Farsa, imenovana Magna: kaj vse je šlo narobe

februar 19, 2019

Kdo vse je zatajil v primeru neustrezne umestitve tovarne Magna Steyr na vodovarstveno območje v Hočah? Ne morem se spomniti nobenega primera iz preteklosti, v katerem bi generalno odpovedali kar vsi »deležniki« po vrsti: najprej država, konkretno tedaj še Cerarjeva in sedanja vlada, s svojim izigravanjem zakonov in specialnim Lex Magna, ustrežljivo serviranim investitorju v zameno za politične točke, ponujajočim najboljšo možno lokacijo ob vseh potencialnih drugih, s katerimi bi bili pri Magni tudi zadovoljni, nato okoljevarstveniki, ki se niso znali postaviti proti kršitvam zakonodaje in v bran varstvu okolja in narave, končno pa še Gorazd Marinček, tisti aktivist, ki je bil leto in več deležen številnih nedopustnih pritiskov, norčevanja in posmeha s strani najširše javnosti, navdušene nad bleščečim investitorjem in novimi delovnimi mesti, a je potem predlagal napačen korak: še dodatno poglobitev problema z izigravanjem zakona.

Na koncu je tu še mnenje široke javnosti, ki je brez resne globine presojalo nastali konflikt le po občutkih in tem, kar intonirajo mediji: koncept zaščite vode je za državljane nadvse abstrakten, novih delovnih mest pa zelo konkreten, zato s strani Magne najeti piarovci v humusu ljudskih populizmov niso imeli preveč težkega dela. Pojdimo po vrsti.

Nadaljevanje na: https://vezjak.com/2019/02/18/farsa-imenovana-magna-kaj-vse-je-slo-narobe/

Boris Vezjak


Miha Mazzini: Kakšno gospodarstvo potrebuje Slovenija?

december 3, 2018

V kolumni, ki jo piše za Siol, je znani slovenski pisatelj in publicist Miha Mazzini, v kritiki nekaterih odzivov s strani določenih interesnih skupin slovenskih gospodarstvenikov, izpostavil in analiziral primer enega glasnejših, direktorja podjetja Boxmark Leather iz Kidričevega, Marjana Trobiša.     

Kronologija

Leto se je začelo z gnusno propagando Gospodarske zbornice o večini državljanov kot mrtvem in nekoristnem tovoru. Sledil je poskus blokirati povišanje pomoči socialno ogroženim, češ, da bo zmanjkalo denarja za asfalt (kolumna Med asfaltom in usmiljenjem). Tretji je bil spet udar Gospodarske zbornice pod vodstvom Sonje Šmuc, češ, da pogovor o povišanju davka na dobiček pomeni kriminalizacijo gospodarstvenikov. Sledil je Goran Novković, izvršni direktor SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, ki je zahteval spoštovanje podjetnikov kar vsevprek, brez izjem, ne glede na to, kaj počnejo, le da pripadajo cehu. Nakar se je znova aktivirala Sonja Šmuc in tiste, ki bi jih doletelo povišanje minimalne plače, poimenovala za “bogate reveže” in se po krutosti zapisala v nečastno zgodovino naroda.

Grožnje in pritiski

Pred nekaj dnevi smo lahko brali, da je revija Ona zaradi pritiskov oglaševalcev morala umakniti kolumno o Sonji Šmuc (vir).

Očitno gre za resno bitko, če del gospodarstva uporablja propagandno vojno, lobiranja, finančne pritiske, da o plazu zmerljivih e-pisem ne govorim.

A ta bitka, na svojem dnu, dolgoročno, ni bitka proti minimalni plači in socialni podpori, za nekaj več gre.

Poglejmo.

Nova akcija

Po diskreditirani Sonji Šmuc je na plan priplaval nov adut. Oglasil se je Marjan Trobiš, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS), direktor podjetja Boxmark Leather, da bi povišanje minimalnih plač povzročilo “enormne dvige stroškov dela v podjetjih”, “onemogočajo poslovanje in zagotavljanje delovnih mest”.

Naslov članka pove veliko: “Delodajalci tožijo nad višjo minimalno plačo. Najmanj plačani pa zaslužijo le 350 evrov bruto” (vir).

Izvedeli smo, da je torej sedanja struktura še slabša, kot smo si mislili: plača je lahko tudi le 350 bruto (!!!), ostalo pa delodajalci nakrpajo z dodatki in tudi podporo države.

Če bi torej najslabše plačane zares spravili vsaj na zagotovljenega minimalca, bi revni delavci na svoj kruh dali še salamo in sir, smučali pa vsekakor ne bodo.

