Za rakom so umrli. Tudi kuharica v podjetju

avgust 20, 2018
S tremi prebivalci Rač smo v krajinskem parku med labodi in čapljami govorili o življenju zraven tovarne, ki proizvaja izdelke na osnovi glifosata

Pogovarjamo se, ko spet velja, da v podjetju Albaugh ne bodo izdelovali, sintetizirali glifosata. Nekateri to napačno interpretirajo, da ga ne bodo uporabljali. Kako velik problem je nepopolna obveščenost ali zavedenost ljudi?

Tomaž Seliškar: “Ko je podjetje Albaugh spomladi 2015 prišlo v Rače in kupilo tovarno Pinus, je bil župan Branko Ledinek navdušen. Vse, ki smo imeli pomisleke, je označil za nenormalne dvomljivce. To je bilo prvo, kar nas je zaskrbelo. Šlo je za prihod multinacionalke, ki se ukvarja s kemijo. Sami smo stopili v kontakt z njimi, povabili so nas na sestanek, nato smo jim posredovali naših pet pričakovanj. Težko rečemo, da je šlo za zahteve, saj nad podjetjem nimamo moči, razen da smo krajani, ki pričakujemo, da bodo okoljsko odgovorni.

Že na prvem sestanku so nam povedali, da ne načrtujejo nadaljevanja sinteze glifosata. To je bila razveseljiva novica, saj je prav sinteza okoljsko najbolj problematična in tvegana. A med postopki za pridobivanje okoljevarstvenega soglasja na agenciji za okolje, Arso, za povečanje proizvodnje se je v končni vlogi spet pojavila sinteza glifosata. Na zadnjem sestanku, februarja, smo izrazili začudenje. Odgovorili so, da sintezo ohranjajo kot ‘strateško prednost’, ki je ne bodo koristili, saj ni ekonomsko upravičena. A ne vedo, kam bo šel razvoj na Kitajskem, zato želijo možnost ohraniti, saj gre za eno redkih podjetij, če ne edino v Evropi, ki še ima tako dovoljenje. Junija smo nato videli, da so sintezo iz vloge vendarle umaknili. Če bo Arso izdal soglasje, bo to pomenilo, da bo v prihodnje precej težje, če bo sploh mogoče, obnoviti sintezo glifosata.”

Obljubljajo tudi spremembe pri ravnanju z odpadnimi vodami.

Tomaž Seliškar: “V dopisu, ki smo ga kot Ekološka iniciativa Rače poslali na Arso, smo opozorili na obremenjenost potoka Žabnika z živim srebrom. Na to so najprej opozorili prav novinarji Večera. Ko smo pridobili javno dostopne podatke, smo videli, da gre za resnično velik problem. Vseskozi smo opozarjali na problem odpadnih vod iz sežigalnice, ki je znotraj kompleksa nekdanjega podjetja Pinus, a meritev nismo imeli. Upravljavec čistilne naprave meritev javno ne objavlja niti ne izvaja meritev onesnaževal iz proizvodnje, ampak le tiste, ki so pomembne za delovanje naprave. Ko smo analizirali podatke o onesnaženosti Žabnika, smo ugotovili, da je ta potok najbolj obremenjen z živim srebrom v celi Sloveniji. Druge vire živega srebra poleg sežigalnice in podjetja Albaugh v takšnem obsegu v okolici težko najdemo. Tega so se zavedeli tudi v podjetju. Z vključitvijo občine v postopke in s širšim problematiziranjem biološke čistilne naprave za obdelavo industrijskih odpadnih vod je prišlo do odločitve, da teh ne bodo več odvajali tja, ampak bodo poskrbeli za zaprti sistem. To je zelo dobrodošlo. Tudi zaradi manjšega črpanja podtalnice, ki jo Albaugh zajema iz lastnega črpališča za osnovno šolo Rače. Gre torej za dva vidika: zmanjša se onesnaženje z živim srebrom in drugimi onesnaževali ter zmanjša se poraba podtalnice, ki je edini vir pitne vode na Dravskem polju.”

Kam segajo začetki Ekološke iniciative Rače?

Boris Vezjak: “Civilna iniciativa je nastala med letoma 2009 in 2010. Od samega začetka so opozarjali predvsem na dogajanje v nekdanji tovarni Pinus. Rače so močno obremenjene: problem sega od onesnažene podtalnice do problematičnega zraka. Velik problem, ki ostaja nesaniran, so divja odlagališča, kjer so zakopani nevarni odpadki – glede na objavljene vire domnevno predvsem iz Pinusa. Gre za lokacije, kamor naj bi podjetje zakopavalo fitofarmacevtske, tudi rakotvorne odpadke. Mateja Pigner Perko in Marjan Lah sta začela opozarjati tudi na sežigalnico. Podjetje je namreč ugotovilo, da se mu splača na svojem zemljišču, ki tako rekoč meji na krajinski park, zgraditi sežigalnico nevarnih odpadkov, ki je v Sloveniji zaradi blage ureditve in nadzora lahko dobičkonosen posel. Pinus je imel interes, da je tam poleg lastnih odpadkov sežigal tudi druge odpadke.”

Tomaž Seliškar: “Pred tem je bil nadzor nad zakopavanjem in divjim odlaganjem slabši, a zakonodaja se je začela zaostrovati še v času Jugoslavije.”

Boris Vezjak: “Leta 2005 in 2010 je prišlo do požarov. Šlo je za niz problemov, ki so bili posledica pomanjkljivega vzdrževanja. Zgodba okoli Albaugha je le zadnja faza. Ko so prišli, so napovedali, da bodo evropska podružnica za proizvodnjo glifosata.”

Tomaž Seliškar: “To nas je zaskrbelo. Napovedali so šestkratno povečanje proizvodnje. Nismo vedeli, da gre za obseg pripravkov na osnovi glifosata. Sinteza, proizvodnja glifosata je bila še pred prevzemom ustavljena. Pinus je zašel v težave in med letoma 2011 in 2016 je tovarna komaj obratovala. Razen sežigalnice prebivalci nismo zares zaznavali njihove prisotnosti. Zato mnogi v zadnjih letih nimajo občutka, da gre za kemično tovarno, ki je prispevala k onesnaženju okolja.”

Govorimo torej o tovarni, ki naj bi uporabljala glifosat, ne pa ga izdelovala?

Boris Vezjak: “Trenutno glifosat uvažajo iz Kitajske, tu ga mešajo in pakirajo v končne proizvode. Tako je menda najceneje. Njihova logika je bila: če nam zakonodaja omogoča, zakaj bi se možnosti proizvodnje glifosata odpovedali. S tem v Iniciativi seveda nismo bili zadovoljni.”

Tomaž Seliškar: “Dovoljenje bi pomenilo, da lahko proizvodnjo kadarkoli začnejo in jo tudi lažje povečajo v obsegu. Želeli smo varovalko, da proizvodnje glifosata tu ne bo. V mešanju glifosata za končne izdelke ne vidimo tako velikega tveganja. Zato smo veseli, da so na koncu sintezo umaknili iz vloge. K temu je nedvomno prispevalo tudi spremenjeno javno mnenje v Evropi in ZDA. Tudi v Račah je ljudi začelo skrbeti. Vsaj malo. Želimo pa opozoriti, da po nam dostopnih informacijah prave alternative glifosatu, ki bi bila manj škodljiva glede uporabe in proizvodnje, ni.”

i bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno v njej prisoten atrazin.”

Obstajajo pene in toplotne obdelave pod višjim pritiskom, ki uničijo plevel.

