Za rakom so umrli. Tudi kuharica v podjetju

avgust 20, 2018
S tremi prebivalci Rač smo v krajinskem parku med labodi in čapljami govorili o življenju zraven tovarne, ki proizvaja izdelke na osnovi glifosata

Pogovarjamo se, ko spet velja, da v podjetju Albaugh ne bodo izdelovali, sintetizirali glifosata. Nekateri to napačno interpretirajo, da ga ne bodo uporabljali. Kako velik problem je nepopolna obveščenost ali zavedenost ljudi?

Tomaž Seliškar: “Ko je podjetje Albaugh spomladi 2015 prišlo v Rače in kupilo tovarno Pinus, je bil župan Branko Ledinek navdušen. Vse, ki smo imeli pomisleke, je označil za nenormalne dvomljivce. To je bilo prvo, kar nas je zaskrbelo. Šlo je za prihod multinacionalke, ki se ukvarja s kemijo. Sami smo stopili v kontakt z njimi, povabili so nas na sestanek, nato smo jim posredovali naših pet pričakovanj. Težko rečemo, da je šlo za zahteve, saj nad podjetjem nimamo moči, razen da smo krajani, ki pričakujemo, da bodo okoljsko odgovorni.

Že na prvem sestanku so nam povedali, da ne načrtujejo nadaljevanja sinteze glifosata. To je bila razveseljiva novica, saj je prav sinteza okoljsko najbolj problematična in tvegana. A med postopki za pridobivanje okoljevarstvenega soglasja na agenciji za okolje, Arso, za povečanje proizvodnje se je v končni vlogi spet pojavila sinteza glifosata. Na zadnjem sestanku, februarja, smo izrazili začudenje. Odgovorili so, da sintezo ohranjajo kot ‘strateško prednost’, ki je ne bodo koristili, saj ni ekonomsko upravičena. A ne vedo, kam bo šel razvoj na Kitajskem, zato želijo možnost ohraniti, saj gre za eno redkih podjetij, če ne edino v Evropi, ki še ima tako dovoljenje. Junija smo nato videli, da so sintezo iz vloge vendarle umaknili. Če bo Arso izdal soglasje, bo to pomenilo, da bo v prihodnje precej težje, če bo sploh mogoče, obnoviti sintezo glifosata.”

Obljubljajo tudi spremembe pri ravnanju z odpadnimi vodami.

Tomaž Seliškar: “V dopisu, ki smo ga kot Ekološka iniciativa Rače poslali na Arso, smo opozorili na obremenjenost potoka Žabnika z živim srebrom. Na to so najprej opozorili prav novinarji Večera. Ko smo pridobili javno dostopne podatke, smo videli, da gre za resnično velik problem. Vseskozi smo opozarjali na problem odpadnih vod iz sežigalnice, ki je znotraj kompleksa nekdanjega podjetja Pinus, a meritev nismo imeli. Upravljavec čistilne naprave meritev javno ne objavlja niti ne izvaja meritev onesnaževal iz proizvodnje, ampak le tiste, ki so pomembne za delovanje naprave. Ko smo analizirali podatke o onesnaženosti Žabnika, smo ugotovili, da je ta potok najbolj obremenjen z živim srebrom v celi Sloveniji. Druge vire živega srebra poleg sežigalnice in podjetja Albaugh v takšnem obsegu v okolici težko najdemo. Tega so se zavedeli tudi v podjetju. Z vključitvijo občine v postopke in s širšim problematiziranjem biološke čistilne naprave za obdelavo industrijskih odpadnih vod je prišlo do odločitve, da teh ne bodo več odvajali tja, ampak bodo poskrbeli za zaprti sistem. To je zelo dobrodošlo. Tudi zaradi manjšega črpanja podtalnice, ki jo Albaugh zajema iz lastnega črpališča za osnovno šolo Rače. Gre torej za dva vidika: zmanjša se onesnaženje z živim srebrom in drugimi onesnaževali ter zmanjša se poraba podtalnice, ki je edini vir pitne vode na Dravskem polju.”

