Mar bistriška komunala res bolje gospodari od ptujske?

avgust 2, 2019

Občina Kidričevo zaradi domnevnega netransparentnega dela in dvomljivega prikazovanja stroškov Komunalnega podjetja (KP) Ptuj nasprotuje zvišanju cen oskrbe s pitno vodo.

Uporabnike na območju kidričevske občine s pitno vodo oskrbujeta dve komunalni podjetji: ptujsko in slovenjebistriško. Iz povedanega na seji občinskega sveta v minulem tednu je moč sklepati, da je župan Anton Leskovar s poslovanjem bistriške komunale zelo zadovoljen, s poslovanjem ptujske pa nekoliko manj.

Vodarina dražja, omrežnina ne

Zato so tudi občinski svetniki novo ceno vodarine za KP Slovenska Bistrica potrdili brez pripomb in s pohvalami, medtem ko so za KP Ptuj potrdili le višjo ceno vodarine, ne pa tudi omrežnine. Vodarina je prihodek, ki v celoti ostane koncesionarju (komunali) in pokriva stroške distribucije. Omrežnina v večjem delu pripada občinam, saj predstavlja tudi najemnino za infrastrukturo; lastnice vodovodnih sistemov so občine. Modeli, katere stroške koncesionarji pokrivajo iz katerih virov, so očitno različni. Bistriška Komunala stroške okvar (defektov) na sistemu pokriva iz svojega dela vodarine, ptujska iz občinskega dela – omrežnine.

Več v Štajerskem Tedniku

Vir: https://www.tednik.si/gospodarstvo/16670-kidricevo-mar-bistriska-komunala-res-bolje-gospodari-od-ptujske

Mojca Zemljarič

Advertisements

Območje že degradirano, v prihodnje bo še bolj

avgust 2, 2019

Kidričevo se je v minulih 60 letih, odkar je v kraju vrata odprla tovarna glinice in aluminija, danes Talum, razvijalo kot industrijsko območje. Tovarna je skozi desetletja dajala kruh več generacijam delavcev.

Po eni strani je zaposlovala in bila generator razvoja, po drugi strani pa je industrijska dejavnost terjala tudi ekološki davek. V zaledju tovarne sta se ustvarili dve odlagališči: rdečega blata in pepela. Obe odlagališči sta v neposredni bližini vasice Strnišče, kraja z okoli sto prebivalci. Žal pa je življenje v tem kraju vse prej kot idilično. Krajani že sedaj čutijo negativne vplive iz okolja, ki so posledica industrializacije. Na severnem delu vasi je železnica, na zahodnem odlagališče rdečega blata in na južnem odlagališče pepela. V prihodnje bo njihovo bivanjsko okolje še bolj obremenjeno, saj bo vzhodno od vasi tekla nova kidričevska obvoznica, ob kateri se bo širila industrijska cona Talum. Na drugi strani obvoznice in južno od Strnišča bo na dobrih 25 hektarjih zrasla še ena poslovna cona, za katero občina v sodelovanju z državo ta čas izvaja postopke za sprejetje občinskega prostorskega načrta (OPN). Cono bodo urejali na zemljiščih, kjer danes raste gozd. Krajani Strnišča so upravičeno zaskrbljeni, kako bosta nova cesta in širitev poslovnih dejavnosti vplivali na bivanje. Skrbijo jih hrup, onesnaženje zraka, tal … Območje je zaradi posledic intenzivne industrije že sedaj degradirano, ponekod tudi kontaminirano.

Več v Štajerskem Tedniku

Vir: https://www.tednik.si/politika/16536-kidricevo-strnisce-obmocje-ze-degradirano-v-prihodnje-bo-se-bolj

Mojca Zemljarič


Glifosat, drugo ime za revolt. Bi šlo v kmetijstvu brez pesticidov?

julij 16, 2019

O tem smo se pogovarjali s prof. dr. Mariem Lešnikom, našim največjim strokovnjakom za fitofarmacevtska sredstva (FFS), predstojnikom katedre za fitomedicino na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru.

Koliko bolje bi šlo z ukinitvijo glifosata nam in okolju?