Tomaž Seliškar: “V Sloveniji, kjer večino glifosata porabijo na železnici, je to res alternativa. Drugače je pri kmetijskih površinah, kjer je to ob intenzivnem kmetijstvu neuporabno in tudi mi ne vidimo alternativ. Glifosat je od vseh sredstev, ki se uporabljajo, eden manj problematičnih.”

Kljub temu da je rakotvoren?

Tomaž Seliškar: “To ste vi rekli.”

Da. O tem govorijo raziskave. O tem je presojalo sodišče ZDA, ki je dosodilo, da mora Monsanto plačati milijonsko odškodnino obolelemu za rakom, ki je uporabljal njihovo škropivo na osnovi glifosata.

Tomaž Seliškar: “A niso razsodili, da je glifosat rakotvoren. Problematična je množična uporaba. Ta je problem povsod, kjer je dovoljeno pridelovanje gensko spremenjenih poljščin. A v Evropi se porabi bistveno manj glifosata, sploh v Sloveniji – letno naj bi šlo za 60 ton aktivne snovi.”

Boris Vezjak: “Rakotvornost glifosata je odprta dilema. Lokalni prebivalci tu smo pahnjeni v okoljevarstveno skrb in smo ekologi po svojih najboljših močeh. Nismo profesionalci. Ob tem smo tudi kritični do romantizacije. Slika ni črno-bela in ne gre nujno za borbo Davida proti Goljatu, šibke lokalne skupnosti proti močni multinacionalki. Mnogi želijo videti v glifosatu zlo, a sam ne morem trditi, da je glifosat rakotvoren. Študije obstajajo, ki podpirajo obe stališči – da je in da ni. Smiselno se mi zdi, da sledimo načelu previdnosti in preventive: da se obnašamo, kot da je rakotvoren, dokler se nedvomno ne dokaže nasprotno.”

To je načelo EU, ki v primeru glifosata ne velja.

Boris Vezjak: “A ne moremo domišljavo trditi, da je glifosat rakotvoren. Tega ne vemo. Večina slovenske okoljevarstvene stroke je na stališču, da je in da so herbicidi škodljivi. A ne želimo zapasti v širjenje in krepitve teorij zarot, kar se zgodi zelo hitro.”

Tomaž Seliškar: “V Iniciativi nimamo ambicij reševati svetovne probleme. Želimo pa z lokalnim delovanjem prispevati h globalnim spremembam. Nas bi najbolj zadevalo, če bi se glifosat tu sintetiziral. Vemo, da bo Albaugh glifosat proizvajal ne glede na situacijo v Sloveniji. V vlogi zaprošajo za proizvodnjo 150-krat več izdelkov iz glifosata, kot se jih porabi v Sloveniji, Albaugh trenutno proda na slovenski trg le okoli šest odstotkov proizvodnje. Nas v Račah zadeva predvsem proizvodnja. Poraba je drug problem, že dolgo prisoten na Dravskem polju, a se z njim ne ukvarjamo toliko – zmanjkata nam in znanje in čas.”

Je onesnaženost zaradi kmetijstva tako velik, prevelik problem?

Tomaž Seliškar: “Da, kmetijstvo je še vedno velika težava. To kažejo tudi analize kakovosti pitne vode. Pred tremi leti sem naročil analizo pitne vode iz domače pipe. Vodo zajemamo iz zajetja, kjer naj bi bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno prisoten najbolj problematičen pesticid Dravskega polja, atrazin. Skupaj z derivatom je presegal dovoljeno raven.”

Kaj ste naredili s temi rezultati?

Tomaž Seliškar: “Nanje smo opozorili, ko smo pisali Arsu. Želeli smo opozoriti na divja odlagališča, ki so lahko eden od virov. Atrazin je v Sloveniji prepovedan od leta 2004. A pripravke na njegovi osnovi se da brez težav kupiti na Madžarskem ali Hrvaškem. Tu trčimo ob problem ozaveščenosti potrošnikov. In ta problem imamo tudi pri glifosatu.”

Boris Vezjak: “Ko denimo sosedi poškropijo celo zelenico s herbicidom, ker je to najučinkoviteje, saj želijo posejati novo angleško trato. Na to opozarjajo tudi v podjetju Albaugh: naj se raje ukvarjamo s potrošniki in s kurišči, ki prispevajo k onesnaženosti zraka. V EU je nadzor nad večjimi podjetji relativno strog in tega se zavedajo. Posamezniki pa se pogostokrat do okolja obnašamo precej mačehovsko.”

Je slaba obveščenost o posledicah industrije in proizvodnje kemikalij tu že zgodovinsko problem?

Miran Rajšp: “Spomnim se, ko sem bil še majhen: gledali smo, kako so odvažali cisterne odpadkov do gramoznice, kako je marsikaj steklo iz tovarne Pinus. Pred tovarno je bil nekoč majhen ribnik. Romantično lep. Najprej so izginile ribice. Nekaj časa so bile v njem žabe, nato je zginilo vse. Prebivalcem v sosednji hiši ob tovarni so rekli, da ne smejo več uporabljati studenca za hišo. Ne, nismo bili obveščeni. A posledice so bile. Ogromno delavcev, ki so imeli službo v Pinusu, je umrlo. Ko se ozrem po ulici, so nekoč tam živeli skladiščniki, tudi kuharica v tovarni je zbolela in umrla. Neka povezava obstaja.

A v preteklosti je Pinus vedno dal denar: ko se je gradila cesta ali se je asfaltiralo cestišče. Prispevali so oni, nekaj je prispeval Petrol, občini je bilo treba dodati le še majhen del. In smo imeli novo cesto. Danes gre po njej skozi Rače ogromno tovornjakov iz gramoznice. Tudi ti onesnažujejo zrak. Koncesnina, ki jo za gramoznico dobi občina, je minimalna. Tudi letališče vpliva na kakovost zraka. Sploh se bo ta vpliv povečal, če bo prišlo do napovedane širitve. Vemo, da individualna kurišča prispevajo pomemben delež delcev PM10, a bolj strupene snovi pridejo v zrak vendarle iz sežigalnice nevarnih odpadkov. Edina merilna točka je v sosednji občini, v Miklavžu, in tam so mejne vrednosti redno prekoračene. Dolžnost občine bi morali biti skrb za lokalno prebivalstvo in njegova zaščita. A tega ni.

Pred časom smo imeli problem, ker je iz pipe tekla kalna, umazana voda. Naročeno nam je, da če se to zgodi, moramo vodo pustiti teči. Problem je, če minejo ure, noč in je voda še kar kalna.”

Kaj naredite?

Miran Rajšp: “Nič. Pustimo teči in čakamo, da bo bolje. Če smo obveščeni vnaprej, damo nekaj vode na stran. Večji problem imajo kmetje, ki morajo napojiti živino.”

Tomaž Seliškar: “Šli smo preverit k upravljavcu vodovoda, kjer so nam povedali, da je razlog, sploh poleti, da se na hitro in v velikih količinah izčrpa voda, denimo za polnjenje bazenov. Pokaže se, da smo spet glavni problem porabniki.”

Ste prepričani, da ti argumenti držijo?

Tomaž Seliškar: “Praviloma držijo. Kaj pa naj, kot da verjamemo? Zakaj bi nas upravljavec vodovoda zavajal?”