Kam segajo začetki Ekološke iniciative Rače?

Boris Vezjak: “Civilna iniciativa je nastala med letoma 2009 in 2010. Od samega začetka so opozarjali predvsem na dogajanje v nekdanji tovarni Pinus. Rače so močno obremenjene: problem sega od onesnažene podtalnice do problematičnega zraka. Velik problem, ki ostaja nesaniran, so divja odlagališča, kjer so zakopani nevarni odpadki – glede na objavljene vire domnevno predvsem iz Pinusa. Gre za lokacije, kamor naj bi podjetje zakopavalo fitofarmacevtske, tudi rakotvorne odpadke. Mateja Pigner Perko in Marjan Lah sta začela opozarjati tudi na sežigalnico. Podjetje je namreč ugotovilo, da se mu splača na svojem zemljišču, ki tako rekoč meji na krajinski park, zgraditi sežigalnico nevarnih odpadkov, ki je v Sloveniji zaradi blage ureditve in nadzora lahko dobičkonosen posel. Pinus je imel interes, da je tam poleg lastnih odpadkov sežigal tudi druge odpadke.”

Tomaž Seliškar: “Pred tem je bil nadzor nad zakopavanjem in divjim odlaganjem slabši, a zakonodaja se je začela zaostrovati še v času Jugoslavije.”

Boris Vezjak: “Leta 2005 in 2010 je prišlo do požarov. Šlo je za niz problemov, ki so bili posledica pomanjkljivega vzdrževanja. Zgodba okoli Albaugha je le zadnja faza. Ko so prišli, so napovedali, da bodo evropska podružnica za proizvodnjo glifosata.”

Tomaž Seliškar: “To nas je zaskrbelo. Napovedali so šestkratno povečanje proizvodnje. Nismo vedeli, da gre za obseg pripravkov na osnovi glifosata. Sinteza, proizvodnja glifosata je bila še pred prevzemom ustavljena. Pinus je zašel v težave in med letoma 2011 in 2016 je tovarna komaj obratovala. Razen sežigalnice prebivalci nismo zares zaznavali njihove prisotnosti. Zato mnogi v zadnjih letih nimajo občutka, da gre za kemično tovarno, ki je prispevala k onesnaženju okolja.”

Govorimo torej o tovarni, ki naj bi uporabljala glifosat, ne pa ga izdelovala?

Boris Vezjak: “Trenutno glifosat uvažajo iz Kitajske, tu ga mešajo in pakirajo v končne proizvode. Tako je menda najceneje. Njihova logika je bila: če nam zakonodaja omogoča, zakaj bi se možnosti proizvodnje glifosata odpovedali. S tem v Iniciativi seveda nismo bili zadovoljni.”

Tomaž Seliškar: “Dovoljenje bi pomenilo, da lahko proizvodnjo kadarkoli začnejo in jo tudi lažje povečajo v obsegu. Želeli smo varovalko, da proizvodnje glifosata tu ne bo. V mešanju glifosata za končne izdelke ne vidimo tako velikega tveganja. Zato smo veseli, da so na koncu sintezo umaknili iz vloge. K temu je nedvomno prispevalo tudi spremenjeno javno mnenje v Evropi in ZDA. Tudi v Račah je ljudi začelo skrbeti. Vsaj malo. Želimo pa opozoriti, da po nam dostopnih informacijah prave alternative glifosatu, ki bi bila manj škodljiva glede uporabe in proizvodnje, ni.”

i bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno v njej prisoten atrazin.”

Obstajajo pene in toplotne obdelave pod višjim pritiskom, ki uničijo plevel.

Tomaž Seliškar: “V Sloveniji, kjer večino glifosata porabijo na železnici, je to res alternativa. Drugače je pri kmetijskih površinah, kjer je to ob intenzivnem kmetijstvu neuporabno in tudi mi ne vidimo alternativ. Glifosat je od vseh sredstev, ki se uporabljajo, eden manj problematičnih.”

Kljub temu da je rakotvoren?

Tomaž Seliškar: “To ste vi rekli.”

