp: “Če si danes vsaj malo okoljsko zaveden, veš, da je nori razvoj treba vsaj malo umiriti. Se omejiti. Zato smo moteči za okolico. Sprašujejo me, ali želim, da se razvoj ustavi. Želim si drugačen, počasnejši, bolj zdrav razvoj. A mnogi nočejo niti pomisliti, kje bomo čez deset let.”

Vir: https://www.vecer.com/za-rakom-so-umrli-tudi-kuharica-v-podjetju-6546378