Miha Mazzini: Kakšno gospodarstvo potrebuje Slovenija?

december 3, 2018

V kolumni, ki jo piše za Siol, je znani slovenski pisatelj in publicist Miha Mazzini, v kritiki nekaterih odzivov s strani določenih interesnih skupin slovenskih gospodarstvenikov, izpostavil in analiziral primer enega glasnejših, direktorja podjetja Boxmark Leather iz Kidričevega, Marjana Trobiša.     

Kronologija

Leto se je začelo z gnusno propagando Gospodarske zbornice o večini državljanov kot mrtvem in nekoristnem tovoru. Sledil je poskus blokirati povišanje pomoči socialno ogroženim, češ, da bo zmanjkalo denarja za asfalt (kolumna Med asfaltom in usmiljenjem). Tretji je bil spet udar Gospodarske zbornice pod vodstvom Sonje Šmuc, češ, da pogovor o povišanju davka na dobiček pomeni kriminalizacijo gospodarstvenikov. Sledil je Goran Novković, izvršni direktor SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, ki je zahteval spoštovanje podjetnikov kar vsevprek, brez izjem, ne glede na to, kaj počnejo, le da pripadajo cehu. Nakar se je znova aktivirala Sonja Šmuc in tiste, ki bi jih doletelo povišanje minimalne plače, poimenovala za “bogate reveže” in se po krutosti zapisala v nečastno zgodovino naroda.

Grožnje in pritiski

Pred nekaj dnevi smo lahko brali, da je revija Ona zaradi pritiskov oglaševalcev morala umakniti kolumno o Sonji Šmuc (vir).

Očitno gre za resno bitko, če del gospodarstva uporablja propagandno vojno, lobiranja, finančne pritiske, da o plazu zmerljivih e-pisem ne govorim.

A ta bitka, na svojem dnu, dolgoročno, ni bitka proti minimalni plači in socialni podpori, za nekaj več gre.

Poglejmo.

Nova akcija

Po diskreditirani Sonji Šmuc je na plan priplaval nov adut. Oglasil se je Marjan Trobiš, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS), direktor podjetja Boxmark Leather, da bi povišanje minimalnih plač povzročilo “enormne dvige stroškov dela v podjetjih”, “onemogočajo poslovanje in zagotavljanje delovnih mest”.

Naslov članka pove veliko: “Delodajalci tožijo nad višjo minimalno plačo. Najmanj plačani pa zaslužijo le 350 evrov bruto” (vir).

Izvedeli smo, da je torej sedanja struktura še slabša, kot smo si mislili: plača je lahko tudi le 350 bruto (!!!), ostalo pa delodajalci nakrpajo z dodatki in tudi podporo države.

Če bi torej najslabše plačane zares spravili vsaj na zagotovljenega minimalca, bi revni delavci na svoj kruh dali še salamo in sir, smučali pa vsekakor ne bodo.

Zvezdni uspeh …

Poguglajmo o gospodu Trobišu in podjetju, ki ga vodi. Časopis Finance ga daje za zgled v rubriki izvozniki (članek je iz leta 2016): “Proizvajalec usnjenih sedežnih prevlek Boxmark Leather iz Kidričevega, ki je minulo leto sklenil s 150 milijoni evrov prihodkov, letos računa na rast med petimi in osmimi odstotki, pravi direktor Marjan Trobiš. Trobiš je hkrati tudi član uprave v švicarski družbi Unicut, stoodstotni lastnici Boxmark Lea­therja, ki v svojih podjetjih v Ameriki in Evropi skupaj zaposluje približno sedem tisoč ljudi. Od tega v Sloveniji nekaj več kot 2.300” (vir).

… s pomočjo države …

Podjetje seveda dobiva državne subvencije. Sam tedanji predsednik vlade Borut Pahor je obljubil: “Vlada bo pomagala še naprej in si prizadevala, da bo delo dobilo še več delavk. Prevent [ki ga je na noge postavljal Boxmark] je zgodba o uspehu.” In ga je ministrica morala celo ustavljati v navdušenju, češ, da bo “treba paziti na mejo do 40 odstotkov državne pomoči” (vir).

Pahorjeva zgodba o uspehu ni trajala dolgo (članek iz leta 2017): “Boxmark Leather zapira proizvodnjo na Koroškem: Kam lahko gredo delavke” (vir).

… in realnostjo na dnu

Nadaljnje brskanje po spletu prinese na površje tudi članke, ki na drug način pojasnijo Trobiševo trditev, da je “vodilo našega podjetja, nič ni nemogoče, vse je mogoče” (vir).