“To je težko reči. Pomeni, da bi morali uporabljati druge aktivne snovi v sredstvih za zatiranje plevelov, po učinkovitosti primerljive pa ni. Da zagotovimo enako učinkovitost, je včasih treba uporabiti dva druga herbicida, celo tri. In čisto mogoče je, da se bo količina uporabe kemikalij povečala, alternativni herbicidi pa po toksikološkem profilu niso nič bolj blagi od glifosata. V resnici dvomim, da bomo s prepovedjo glifosata okolju pomagali.”

Če človek ni kmet, najverjetneje ne zna našteti treh herbicidov. Za glifosat vemo vsi. Je simbolno ime upora proti kemiziranemu kmetijstvu. Pa čeprav se pri nas večina glifosata porabi na nekmetijskih površinah – ob cestah, železnicah, v parkih …

“Prav zato pravim, da je glifosat sociološki fenomen, upor proti kemiziranemu kmetijstvu. Številne ljudi v Evropi je razjezila aroganca multinacionalk, še posebej Monsanta, kjer so dejansko šli preko trupel za svoje cilje. Počeli so umazane stvari, denimo uničevali majhna podjetja, ki so imela tradicionalna semena, in uničevali so jih zato, da bi povečali delež prodaje semen gensko spremenjenih rastlin. Obenem pa so razvili semena poljščin s toleranco na glifosat, kot je denimo soja, in geni v teh rastlinah so seveda patentirani. Te vrste posevki omogočajo poljedelcu, da z glifosatom zatira plevel tudi med rastjo pridelka. In prav ta pretirana uporaba – preveč in prepogosto – v svetu je pripeljala do tega, da se danes srečujejo s pleveli, ki so že odporni na glifosat in pridelovalcem se ekonomija pridelave ruši. Evropa zelo nasprotuje gojenju gensko spremenjenih rastlin – in če prepoveš glifosat, je to eden od osnovnih mehanizmov, s katerim onemogočiš gojitev gensko spremenjenih rastlin. Mislim, da se je tukaj začela ta zgodba …”

Nadaljevanje na: https://www.vecer.com/intervju-glifosat-drugo-ime-za-revolt-bi-slo-v-kmetijstvu-brez-pesticidov-10038336

Glorija Lorenci


Farsa, imenovana Magna: kaj vse je šlo narobe

februar 19, 2019

Kdo vse je zatajil v primeru neustrezne umestitve tovarne Magna Steyr na vodovarstveno območje v Hočah? Ne morem se spomniti nobenega primera iz preteklosti, v katerem bi generalno odpovedali kar vsi »deležniki« po vrsti: najprej država, konkretno tedaj še Cerarjeva in sedanja vlada, s svojim izigravanjem zakonov in specialnim Lex Magna, ustrežljivo serviranim investitorju v zameno za politične točke, ponujajočim najboljšo možno lokacijo ob vseh potencialnih drugih, s katerimi bi bili pri Magni tudi zadovoljni, nato okoljevarstveniki, ki se niso znali postaviti proti kršitvam zakonodaje in v bran varstvu okolja in narave, končno pa še Gorazd Marinček, tisti aktivist, ki je bil leto in več deležen številnih nedopustnih pritiskov, norčevanja in posmeha s strani najširše javnosti, navdušene nad bleščečim investitorjem in novimi delovnimi mesti, a je potem predlagal napačen korak: še dodatno poglobitev problema z izigravanjem zakona.

Na koncu je tu še mnenje široke javnosti, ki je brez resne globine presojalo nastali konflikt le po občutkih in tem, kar intonirajo mediji: koncept zaščite vode je za državljane nadvse abstrakten, novih delovnih mest pa zelo konkreten, zato s strani Magne najeti piarovci v humusu ljudskih populizmov niso imeli preveč težkega dela. Pojdimo po vrsti.