Boris Vezjak: “Rače so vse bolj obremenjen okoliš, ker se problemi nalagajo drug na drugega. Zato smo se vključili tudi v postopke gradnje tovarne Magna v Hočah. V zračni liniji je oddaljena manj kot kilometer. Ko živiš v takem okolju, se ti nehote vzbudijo sumi, da obstajajo v Sloveniji kraji, kjer okoljska preobremenjenost z onesnažili že obstaja, in se zato država, namesto da bi ta okolja sanirala, spomni, da bo tja dodala še novo, okoljsko problematično infrastrukturo. Zakaj? Ker je lokalna skupnost že tako anemična, pasivna in apatična, da je najlažje priti z umazano industrijo k njim?”

Tomaž Seliškar: “Hkrati so to gospodarsko ošibela okolja, ki so pripravljena sprejeti vse, če so obljubljena nova delovna mesta.”

Boris Vezjak: “Ta argument smo slišali tudi mi. Kmalu smo bili obtoženi, da sebično ogrožamo 20 ali 30 delovnih mest v Albaughu. Nesramni in škodljivi da smo.”

Tomaž Seliškar: “A situacija je v zadnjih treh letih boljša, sploh če primerjamo z dogodki med letoma 2007 in 2014, ko je tedanje vodstvo zanimalo le, kako čim več še iztržiti. Našim predlogom so prisluhnili. Občina ni hotela naročiti študije o obolelosti za rakom v Račah in okoliških naseljih, Albaugh je ob naših prizadevanjih na koncu raziskavo pri onkološkem inštitutu naročil. Vemo, da je Magna bistveno bolj tvegan projekt in bo večji onesnaževalec. Širše gledano, pogrešamo konsistentno in verodostojno zeleno politiko – na ravni države, a tudi na ravni civilne družbe in nevladnih organizacij. Verjamemo v argumente in dialog – tudi s podjetji, ki navsezadnje ocenijo, da je zanje dolgoročno boljše, če spoštujejo okoljske standarde.”

Miran Rajšp: “Četudi se vse okoljske organizacije in iniciative borimo na lokalni ravni s specifičnimi problemi, vidimo, da prihaja do zakonskih sprememb na slabše. Politika ne upošteva lastnih predpisov, ko pride do varovanja okolja. Redko kateri prebivalec pa se je pripravljen osebno izpostaviti in tvegati vse. Manjka pa nam tudi pravnega znanja.”

Omenili ste, da so sosedi, ki so delali v Pinusu, zboleli in umrli za rakom. Na vaši strani pišete o visoki obolelosti delavcev na šoli. Vam je kdaj žal, da niste bili bolje obveščeni že prej, da so bile prioritete v preteklosti napačne?

Miran Rajšp: “Da, žal mi je. A ni bilo zavedanja, znanja. Pinus je bil na neki način naš boter – kdo bo šel proti njemu? Kdo je sploh vedel, da so te snovi tako škodljive? Delavci so vzeli koncentrate surovin in jih raztrosili po dvoriščih. Grozno je.”

Tomaž Seliškar: “Šele pred leti smo od ravnatelja OŠ Rače, ki stoji nasproti tovarne Albaugh, izvedeli, kako visoka je obolelost za rakom med zaposlenimi. Govorimo o okoli desetkrat pogostejši pojavnosti rakavih obolenj kot v sosednjih šolah. Ko se začneš pogovarjati z lokalnimi prebivalci, je skoraj pri vsaki hiši kdo, ki je zbolel in umrl za rakom. Kot priseljenec nisem vedel, kaj s temi informacijami. Dejstvo je tudi, da so ljudje te snovi uporabljali neodgovorno.”

A proizvajalci običajno vedo, kaj proizvajajo. Direktorji redkokdaj sami uporabljajo te izdelke.

Tomaž Seliškar: “Seveda. A bil je tudi interes, da so ti izdelki splošno dostopni. Tožba v ZDA je uspela, ker je sodišče ugotovilo, da ljudi niso primerno obvestili o nevarnostih. Danes se jih bolje zavedamo. Četudi mnogi še vedno raje pogledajo stran.”

Veste, da živite v okolju, ki je zelo obremenjeno z onesnažili. Kakšnih ukrepov bi si želeli?

Miran Rajšp: “V državi imamo institucije, ki bi morale ščititi okolje in ljudi. Delati, kar počnemo mi v okoljskih iniciativah. To nam kaže, da ne opravljajo svojega dela in da je nekaj hudo narobe. Zakaj moram biti jaz tisti zoprni sosed? V Miklavžu je jasno, da je treba obremenitve zmanjšati, saj je že zdaj okolje preobremenjeno. Le tako se lahko doseže vsaj določeno izboljšanje. Na vseh področjih bi se morali tega zavedati, tudi v kmetijstvu: bolje bi bilo imeti več delavk in delavcev, morda nekoliko dražje postopke. To, da imamo onesnaženo okolje, je najslabše. Pred časom je nekdo rekel, da je rak edini, ki ubije svojega gostitelja. Vsi paraziti so bolj previdni. Ljudje smo pri našem sedanjem razvoju na neki način rak. Človeški rak, ki uničuje okolje.”

Umiriti nori razvoj

V ZDA je hišnik na šoli uporabljal škropivo na osnovi glifosata. Zbolel je za rakom. Pred dobrima dvema tednoma je sodišče razsodilo, da mu mora Monsanto, proizvajalec škropiva, plačati 289 milijonov dolarjev odškodnine. Je ta sodba odmevala v Račah?

Tomaž Seliškar: “Ne. V resnici so nas prvi za odziv poklicali novinarji.”

Boris Vezjak: “Stališče lokalne skupnosti je, da če ti kaj ne paše, spokaj. Za okoljsko problematiko tu se ni nikoli zanimala nobena politična stranka. Edini, ki je prišel lani v Rače, je bil evropski poslanec Igor Šoltes. Slišali smo še dvoumno izjavo Dejana Židana, da se bo Slovenija odpovedala rabi glifosata. A pojasnila, kaj natančno to pomeni, nismo dobili. Dva dni zatem je Slovenija glasovala, naj se glifosat v EU ohrani v rabi.”
Miran Rajšp: “Če si danes vsaj malo okoljsko zaveden, veš, da je nori razvoj treba vsaj malo umiriti. Se omejiti. Zato smo moteči za okolico. Sprašujejo me, ali želim, da se razvoj ustavi. Želim si drugačen, počasnejši, bolj zdrav razvoj. A mnogi nočejo niti pomisliti, kje bomo čez deset let.”

Vir: https://www.vecer.com/za-rakom-so-umrli-tudi-kuharica-v-podjetju-6546378

Advertisements

Je pomembnejša pitna voda ali vol na žaru?

julij 5, 2013

Po onesnaženju pitne vode na območju Njiverc in dela naselja Kidričevo se je ves ogorčen znova oglasil tudi vodja Nestrankarskega gibanja ZA Kidričevo Branko Štrucl in ob tem opozoril še na nekatere druge nepravilnosti v občini.

»V Nestrankarskem gibanju ZA Kidričevo smo ogorčeni glede zadnjih dogodkov v zvezi z nepitno vodo. Občani občine Kidričevo namreč nismo bili obveščeni, kaj se dogaja z našim javnim vodovodnim omrežjem. O uporabnosti pitne vode smo podvomili, ko je iz pip tekla rjavkasta voda s primesmi. Zato smo spontano pokupili vse zaloge vode, ki so jo imele na razpolago bližnje trgovine.«

Kaj pa je bilo pri tem dogodku po vašem mnenju najbolj moteče?