Poglejmo, kako: “švicarsko podjetje Boxmark iz Kidričevega pri Ptuju – gradi svoj uspeh tudi na nezakonitem ravnanju z zaposlenimi” (vir).

Marjan Trobiš je opravil razgovor s približno 370 zaposlenimi, večinoma ženskami. Izbral jih je glede na bolniške odsotnosti. Neka ženska se je opravičevala, da je večkrat odsotna zaradi nege sina z multiplo sklerozo. Trobiš pa: “Delavke je postavljal pred nesprejemljivo odločitev: ali otrok in družina ali služba, so izpovedovale na sodišču ženske in njihove priče.”

Trobišu se je njegovo zasliševanje zdelo normalno, saj “največja konkurenca so Kitajci in posel lahko hitro pade v vodo.”

Boxmark deluje tudi na Hrvaškem in poglejmo, kako je tam: ne pustijo jih na stranišče, ne dovolijo jim piti (seveda, saj bodo potem na stranišču!), zmerjajo jih itd., saj je “norma važnejša od človeka” (vir).

Napravite mi to deželo končno Kitajsko

Ustavite se, sprostite napeta ramena, vdihnite, izdihnite. Ponovimo delovni moto gospoda Trobiša, predsednika Združenja delodajalcev Slovenije, zapisan poenostavljeno, a točno: “tekmujemo s Kitajci“.

Če tekmujemo s Kitajci, smo se uvrstili med tretji svet, torej delovna sila mora biti poceni. Če pri najnižji plači 350 evrov bruto zvišamo socialno pomoč za 34 evrov, se pa res “nikomur ne bo več ljubilo delati”, kot so medije in splet polnile propagandne akcije.

Obstajata dve rešitvi problema:

  1. s kitajsko vlado dosežemo dogovor in oboji hkrati zvišamo minimalno plačo,
  2. nehamo tekmovati s Kitajsko.

Slovensko gospodarstvo

V vsej tej propagandno-lobistično-grozilni vojni gre torej za vprašanje, s kom hoče slovensko gospodarstvo tekmovati. Če je to res Kitajska in je naš adut le slabo plačana delovna sila, potem pač mora temeljiti na trpljenju in izkoriščanju, ni druge.

Pogrešam pa javno debato o smeri našega razvoja. V vsaki kolumni na to temo sprašujem preostale dele gospodarstva, zakaj se ne oglasijo? Je to, da delo dobi podjetje, ki ponudi cenejšo delovno silo od kitajske, res naš maksimum? Delavca plačate 350 evrov bruto in se hvalite, da ste bili že rojeni s podjetniško žilico?

Ponovno opozarjam na strahotno potapljanje: začeli smo s tem, da bomo nova Švica, potem smo lovili nemško-francoski vlak, na prejšnjih volitvah bi bili nova Madžarska in zdaj smo že pri Kitajski.

Izračun

Pri vseh ekonomistih, kar jih imamo v državi, še nisem videl izračuna o sami uspešnosti vlaganja državnega denarja po metodi socialnega miru – češ, naj nekaj delajo in dobijo nekaj fičnikov, mi pa se hvalimo z zaposlenostjo, pa bo mandat minil in bo že nekako.

Tuje podjetje tako dobi subvencijo v zemljišču in denarju, dodatno subvencijo, da koga zaposli, nazadnje pa se glavna bitka vodi o tem, da bo podjetje propadlo, če bodo najslabše plačani dobili več od 350 evrov bruto.

Mar ni bolje te nesrečnike kar takoj dati na socialno podporo?

Resno vprašam.

S kom naj torej tekmujemo?

Vprašanje, v katero smer gre slovensko gospodarstvo in katere panoge moramo podpirati, ostaja zadušeno in neodgovorjeno. Po medijski vojni sodeč, se je slovensko gospodarstvo odločilo za kitajsko, polkolonialno smer.

Mar se res vsi strinjamo s tem?

Ravno čas, ko ni krize, bi moral biti čas resnega pogovora in dolgoročnih vizij. Pa ne o tem, da lahko nekdo pride v Slovenijo, dobi subvencije, izcedi naravo in delavce, pa odnese denar v tujino. Takih je povsod in vedno dovolj.

Vprašanje našega gospodarstva je seveda vprašanje prihodnosti: samostojna ali polkolonialna država? Kitajska je dovolj velika in modra, da se poskuša izkopati iz sedanjega stanja, mi bi pa še rinili vanj.

Verjetno je vsaj delno vzrok za odsotnost debate tudi v ministru Počivalšku, katerega značilnost – poleg prostaškosti -, je žalostno dejstvo, da so razne Magne skrajen domet njegovega duhovnega in intelektualnega obzorja.