Da. O tem govorijo raziskave. O tem je presojalo sodišče ZDA, ki je dosodilo, da mora Monsanto plačati milijonsko odškodnino obolelemu za rakom, ki je uporabljal njihovo škropivo na osnovi glifosata.

Tomaž Seliškar: “A niso razsodili, da je glifosat rakotvoren. Problematična je množična uporaba. Ta je problem povsod, kjer je dovoljeno pridelovanje gensko spremenjenih poljščin. A v Evropi se porabi bistveno manj glifosata, sploh v Sloveniji – letno naj bi šlo za 60 ton aktivne snovi.”

Boris Vezjak: “Rakotvornost glifosata je odprta dilema. Lokalni prebivalci tu smo pahnjeni v okoljevarstveno skrb in smo ekologi po svojih najboljših močeh. Nismo profesionalci. Ob tem smo tudi kritični do romantizacije. Slika ni črno-bela in ne gre nujno za borbo Davida proti Goljatu, šibke lokalne skupnosti proti močni multinacionalki. Mnogi želijo videti v glifosatu zlo, a sam ne morem trditi, da je glifosat rakotvoren. Študije obstajajo, ki podpirajo obe stališči – da je in da ni. Smiselno se mi zdi, da sledimo načelu previdnosti in preventive: da se obnašamo, kot da je rakotvoren, dokler se nedvomno ne dokaže nasprotno.”

To je načelo EU, ki v primeru glifosata ne velja.

Boris Vezjak: “A ne moremo domišljavo trditi, da je glifosat rakotvoren. Tega ne vemo. Večina slovenske okoljevarstvene stroke je na stališču, da je in da so herbicidi škodljivi. A ne želimo zapasti v širjenje in krepitve teorij zarot, kar se zgodi zelo hitro.”

Tomaž Seliškar: “V Iniciativi nimamo ambicij reševati svetovne probleme. Želimo pa z lokalnim delovanjem prispevati h globalnim spremembam. Nas bi najbolj zadevalo, če bi se glifosat tu sintetiziral. Vemo, da bo Albaugh glifosat proizvajal ne glede na situacijo v Sloveniji. V vlogi zaprošajo za proizvodnjo 150-krat več izdelkov iz glifosata, kot se jih porabi v Sloveniji, Albaugh trenutno proda na slovenski trg le okoli šest odstotkov proizvodnje. Nas v Račah zadeva predvsem proizvodnja. Poraba je drug problem, že dolgo prisoten na Dravskem polju, a se z njim ne ukvarjamo toliko – zmanjkata nam in znanje in čas.”

Je onesnaženost zaradi kmetijstva tako velik, prevelik problem?

Tomaž Seliškar: “Da, kmetijstvo je še vedno velika težava. To kažejo tudi analize kakovosti pitne vode. Pred tremi leti sem naročil analizo pitne vode iz domače pipe. Vodo zajemamo iz zajetja, kjer naj bi bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno prisoten najbolj problematičen pesticid Dravskega polja, atrazin. Skupaj z derivatom je presegal dovoljeno raven.”

Kaj ste naredili s temi rezultati?

Tomaž Seliškar: “Nanje smo opozorili, ko smo pisali Arsu. Želeli smo opozoriti na divja odlagališča, ki so lahko eden od virov. Atrazin je v Sloveniji prepovedan od leta 2004. A pripravke na njegovi osnovi se da brez težav kupiti na Madžarskem ali Hrvaškem. Tu trčimo ob problem ozaveščenosti potrošnikov. In ta problem imamo tudi pri glifosatu.”

Boris Vezjak: “Ko denimo sosedi poškropijo celo zelenico s herbicidom, ker je to najučinkoviteje, saj želijo posejati novo angleško trato. Na to opozarjajo tudi v podjetju Albaugh: naj se raje ukvarjamo s potrošniki in s kurišči, ki prispevajo k onesnaženosti zraka. V EU je nadzor nad večjimi podjetji relativno strog in tega se zavedajo. Posamezniki pa se pogostokrat do okolja obnašamo precej mačehovsko.”