»Od občinskih veljakov smo pričakovali takojšen odziv glede oporečnosti vode v naših pipah, a to se na žalost ni zgodilo. Prvi mož v občini je bil verjetno preveč obremenjen s pisanjem svojega slavnostnega govora ob občinskem prazniku in osredotočen na predstavitev ‘svojih’ uspehov. Njegova prioriteta županovanja je vlaganje v beton in asfalt, ne pa v človeške vire in ravnanje z njimi, čeravno bi najprej moralo biti v županovi domeni, da svoje ljudi zaščiti, da kakršnekoli aktivnosti ne ogrožajo zdravja ljudi. Bohotenje in razkošje občinskega praznika na račun davkoplačevalskega denarja je še ena mnogih stvari nabiranja političnih točk. Pametni in odgovorni župani v nekaterih slovenskih občinah občinska proslavljanja opuščajo in namenjajo denar v socialne in družbene probleme v svojih okoljih. V naši občini je pač tako, da lahko marsikaterega volivca kupiš s kosom pečenega vola z žara. Res žalostno! Kot da pri nas nimamo problemov z brezposelnostjo in socialno ogroženostjo, z deložacijami in preživetjem. Ne, pri nas se obnašamo kot v času socializma, ko je imel vsak zaposlitev, streho nad glavo in dovolj hrane, pa smo lahko bučno in vehementno praznovali vse vrste praznikov. Kapitalizem je marsikoga prizemljil, le naših vodij očitno ne.«

Zanima nas, kako je s pobudo za izdelavo celostne okoljevarstvene in zdravstvene študije, ki ste jo obljubljali ob našem nedavnem pogovoru?

»Od najvišjih strokovnjakov, kot sta dr. Alenka Kraigher, predstojnica Centra za nalezljive bolezni in okoljska tveganja, in dr. Vesna Zadnik z onkološkega inštituta, je bilo vse dogovorjeno glede raziskav, ki bi jih ti dve ustanovi opravili, samo denar iz občinskega proračuna bi morali zagotoviti, zato smo se s pobudo obrnili na občino. Z našim predlogom so se strinjali in v odgovoru pojasnili ter zagotovili, da so že v letu 2011 podpisali pismo o nameri za izvedbo aktivnosti v sklopu projekta Jugozahodne Evrope, občina pa bo kot sofinancer predvidela sredstva v proračunu v letu 2013. Namen njihovega projekta je dvig okoljske ozaveščenosti in dialog z vsemi zainteresiranimi, kajti tudi po njihovem je treba ljudi seznanjati s posledicami onesnaženja zraka, tako da definirajo glavna žarišča onesnaženja zraka pri nas. To so pač takšne raziskave, ki z realnostjo nimajo dosti skupnega, zato mi še vedno vztrajamo pri tistih raziskavah, kjer bi ljudje dobili konkretne odgovore, kakšen zrak dihamo, kakšno hrano pridelujemo in kakšno vodo pijemo, predvsem pa o pogostosti raka in oceno tveganja za rakava obolenja na našem območju.«

Trdite, da je tudi Kidričevo na prelomu najhujše gospodarske in družbene krize. Kje so po vašem največji problemi?

»Socialna stiska ljudi je vse večja tudi v Kidričevem, pa se naša občinska oblast ukvarja z drugorazrednimi vprašanji, ki za občanke in občane niso tako zelo pomembna. Velik problem imajo starostniki, ki potrebujejo oskrbovalno službo na domu, pa si ne morejo privoščiti plačevanja oskrbovalnine v polovičnem deležu, tu so še invalidi in njihovi problemi, pa tudi glede skrbi za mlade in njihovo bodočnost se nič ne premakne. Velik problem je, da v občini ne premoremo močne službe za socialne zadeve in družbene dejavnosti, kot jo imajo na primer v občini Ruše. Tam se s tem problemom ukvarja več zaposlenih strokovnih delavk, ne tako kot v občini Kidričevo, kjer na tem področju ne premoremo niti enega celega zaposlenega. Zato se ni čuditi poraznemu stanju, ki smo mu priča.
Glede zdravstvenega doma smo zelo zadovoljni, da se je gradnja objekta končno pričela, vendar apeliramo na župana Leskovarja in svetnike, da eno stanovanje namenijo zdravniku ali zdravnici, mu podelijo koncesijo, da bomo imeli zares stalnega zdravnika, ki bo ostal v Kidričevem in delal z našimi ljudmi vse dneve, ne pa kot je to danes: izbereš ‘svojega’ zdravnika, na pregled greš k drugemu, po raziskavah k tretjemu, po zdravila pa k četrtemu, tako da na koncu ne veš več, kdo je tvoj izbrani zdravnik in komu zaupati.«

Kaj pa se dogaja z vašo pobudo glede gradnje sežigalnice v kompleksu družbe Talum?

»Iz kabineta predsednice vlade, konkretno od vodje kabineta mag Jadranke Gustinčič, smo dobili elektronski odgovor, da to zadevo na ministrstvu za infrastrukturo in prostor še preučujejo in da bomo dobili odgovor takoj, ko bo kaj dorečenega. Z ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo pa smo dobili odgovor, da ni pristojno za to področje. Čeprav je država večinski lastnik Taluma, ministre in predsednico vlade mag. Alenko Bratušek žal bolj zanima prodaja Mercatorja hrvaškemu tajkunu in skrb za njihovega vodjo v senci, ki pričakuje ugodno rešitev te prodaje, da zakrpa lastno denarno luknjo, čeravno na škodo 75.000 zaposlenih ljudi, ki lahko v naslednjih treh letih izgubijo službe, jim zanje ni kaj dosti mar. To je realnost slovenske družbe, za kar smo krivi sami, ker takšna dejanja dovolimo. Šele ko bomo zahtevali popoln umik dolgoletnih obrazov v politiki in izvolili nove, mlade, sposobne, nekoruptivne, strokovne ljudi, bomo lahko govorili o izboljšanju gospodarske in socialne situacije.«

Kidričevo, 1.7.2013

Martin Ozmec

Vir: http://www.tednik.si/je-pomembnejsa-pitna-voda-ali-vol-na-zaru


Naložba dobrodošla za celotno severovzhodno Slovenijo

februar 5, 2013

Vodja Nestrankarskega gibanja za Kidričevo (NGzK) Branko Štrucl je znova presenetil. Tokrat se zavzema za gradnjo sežigalnice v Kidričevem, saj meni, da bi bilo to za kraj, podjetje Talum, občino in celotno severovzhodno Slovenijo zelo koristno.

O gradnji sežigalnice v Kidričevem je bilo veliko razprav že pred dobrimi trinajstimi leti, ko je prišlo na dan, da namerava država zgraditi sežigalnico v okviru industrijskega kompleksa Taluma. Sprva so bila mnenja o tem med občani deljena: eni so bili proti, drugi so verjeli, da je to lahko za razvoj kraja celo pozitivno. Z ustanovitvijo Neodvisne liste proti sežigalnici pa se je tehtnica vse bolj nagibala na stran tistih, ki so gradnji sežigalnice nasprotovali. Na referendumu, ki so ga izvedli leta 2001, se je proti sežigalnici izreklo dobrih 93,4 odstotka glasujočih.

Potem ko je bila novembra 2004 sprejeta Uredba o načinu opravljanja gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov, je sežigalnica spet postala aktualna, saj je bilo na dlani, da namerava država vendarle zgraditi vsaj eno ali morda več sežigalnic. Kopja so se spet pričela lomiti, pojavilo se je celo vprašanje, ali bi morebitno negativno mnenje prebivalcev o umestitvi sežigalnice v njihovo okolje sploh še imelo kakšen vpliv oziroma možnost preprečitve gradnje. A se je spet pojavila Neodvisna lista proti sežigalnici in odločno povedala, da gradnje sežigalnice v Kidričevem ne bodo dopustili. Od tedaj se je ta tema polegla, zato so se umirili tudi krajani.

