Kako nas osvobajata Cerar in Leskovar

maj 4, 2018

Na obletnico nacističnega napada na Jugoslavijo, 6. aprila letos, je dal župan Kidričevega Anton Leskovar (SDS) z dekretom odstraniti spomenik enemu od osrednjih figur slovenskega osvobodilnega gibanja in osvobodilne fronte Borisu Kidriču, po katerem je kraj poimenovan. Simbolična, revizionistična, ideološka, v mnogočem nelegitimna, predvsem pa ikonoklastična poteza lokalnega samovoljneža, ki se ne ozira na skupno narodovo preteklost, čeravno ne vsem enako zveličavno. Pravzaprav si je Leskovar privoščil prvovrstno politično in ideološko provokacijo na predvečer državnega praznika ob dnevu boja proti okupatorju. Ravno na dan nacističnega napada na Jugoslavijo je Kidrič sklical ustanovni sestanek Osvobodilne fronte. Lokalni veljak iz bazena Janševih demokratov se kot številni evropski politiki na skrajno desnih robovih političnega spektra zelo dobro zaveda, da vrednote antifašizma še nikoli niso bile tako šibke, kot so danes. In fašistične vrednote, kar smo videli v begunski krizi na naših tleh, še nikoli od konca druge svetovne vojne niso bile tako močne, kot so danes.

Od predsednika vlade Mira Cerarja, ki je bil slavnostni govornik na državni proslavi ob dnevu boja proti okupatorju z visoko humanitarno-politično donečim sloganom “Uporni človek je človek upanja”, bi pričakovali, da bo Leskovarjevo škodljivo potezo obsodil in se od nje ravno v imenu upornega in civiliziranega slovenskega človeka ogradil. Daleč od tega. Do vedno bolj barbarskega odnosa, ki ga država in politika goji do narodove kulturne dediščine, še posebej pa so zaradi političnih in vandalskih razlogov na udaru po državi precej gosto posejani spomeniki iz obdobja narodnoosvobodilne vojne, ni zavzel nobenega stališča. Sicer pa je tudi molk izrazito politično stališče.

Za razliko od podpredsednika SMC Milana Brgleza, esemcejevskega ideološkega kontrapandana, ki je v svojih slavnostnih govorih ob tem prazniku znal primerno politično reflektirati zapuščino in današnje sporočilo dneva upora, se je Cerar zatekel v svoj svet navidez neideološkega govoričenja novih obrazov, ki so v slovensko politiko prišli brez barve, vonja in okusa ter zavedanja teže in pomena zgodovine, ki je v dobrem in tudi slabem definirala slovenski narod. Osvobodilne fronte se je Cerar v govoru zgolj bežno dotaknil. Načrtno sredinsko predvolilno se je izognil vsem ideološkim pastem ob tej zgodovinsko občutljivi temi. Cerar je imel v mislih volilni račun, zato se je v prvi vrsti odločil, da se poskusi politično opredeliti na vrednostno-ideološkem minskem polju, ki se ga je do zdaj pragmatično izogibal.

Govoru ne more, zato tudi ni, ničesar očitati celotna slovenska desnica z Janezom Janšo na čelu. Slovensko osamosvojitev je Cerar postavil za brezmadežno nulto točko uporniške slovenske zgodovine: “Krona slovenske misli in zavračanja tuje nadvlade je nedvomno enotni izid plebiscita leta 1990, na katerem smo sprejeli odločitev o prihodnosti. In svojo vizijo obranili v osamosvojitveni vojni.” Narodnoosvobodilno borbo Cerar kvečjemu omeni kot zgodovinsko fusnoto.

V drugi polovici govora se je premier s tekočimi posli, kamor je uvrstil tudi nocojšnji slavnostni govor, sprostil in natrosil nekaj predvolilnih in ezoteričnih misli. Spregovoril je med drugim tudi o krožnem gospodarstvu in inovativnosti, domačine pa je vljudno opomnil na tujo neposredno investicijo, ki se jim obeta. “Trdno sem prepričan, da nove investicije Yaskave v Kočevju odpirajo možnosti, ki niso zgolj tehnološke, ampak se bo skozi razvoj robotike zgodil tudi razmislek o prihodnjih pogojih dela – in delovnega človeka.” Kaj ima z vprašanjem upora, ki je bistvo zgodovinske eksistence slovenskega naroda, tuja neposredna investicija, ki jo je Cerarjeva vlada subvencionirala? Verjamemo, da si je tokratni slavnostni govor z elementi predvolilnega EPP-ja Cerar spisal sam, saj iskreno pooseblja njegova štiri leta vladavine, ki naj bi bila neideološka, v prizadevanjih za napredek, reforme in delovna mesta.