Je slaba obveščenost o posledicah industrije in proizvodnje kemikalij tu že zgodovinsko problem?

Miran Rajšp: “Spomnim se, ko sem bil še majhen: gledali smo, kako so odvažali cisterne odpadkov do gramoznice, kako je marsikaj steklo iz tovarne Pinus. Pred tovarno je bil nekoč majhen ribnik. Romantično lep. Najprej so izginile ribice. Nekaj časa so bile v njem žabe, nato je zginilo vse. Prebivalcem v sosednji hiši ob tovarni so rekli, da ne smejo več uporabljati studenca za hišo. Ne, nismo bili obveščeni. A posledice so bile. Ogromno delavcev, ki so imeli službo v Pinusu, je umrlo. Ko se ozrem po ulici, so nekoč tam živeli skladiščniki, tudi kuharica v tovarni je zbolela in umrla. Neka povezava obstaja.

A v preteklosti je Pinus vedno dal denar: ko se je gradila cesta ali se je asfaltiralo cestišče. Prispevali so oni, nekaj je prispeval Petrol, občini je bilo treba dodati le še majhen del. In smo imeli novo cesto. Danes gre po njej skozi Rače ogromno tovornjakov iz gramoznice. Tudi ti onesnažujejo zrak. Koncesnina, ki jo za gramoznico dobi občina, je minimalna. Tudi letališče vpliva na kakovost zraka. Sploh se bo ta vpliv povečal, če bo prišlo do napovedane širitve. Vemo, da individualna kurišča prispevajo pomemben delež delcev PM10, a bolj strupene snovi pridejo v zrak vendarle iz sežigalnice nevarnih odpadkov. Edina merilna točka je v sosednji občini, v Miklavžu, in tam so mejne vrednosti redno prekoračene. Dolžnost občine bi morali biti skrb za lokalno prebivalstvo in njegova zaščita. A tega ni.

Pred časom smo imeli problem, ker je iz pipe tekla kalna, umazana voda. Naročeno nam je, da če se to zgodi, moramo vodo pustiti teči. Problem je, če minejo ure, noč in je voda še kar kalna.”

Kaj naredite?

Miran Rajšp: “Nič. Pustimo teči in čakamo, da bo bolje. Če smo obveščeni vnaprej, damo nekaj vode na stran. Večji problem imajo kmetje, ki morajo napojiti živino.”

Tomaž Seliškar: “Šli smo preverit k upravljavcu vodovoda, kjer so nam povedali, da je razlog, sploh poleti, da se na hitro in v velikih količinah izčrpa voda, denimo za polnjenje bazenov. Pokaže se, da smo spet glavni problem porabniki.”

Ste prepričani, da ti argumenti držijo?

Tomaž Seliškar: “Praviloma držijo. Kaj pa naj, kot da verjamemo? Zakaj bi nas upravljavec vodovoda zavajal?”

Boris Vezjak: “Rače so vse bolj obremenjen okoliš, ker se problemi nalagajo drug na drugega. Zato smo se vključili tudi v postopke gradnje tovarne Magna v Hočah. V zračni liniji je oddaljena manj kot kilometer. Ko živiš v takem okolju, se ti nehote vzbudijo sumi, da obstajajo v Sloveniji kraji, kjer okoljska preobremenjenost z onesnažili že obstaja, in se zato država, namesto da bi ta okolja sanirala, spomni, da bo tja dodala še novo, okoljsko problematično infrastrukturo. Zakaj? Ker je lokalna skupnost že tako anemična, pasivna in apatična, da je najlažje priti z umazano industrijo k njim?”

Tomaž Seliškar: “Hkrati so to gospodarsko ošibela okolja, ki so pripravljena sprejeti vse, če so obljubljena nova delovna mesta.”

Boris Vezjak: “Ta argument smo slišali tudi mi. Kmalu smo bili obtoženi, da sebično ogrožamo 20 ali 30 delovnih mest v Albaughu. Nesramni in škodljivi da smo.”