Dodajmo gospodarstvenike, ki jih je že socializem izučil, da je najbolje biti tiho in neopazen, pa nam ostane le še pot v polkolonializem.

Kar se bo krepko poznalo ob naslednji krizi, sploh pa dolgoročno. Na srečo ne pri naših vnukih, ker se bodo po šolanju izselili, kar postaja nova normala.

Veliki inkvizitor

Njega dni so izpraševalci trli človeška telesa zaradi vere, potem ideologije, zdaj pa zaradi dobička.

Zaslišujejo jih, kako pogosto so šle na stranišče in ali se niso mogoče med sedenjem za strojem kaj pretegovale.

Pa zakaj so morale izostati z dela, če so šle na umetno oploditev ali pa dati injekcijo zdravil na smrt bolnemu otroku.

Tak je duh časa, da ne občutijo sramu zaradi svojih dejanj. Še bahajo se s svojo učinkovitostjo, tako kot so se njega dni drugi veliki inkvizitorji.

Seveda za zagovarjanje svojih interesov najemajo ženske, recimo Sonjo Šmuc, da jim ne bi kdo očital pristranskosti.

Če bi jaz moral opraviti 370 tovrstnih razgovorov, bi se tako zagnusil samemu sebi, da se nikoli več ne bi mogel oprati.

Očitno res nisem rojen za uspešnega podjetnika v slovensko-kitajskem gospodarstvu.

Miha Mazzini

Vir: https://siol.net/siol-plus/kolumne/kaksno-gospodarstvo-potrebuje-slovenija-484214

Napotili:
https://sterntal.wordpress.com/2011/09/11/blisc-in-beda-boxmarka/
https://sterntal.wordpress.com/2011/09/11/delavke-kidricevskega-boxmarka-dobile-tozbo/

Advertisements

Njegovo veličanstvo asfalt

oktober 25, 2018

Te dni je po deželi začela pustošiti četrta predvolilna kampanja v zadnjih dvanajstih mesecih. Po dveh krogih predsedniške kampanje in junijskih parlamentarnih volitvah nas čez slab mesec namreč čakajo lokalne.

Kaj to pomeni v praksi? Denimo to, da bodo zapriseženi kulturni ignoranti začeli obiskovati teatre in odpirati knjižnice. Tisti z dokončano poklicno šolo bodo mlade prepričevali o pomenu znanosti in izobraževanja.

Prislovični tečneži bodo po ulicah nasmejani prežali na volivce, da bi jih spomnili, kako na glasovalnem listku velja obkrožiti prav njih. Speči profili na družbenih omrežjih pa se bodo prebudili in začeli obveščati, kako posamezni kandidat vidi razvoj svoje občine … skratka, začenja se veselica.

Novi kandidati se bodo kampanje lotili s koncepti razvoja občine, a bodo precej verjetno padli na nos. Niso namreč koncepti tisto, zaradi česar volivci obkrožijo to ali ono ime. In to župani, ki si to želijo ostati, zelo dobro vedo.

Nič ne bo volivca prepričalo bolj kot simfonija težke gradbene mehanizacije, ki vrta, koplje, zida, podira in predvsem polaga metre novega asfalta. Poleti ga je v Belgiji pred lokalnimi volitvami menda zmanjkalo, tudi pri nas se je močno podražil in ga je težko dobiti, pravijo gradbinci. Pot do src lokalnih volivcev je pač asfaltna in ne makadamska.

To je, vidite, to: za nov mandat lahko kandidira župan, ki ga ves mandat ni bilo nikjer, ali nevzgojeno teslo, ki čas namesto v službi preživlja na sodiščih, a na koncu bo znova zmagal, ker bo tik pred volitvami odprl kakšen vrtec, odsek ceste, knjižnico, bazen ali park. Lahko tudi vse našteto.

Izzivalcem tako ne ostane veliko manevrskega prostora, lahko le opozarjajo, da so v neenakopravnem položaju, da je župan lopov in da je škodljiv. Na koncu bodo odločili metri pločnika in kanalizacijskih cevi. Če jih bodo servirali na posteljici iz brezplačnih kalamarov in čevapčičev ob glasbeni spremljavi klap in trubačev, uspeh skoraj ne more izostati. Pretiravamo? Počakajte na večer 18. novembra.