Nadaljevanje na: https://vezjak.com/2019/02/18/farsa-imenovana-magna-kaj-vse-je-slo-narobe/

Boris Vezjak


Miha Mazzini: Kakšno gospodarstvo potrebuje Slovenija?

december 3, 2018

V kolumni, ki jo piše za Siol, je znani slovenski pisatelj in publicist Miha Mazzini, v kritiki nekaterih odzivov s strani določenih interesnih skupin slovenskih gospodarstvenikov, izpostavil in analiziral primer enega glasnejših, direktorja podjetja Boxmark Leather iz Kidričevega, Marjana Trobiša.     

Kronologija

Leto se je začelo z gnusno propagando Gospodarske zbornice o večini državljanov kot mrtvem in nekoristnem tovoru. Sledil je poskus blokirati povišanje pomoči socialno ogroženim, češ, da bo zmanjkalo denarja za asfalt (kolumna Med asfaltom in usmiljenjem). Tretji je bil spet udar Gospodarske zbornice pod vodstvom Sonje Šmuc, češ, da pogovor o povišanju davka na dobiček pomeni kriminalizacijo gospodarstvenikov. Sledil je Goran Novković, izvršni direktor SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, ki je zahteval spoštovanje podjetnikov kar vsevprek, brez izjem, ne glede na to, kaj počnejo, le da pripadajo cehu. Nakar se je znova aktivirala Sonja Šmuc in tiste, ki bi jih doletelo povišanje minimalne plače, poimenovala za “bogate reveže” in se po krutosti zapisala v nečastno zgodovino naroda.

Grožnje in pritiski

Pred nekaj dnevi smo lahko brali, da je revija Ona zaradi pritiskov oglaševalcev morala umakniti kolumno o Sonji Šmuc (vir).

Očitno gre za resno bitko, če del gospodarstva uporablja propagandno vojno, lobiranja, finančne pritiske, da o plazu zmerljivih e-pisem ne govorim.

A ta bitka, na svojem dnu, dolgoročno, ni bitka proti minimalni plači in socialni podpori, za nekaj več gre.

Poglejmo.

Nova akcija

Po diskreditirani Sonji Šmuc je na plan priplaval nov adut. Oglasil se je Marjan Trobiš, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS), direktor podjetja Boxmark Leather, da bi povišanje minimalnih plač povzročilo “enormne dvige stroškov dela v podjetjih”, “onemogočajo poslovanje in zagotavljanje delovnih mest”.

Naslov članka pove veliko: “Delodajalci tožijo nad višjo minimalno plačo. Najmanj plačani pa zaslužijo le 350 evrov bruto” (vir).

Izvedeli smo, da je torej sedanja struktura še slabša, kot smo si mislili: plača je lahko tudi le 350 bruto (!!!), ostalo pa delodajalci nakrpajo z dodatki in tudi podporo države.

Če bi torej najslabše plačane zares spravili vsaj na zagotovljenega minimalca, bi revni delavci na svoj kruh dali še salamo in sir, smučali pa vsekakor ne bodo.

Zvezdni uspeh …

Poguglajmo o gospodu Trobišu in podjetju, ki ga vodi. Časopis Finance ga daje za zgled v rubriki izvozniki (članek je iz leta 2016): “Proizvajalec usnjenih sedežnih prevlek Boxmark Leather iz Kidričevega, ki je minulo leto sklenil s 150 milijoni evrov prihodkov, letos računa na rast med petimi in osmimi odstotki, pravi direktor Marjan Trobiš. Trobiš je hkrati tudi član uprave v švicarski družbi Unicut, stoodstotni lastnici Boxmark Lea­therja, ki v svojih podjetjih v Ameriki in Evropi skupaj zaposluje približno sedem tisoč ljudi. Od tega v Sloveniji nekaj več kot 2.300” (vir).

… s pomočjo države …

Podjetje seveda dobiva državne subvencije. Sam tedanji predsednik vlade Borut Pahor je obljubil: “Vlada bo pomagala še naprej in si prizadevala, da bo delo dobilo še več delavk. Prevent [ki ga je na noge postavljal Boxmark] je zgodba o uspehu.” In ga je ministrica morala celo ustavljati v navdušenju, češ, da bo “treba paziti na mejo do 40 odstotkov državne pomoči” (vir).