Tomaž Seliškar: “A situacija je v zadnjih treh letih boljša, sploh če primerjamo z dogodki med letoma 2007 in 2014, ko je tedanje vodstvo zanimalo le, kako čim več še iztržiti. Našim predlogom so prisluhnili. Občina ni hotela naročiti študije o obolelosti za rakom v Račah in okoliških naseljih, Albaugh je ob naših prizadevanjih na koncu raziskavo pri onkološkem inštitutu naročil. Vemo, da je Magna bistveno bolj tvegan projekt in bo večji onesnaževalec. Širše gledano, pogrešamo konsistentno in verodostojno zeleno politiko – na ravni države, a tudi na ravni civilne družbe in nevladnih organizacij. Verjamemo v argumente in dialog – tudi s podjetji, ki navsezadnje ocenijo, da je zanje dolgoročno boljše, če spoštujejo okoljske standarde.”

Miran Rajšp: “Četudi se vse okoljske organizacije in iniciative borimo na lokalni ravni s specifičnimi problemi, vidimo, da prihaja do zakonskih sprememb na slabše. Politika ne upošteva lastnih predpisov, ko pride do varovanja okolja. Redko kateri prebivalec pa se je pripravljen osebno izpostaviti in tvegati vse. Manjka pa nam tudi pravnega znanja.”

Omenili ste, da so sosedi, ki so delali v Pinusu, zboleli in umrli za rakom. Na vaši strani pišete o visoki obolelosti delavcev na šoli. Vam je kdaj žal, da niste bili bolje obveščeni že prej, da so bile prioritete v preteklosti napačne?

Miran Rajšp: “Da, žal mi je. A ni bilo zavedanja, znanja. Pinus je bil na neki način naš boter – kdo bo šel proti njemu? Kdo je sploh vedel, da so te snovi tako škodljive? Delavci so vzeli koncentrate surovin in jih raztrosili po dvoriščih. Grozno je.”

Tomaž Seliškar: “Šele pred leti smo od ravnatelja OŠ Rače, ki stoji nasproti tovarne Albaugh, izvedeli, kako visoka je obolelost za rakom med zaposlenimi. Govorimo o okoli desetkrat pogostejši pojavnosti rakavih obolenj kot v sosednjih šolah. Ko se začneš pogovarjati z lokalnimi prebivalci, je skoraj pri vsaki hiši kdo, ki je zbolel in umrl za rakom. Kot priseljenec nisem vedel, kaj s temi informacijami. Dejstvo je tudi, da so ljudje te snovi uporabljali neodgovorno.”

A proizvajalci običajno vedo, kaj proizvajajo. Direktorji redkokdaj sami uporabljajo te izdelke.

Tomaž Seliškar: “Seveda. A bil je tudi interes, da so ti izdelki splošno dostopni. Tožba v ZDA je uspela, ker je sodišče ugotovilo, da ljudi niso primerno obvestili o nevarnostih. Danes se jih bolje zavedamo. Četudi mnogi še vedno raje pogledajo stran.”

Veste, da živite v okolju, ki je zelo obremenjeno z onesnažili. Kakšnih ukrepov bi si želeli?

Miran Rajšp: “V državi imamo institucije, ki bi morale ščititi okolje in ljudi. Delati, kar počnemo mi v okoljskih iniciativah. To nam kaže, da ne opravljajo svojega dela in da je nekaj hudo narobe. Zakaj moram biti jaz tisti zoprni sosed? V Miklavžu je jasno, da je treba obremenitve zmanjšati, saj je že zdaj okolje preobremenjeno. Le tako se lahko doseže vsaj določeno izboljšanje. Na vseh področjih bi se morali tega zavedati, tudi v kmetijstvu: bolje bi bilo imeti več delavk in delavcev, morda nekoliko dražje postopke. To, da imamo onesnaženo okolje, je najslabše. Pred časom je nekdo rekel, da je rak edini, ki ubije svojega gostitelja. Vsi paraziti so bolj previdni. Ljudje smo pri našem sedanjem razvoju na neki način rak. Človeški rak, ki uničuje okolje.”

