Ljudje kot mi

marec 24, 2016

Dogajanja, ki smo mu bili na slovensko-hrvaški in slovensko-avstrijski meji priča zadnjih šest mesecev, je, kot kaže za zdaj, konec. Tako imenovana balkanska migracijska pot je trenutno zaprta in od 6. marca v Slovenijo po tej poti ni prišel niti en begunec oziroma migrant.

Takih prizorov v našem okolju nismo bili vajeni. Slovenija je dobro razvita država, v kateri socialne razlike niso velike, kljub gospodarski krizi, ki nas je precej prizadela, pa imamo še vedno dobro delujoč zdravstveni in socialni sistem. Zato so bile podobe množic beguncev in migrantov na naših mejah precejšen šok. Najprej za prebivalce obmejnih krajev, nato za institucije – čeprav se je država na prihode intenzivno pripravljala že nekaj mesecev prej – na koncu pa tudi za večino prebivalcev Slovenije, ki so vse skupaj opazovali le prek medijev. V takih izrednih razmerah se ljudje odzovemo različno: nekateri s strahom, negodovanjem, drugi pa tako, da priskočijo na pomoč.

Ljudi dobre volje, ki so bili pripravljeni pomagati, je bilo od prvega dneva množičnih prihodov beguncev in migrantov ves čas ogromno. Ne samo policisti, pripadniki civilne zaščite, gasilci, zdravstveno osebje, občinski uradniki, državni uslužbenci, ampak tudi številni prostovoljci, ki so prek humanitarnih in nevladnih organizacij nesebično priskočili na pomoč, so držali pokonci sistem, vzpostavljen za popolnoma drugačno obliko delovanja v času naravnih in drugih nesreč.

V Slovenijo je od 1. januarja  do 11. marca 2016 vstopilo 99.187 migrantov. Od 16. oktobra 2015 do 11. marca 2016 pa je tako vstopilo 477.791 migrantov. Večina med njimi naše države sploh ni poznala, ampak so želeli le naprej, do Avstrije ali Nemčije, ki jim predstavljata prostor miru in blagostanja, kjer si bodo ponovno lahko zgradili življenje, kot so ga poznali pred vojno, dobili zaposlitev, ki jim bo omogočila, da bodo živeli od lastnega dela, in jim povrnila osebno dostojanstvo.

Ali je vse res?

Toda, kdo so oni? Skoraj petsto tisoč ljudi – oseb, posameznikov z imenom in priimkom ter vsak s svojo življenjsko zgodbo – je prečkalo našo državo, o njih pa vemo le malo. Največ je mitov in stereotipov, ki se hranijo na našem neznanju in nepoznavanju ter podžigajo strahove, ki so razumljivo prisotni. Ali je »normalno«, da človeka prežema strah, če skozi njegovo vas noč in dan hodi tisoče neznanih, na pogled drugačnih, izmučenih ljudi? Seveda je. Ali če na televiziji dan za dnem videva podobe ljudi, ki se v upanju na rešitev in topel sprejem v Evropi vkrcavajo na premajhne čolne? In če ga prestrašijo podatki o milijonih ljudi, ki naj bi še čakali nekje v ozadju na trenutek, ko bodo lahko krenili proti Evropi? Vsekakor.

Lahko razumemo, da ta strah v nas zbudi nestrpnost? Lahko. Pomembno pa je, da mu ne nasedemo.  In da namesto tega raziščemo, česa nas je sploh strah. So za naše nezadovoljstvo in strah res »krivi« begunci in migranti, tj. tisti ljudje, ki brez vsega pridejo do slovenske meje in nemo prosijo »spustite nas naprej«?

Na spletu je veliko gradiva, ki lahko pomaga, da se opremimo z znanjem o aktualnih migracijah, o ljudeh, ki prihajajo v Evropo, in njihovi kulturi, državah itd. Tako se bomo najbolje soočali s strahovi in predsodki. Nekateri viri, ki so po naši presoji najpomembnejši:

– Pomoč beguncem (pomoc.beguncem.gov.si) – vladna spletna stran, na kateri so zbrane najaktualnejše informacije o vladnih odločitvah v zvezi z begunsko problematiko, v poglavju ‘Za strpno družbo’ pa so zbrana tudi številna gradiva slovenskih in mednarodnih nevladnih organizacij;

– Vključevanje (http://www.mizs.gov.si/si/vkljucevanje_priseljencev_v_sistem_vzgoje_in_izobrazevanja/) – na tej spletni strani lahko dobite informacije o načinu vključevanja otrok in mladostnikov v izobraževanje;

– Migracije – spletna stran Policije (www.policija.si) z aktualnimi statistikami prihoda beguncev in migrantov.