Antiša Korljan, Studio City

Vir: http://www.rtvslo.si/kolumne/njegovo-velicanstvo-asfalt/469645


Kako nas osvobajata Cerar in Leskovar

maj 4, 2018

Na obletnico nacističnega napada na Jugoslavijo, 6. aprila letos, je dal župan Kidričevega Anton Leskovar (SDS) z dekretom odstraniti spomenik enemu od osrednjih figur slovenskega osvobodilnega gibanja in osvobodilne fronte Borisu Kidriču, po katerem je kraj poimenovan. Simbolična, revizionistična, ideološka, v mnogočem nelegitimna, predvsem pa ikonoklastična poteza lokalnega samovoljneža, ki se ne ozira na skupno narodovo preteklost, čeravno ne vsem enako zveličavno. Pravzaprav si je Leskovar privoščil prvovrstno politično in ideološko provokacijo na predvečer državnega praznika ob dnevu boja proti okupatorju. Ravno na dan nacističnega napada na Jugoslavijo je Kidrič sklical ustanovni sestanek Osvobodilne fronte. Lokalni veljak iz bazena Janševih demokratov se kot številni evropski politiki na skrajno desnih robovih političnega spektra zelo dobro zaveda, da vrednote antifašizma še nikoli niso bile tako šibke, kot so danes. In fašistične vrednote, kar smo videli v begunski krizi na naših tleh, še nikoli od konca druge svetovne vojne niso bile tako močne, kot so danes.

Od predsednika vlade Mira Cerarja, ki je bil slavnostni govornik na državni proslavi ob dnevu boja proti okupatorju z visoko humanitarno-politično donečim sloganom “Uporni človek je človek upanja”, bi pričakovali, da bo Leskovarjevo škodljivo potezo obsodil in se od nje ravno v imenu upornega in civiliziranega slovenskega človeka ogradil. Daleč od tega. Do vedno bolj barbarskega odnosa, ki ga država in politika goji do narodove kulturne dediščine, še posebej pa so zaradi političnih in vandalskih razlogov na udaru po državi precej gosto posejani spomeniki iz obdobja narodnoosvobodilne vojne, ni zavzel nobenega stališča. Sicer pa je tudi molk izrazito politično stališče.

Za razliko od podpredsednika SMC Milana Brgleza, esemcejevskega ideološkega kontrapandana, ki je v svojih slavnostnih govorih ob tem prazniku znal primerno politično reflektirati zapuščino in današnje sporočilo dneva upora, se je Cerar zatekel v svoj svet navidez neideološkega govoričenja novih obrazov, ki so v slovensko politiko prišli brez barve, vonja in okusa ter zavedanja teže in pomena zgodovine, ki je v dobrem in tudi slabem definirala slovenski narod. Osvobodilne fronte se je Cerar v govoru zgolj bežno dotaknil. Načrtno sredinsko predvolilno se je izognil vsem ideološkim pastem ob tej zgodovinsko občutljivi temi. Cerar je imel v mislih volilni račun, zato se je v prvi vrsti odločil, da se poskusi politično opredeliti na vrednostno-ideološkem minskem polju, ki se ga je do zdaj pragmatično izogibal.

Govoru ne more, zato tudi ni, ničesar očitati celotna slovenska desnica z Janezom Janšo na čelu. Slovensko osamosvojitev je Cerar postavil za brezmadežno nulto točko uporniške slovenske zgodovine: “Krona slovenske misli in zavračanja tuje nadvlade je nedvomno enotni izid plebiscita leta 1990, na katerem smo sprejeli odločitev o prihodnosti. In svojo vizijo obranili v osamosvojitveni vojni.” Narodnoosvobodilno borbo Cerar kvečjemu omeni kot zgodovinsko fusnoto.

V drugi polovici govora se je premier s tekočimi posli, kamor je uvrstil tudi nocojšnji slavnostni govor, sprostil in natrosil nekaj predvolilnih in ezoteričnih misli. Spregovoril je med drugim tudi o krožnem gospodarstvu in inovativnosti, domačine pa je vljudno opomnil na tujo neposredno investicijo, ki se jim obeta. “Trdno sem prepričan, da nove investicije Yaskave v Kočevju odpirajo možnosti, ki niso zgolj tehnološke, ampak se bo skozi razvoj robotike zgodil tudi razmislek o prihodnjih pogojih dela – in delovnega človeka.” Kaj ima z vprašanjem upora, ki je bistvo zgodovinske eksistence slovenskega naroda, tuja neposredna investicija, ki jo je Cerarjeva vlada subvencionirala? Verjamemo, da si je tokratni slavnostni govor z elementi predvolilnega EPP-ja Cerar spisal sam, saj iskreno pooseblja njegova štiri leta vladavine, ki naj bi bila neideološka, v prizadevanjih za napredek, reforme in delovna mesta.