A očitno ne za dolgo, kajti vodja Nestrankarskega gibanja za Kidričevo Branko Štrucl je prepričan, da vlada spet resno razmišlja o gradnji sežigalnice, in meni, da ne bi bilo nič narobe, če bi jo zgradili tudi v Kidričevem.

Kaj vas je v NGzK privedlo k razmišljanju o gradnji sežigalnice v Kidričevem?

“Po zagotovilu ministrstva za kmetijstvo in okolje je jasno, da naj bi se v Sloveniji v kratkem pričela gradnja dveh sežigalnic. V NGzK smo že od vsega začetka za gradnjo sežigalnice, vprašanje je samo, kako vodilni v Talumu danes gledajo na to  in ali se še vidijo kot pobudniki tega projekta. V gibanju menimo, da bi bila ta naložba za celotno severovzhodno Slovenijo dobrodošla, za občino Kidričevo in predvsem za družbo Talum pa z vidika pridobivanja energije več kot dobra.“

Kako to, da zagovarjate gradnjo sežigalnice, saj ste še pred kratkim zatrdili, da zahtevate zaprtje centra nevarnih odpadkov v okviru Taluma?

“Termična obdelava komunalnih odpadkov v toplarni oziroma sežigalnici predstavlja zaključno fazo obdelave odpadkov, ki so predhodno obdelani in pripravljeni za sežig; v centru za ravnanje z nevarnimi odpadki pa gre za predelavo in skladiščenje nevarnih odpadkov. Prepričani smo, da bi v sežigalnici sežigali zgolj gospodinjske odpadke, v centru, ki ga nameravajo širiti, pa gre za najnevarnejše odpadke, ki sproščajo strupene snovi v stiku z vodo in zrakom, ter odpadke, ki so že sami po sebi nevarni zaradi snovi z nevarnimi lastnostmi.“

Občani Kidričevega so se leta 2001 na referendumu odločno izrekli proti sežigalnici. Kaj pa menite danes?

“Danes so pogledi drugačni. Ko se z ljudmi pogovarjam, ugotavljam, da jim je nekako žal. Ne samo zaradi gospodarske krize, ljudje so v teh letih spoznali, kaj je Kidričevo s tem izgubilo, saj vemo, da se v sežigalnici proizvajata elektrika in toplotna energija, primerna za ogrevanje. Zgleden primer vidimo v dunajski sežigalnici, ki oskrbuje več kot 60.000 ljudi s centralnim ogrevanjem in toplo vodo. Radi bi se poistovetili z Dansko, Švedsko, ki veljata za okoljsko najnaprednejši državi v EU, kjer sežgejo kar 54 odstotkov vseh ustvarjenih komunalnih odpadkov; sama Danska, na primer, premore že več kot 30 sežigalnic, saj se zavedajo, da je to napredno in koristno.“

V čem pa je po vašem mnenju problem, da se nekateri ljudje še vedno bojijo teh sežigalnic?

„Za ljudi ni problem sama izgradnja sežigalnice, ampak obstaja problem nadzora, servisiranja in zaupanja. Pri nas so ljudje upravičeno zaskrbljeni, ker nadzorne institucije praktično ne delujejo, zato jim ne zaupajo. Ljudi je očitno strah, saj vsi vemo, v kakšni koruptivni državi živimo, saj predsednik vlade Janez Janša in predsednik največje parlamentarne stranke Zoran Jankovič ne upoštevata niti moralno-etičnih načel, hkrati pa ne priznavata nadzornih institucij in njihove avtonomije. Sežigalnica bi morala biti narejena tako, da bo okolju neškodljiva in opremljena z najmodernejšimi tehničnimi napravami za čiščenje izpustov. Z gotovostjo lahko trdimo, da med krajani Kidričevega obstajajo strokovnjaki, ki bi lahko bdeli nad to izgradnjo in proizvodnjo in bi imeli zaupanje občanov Kidričevega.“

Kaj torej pričakujete od sežigalnice, če bi do gradnje prišlo?

“Kot sem že omenil, pričakujemo cenejše centralno ogrevanje na celotnem območju občine, če bi bilo mogoče, pa tudi širšega območja Dravskega polja; pričakujem gretje vode letnega bazena v Kidričevem, seveda pa pričakujem tudi nova delovna mesta, mogoče kakšno rento za občinski proračun, predvsem pa energijo za družbo Talum, da bi lahko ta še naprej delovala brez večjih pritiskov in odpuščanj zaposlenih. Vse to je seveda stvar dogovora in učinkovitih pogajanj. Poglejte, dunajska sežigalnica, ki je umeščena v samo središče mesta, je že zaradi svoje umetniške zunanjosti postala prava turistična atrakcija.“

Zakaj ste še vedno proti gradnji centra nevarnih odpadkov, sežigalnico pa bi v svojem okolju dovolili?

“Vedeti je treba, da vse od leta 2007 obstoječi objekt centra nevarnih odpadkov v Kidričevem ne ustreza več sedanjim (in bodočim) standardom na področju varovanja okolja, zato družba Saubermacher obljublja posodobitev tega centra, a prepričan sem, da to počnejo s figo v žepu. Vsake toliko časa podjetje prireja novinarske konference, kjer zagotavljajo gradnjo in posodobitev centra, pa še do danes, to je v letu 2013, na Upravni enoti Ptuj niso prejeli vloge za izdajo gradbenega dovoljenja. Same laži in zavajanja krajanov občine Kidričevo! In tu gre za zares nevarne snovi. Ker je država večinska lastnica Taluma, v Nestrankarskem gibanju verjamemo, da bo prišla nova oblast, ‘oblast čistih žepov’, ki bo še kako zainteresirana za gradnjo sežigalnice v Kidričevem. Ta nam lahko koristi, medtem ko nam center nevarnih odpadkov samo škoduje in nimamo od njega ničesar.“

Kidričevo, 5.2.2013

Martin Ozmec

Vir: http://www.tednik.si/nalozba-dobrodosla-za-celotno-severovzhodno-slovenijo


Poželi prvi pridelek industrijske konoplje

avgust 28, 2012

V Talumovem hčerinskem podjetju Revital so v petek, 24. avgusta, opravili prvo žetev industrijske konoplje, ki so jo aprila posejali na kidričevskih njivah in jo pridelali na ekološki način. Kljub suši so s pridelkom zadovoljni, zato bodo pridelavo nadaljevali.

Kot je ob žetvi pojasnil vodja Revitalove proizvodnje Dušan Mikl, so se za pridelavo industrijske konoplje odločili iz več razlogov:

»Med pomembnejšimi razlogi je zagotovo ta, da so naše njivske površine v Kidričevem dejansko nad ‘bazenom’ pitne vode in pri vzgoji konoplje ne uporabljamo nobenih pesticidov. Poudariti moram, da konopljo vzgajamo izključno na ekološki način in smo v postopku pridobitve certifikata za ekološko vzgojo. Širši javnosti želimo dokazati, da industrijska konoplja ni nič spornega, saj bi radi, da bi ljudje izgubili negativni predsodek. Pa tudi drugim kmetovalcem poskušamo dokazati, da se konopljo da vzgojiti, spraviti in prodati po mojem prepričanju brez posebnih težav.«

Kateri del industrijske konoplje pa je za vas komercialno najzanimivejši?