V medijih in javnem prostoru lahko zasledimo veliko trditev, ki utrjujejo in potrjujejo te naše strahove. Toda, ali dejansko držijo?

Eden takšnih zelo razširjenih mitov, ki krožijo v javnosti in medijih, je, da so zaradi njih prikrajšani prebivalci Slovenije, ki prav tako potrebujejo pomoč: »Tujci prihajajo na naša ozemlja zato, ker imajo z urejenim statusom begunca dostop do zelo pomembnih socialnih prejemkov.«

To seveda ne drži.

Oskrba, ki jo je Slovenija po mednarodnih konvencijah dolžna nuditi beguncem in migrantom, res predstavlja strošek za državo, vendar je ob tem treba poudariti, da je financirana iz povsem drugih virov kot na primer socialni prejemki prebivalcev Slovenije. Večino sredstev za obvladovanje migracij dobi država iz Evropske unije. V Sloveniji redki zaprosijo za azil, toda če to vendarle storijo, so v času obravnavanja prošnje nastanjeni v azilnem domu, med čakanjem na končno odločitev pa imajo pravico do prostega gibanja po državi, do nujnega zdravljenja in žepnine, ki trenutno znaša 18 evrov mesečno.

Kot mit lahko označimo tudi trditev, da ljudje v stiski ogrožajo našo identiteto: »Aktualni valovi priseljevanja prinašajo nepovratne spremembe v evropski kulturi in slabijo občutek identitete. Evropska identiteta se bo s temi valovi priseljencev za vedno spremenila.«

Svoje nacionalne identitete se pogosto zavemo šele, ko nas nanjo opozori nek zunanji dejavnik, denimo zmaga Petra Prevca ali prihod tisočih priseljencev, katerih kulturna in nacionalna identiteta je popolnoma drugačna od naše. Mit, da nas njihova prisotnost v Evropi ogroža, da bo zaradi tega podoba evropske družbe spremenjena, je verjetno dolgoročno najbolj škodljiv, saj je kultura skupaj z gospodarstvom, družbeno sfero in okoljem steber razvoja vsake družbe ter vključuje najgloblji in najabstraktnejši vidik vsakega posameznika.

Prepogosto pozabimo, da evropska kultura ni statična, stoletja nespremenjena, zamrznjena v času. Nasprotno: nenehno, od obdobja stare Grčije se spreminja v času in prostoru. Še več, evropsko kulturo so pomembno zaznamovali ravno stiki z drugimi kulturami. Te so medsebojno vplivale ena na drugo in se bogatile s prehajanjem posameznikov čez meje. Ravno Arabci so v srednjem veku pogosto »imeli« vlogo posrednikov med izumitelji (Indijci, Kitajci) in evropskimi družbami.

In ne nazadnje, zgodovina, slovenska ali svetovna, dokazuje, da so bile migracije vedno del človeške civilizacije in so še kako znane tudi nam, Slovencem. Ne glede nato, ali so (bile) povezane s strategijami soočanja ali preživetja (kot aktualne), sprožene z osvajanji ali rezultat človeške radovednosti, migracije so vedno bile del človeške narave. Priseljevanje bo tudi v prihodnje pomemben dejavnik dinamičnega razvoja kultur. Prav spodbujanje raznolikosti in večkulturnosti je tisti dejavnik, ki lahko izboljša našo družbeno povezanost.

Ko podobe v medijih ali govorice v družbi sprožajo občutke strahu in negotovosti, je priložnost, da se ustavimo in si rečemo – samo ljudje so. Moški, ženske, starci, otroci – samo ljudje, ki gredo za boljšim življenjem.

Integracija

Slovenska vlada je že sprejela načrt, da bo v skladu z dogovorom na evropski ravni iz Italije in Grčije premestila 567 oseb (ali iz druge države članice, ki bi bila izpostavljena hudemu pritisku na nacionalni migracijski in azilni sistem) ter iz tretjih držav (tj. držav, ki niso članice EU) trajno preselila 20 oseb. Končno število oseb bo verjetno večje, odvisno od trenutnih migracijskih razmer in končnega dogovora o številu premeščenih oseb.

Prva skupina naj bi bila v Slovenijo premeščena v aprilu.