Pahorjeva zgodba o uspehu ni trajala dolgo (članek iz leta 2017): “Boxmark Leather zapira proizvodnjo na Koroškem: Kam lahko gredo delavke” (vir).

… in realnostjo na dnu

Nadaljnje brskanje po spletu prinese na površje tudi članke, ki na drug način pojasnijo Trobiševo trditev, da je “vodilo našega podjetja, nič ni nemogoče, vse je mogoče” (vir).

Poglejmo, kako: “švicarsko podjetje Boxmark iz Kidričevega pri Ptuju – gradi svoj uspeh tudi na nezakonitem ravnanju z zaposlenimi” (vir).

Marjan Trobiš je opravil razgovor s približno 370 zaposlenimi, večinoma ženskami. Izbral jih je glede na bolniške odsotnosti. Neka ženska se je opravičevala, da je večkrat odsotna zaradi nege sina z multiplo sklerozo. Trobiš pa: “Delavke je postavljal pred nesprejemljivo odločitev: ali otrok in družina ali služba, so izpovedovale na sodišču ženske in njihove priče.”

Trobišu se je njegovo zasliševanje zdelo normalno, saj “največja konkurenca so Kitajci in posel lahko hitro pade v vodo.”

Boxmark deluje tudi na Hrvaškem in poglejmo, kako je tam: ne pustijo jih na stranišče, ne dovolijo jim piti (seveda, saj bodo potem na stranišču!), zmerjajo jih itd., saj je “norma važnejša od človeka” (vir).

Napravite mi to deželo končno Kitajsko

Ustavite se, sprostite napeta ramena, vdihnite, izdihnite. Ponovimo delovni moto gospoda Trobiša, predsednika Združenja delodajalcev Slovenije, zapisan poenostavljeno, a točno: “tekmujemo s Kitajci“.

Če tekmujemo s Kitajci, smo se uvrstili med tretji svet, torej delovna sila mora biti poceni. Če pri najnižji plači 350 evrov bruto zvišamo socialno pomoč za 34 evrov, se pa res “nikomur ne bo več ljubilo delati”, kot so medije in splet polnile propagandne akcije.

Obstajata dve rešitvi problema:

  1. s kitajsko vlado dosežemo dogovor in oboji hkrati zvišamo minimalno plačo,
  2. nehamo tekmovati s Kitajsko.

Slovensko gospodarstvo

V vsej tej propagandno-lobistično-grozilni vojni gre torej za vprašanje, s kom hoče slovensko gospodarstvo tekmovati. Če je to res Kitajska in je naš adut le slabo plačana delovna sila, potem pač mora temeljiti na trpljenju in izkoriščanju, ni druge.

Pogrešam pa javno debato o smeri našega razvoja. V vsaki kolumni na to temo sprašujem preostale dele gospodarstva, zakaj se ne oglasijo? Je to, da delo dobi podjetje, ki ponudi cenejšo delovno silo od kitajske, res naš maksimum? Delavca plačate 350 evrov bruto in se hvalite, da ste bili že rojeni s podjetniško žilico?

Ponovno opozarjam na strahotno potapljanje: začeli smo s tem, da bomo nova Švica, potem smo lovili nemško-francoski vlak, na prejšnjih volitvah bi bili nova Madžarska in zdaj smo že pri Kitajski.

Izračun

Pri vseh ekonomistih, kar jih imamo v državi, še nisem videl izračuna o sami uspešnosti vlaganja državnega denarja po metodi socialnega miru – češ, naj nekaj delajo in dobijo nekaj fičnikov, mi pa se hvalimo z zaposlenostjo, pa bo mandat minil in bo že nekako.

Tuje podjetje tako dobi subvencijo v zemljišču in denarju, dodatno subvencijo, da koga zaposli, nazadnje pa se glavna bitka vodi o tem, da bo podjetje propadlo, če bodo najslabše plačani dobili več od 350 evrov bruto.

Mar ni bolje te nesrečnike kar takoj dati na socialno podporo?

Resno vprašam.

S kom naj torej tekmujemo?