»Komercialno je zanimivih več delov konoplje, za nas pa so trenutno najzanimivejša semena in stebla konoplje. Zagotovo pa vem, da se lahko koristno uporablja tudi listje, korenine in cvetovi.«

Ali ste imeli pri pridobitvi dovoljenja setev konoplje kakšne težave?

»Moram reči, da pri pridobivanju dovoljenj ni več nobenih večjih zadržkov, zato jih tudi mi nismo imeli. Seveda pa je treba spoštovati zakonodajo! Seme industrijske konoplje mora biti ustrezno deklarirano, kupiti ga moraš z računom, pravočasno je treba oddati vlogo za dovoljenje za setev in podobno, a to so le administrativna opravila.«

Na kolikšnih površinah pa ste konopljo prvič posejali?

»Konopljo smo prvič posejali v letošnjem letu na 8 hektarih površin v neposredni bližini sedeža podjetja Revital v Kidričevem (na nekdanjih Kombinatovih njivah na gradu, op. p). Samo setev pa smo opravili 10. aprila z običajno sejalnico za setev pšenice, pri čemer nismo imeli prav nobenih težav.«

Tudi žetev konoplje ste opravili strojno. Ali je za to potreben kakšen poseben kombajn?

»Vso zrelo konopljo smo poželi s kombajnom novejše izdelave, ki je sicer čisto običajen in je namenjen za žetev pšenice. Pri žetvi nismo imeli večjih težav, morda le to, da je moral strojnik trikrat ‘očistiti’ nekatere vrteče se dele kombajna, ker so se vlakna namotala in nabirala okrog njih. Rad bi poudaril, da smo se prav žetve najbolj bali, ker je bilo do sedaj s tem opravilom pri nekaterih pridelovalcih kar nekaj težav in problemov. Nekateri kmetje konoplje sploh niso poželi predvsem zaradi neustreznih kombajnov. Zato bi se rad zahvalil celotni ekipi, ki je sodelovala pri naši žetvi, posebej strojniku za odlično opravljeno delo. Sicer pa imajo v tujini za žetev konoplje tudi specialne kombajne.«

Ali ste s prvim pridelkom zadovoljni, kako ocenjujete kakovost in kakšne so cene?

»Glede na letošnje razmere v kmetijstvu, predvsem daljšo sušno obdobje, moramo biti s pridelkom kar zadovoljni. O sami kvaliteti pridelka je sicer še prezgodaj govoriti, kajti seme moramo posušiti in očistiti, šele nato bomo videli, kolikšen bo dejanski pridelek. Po prvi oceni je zaradi suše kar nekaj ‘gluhih’, praznih semen. Sicer pa lahko povem, da se cene semena konoplje zelo različne, gibljejo pa se okrog 1,5 evra za kilogram semena, vse pa je odvisno od načina in kraja prodaje.«

Je vaš pridelek namenjen domačemu ali tujemu trgu?

»Za odkup konopljine slame se dogovarjamo s predelovalcem slame iz sosednje Avstrije, saj jo tam predelujejo v vlakna in pezdir, ki se koristno uporablja med drugim tudi v gradbeništvu. Semena pa bomo poskušali nekaj predelati v konopljino olje, nekaj pa prodati ali v Sloveniji ali v tujini. Glede na to, da smo med redkimi v Sloveniji, ki so letos pridelovali konopljo, smo prepričani, da bodo domači kupci znali ceniti izdelek, vzgojen in pridelan v Sloveniji, ko ga bomo kmalu dali na trg.«

Torej lahko pričakujemo, da boste industrijsko konopljo pridelovali tudi v prihodnje?

»Ko bomo sešteli stroške in nato seveda tudi prihodke od prodaje, sem prepričan, da bomo nadaljevali svoje ‘poslanstvo’ vzgoje industrijske konoplje. K temu bomo poskušali pritegniti tudi druge kmetovalce. Glede na pomembnost industrijske konoplje v našem okolju sem prepričan, da se bo vzgoja samo širila tudi zaradi tega, ker je država sprostila kar nekaj omejitev, ki so pred nekaj leti vzgojo konoplje precej omejevale. Vedeti je treba, da je konoplja tudi v zdravilstvu zelo pomembna kultura.«

Kako pa so tako velik nasad konoplje sprejeli domačini, Kidričani?

»Moram reči, da so krajani Kidričevega po moji oceni obe njivi naše konoplje dobro sprejeli; Mnogi so si to čudo hodili le ogledovat, nekateri pa so se med dobra 2 m visokimi sadikami na njivi celo fotografirali. Vsekakor pa so se okoliški ljudje zanimali za to, kaj raste na njivi, saj v glavnem še niso videli v živo, kako konoplja raste v naravi in kako je ta rastlina sploh videti.«

Kidričevo, 28.8.2012

Martin Ozmec

Vir: http://www.tednik.si/pozeli-prvi-pridelek-industrijske-konoplje


Bogatejši za novo športno dvorano

december 28, 2011

Objavljeno v prilogi Štajerskega tednika, Kronika 2011, v torek, 27.12.2011


Albin Brencl v oddaji »Prava ideja«

december 25, 2011

V sredo 21.12.2011 je v oddaji RTV Slovenija »Prava ideja« gostoval podjetnik Albin Brencl. Na predstavitveni strani oddaje so o Albinu Brenclu zapisali: »Podjetniku Albinu Brenclu uspe česarkoli se loti – pa naj bo to volna za Arabce, rabljene gume za Afričane ali pa kurji parklji za Kitajce. Njegova iznajdljivost v poslih praktično ne pozna meja, omejuje ga le, kot pravi, slovenska birokracija.« V nekoliko širši predstavitvi oddaje so zapisali še: »Tokrat v Pravi ideji inovativni podjetnik iz Majšperka Albin Brencl, za katerega velja, da kamorkoli gre, s svojimi pravimi idejami sklene posel. Na Kitajsko izvaža kurje tačke, ukvarja se s proizvodnjo električne energije, v Rusijo izvaža slovensko volno,ukvarja se s predelavo avtomobilskih gum, v Ekvatorialni Gvineji pa odpira kokošjo farmo. V oddaji bomo objavili tudi ekskluzivni intervju s podpredsednikom vlade Ekvatorialne Gvineje, slišali bomo, kako in na katerih projektih lahko Slovenci uspemo v tej afriški državici.«

Posnetek oddaje si lahko ogledate na: http://tvslo.si/predvajaj/prava-ideja-albin-brencl-kurji-parklji-za-kitajce-poslovna-oddaja/ava2.123859158/

“Oddaja »Prava ideja« je poslovno-podjetniška oddaja, namenjena vsem, ki jih zanimajo podjetništvo, kreativnost, inovacije, aktualno dogajanje na gospodarskem področju in finance”. Na RTVju v nadaljevanju predstavitve oddaje zapišejo: »na spodbuden in atraktiven način želimo predstaviti različne zgodbe o uspehu. Za uspeh je pomembna ne le dobra, ampak predvsem prava ideja, taka, ki dobi svojo vrednost na trgu. Na gospodarsko dogajanje bomo gledali z očmi podjetnika, kaj lahko pričakuje od države, politike, svetovnih domačih gospodarskih gibanj, trendov. (…) V oddaji bomo gostili tako tiste podjetnike in poslovneže, ki so s pravo idejo in trdim delom že uspeli in bodo lahko dali vrsto napotkov, naukov in spodbud, kot tudi tiste, ki s svojim inovativnim in ustvarjalnim delom veliko obetajo. Potrudili se bomo, da bodo gledalci dobili vtis, kakšno je vzdušje v uspešnih podjetjih in kako se znajdejo v različnih političnih in makroekonomskih domačih in svetovnih razmerah.« (vir: http://www.rtvslo.si/pravaideja/)