Da se bodo vsi ti ljudje pri nas počutili dobro, tj. neogroženo in ne kot vsiljivci, je izjemno pomembno, kako jih bomo sprejeli ob prihodu in kako bo potekalo njihovo nadaljnje vključevanje. Pri tem pa se je treba zavedati, da uspešna integracija ni samo odgovornost priseljencev, ampak se mora prilagoditi tudi družba sama. Družba, torej, država, državne institucije, in tudi mi, prebivalci slovenskih mest in vasi, jih moramo pri tem spodbujati, jim olajšati vključevanje v izobraževalne in delovne procese ter omogočiti njihovo udeležbo v političnem in medijskem prostoru.

Prvi korak uspešnega vključevanja je, da se priseljencem omogoči pridobitev osnovnega znanja jezika, o zgodovini in ustanovah države gostiteljice ter informacij o pravicah in dolžnostih, delu in življenju v Sloveniji. Ta del integracije pri nas izvaja ministrstvo za notranje zadeve (http://www.mnz.gov.si/si/mnz_za_vas/tujci_v_sloveniji/integracija_tujcev/).

Ko gre za otroke in mladoletnike, je še zlasti pomembno, da so čim prej – tudi ko še ne znajo jezika – vključeni v običajno šolsko okolje med sovrstnike. To je v sodelovanju z drugimi resorji predvsem v rokah ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (http://www.mizs.gov.si/si/vkljucevanje_priseljencev_v_sistem_vzgoje_in_izobrazevanja).

Svojo vlogo pa lahko odigra prav vsak od nas. Tako, da ne spodbuja nestrpnosti do drugačnih in drugače mislečih. Tako, da opozarja na sovražni govor. Tako, da se poskuša vživeti v njihov položaj, ravna humanitarno in solidarno ter jih sprejme v svoje okolje.

Urad Vlade RS za komuniciranje

Vir: http://www.kidricevo.si

Advertisements

Predstavitev Ekološke iniciative Rače

februar 12, 2016

Ekološka iniciativa Rače je za krajanke in krajane Rač ter okoliških krajev pripravila javno predstavitev svoje dejavnosti.

Na dogodku so predstavili svoje videnje trenutne okoljske problematike Rač in potencialnih nevarnosti za zdravje ljudi in kvaliteto življenja: npr. sežigalnica v Albaughu, povečana proizvodnja glifosatov, nesanirana odlagališča nevarnih odpadkov, transport in kvaliteta pitne vode.

Kontakt:
e-naslov: ekoloska.iniciativa.race@gmail.com
Tomaž Seliškar, gsm: 040 295 229

Rače so dobile Civilno iniciativo…

Ekološka iniciativa Rače je gostovala v oddaji Radia Maribor »Radijska tribuna«.

V Račah so dobili Civilno iniciativo, ki bo razkrinkala stare okoljske grehe na območju občine, hkrati pa bo prežala na nove nevarnosti, ki bi lahko ogrozile življenje prebivalcev – pa naj si gre za zrak, vodo ali zemljo. Več o delu Civilne iniciative nam je v Radijski tribuni povedal Tomaž Seliškar… Voditeljica oddaje je Breda Čepe.

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/race-so-dobile-civilno-iniciativo/174387746/

Vir: www.radiomaribor.si

Izpostavili so okoljske izzive

Ekološka iniciativa v Račah želi predvsem spodbuditi zavedanje občanov o okolju, v katerem živijo

Predvsem svoje aktivnosti je na včerajšnjem prvem srečanju s krajani Rač in okoliških krajev predstavila Ekološka iniciativa Rače. Njen vodja Tomaž Seliškar je predstavil njihovo videnje trenutne okoljske problematike Rač, spregovoril pa tudi o potencialnih nevarnostih za zdravje ljudi in kakovost življenja.