Zvezdni uspeh …

Poguglajmo o gospodu Trobišu in podjetju, ki ga vodi. Časopis Finance ga daje za zgled v rubriki izvozniki (članek je iz leta 2016): “Proizvajalec usnjenih sedežnih prevlek Boxmark Leather iz Kidričevega, ki je minulo leto sklenil s 150 milijoni evrov prihodkov, letos računa na rast med petimi in osmimi odstotki, pravi direktor Marjan Trobiš. Trobiš je hkrati tudi član uprave v švicarski družbi Unicut, stoodstotni lastnici Boxmark Lea­therja, ki v svojih podjetjih v Ameriki in Evropi skupaj zaposluje približno sedem tisoč ljudi. Od tega v Sloveniji nekaj več kot 2.300” (vir).

… s pomočjo države …

Podjetje seveda dobiva državne subvencije. Sam tedanji predsednik vlade Borut Pahor je obljubil: “Vlada bo pomagala še naprej in si prizadevala, da bo delo dobilo še več delavk. Prevent [ki ga je na noge postavljal Boxmark] je zgodba o uspehu.” In ga je ministrica morala celo ustavljati v navdušenju, češ, da bo “treba paziti na mejo do 40 odstotkov državne pomoči” (vir).

Pahorjeva zgodba o uspehu ni trajala dolgo (članek iz leta 2017): “Boxmark Leather zapira proizvodnjo na Koroškem: Kam lahko gredo delavke” (vir).

… in realnostjo na dnu

Nadaljnje brskanje po spletu prinese na površje tudi članke, ki na drug način pojasnijo Trobiševo trditev, da je “vodilo našega podjetja, nič ni nemogoče, vse je mogoče” (vir).

Poglejmo, kako: “švicarsko podjetje Boxmark iz Kidričevega pri Ptuju – gradi svoj uspeh tudi na nezakonitem ravnanju z zaposlenimi” (vir).

Marjan Trobiš je opravil razgovor s približno 370 zaposlenimi, večinoma ženskami. Izbral jih je glede na bolniške odsotnosti. Neka ženska se je opravičevala, da je večkrat odsotna zaradi nege sina z multiplo sklerozo. Trobiš pa: “Delavke je postavljal pred nesprejemljivo odločitev: ali otrok in družina ali služba, so izpovedovale na sodišču ženske in njihove priče.”

Trobišu se je njegovo zasliševanje zdelo normalno, saj “največja konkurenca so Kitajci in posel lahko hitro pade v vodo.”

Boxmark deluje tudi na Hrvaškem in poglejmo, kako je tam: ne pustijo jih na stranišče, ne dovolijo jim piti (seveda, saj bodo potem na stranišču!), zmerjajo jih itd., saj je “norma važnejša od človeka” (vir).

Napravite mi to deželo končno Kitajsko

Ustavite se, sprostite napeta ramena, vdihnite, izdihnite. Ponovimo delovni moto gospoda Trobiša, predsednika Združenja delodajalcev Slovenije, zapisan poenostavljeno, a točno: “tekmujemo s Kitajci“.

Če tekmujemo s Kitajci, smo se uvrstili med tretji svet, torej delovna sila mora biti poceni. Če pri najnižji plači 350 evrov bruto zvišamo socialno pomoč za 34 evrov, se pa res “nikomur ne bo več ljubilo delati”, kot so medije in splet polnile propagandne akcije.

Obstajata dve rešitvi problema:

  1. s kitajsko vlado dosežemo dogovor in oboji hkrati zvišamo minimalno plačo,
  2. nehamo tekmovati s Kitajsko.

Slovensko gospodarstvo

V vsej tej propagandno-lobistično-grozilni vojni gre torej za vprašanje, s kom hoče slovensko gospodarstvo tekmovati. Če je to res Kitajska in je naš adut le slabo plačana delovna sila, potem pač mora temeljiti na trpljenju in izkoriščanju, ni druge.

Pogrešam pa javno debato o smeri našega razvoja. V vsaki kolumni na to temo sprašujem preostale dele gospodarstva, zakaj se ne oglasijo? Je to, da delo dobi podjetje, ki ponudi cenejšo delovno silo od kitajske, res naš maksimum? Delavca plačate 350 evrov bruto in se hvalite, da ste bili že rojeni s podjetniško žilico?

Ponovno opozarjam na strahotno potapljanje: začeli smo s tem, da bomo nova Švica, potem smo lovili nemško-francoski vlak, na prejšnjih volitvah bi bili nova Madžarska in zdaj smo že pri Kitajski.

Izračun

Pri vseh ekonomistih, kar jih imamo v državi, še nisem videl izračuna o sami uspešnosti vlaganja državnega denarja po metodi socialnega miru – češ, naj nekaj delajo in dobijo nekaj fičnikov, mi pa se hvalimo z zaposlenostjo, pa bo mandat minil in bo že nekako.

Tuje podjetje tako dobi subvencijo v zemljišču in denarju, dodatno subvencijo, da koga zaposli, nazadnje pa se glavna bitka vodi o tem, da bo podjetje propadlo, če bodo najslabše plačani dobili več od 350 evrov bruto.

Mar ni bolje te nesrečnike kar takoj dati na socialno podporo?