Zdi se neokusno kot tudi intelektualno nepošteno na kak način danes v Sloveniji definiramo uspešnost. Mednarodno priznana in večkrat nagrajevana oddaja »Prava ideja« je pri tem simptom nečesa, kar v naši družbi vedno bolj dobiva domovinsko pravico. Zelo posrečeno je to v komentarju nedavnih volitev v intervjuju za sobotni Večer strnil tudi dr. Anton Stres: »Ljudje so volili golo uspešnost, ne glede na to, ali je v skladu z vrednotami pravičnosti, poštenja in humanosti ali ni. Če je uspešno, če imajo še sami kaj od tega, je že v redu. To pa nas mora skrbeti…« (vir: http://www.vecer.com/claneksob2011122405726721). »Iztirjeno« dojemanje uspešnosti v oddaji »Prava ideja« so v svoj vsakoletni izbor kot najbolj »neoliberalistično obarvano oddajo leta 2011«, uvrstili tudi v društvu Zofijini ljubimci. V utemeljitvi so zapisali: »V času, ko večina razgledanih ljudi zavrača neoliberalno logiko življenja ali do nje postaja vsaj nezaupljiva, ko se od malikovanja podjetnega posameznika, idealističnega Robinzona, ponovno vrača k tihemu premisleku o pomenu skupnosti, oddaja TVS z naslovom »Prava ideja«  še naprej širi taiste »vrednote«, ki so globalni svet pahnile v morda najhujšo ekonomsko in moralno krizo v vsej zgodovini. Vrednote, ki jih zastopa ta oddaja, se tako ne zmenijo, da vsaka ustvarjalnost nastane v skupnosti in je ustvarjalnost le, kolikor je za skupnost. Te »vrednote« nam slepo čarajo svet, v katerem je uspeh posameznika zaželen in opažen ne glede na ceno, ki jo plačajo drugi. Sicer celo mednarodno nagrajevanja oddaja RTVS je enega izmed vrhuncev dosegla npr. v intervjuju s podpredsednikom vlade v Ekvatorialni Gvineji, eno najbolj despotističnih in nedemokratičnih držav na svetu, o poslovnih priložnostih, ki jih ta nudi Sloveniji. Kakšne človekove pravice neki, pomemben je biznis!« (vir: http://www.zofijini.net/bodica_izbor2011.html)

Ekvatorialna Gvineja je centralnoafriška državica po velikosti primerljiva s Slovenijo, v kateri so se po odkritju večjih nahajališč nafte pred leti razmere drastično spremenile. Država je glede na BDP postala ena od bogatejših afriških držav, vendar je to bogastvo skoncentrirano v »rokah« le peščice ljudi, večina prebivalstva pa od tega bogastva nima veliko. Ekvatorialna Gvineja se po ocenah ameriške nevladne organizacije »Freedom House« glede demokratičnosti in spoštovanja človekovih pravic konstantno uvršča na sezname držav, ki so »najslabše med najslabšimi«. Reporters Without Borders (Novinarji brez meja) uvrščajo predsednika  Obianga med največje sovražnike svobode medijev. O Severni Koreji, Kitajski, Rusiji in drugih državah, v katerih prav tako deluje gospod Brencl, na tem mestu niti ne bi izgubljali besed. O njihovih »uspehih« na področju demokratičnosti lahko dnevno gledamo, beremo in poslušamo v naših medijih.

G. Brencl je v oddaji na kratko spregovoril tudi o razvpitem primeru predelave gume v Lovrencu. O vprašljivosti predlaganih tehnologij, o katerih je govora v našem primeru, smo obširno pisali že v prispevku »Problematika sanacije lovrenške gramoznice s pomočjo odpadne gume«. Naj k temu dodamo (ali ponovimo) še nekaj ugotovitev in pomislekov glede tovrstnega ravnanja z gumo.

Najboljši in najbolj smiseln način predelave gume je recikliranje in ponovna uporaba. Odlaganje gume povsod v razvitem svetu, glede na izkušnje iz preteklosti, v glavnem odklanjajo. Cele gume, načeloma predstavljajo malo grožnjo za okolje – so inertne in če jih pustimo pri miru, precej »dolgočasne«. Je pa gume prava nočna mora, če zagori. Primer iz Saskatchewana v Kanadi navaja (WasteWatch, October 2003), da je tam kar nekaj skladišč gum v devetdesetih ilegalno kurilo gume, da so na ta način zmanjšali njihov volumen. Ko enkrat guma zagori je ogenj zelo vroč in ga je zelo težko pogasiti. Ko gume gorijo se kemikalije, iz katerih je guma sestavljena (primarno iz gume, kovine in vlaken) nalagajo v zemljo, dim pa vsebuje številne strupe, ki lahko za zdravje predstavljajo resno grožnjo. Posledice so razna vnetja kožne, oči, sluznice, težave z dihanjem, poškodbe centralnega živčnega sistema in v skrajnem primeru tudi rak. Dolgoročni učinki na zdravje v teh primerih še vedno niso raziskani. (Vir: http://www.energyjustice.net/tires/  in http://www.energyjustice.net/tires/solutions)

Gume običajno res niso nagnjene k temu, da bi zagorele kar same od sebe, ker za to morajo biti kar nekaj minut izpostavljene temperaturi okoli 400 stopinj Celzija. Običajno so požari gum tako dejansko rezultat požiga ali neprimernega ravnanja z odprtim ognjem. Vendar po zadnjih laboratorijskih raziskavah to vendarle ne izključuje spontanega vžiga, posebej v primerih kombinacije mlete gume in drugih ostankov gume. To je v primerih, ko je material naložen nad tri metre v globino ali v višino. Laboratorijsko so dokazali samovžig v opisanih pogojih že pri skladiščenju okoli 1 metra naloženega materiala. Glede na zelo podobne opisane okoliščine v jami v Lovrencu, bi zaradi neprimernega skladiščenja in ravnanja z mleto gumo, tako prav lahko šlo tudi za samovžig.

Po raziskavah popolnoma nedolžna ni niti mleta guma oz. razni izdelki iz mlete gume. Največja grožnja za človekov zdravje je v tem primeru predvsem vnetje kože. Vdihavanje majhnih delcev prav tako lahko povzroča številne komplikacije. Sicer še ni povsem jasno kako bi lahko na zdravje vplivala mleta guma oz. izdelki, ki so nastali iz mlete gume, kot so recimo razne atletske steze in igrišča (v našem primeru travnik), je pa dokazano, da so sestavine gume rakotvorne in povzročajo mutacije celic. Na tem področju so nujne dodatne raziskave. Malo je tudi raziskav, ki ugotavljalo vpliv na naravo, posebej na vegetacijo in živali. Je pa jasno, da bo guma v zemlji zavirala normalno rast vegetacije. Dokazano je torej, da mleta guma ni povsem inertna in da v okolje spušča kemične snovi. (povzeto iz poročila http://www.ardeacon.com/pdf/Assessment_Environmental_Toxicity_Report.pdf (2006)


Če jaz nimam, tudi ti ne boš imel!

december 22, 2011

Po objavi sestavka z naslovom Bo odškodnino dobila občina ali Brencl nas je na nekaj novih dejstev v zvezi z odlagališčem odpadnih gum v Lovrencu opozoril nekdanji svetnik Občine Kidričevo Janko Baštevc, ki razkriva tudi nekatere druge zgrešene projekte v občini.