A kjer nekdo trdi, da je neideološki, ga ideologija najtrdneje drži v pesti. “Slovenija niti v eni od zgodovinskih prelomnic ni izdala temeljnih interesov ne naroda ne človeštva – in to ravno zato, ker je znala oboje misliti skupaj: mislila je sebe in svet, ne pa ‘sebe kontra svetu’.” Kakšno prvovrstno sprenevedanje! Ob prvi zgodovinski prelomnici, ki jo je Cerar doživel v svoji vladavini, begunski krizi, je vlada mislila sebe kontra svetu. Na mejo je postavila rezilno žico, beguncem sistematično omejevala azilne pravice in delala vse, da begunski val čim prej prevali za Karavanke. Orbanistični ukrep je tudi nevarno pospešil širjenje sovražnega govora po državi. Cerar je v Kočevju jasno demonstriral, da je kot politik z novim obrazom sicer bolj po razmišljanju kot po retoriki bližje Janši, kot si je marsikateri volivec ali politični analitik želel predstavljati. Za ideologijo novih obrazov se skrivajo huda ideološka razočaranja. In enaka maskirna ideološka bomba lahko v rokah volivcev eksplodira tudi na letošnjih volitvah. Če kaj, se je v politiki vedno treba jasno zavedati, da je njen temeljni mehanizem ideologija. V politično razvitejših nacijah, za razliko od Slovenije, ideološki boji niso kontraproduktivni.

Uroš Esih

Vir: https://www.vecer.com/kako-nas-osvobajata-cerar-in-leskovar-6461741


»Kot župan imaš nalogo, da miriš, da ljudi združuješ«

marec 24, 2016

V aktualni številki občinskega, samo-promocijskega glasila »Ravno polje«, je namesto uvodnika kratek intervju z županom občine Antonom Leskovarjem, v katerem ta med cvetoberom prizadevanj v dobro skupnosti navrže, da trenutno v Občini: »veliko pozornosti namenjamo tudi aktivnostim pri preprečevanju vzpostavitve nastanitvenega centra za migrante«. Na vprašanje novinarke M.T.: »kakšne so zadnje informacije glede vzpostavitve migracijskega centra na območju občine Kidričevo?« pa doda: »Stanje je nespremenjeno vse od obiska g. Šefica na Občini Kidričevo. Stališče Občine je tukaj jasno. Večkrat sem v javnosti poudaril, da je postavitev migrantskega centra v Kidričevem nesprejemljiva. Kritična točka se v vseh pogledih presega in moja dolžnost in naloga je, da svojim občanom zagotovim varnost. Vzpostavitve centra ne bomo dovolili. In tu je pika, ni kaj dodati.« (Vir: Ravno polje, št. 1, marec 2016) V Kidričevem, kjer je potekala prva t.i. proti-begunska vstaja, ki so jo, kot je za tednik Mladina v prispevku »Posebni oddelki SDS – Kako v Janševi stranki organizirajo spontane ljudske vstaje« poročal Borut Mekina, na podlagi namernih zavajanj orkestrirali v stranki SDS, kar naj bi posredno župan Leskovar celo priznal, tako očitno še naprej vztrajajo pri obravnavi beguncev predvsem kot varnostne grožnje. Ironično pa je ravno te dni Urad Vlade RS za komuniciranje v pripravi na »trgovino z ljudmi«, katere boter je tudi slovenska vlada, pripravil PR prispevek, ki naj bi prispeval k zmernejšemu diskurzu o beguncih v Sloveniji in Občina Kidričevo ga je (ni znano ali so to na kak način morali narediti) »pripela« tudi na svojo spletno stran. Problem je, da sporočilo tega besedila ne bi moglo biti bolj nasprotno stališčem, ki jih v imenu občine očitno še vedno zagovarja in širi kidričevski župan. Najboljši odziv na tovrstno »politično hinavščino« je v svoji kolumni za Dnevnik podala Tanja Lesničar – Pučko:

»Ko sem opazovala revolt Slovencev zoper begunce, ki jih ljudje niso videli drugače kot na televiziji, ki so demonstrirali tako rekoč načelno, preprosto so razkazovali svojo neobčutljivost, nečlovečnost, me je v bes spravljal predvsem argument, ki so jim ga na repu prinesli tudi nič hudega sluteči psihologi in sociologi, ki so skušali pojasniti dogajanje. Namreč, da se ljudje odzovejo odklonilo zaradi strahu, ta pa naj bi bil posledica premajhnega števila informacij, ki bi jih morala zagotoviti država. Nekako tako: mi nismo proti tujim otrokom, le da nam Cerar ni prišel pojasnit, da niso nevarni, zato nas je strah.