Resno vprašam.

S kom naj torej tekmujemo?

Vprašanje, v katero smer gre slovensko gospodarstvo in katere panoge moramo podpirati, ostaja zadušeno in neodgovorjeno. Po medijski vojni sodeč, se je slovensko gospodarstvo odločilo za kitajsko, polkolonialno smer.

Mar se res vsi strinjamo s tem?

Ravno čas, ko ni krize, bi moral biti čas resnega pogovora in dolgoročnih vizij. Pa ne o tem, da lahko nekdo pride v Slovenijo, dobi subvencije, izcedi naravo in delavce, pa odnese denar v tujino. Takih je povsod in vedno dovolj.

Vprašanje našega gospodarstva je seveda vprašanje prihodnosti: samostojna ali polkolonialna država? Kitajska je dovolj velika in modra, da se poskuša izkopati iz sedanjega stanja, mi bi pa še rinili vanj.

Verjetno je vsaj delno vzrok za odsotnost debate tudi v ministru Počivalšku, katerega značilnost – poleg prostaškosti -, je žalostno dejstvo, da so razne Magne skrajen domet njegovega duhovnega in intelektualnega obzorja.

Dodajmo gospodarstvenike, ki jih je že socializem izučil, da je najbolje biti tiho in neopazen, pa nam ostane le še pot v polkolonializem.

Kar se bo krepko poznalo ob naslednji krizi, sploh pa dolgoročno. Na srečo ne pri naših vnukih, ker se bodo po šolanju izselili, kar postaja nova normala.

Veliki inkvizitor

Njega dni so izpraševalci trli človeška telesa zaradi vere, potem ideologije, zdaj pa zaradi dobička.

Zaslišujejo jih, kako pogosto so šle na stranišče in ali se niso mogoče med sedenjem za strojem kaj pretegovale.

Pa zakaj so morale izostati z dela, če so šle na umetno oploditev ali pa dati injekcijo zdravil na smrt bolnemu otroku.

Tak je duh časa, da ne občutijo sramu zaradi svojih dejanj. Še bahajo se s svojo učinkovitostjo, tako kot so se njega dni drugi veliki inkvizitorji.

Seveda za zagovarjanje svojih interesov najemajo ženske, recimo Sonjo Šmuc, da jim ne bi kdo očital pristranskosti.

Če bi jaz moral opraviti 370 tovrstnih razgovorov, bi se tako zagnusil samemu sebi, da se nikoli več ne bi mogel oprati.

Očitno res nisem rojen za uspešnega podjetnika v slovensko-kitajskem gospodarstvu.

Miha Mazzini

Vir: https://siol.net/siol-plus/kolumne/kaksno-gospodarstvo-potrebuje-slovenija-484214

Napotili:
https://sterntal.wordpress.com/2011/09/11/blisc-in-beda-boxmarka/
https://sterntal.wordpress.com/2011/09/11/delavke-kidricevskega-boxmarka-dobile-tozbo/


Zakaj Magna ne v Kidričevem: Dvoboj Počivalška in Leskovarja

junij 12, 2017

Na odprti sceni sta se soočila tudi župan Kidričevega Anton Leskovar, ki je gospodarskemu ministru Zdravku Počivalšku očital, da je vlada zanemarjala njihovo ponudbo, ki so jo posredovali že novembra lani in ki bi po njegovem mnenju lahko rešila vse dileme, o katerih je tekla beseda na okrogli mizi. “Povejte mi, zakaj je lokacija v Hočah toliko boljša od Kidričevega. Mi imamo ne sto, ampak 238 hektarjev gozda, v katerem ne raste nič. Imamo avtocesto, daljnovode, železnica je petsto metrov vstran …” Počivalšek mu je odgovoril, da ima to lokacijo agencija Spirit že v naboru za investitorje, a da so bili s projektom v Hočah že tako daleč, da ni bilo poti nazaj.

Leskovar mu je oponiral, da ni tako, Počivalšek pa mu je odvrnil, da zavaja in da je bilo v zvezi s to lokacijo še nekaj problemov, za katere župan gotovo ve, a o njih ni želel razpredati. Debato je preglasilo tudi nekaj vzklikov podpore enemu in drugemu iz občinstva. Medtem pa je državni sekretar Aleš Cantarutti pojasnil, da so tudi lokacijo v Kidričevem predočili investitorju, a zanjo ni bil zainteresiran. “Ni res, da bi Magni ponujali le eno lokacijo. 23. aprila lani smo jim ponujali 60 hektarjev v coni Tezno, a se zanjo niso odločili, ker so bila industrijska zemljišča razdrobljena. Lokacija v Hočah je bila šele četrta in zadnja opcija. A odločitev o tem, kje bodo investitorji gradili, je nazadnje njihova.”

Srečko Klapš

Vir: http://www.vecer.com/zakaj-magna-ne-v-kidricevem-dvoboj-pocivalska-in-leskovarja-6269091