Janko Baštevc je prepričan, da bi sedanji župan in svetniki Občine Kidričevo morali najprej razmišljati o skrb vzbujajočih divjih odlagališčih, ki so tudi na občinskih zemljiščih tik ob sporni lovrenški gramoznici, ki naj bi se sanirala:

»Na Občini Kidričevo bi morali resno razmišljati o več kot desetih drugih opuščenih gramoznicah, v katerih je vsaj okoli 100.000 kubičnih metrov odpadkov, v glavnem nevarnih, saj gre za ostanke raznih škropiv ipd. Te so enostavno pokrili z zemljo, tako da so sedaj v resnici zamaskirane ‘ekološke bombe’, ki jih bomo pustili našim otrokom, ne da bi ti vedeli, kje so. Takšne ‘sanacije’ je financirala Občina Kidričevo, a si za to ni pridobila nobenega dovoljenja.«

Na to ste večkrat opozarjali tudi kot član sveta Občine Kidričevo, pa očitno ni veliko zaleglo?

»Na to sem opozarjal najprej kot občan, pozneje pa kot svetnik na sejah. Na zasute jame sem opozoril tudi na izredni seji občinskega sveta o lovrenški gramoznici v letu 2008 in gospa Podlipnik z ministrstva za okolje, ki je bila prisotna, je tedaj naročila, da se takoj izdela kataster zasutih jam v naši občini, ki bi bil podlaga za reševanje tega velikega okoljskega problema. A katastra zasutih jam še do danes nisem videl. Menim, da je odgovornost za njegovo izdelavo izključno v pristojnosti župana.«

Kakšno pa je vaše mnenje o zapletih okrog sanacije lovrenške gramoznice?

»Ta sanacija se je začela leta 2007 z odločbo okoljske inšpekcije, da mora občina jamo sanirati tako, da odstrani vse naložene odpadke, tj. dele avtomobilov, salonitne plošče, akumulatorje, plastenke, embalaže od škropiv, razne strupene snovi na za to določena odlagališča. Že površen izračun stroškov odrejene sanacije je pokazal, da je to prevelik zalogaj za občino. A pojavila se je družba Albin Promotion, ki je bila pripravljena jamo sanirati in jo zapolniti z nenevarnimi raztrganimi avtomobilskimi gumami in občini pomagati pridobiti lastninsko pravico v delu jame, katere lastnik je bil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Družba Albin Promotion si je za sanacijo pridobila vsa z zakoni predpisana dovoljenja konec leta 2007.«

A vse se je bistveno spremenilo po velikem požaru gum v tej gramoznici. Zakaj?

»Odločilen je bil požar sredi leta 2008, ki je iz do tedaj gospodarskega in okoljskega projekta naredil političen problem. Kar nekaj lokalnih politikov je v požaru videlo svojo politično prihodnost. Na vsak način in z vsemi sredstvi so želeli odvzem dovoljenj, ki si jih je za sanacijo pridobila družba Albin Promotion. Najbolj se je pritiskalo na službe Ministrstva za okolje in prostor, ki je dovoljenja izdalo. Ker tam niso uspeli, so po besedah gospe Podlipnik z Ministrstva za okolje in prostor kljub dvema izvedeniškima mnenjema pravnih služb – eno so pridobili iz zelo znane ljubljanske odvetniške pisarne, a nobeno ni dajalo upanja na uspeh, čeprav smo jih plačali davkoplačevalci – nadaljevali po svojih poteh. Brez sklepa občinskega sveta so posegli po izrednih pravnih sredstvih v upravnem postopku in to tako, da so izdali lažni dokument. Ko je pristojni organ povprašal o verodostojnosti njihove trditve, pa so lažni dokument še enkrat potrdili. Dokaz, da je bil dokument lažen, je sodba Upravnega sodišča RS.«

Ministrstvo pristojno za nevarne odpadke, gume pa to niso. Tako se je zadeva še bolj zapletala?

»Tako je. V postopku pristojnosti izdaje dovoljenja je namreč Vlada RS z odločbo gradbeno dovoljenje odpravila po nadzorstveni pravici, a v svoji odločbi nikjer ne govori, da je bilo dovoljenje izdano nezakonito, kot to trdijo nekateri svetniki. Za občane je seveda dosti bolj udarno ‘nezakonito’, kot da bi rekli, da ga je izdal ‘nepristojen organ’. Svetniki pa ne povedo nič o tem, kar piše v obrazložitvi te odločbe. Bom pa povedal jaz.
Vlada RS na podlagi dokumentacije Ministrstva za okolje in prostor RS ugotavlja, da gradbenega dovoljenja ni izdal pristojni organ. Ministrstvo je pristojno za dovoljenja le, če gre za nevarne odpadke; v konkretnem primeru pa iz povzetkov tehničnih poročil projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da se predvidi vnos neoporečnega odpadnega gradbenega materiala, in sicer mletih gum, rečnega mulja, papirnega mulja, zemlje. Vsi ti odpadki so nenevarni. Tudi izrabljene avtomobilske gume se po uredbi o ravnanju z odpadki uvrščajo med nenevarne odpadke. Glede na to da gre torej za sanacijo opuščene gramozne jame z nenevarnimi odpadki, Ministrstvo za okolje in prostor RS ni bilo pristojno za izdajo gradbenega dovoljenja. Kot tedanji svetnik Občine Kidričevo sem na sejah občinskega sveta večkrat predlagal, da vse stranke tega projekta, torej predstavniki podjetja Albin Promotion, ministrstva za okolje in Občine Kidričevo, sedejo skupaj in se dogovorijo, kako dokončati začeti projekt sanacije gramozne jame Lovrenc. A na Občini ni bilo nobenega interesa.«

Kaj pa bi po vašem bilo sedaj najprimernejše?

»Glede na vse te materialne dokaze, ki obstajajo, bi se morali kidričevski občani vprašati, kakšno resnico jim govorijo izvoljeni svetniki. S svojimi javnimi izjavami o ‘ekološki bombi’ in ‘ogromni škodi’ jih namreč zavajajo, zamolčijo jim materialne resnice in svetnik v izjavi, kot je: ‘Med nami ni svetnika, ki bi mu ne bilo žal, da je glasoval za to, da smo dali služnostno pravico za sanacijo jame,’ očitno laže. Žalosten sem, da se v moji občini vedno dogajajo ‘veliki dogodki’ z vnaprej določenimi političnimi cilji. A mene več ni zraven. Prav zaradi tega lahko povem občanom resnico, ki ni zmeraj všečna.
Za konec v premislek še tole: živimo v občini Kidričevo – občini zamujenih priložnosti. Iz osebnih političnih interesov je bila preprečena gradnja sežigalnice, tako da je danes že pri pametnejših; preprečena je bila gradnja vojaškega centra v Apačah, ostalo nam je le strelišče; imamo ‘prazno’ obrtno cono; nikoli nismo zaživeli v sožitju s Talumom, ki je največji gospodarski subjekt naše občine – vse to v smislu pravih ‘Polancev’: če jaz nimam, tudi ti ne boš imel!?«

Verjamemo, da bodo vsa nova dejstva in trditve, ki nam jih je v zvezi z aktualno in izredno občutljivo okoljsko problematiko v občini Kidričevo razkril Janko Baštevc, sprožila še kakšno dodatno pojasnilo od tistih, ki so bili že tedaj in so še vedno zraven.

Kidričevo, 19.12.2011

Martin Ozmec

Vir: http://www.tednik.si/ce-jaz-nimam-tudi-ti-ne-bos-imel