“Gre predvsem za spoznanja v zadnjega pol leta, predvsem zaradi občutne razširitve proizvodnje Albaugha (nekdanji Pinus, op. p.), saj nameravajo v kratkem vložiti vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja in se nam zdi nujno, da so ljudje seznanjeni s tem, kar se dogaja,” je še pred predstavitvijo občanom dejal Seliškar in spomnil tudi na okoljske težave, ki so “poniknile”, čeprav niso bile rešene. S tem je mislil predvsem na gramoznice, zasute z epoksi smolami in drugimi škodljivimi snovmi, pa tudi na kakovost vode. “Pričakujemo, da bomo ljudi zanimirali, da se bodo malo bolj zanimali za okolje okrog sebe, upamo na pomoč, ko bo treba pregledati vso dokumentacijo, ki jo bo Albaugh vlagal, predvsem pa pričakujemo resno in malo bolj odloč­no ukrepanje lokalnih oblasti ter pris­top k reševanju problematike,” je dejal Tomaž Seliškar in nadaljeval: »Po­trebujemo predvsem argumente in trezen razmislek, ne želimo si populiz­ma. Smo priseljenci in se s krajem šele spoznavamo, starejši prebivalci pa so bolj pasivni.« Izpostavil je opravljeno analizo vode, ki da je razkrila vsebnost pesticidov, katerih uporaba je že dolgo prepovedana. “Bodisi se torej izločajo izjemno počasi ali pa se še vedno nele­galno uporabljajo,” je dejal sogovornik in dodal, da so že pred tremi meseci skušali sklicati sestanek z županom na temo oskrbe s pitno vodo, a da v občini o tem menda niso pripravljeni govoriti. “Imajo pa v podjetju Albaugh pozitiven odnos, veliko boljši odnos do javnosti, kot so ga imeli v Pinusu – in tudi transparentnost je na bistveno višjem nivoju,” pravi Seliškar.

Medtem pa tudi župan občine Rače-Fram Branko Ledinek na naše poizvedovanje, čemu se ne sestane s predstavniki Ekološke iniciative, po­jasnjuje, da je šlo pri analiziranem vzorcu, ki da ga je Seliškar vzel kar iz domače pipe, za vodo, s katero prib­ližno polovico gospodinjstev v občini oskrbuje Komuna­la Slovenska Bistrica, in da so ga za vsa po­jasnila napotili nanje. “Vse podatke glede kakovosti vode iz šikol­skih vodnjakov imajo na Komunali Slov­enska Bistrica, v vodi tistega dela občine, ki ga oskrbujemo s pohorsko vodo, gre za približno polovi­co gospodinjstev, pa sledi o pesticidih ni,” je dejal župan Ledi­nek in dodal: “Tudi vodja klavnice je med drugim dejala, da imajo v redu vodo. Sicer pa niti ne vemo, ali je bil vzorec za analizo vode, ki ga omenjate, odvzet pravilno, saj je treba izpolniti vrsto pogojev.” Za omenjena nesanirana odlagališča nevarnih odpadkov pa, da gre za zadeve, stare nekaj desetletij, da pa je sicer država pred kakšnimi pet­najstimi leti obljubila njihovo sanaci­jo, “a saj vendar nimajo denarja”. Zato Ledinek na tem področju ne pričakuje premikov.

Objavljeno v Večeru, v petek, 12.2.2016

Mitja Sagaj

Vir: http://www.vecer.com/clanek/201602126186915


Kako do namakalnega sistema v Podravju

januar 28, 2016

Kmetje v spodnjem Podravju ob vse pogostejših sušah že nekaj časa resno razmišljajo o vzpostavitvi namakalnega sistema. V občini Kidričevo bi radi namakanje uredili za približno 1000 hektarjev površin, projekt bi stal dobrih 7 milijonov evrov. Denar bi lahko zagotovila Evropska unija, a pred tem morajo kmetje pridobiti soglasja lastnikov zemljišč.

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/tele-m/174384858

Namakanje v Kidričevem (prispevek v oddaji Tele M)

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/tele-m/174384857


Radovan Pulko v oddaji Profil

januar 18, 2016

V oddaji TV Slovenija »Profil« je gostoval član Zgodovinskega društva Kidričevo mag. Radovan Pulko. V pogovoru je spregovoril o ruski državljanski vojni, ruskih emigrantih v Kraljevini SHS, o ruskih kadetskih korpusih v Strnišču in vplivu ruske emigracije na kulturni, znanstveni in tehnični razvoj.

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/profil/174382305

Ironično je oddaja skoraj sovpadala s protestom v Kidričevem, o katerem lahko te dni beremo v vseh medijih in s katerim so določeni prebivalci Kidričevega izražali svoje nasprotovanje domnevni nameri države, da v bližnjem vojaškem objektu uredi nastanitveni center za begunce.