Vprašanje, v katero smer gre slovensko gospodarstvo in katere panoge moramo podpirati, ostaja zadušeno in neodgovorjeno. Po medijski vojni sodeč, se je slovensko gospodarstvo odločilo za kitajsko, polkolonialno smer.

Mar se res vsi strinjamo s tem?

Ravno čas, ko ni krize, bi moral biti čas resnega pogovora in dolgoročnih vizij. Pa ne o tem, da lahko nekdo pride v Slovenijo, dobi subvencije, izcedi naravo in delavce, pa odnese denar v tujino. Takih je povsod in vedno dovolj.

Vprašanje našega gospodarstva je seveda vprašanje prihodnosti: samostojna ali polkolonialna država? Kitajska je dovolj velika in modra, da se poskuša izkopati iz sedanjega stanja, mi bi pa še rinili vanj.

Verjetno je vsaj delno vzrok za odsotnost debate tudi v ministru Počivalšku, katerega značilnost – poleg prostaškosti -, je žalostno dejstvo, da so razne Magne skrajen domet njegovega duhovnega in intelektualnega obzorja.

Dodajmo gospodarstvenike, ki jih je že socializem izučil, da je najbolje biti tiho in neopazen, pa nam ostane le še pot v polkolonializem.

Kar se bo krepko poznalo ob naslednji krizi, sploh pa dolgoročno. Na srečo ne pri naših vnukih, ker se bodo po šolanju izselili, kar postaja nova normala.

Veliki inkvizitor

Njega dni so izpraševalci trli človeška telesa zaradi vere, potem ideologije, zdaj pa zaradi dobička.

Zaslišujejo jih, kako pogosto so šle na stranišče in ali se niso mogoče med sedenjem za strojem kaj pretegovale.

Pa zakaj so morale izostati z dela, če so šle na umetno oploditev ali pa dati injekcijo zdravil na smrt bolnemu otroku.

Tak je duh časa, da ne občutijo sramu zaradi svojih dejanj. Še bahajo se s svojo učinkovitostjo, tako kot so se njega dni drugi veliki inkvizitorji.

Seveda za zagovarjanje svojih interesov najemajo ženske, recimo Sonjo Šmuc, da jim ne bi kdo očital pristranskosti.

Če bi jaz moral opraviti 370 tovrstnih razgovorov, bi se tako zagnusil samemu sebi, da se nikoli več ne bi mogel oprati.

Očitno res nisem rojen za uspešnega podjetnika v slovensko-kitajskem gospodarstvu.

Miha Mazzini

Vir: https://siol.net/siol-plus/kolumne/kaksno-gospodarstvo-potrebuje-slovenija-484214

Napotili:
https://sterntal.wordpress.com/2011/09/11/blisc-in-beda-boxmarka/
https://sterntal.wordpress.com/2011/09/11/delavke-kidricevskega-boxmarka-dobile-tozbo/


Nekoč odpadki v grabah in gozdovih, danes v oceanih

november 27, 2018

Koliko komunalnih odpadkov nastane v občinah Spodnjega Podravja?

Kolicine odpadkov_Podravje

*Preračun na prebivalca je približen, saj komunalnih odpadkov ne ustvar­jajo samo gospodinjstva, temveč tudi gospodarstvo. Zato v okoljih, kjer je več gospodarstva, nastaja tudi več komunalnih odpadkov.

Vir in več na: https://www.tednik.si/tednik/13356-okolje-nekoc-odpadki-v-grabah-in-gozdovih-danes-v-oceanih

Mojca Zemljarič


Upor v Strnišču

december 11, 2017

Prispevek iz oddaje TV Slovenija, Tednik.

Krajanom Strnišča, naselja v Občini Kidričevo, je prekipelo. Izvedeli so namreč, da namerava občina dovoliti gradnjo obrtno-industrijske cone 150 metrov od roba vasi na kraju, kjer je zdaj gozd. Prejšnji teden so zato sklicali zbor krajanov in se soočili z županom Antonom Leskovarjem. Očitali so mu, da dela proti njim in v korist investitorjev, ter napovedali boj z vsemi dovoljenimi sredstvi.

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174506520