Lepo prosim. Nehajte. V Sloveniji imamo nacionalne in tuje televizijske postaje, sto radijskih postaj, tiskane medije, internet in vsa mogoča spletna omrežja. Vsakdo ve, kaj se že leta dogaja v Afganistanu, Iraku, Siriji, in kdor ne ve, živi v medvedjem brlogu, temu ni pomoči. Ves svet tudi ve, kdo je (so)kriv za vojne in preganjanje, kdo beži, od kod in zakaj, in vedeli so tudi tisti »prestrašeni« Slovenci, ki jih je skrbelo za svoje otroke. Samo za svoje, drugi naj poginejo pod bombami, v morju ali v blatu. Niso vredni naše pomoči. En tak »prestrašeni« nacionalhumanizem.

Če so torej ljudje odšli na ulice trest svoje sovraštvo, tega niso naredili iz strahu, ampak ker so od poplave informacij »slišali« le tiste, ki so jim bile všeč, ksenofobne in nacionalistične. Naj torej imajo toliko poguma in naj se ne sklicujejo na polne hlače. Saj so videti tako korajžno, na ulicah, vsi v črnem, na traktorjih ali brez, strumno vojaško skandirajo, polni sebe, svoje nacije, napihnjenega poguma. Le kaj se zgodi, da potem nenadoma pred kamero začnejo viti ročice, da so dobri ljudje, le da jih je strah dojenčkov, cepljenih za terorizem? In potem drug drugega »fopajo« s svojimi »strahovi«, ki jih gojijo kot najljubšo lončnico, brez katere sploh ne bi več hoteli živeti, v njej najdejo svoj smisel in svojo identiteto in, bog jim odpusti, tudi svoje otroke vzgajajo v ta izmišljeni strah, ki jim bo zagrenil življenje. Politična manipulacija tako, ne prvič v zgodovini, postane del osebne psihološke strukture, ki ne verjame več temu, kar vidi skozi okno, ampak paranoičnim konstruktom, s katerimi udriha po drugačnih, zraven pa kriči: Jaz sem žrtev!

Kako je že rekel Prevc, s katerim vsi solzni nonstop pojemo »ne vrag, le sosed bo mejak«, medtem ko ima Robert Kranjec na ramenih čudovito punčko? »V glavi je treba posprav’t.« Natančno tako. Resnica je preprosta. Koliko ljudi je v Sloveniji umrlo od terorizma? Niti eden. Koliko od nejamrajoče roke? Večina. Pred čim torej trepeta tista zaskrbljena mamica? V tej državi ima največ možnosti, da umre od svojega partnerja. Od tistega, ki zdaj »v strahu« pred begunci besno kupuje orožje. Ki se oborožuje enako pospešeno kot država. Na koncu se bosta gledala skozi muho. Mi bomo na sredi.«

Ali še drugače, kot je v pogovoru za RTV Slovenija o nalogah župana v takšni situaciji povedal župan avstrijske občine Železna Kapla, Franc Jožef Smrtnik: »Kot župan imaš nalogo, da miriš, da ljudi združuješ.«


Ekoregija ali degradirano okolje?

september 10, 2014

Iz kolumne: Komentriamo

Nekaj je zagotovo, ljudem, ki živijo v Kidričevem in okolici, je vse manj vseeno, v kakšnem okolju bivajo, in čeprav se zdi, da vsak po svoje išče poti v zeleno prihodnost, se ta obeta vsem, tako tistim, ki si prizadevajo, da bi Kidričevo imelo status okoljsko degradiranega območja, kot onim, ki menijo, da je napočil čas za razglasitev ekoregije Ravno polje.

Pretekli teden so javnost o svojih namerah obveščali oboji. Najprej so tiskovno konferenco sklicali člani civilnega gibanja Za Kidričevo in predstavili svoja prizadevanja ter napovedali, da je mogoče v enem letu Kidričevo umestiti med občine, ki lahko zaradi onesnaženega zraka, zemlje in vode računajo na pričakovano državno pomoč, kak dan pozneje so se v nekdanji gramoznici, zdaj učilnici na prostem, v Boldirjevi jami, srečali tisti, ki menijo, da je mogoče z združenimi močmi narediti okolju prijazen korak v prihodnost. Člani društva Ravno polje bodo tako po zgledu Avstrijcev in povezani v delovnih skupinah začeli ljudi pozivati, naj se jim pridružijo. ” To so skupna dejanja lokalnega prebivalstva, tukajšnje industrije, kmetijskih pridelovalcev in še koga, da zmanjšamo rabo okolju neprijazne energije, gradimo okolju prijazna domovanja, kupujemo domače pridelke, pri tem pa seveda pričakujemo, da bodo naši kmetje kar se da zmanjšali rabo pesticidov in tako izboljšali humusno sestavo tal. Korak naprej vidimo v izgradnji kolesarskih in pešpoti,” pravijo v društvu Ravno polje, ki seveda stavi na denar, ki ga bodo za uresničitev okolju prijaznih projektov iztržili v Evropski uniji, in ob tem seveda računajo tudi na popolno podporo občine.