Zdelo se je, da je Zgodovinsko društvo v Kidričevem, katerega ustanovitelj in dolgoletni predsednik je Radovan Pulko, v zadnjih letih s svojo energijo in dejavnostjo zaznavno dvigovalo zavedanje o burni polpretekli zgodovini kraja Kidričevo in s tem tudi zavest Kidričanov. Omenjen protest je pokazal, da so ta prizadevanja pri Kidričanih očitno naletela na povsem samosvojo in dokaj nepričakovano interpretacijo…

Kidričevo, ki ga je Rajko Topolovec v naslovu svoje knjige o tem kraju poimenoval »kraj prišlekov«, stoji na temeljih taborišča in v marsikaterem oziru ga ta duh še vedno preveva. Samo ugibamo lahko, koliko ljudi na tem protestu je tako ali drugače potomcev »prišlekov«, »migrantov«, ki so v Kidričevo prišli s »trebuhom za kruhom« iz vse nekdanje Jugoslavije. Pričakovali bi lahko, da bi jih njihova lastna usoda ali pa vsaj usoda kraja v katerem živijo in o katerem jih po zaslugi omenjenega društva na vsakem koraku opominjajo informativne table, naredila dovolj občutljive in odprte, da bi zmogli kaj več tolerance in razumevanja do soljudi, ki so se ne po svoji krivdi znašli v tako brezizhodnem položaju, da morajo za svoje golo preživetje tvegati praktično vse…

Napotili:
Kratka zgodovina Kidričevega
https://www.youtube.com/watch?v=qDIaln4O-eY
https://sl-si.facebook.com/zgodovinsko.drustvo.kidricevo


Kidričani nočejo prebežnikov: “Migranti v Stožice”

januar 16, 2016

MNZ išče nove kraje za nastanitvene centre

Občani Kidričevega so pripravili protestni shod, ker naj bi država tam načrtovala vzpostavitev nastanitvenega centra za begunce, ki bi v tamkajšnjih vojaških objektih lahko sprejel tudi do 4.000 ljudi.

Posnetek iz Dnevnika na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-dnevnik/174382718
Posnetek Tele M na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/tele-m/174382710

Novinar Radia Slovenija Danijel Poslek je poročal, da se je med sestankom med državnim sekretarjem na notranjem ministrstvu Boštjanom Šeficem in vodstvom občine pred stavbo občine zbralo kakšnih 200 do 300 protestnikov, ki so bili odločeni, da prebežnikov v Kidričevo ne bodo sprejeli, saj je po njihovih izjavah kraj premajhen, da bi lahko sprejel takšno množico ljudi.

Župan Kidričevega Anton Leskovar je prejšnji teden na pristojno ministrstvo naslovil pismo, v katerem je zahteval pojasnila v zvezi z načrti države, pri tem pa protestiral proti načrtovanju centra v njihovem okolju brez kakršnega koli obvestila občini in občanom. Leskovar je o vsem skupaj izvedel na družabnem omrežju.

Trenutne razmere, v katerih sta Kidričevo in celotno območje občine, so skrb vzbujajoče in nesprejemljive. Vztrajamo, da za tovrstno morebitno načrtovanje centra brez vednosti lokalne skupnosti ni opravičila, in menimo, da bomo o tem, ali takšen center v Kidričevem postaviti, odločali ljudje, ki tukaj živimo,” je zapisal Leskovar in zahteval pojasnila ministrstva.

Na MNZ-ju so pojasnili, da proučujejo več možnosti za vzpostavitev nastanitvenih centrov. Pripravljajo različne podlage, ki bodo temelj za sprejetje ustreznih odločitev, predtem pa se vedno posvetujejo z vodstvi lokalnih skupnosti.

Proučujemo tudi možnost prilagoditve državnega objekta, ki ga sicer uporablja Slovenska vojska v bližini Kidričevega, vendar nobena odločitev še ni sprejeta,” so poudarili na notranjem ministrstvu in razloge za iskanje novih lokacij pojasnili s tem, da nekateri centri zapirajo svoja vrata, tisti v Gornji Radgoni sredi januarja, v Celju pa konec februarja, zato jih je treba nadomestiti.

Proti migrantskemu centru Kidričevo

Občani v Kidričevem so se organizirali v skupino Proti migrantskemu centru Kidričevo na Facebooku, ki šteje že skoraj 2500 članov.

MMC RTV SLO/STA

Vir: http://www.rtvslo.si/lokalne-novice/kidricani-nocejo-prebeznikov-migranti-v-stozice/383435

Več na: http://www.24ur.com/novice/slovenija/v-kidricevem-sefica-pricakali-s-protestom.html


Ravno polje, december 2015

december 24, 2015

Ravno polje, december 2015 (PDF)

Vir: http://www.kidricevo.si


Hrana za prihodnost – naprej h koreninam

marec 16, 2015

Dokumentarni film na TV Slovenija

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/village-folk/174284785

V zgodovini človeštva so številne civilizacije propadle, ker jim ni uspelo pridelati dovolj hrane.