A kjer nekdo trdi, da je neideološki, ga ideologija najtrdneje drži v pesti. “Slovenija niti v eni od zgodovinskih prelomnic ni izdala temeljnih interesov ne naroda ne človeštva – in to ravno zato, ker je znala oboje misliti skupaj: mislila je sebe in svet, ne pa ‘sebe kontra svetu’.” Kakšno prvovrstno sprenevedanje! Ob prvi zgodovinski prelomnici, ki jo je Cerar doživel v svoji vladavini, begunski krizi, je vlada mislila sebe kontra svetu. Na mejo je postavila rezilno žico, beguncem sistematično omejevala azilne pravice in delala vse, da begunski val čim prej prevali za Karavanke. Orbanistični ukrep je tudi nevarno pospešil širjenje sovražnega govora po državi. Cerar je v Kočevju jasno demonstriral, da je kot politik z novim obrazom sicer bolj po razmišljanju kot po retoriki bližje Janši, kot si je marsikateri volivec ali politični analitik želel predstavljati. Za ideologijo novih obrazov se skrivajo huda ideološka razočaranja. In enaka maskirna ideološka bomba lahko v rokah volivcev eksplodira tudi na letošnjih volitvah. Če kaj, se je v politiki vedno treba jasno zavedati, da je njen temeljni mehanizem ideologija. V politično razvitejših nacijah, za razliko od Slovenije, ideološki boji niso kontraproduktivni.

Uroš Esih

Vir: https://www.vecer.com/kako-nas-osvobajata-cerar-in-leskovar-6461741

Advertisements

Kaj se dogaja s poslancema Mariničem in Pukšičem, mar ju status samostojnega zavoda Splošne bolnišnice Ptuj NE zanima?

december 4, 2012

Nerazumljiv in nezaslišan je molk dveh poslancev Spodnjega Podravja, ki smo ju volili v državni zbor. Vsi, ki smo kakorkoli odvisni od zdravljenja in zdravstvenih uslug v Splošni bolnišnici Ptuj se sprašujemo, kje je zdaj njun glas, glas predstavnikov ljudstva v DZ iz našega območja? Ali gre spet za človeka, ki ne spoštujeta volje ljudi, in gledata le na lastne in strankarske interese? Če bosta še naprej molčala in dopustila SB Ptuj odvzem statusa samostojnega zavoda, na naslednjih volitvah nista vredna našega zaupanja, še več zaradi njunih neetičnih in nemoralnih dejanj bi bilo najbolje, da odstopita in dasta priložnost drugim ljudem, ki bodo znali zastopali interese nas, preprostih ljudi, ki se bodo borili za kakovost zdravljenja pri nas, in ne bodo dopustili »šparanja« pri zdravju. Kajti naše zdravje in kakovost zdravljenja, je odvisna ravno od tega, da SB Ptuj zadrži status samostojnega zavoda še naprej. Poslanca sicer razumem, saj si gospoda lahko privoščita individualno zdravljenje kjerkoli želita, med drugim tudi v Mariborski bolnišnici, katere šef je tesen sodelavec Janeza Janše. Dr. Pivec, je namreč direktor te bolnišnice, in tudi sam predsednik vlade je bil že hospitaliziran v njej.

Po zagotovilu strokovnega vodje SB Ptuj dr. Letonja, po izjavah človeka, ki je zdravnik¸v Ptujski bolnišnici in poslanec v Državnem Zboru Republike Slovenije  dr. Jazbeca (in se sedaj tam sam bori za našo bolnišnico) ter župana občine Ptuj dr. Čelana je jasno, kaj namerava Ministrstvo Republike Slovenije za zdravje narediti z našim zavodom, ki že nekaj desetletij skrbi za zdravljenje širokega kroga ljudi Dravskega polja in je že več desetletij uspešen pri zagotavljanju zdravstvenih uslug, kot samostojen regijski zavod. Ministrstvo pripravlja nekakšno reorganizacijo Ptujske bolnišnice, vendar kaj to z drugimi besedami pomeni je vsakomur jasno: krčenje oddelkov v bolnišnici, krčenje programov in s tem odpuščanje delavcev in strokovnega kadra, ki ga že sedaj primanjkuje. Za bolnike je pa že obstoječe stanje težko.

Kot hospitaliziran bolnik internega oddelka v SB Ptuj podam svoje mnenj:, zdravstveno osebje je preobremenjeno z delom, odpuščanja ne pridejo v poštev, včasih človek ne ve ali delajo dva dni neprekinjeno, saj so vidno  zgarani, čeprav ostajajo profesionalni in spoštljivi do svojih bolnikov, se njihov napor občuti tudi pri nas. Da ne izgubljamo besed glede njihovega mizernega osebnega dohodka, ko pa že en šofer Janeza Janše zasluži več od teh ljudi, ki opravljajo najbolj humano poslanstvo. Ali smo res želeli takšno »gnilo« Slovenijo, kjer človek ostaja samo številka in ni vreden svojega (pre)zasluženega plačila za preživetje?

Ne vem, kaj se dogaja z nami državljani Slovenije, predvsem Slovenci. Ali smo še vedno hlapci, ali ne znamo stopiti skupaj in reči: zdaj pa je dovolj! Celo tako daleč smo prišli, da bomo tiho dovolili, da odvzamejo SB Ptuj status samostojnega zavoda? Ne, pozivam vas, da tovrstnemu ravnanju odločno rečemo NE! Posledice bomo namreč čutili vsi, tudi tisti, ki ste danes morda še zdravi. Dolgoročno bomo na našem območju gotovo izgubili najosnovnejše, to je pravico do učinkovitega zdravljenja.

Družba, ki noče, ali ne more, ali nam ne zna zagotoviti osnovnih človekovih pravic, in to najšibkejšim članom naše družbe, to je bolnim in vsem tistim, ki potrebujejo kvalitetno zdravstveno oskrbo, ni vredna, da obstaja.

V imenu ogorčenih bolnikov internega oddelka Splošne bolnišnice Ptuj, Branko Štrucl, Kidričevo