Po letih opozarjanja, da prav občina namenoma pozablja na okoljsko prijazen razvoj, so se zdaj v gibanju Za Kidričevo odločili, da bodo to donkihotovsko početje prekinili in bodo v prihodnje svoja zelena zavzemanja prenesli v program SMC. “Tako politično organizirani in prepoznani bomo lažje ukrepali. Naš glas se bo slišal tudi v svetniških in poslanskih klopeh,” menijo v civilnem gibanju, ki postaja politično orientirano, a kot zagotavljajo njegovi predstavniki, politična opredeljenost nikakor ne bo vplivala na njihov odnos do okolja.

Če bo uspelo enim in drugim – čeprav je videti, vsaj na prvi pogled, da se v svojih prizadevanjih izključujejo -, se ljudem na Dravskem polju obetajo resnično drugačni časi. Da si teh želijo, so dokazali že s sanacijo nekdaj divjega odlagališča odpadkov v gramoznici, ki zdaj postaja učni poligon, zbirališče domačinov in je dokaz, da je mogoče z dovolj premišljenimi dejanji in s skupnimi akcijami veliko narediti, pa četudi je za to treba (ne) kaj politične prefriganosti.

Objavljeno v Večeru, v sredo, 10.9.2014

SLAVICA PIČERKO PEKLAR

Vir: http://nov.vecer.com/clanek.aspx?id=201409106057770


Od železne ceste se iskri

januar 29, 2014

Iz Večerove kolumne »Komentiramo«

Zaradi posodobitve železniške proge Pragersko-Hodoš se je v občini Kidričevo zdaj zapletlo še v drugo. Potem ko so lansko poletje zaznamovali protesti krajanov Cirkovc, ki želijo železniško postajališče ohraniti na stari lokaciji, na drugi strani pa so se znašli tisti, ki menijo, da bi sto let staro postajališče kazalo preseliti na novo lokacijo, se zdaj z državnim prostorskim načrtom ne strinjajo niti v sosednjih Pongrcah. Tam bodo, zaradi zaprtja železniškega prehoda, morali vzpostaviti novo cestno povezavo med Šikolami, kjer je železniško postajališče, in omenjeno vasjo. Državni predlog je jasen in tudi sprejet, cesta naj poteka ob potoku. Zdaj tam stoji nova hiša, ki je v času sprejemanja načrtov še ni bilo in sta graditelja za gradnjo pridobila dovoljenja, a ju, kot poudarjata, nihče ni opozoril, da se bo obvozna cesta, ki dobiva nove dimenzije, za ped približala njihovemu vrtu. Domačini so s predlogom trase cestne obvoznice v tistih časih, pred več kot petimi leti, soglašali, večina jih je tudi prodala del svoje zemlje za načrtovano cestno gradnjo, zdaj pa so se v vasi našli tisti, ki menijo, da izbrana varianta ni najboljša rešitev in bi kazalo že sprejete načrte spremeniti, obvozno cesto pa zgraditi kar ob železniški progi, ob protihru­pnem zidu, ki tam zdaj že stoji.

Tako tisti, ki živijo ob železniškem postajališču Cirkovce, kot oni, ki so si svoje hiše postavili ob železniški progi, se nad potekom železnice in hrupom, ki so ga deležni, ne pritožujejo, pač pa dodajajo, da je železnica tod mimo v svet vodila že pred njihovimi gradnjami in so tako vedeli, v kakšno okolje se podajajo živet. Da je železnica del njihovega vsakdana, dodajajo, in odkimavajo, ko beseda nanese na najnovejšo posodobitev železniške proge in z njo povezane posege v prostor. Ti bi, kar je menda bilo kdaj slišati tudi na sestankih vaških odborov, lahko vendarle bili speljani tudi ljudem prijazneje, saj bi že meter ali dva odmika od začrtane trase za ljudi, ki bodo morali živeti ob enkrat zgrajeni obvozni poti, pomenilo olajšanje. Zdaj, ko bi se gradnja obvozne ceste končno morala začeti in ko odgovorni pojasnjujejo, da je izbrana trasa tudi z vidika prometne varnosti najugodnejša rešitev, je vse bolj na dlani, da se za vsemi zapleti prostorske ureditve skrivajo zasebni interesi ljudi, ki se v javnosti nikoli ne predstavijo, so pa za svoje dobro pripravljeni prodati “še zadnjo ped zemlje”.