Sumerci so že 4.000 let pred našim štetjem s preveč intenzivnim namakanjem uničili rodovitno zemljo. Maji so s kmetovanjem in izkoriščanjem gozda popolnoma degradirali površine, primerne za pridelavo hrane.

Tudi v 21. stoletju se povpraševanje po hrani povečuje, hkrati pa je naravnih virov vse manj, tudi vode in zemlje. Intenzivno kmetijstvo ni več model, s katerim bi lahko na zemlji leta 2050 prehranili devet milijard ljudi, ki bodo vsak dan potrebovali 9,8 milijarde kilogramov hrane, kar je skoraj še enkrat več, kot jo pridelamo danes.

TV Slovenija se je z vprašanjem “ali bo mogoče v prihodnosti pridelati dovolj hrane?” v okviru evropskega medijskega projekta Rasti! Hrana za prihodnost intenzivno ukvarjala zadnji dve leti. Urednica projekta in avtorica oddaj Village Folk Barbara Zrimšek je skupaj z ekipo TV Slovenija in produkcijsko hišo Filmservis posnela več kot 50 kratkih zgodb, dokumentarcev o ljudeh, ki v različnih evropskih državah pridelujejo hrano. Zanimive zgodbe ljudi, njihove ideje in razmišljanja so poleg serije oddaj Villlage Folk prinesle izredno zanimiv filmski material za scenarij Barbare Zrimšek, Klemna Dvornika in Gorazda Kernela, na podlagi katerega je nastal dokumentarni film Hrana za prihodnost – naprej h koreninam, ki ga je režiral Klemen Dvornik.

Glavni junak dokumentarca je Pavlos Georgiadis, ki se po študiju v tujini vrne v rodno Trakijo in se začne ukvarjati s pridelavo ekološkega oljčnega olja, s čimer želi ustvariti zagonsko podjetje in povezati mlade, ki se ukvarjajo s kmetijstvom in gastronomijo v okolici Aleksandropolisa na severu Grčije, kjer je 60 odstotkov mladih danes brezposelnih.

Pavlos je prepričan, da je napočil čas, da gremo naprej h koreninam, če le hočemo preživeti. Njegovo razmišljanje in prepričanje o tem, da je hrana osnova našega preživetja, v dokumentarnem filmu utemelji tudi Carlo Petrini, ustanovitelj in ambasador mednarodne mreže Slow Food International, ki s številnimi projekti po vsem svetu ščiti lokalne kmete ter pravično in zdravo hrano z okusom.

Konkretne zgodbe avstrijskega ekološkega kmeta Gerharda Zoubka, ki je s prodajo zabojčkov z ekološko hrano ustvaril zavidljivo družinsko podjetje, in pariškega vrtnarja Asafumija Yamashite, ki svojo zelenjavo prodaja najboljšim pariškim restavracijam, pa nas lahko prepričajo, kako pomembna strateška surovina postaja hrana. Svetovni trg s semeni, ki so osnova za pridelavo hrane, danes obvladuje le pet multinacionalk. Pridelava hrane je velik posel, tesno povezan s politiko, ki odloča o našem vsakdanjem življenju. A kot pravi Pavlos, ljudje lahko volimo vsak dan, celo trikrat na dan, ko imamo v rokav vilice, ter tako odločamo o tem, kako in kaj bomo jedli v prihodnosti …

40 odstotkov hrane, ki jo pridelamo predvsem v okviru industrijskega kmetijstva, ki je povezano z dolgimi transportnimi potmi, nizkimi cenami nekakovostne hrane in ustvarja nezanemarljiv ogljični odtis, današnja potrošniška družba zavrže.

Po napovedih Svetovne organizacije za hrano bo zaradi okoljske degradacije, izgube biotske raznolikosti, podnebnih sprememb, zaradi katerih se bodo puščave širile, obdelovalne površine pa bodo postale peskaste in slane, precejšen del danes rodovitne zemlje izginil. Nove površine, primerne za pridelavo hrane, pa bodo daleč od populacijskih središč in kmetijske infrastrukture, predvsem v Latinski Ameriki in podsaharski Afriki.

Morda je še čas, da preprečimo te napovedi s trajnostno, ekološko, lokalno pridelavo hrane, odgovornim odnosom do biološke pestrosti, naravnih virov in surovin ter večjim spoštovanjem hrane kot izvora našega življenja.

Barbara Zrimšek

MMC RTV SLO

Več na: http://www.rtvslo.si/villagefolk/