Slavica Pičerko Peklar

Objavljeno v Večeru, v sredo, 29.1.2014

Vir: http://www.vecer.com/clanekpod2014012905997101


Odločen “ne” sežigu odpadkov

februar 5, 2013

Iz Večerove kolumne »Okolje in družba«

Ni več novica, da ministrstvo za okolje načrtuje v Sloveniji izgradnjo ene ali celo dveh sežigalnic odpadkov. Težko je reči temu ministrstvu, da je za okolje, vedno znova namreč deluje proti njemu. Tako kot pri TEŠ 6 se tudi pri sežigalnicah lahko vprašamo, kdo so strici iz ozadja, ki želijo tu zaslužiti. Jasno je namreč, da je izgradnja sežigalnic škodljiva, nepotrebna in ekonom­sko neupravičena. Po drugi strani pa obstajajo dobro preizkušene, učinkovite in donosne rešitve problematike odpadkov, ki lahko hkrati ustvarijo na tisoče novih delovnih mest, ki jih Slovenija tako zelo potrebuje.

Zakaj na ministrstvu, če želijo dobro okolju, ne slišijo besed evropskega komisarja za okolje Janeza Potočnika, ki je nedavno dejal, da je “prakso sežiganja treba prekiniti in takoj začeti popolno recikliranje. Recikliranje plastike je daleč pod mejo možnega. Celo v državah, kjer imajo možnost predelati visok odstotek plastike, je izvajalci ne dobijo dovolj, saj je drugim skupinam v interesu, da jo v toplarnah spreminjajo v toploto. Moč sežigalnih lobijev je še vedno višja od reciklažnih, kar je nesprejemljivo z več vidikov, med drugim tudi zaradi dejstva, da reciklažna industrija ponuja veliko več stabilnih delovnih mest od sežigalne.

Sežigalnice, ki se gradijo za več desetletij, za rentabilno poslovanje potrebuje­jo ogromne in stalne količine odpadkov, ki pa jih v Sloveniji ne bo dovolj, še posebej če pogledamo trende vse večjega deleža ločeno zbranih odpadkov in smernice EU, ki podpirajo preprečevanje nastajanja odpadkov.

Zaradi potreb po stalnih in velikih količinah odpadkov seveda sežigalniškim lobijem ni v interesu, da bi odpadke predelali ali zmanjšali njihovo količino, zato se proti temu močno borijo. Praksa je, da sežigalnice z lokalnimi skupnostmi sklenejo pogodbe, po katerih jim morajo te zagotavljati stalne količine odpadkov, ki se ne smejo zmanjševati! S tem lokalne skupnosti izgubijo lokalna, regionalno razporejena zelena delovna mesta, povezana s ponovno uporabo in predelavo odpadkov. In teh ni malo! Evropska komisija je v letu 2012 ocenila, da bi lahko do leta 2020 v EU ustvarili več kot 400.000 novih delovnih mest, povezanih s predelavo odpadkov.

Kaj pa okolje? S sežigom odpadkov proizvedemo okoli štirikrat manj energije, kot bi je privarčevali, če bi te odpadke reciklirali, poleg tega pa predelava in ponovna uporaba ustvarita skoraj desetkrat več lokalnih zelenih delovnih mest.

Da sežigalnice niso tako idealna rešitev, kot se na prvi pogled zdi, kaže tudi dejstvo, da po sežigu nenevarnih odpadkov še vedno ostane petina vhodne količine odpadkov v obliki pepela, ki je nevaren odpadek in zato zahteva posebno in dražje ravnanje in odlaganje na posebna odlagališča za nevarne odpadke.

Skupnosti po vsem svetu se upirajo sežigalnicam tudi zaradi emisij zdravju nevarnih plinov. Primerov ne manjka. Spomnimo se samo na primer multinacionalke Lafarge v Zasavju. In kako zanimivo. Lafarge je proti izgradnji novih sežigalnic v Sloveniji. Boj za to, kdo bo sežigal naše odpadke, se že začenja.

Še hujše je, da imajo sežigalnice namen postaviti v že tako degradirani Ljubljani ali Mariboru. In to kljub temu, daje Evropska komisija leta 2010 vložila tožbo proti Sloveniji prav zaradi čezmerno onesnaženega zraka v obeh mestih. V Ljubljani danes zaradi onesnaženega zraka umre okoli 150 mešča­nov na leto – to je več, kot je žrtev prometnih nesreč v vsej Sloveniji!

Petra Matos

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 28.1.2013

Vir: http://www.vecer.com/clanekoko2013012805877828