Umiriti nori razvoj

V ZDA je hišnik na šoli uporabljal škropivo na osnovi glifosata. Zbolel je za rakom. Pred dobrima dvema tednoma je sodišče razsodilo, da mu mora Monsanto, proizvajalec škropiva, plačati 289 milijonov dolarjev odškodnine. Je ta sodba odmevala v Račah?

Tomaž Seliškar: “Ne. V resnici so nas prvi za odziv poklicali novinarji.”

Boris Vezjak: “Stališče lokalne skupnosti je, da če ti kaj ne paše, spokaj. Za okoljsko problematiko tu se ni nikoli zanimala nobena politična stranka. Edini, ki je prišel lani v Rače, je bil evropski poslanec Igor Šoltes. Slišali smo še dvoumno izjavo Dejana Židana, da se bo Slovenija odpovedala rabi glifosata. A pojasnila, kaj natančno to pomeni, nismo dobili. Dva dni zatem je Slovenija glasovala, naj se glifosat v EU ohrani v rabi.”
Miran Rajšp: “Če si danes vsaj malo okoljsko zaveden, veš, da je nori razvoj treba vsaj malo umiriti. Se omejiti. Zato smo moteči za okolico. Sprašujejo me, ali želim, da se razvoj ustavi. Želim si drugačen, počasnejši, bolj zdrav razvoj. A mnogi nočejo niti pomisliti, kje bomo čez deset let.”

Vir: https://www.vecer.com/za-rakom-so-umrli-tudi-kuharica-v-podjetju-6546378

Advertisements

Albaugh obremenjuje z dovoljenjem občine Rače – Fram

maj 24, 2018

Albaugh igra po pravilih, ki jih je določila občina. Njegove meritve so ustrezne, a ministrstvo opozarja na onesnaženje v okolici.

Podjetje Albaugh, naslednik nekdanjega Pinusa, ki želi v Račah povečati proizvodnjo glifosata in za ta namen pridobiva okoljsko soglasje, miri občane – naše meritve so v predpisanih mejah. Na srečanju s predstavniki občine, ravnateljem bližnje osnovne šole, predstavnikom civilne iniciative so predstavili letna poročila o izpustih v vodo in zrak pa tudi izpostavili, da niso edini onesnaževalec v občini.

Poročilo o obratovalnem monitoringu odpadnih voda v podjetju Albaugh TKI za leto 2017 kaže, da obrat v središču Rač v odtoke izpušča vodo, ki ustreza predpisani kakovosti – za industrijske vode. Podjetje je dolžno izvajati monitoring odpadnih voda iz sežigalnice, proizvodnje fitofarmacevtskih sredstev in na skupnem iztoku. V različnih intervalih merijo vsebnost različnih elementov in spojin, kdaj in kako predpisuje okoljevarstveno dovoljenje.

“Za podjetje Albaugh je prejemnik odpadnih voda komunalna biološka čistilna naprava občine Rače – Fram, vsa industrijska in komunalna voda se odvaja na čistilno napravo,” pa med predstavitvijo rezultatov monitoringa za leto 2017 pove strokovnjakinja za odpadne vode Polona Druks Gajšek iz Eurofins ERICo, ki za Albaugh izvaja meritve emisij v vode. In ravno dogovor med podjetjem in občino, ki v zameno za plačilo dovoljuje podjetju, da industrijsko vodo izpušča v javno kanalizacijo – dogovor je bil sklenjen še v času Pinusa -, pušča v okolju največ posledic. Neuradno se v občinski proračun letno od podjetja Albaugh steče okoli 300 tisoč evrov, za dovoljeno odvajanje in za nadomestilo za stavbno zemljišče.

Ministrstvo za okolje in agencija za okolje opozarjata na onesnaženje v bližnjem potoku Žabnik. Poenostavljeno – industrijsko odpadno vodo podjetje izpusti na zastarelo občinsko biološko čistilno napravo, od tam pa gre voda v potok. Voda iz tovarne in sežigalnice je v skladu z mejnimi vrednostmi, ki jih določa okoljevarstveno dovoljenje, voda v potoku pa daleč presega dovoljene vrednosti za prosto tekoče vode. V primeru živega srebra tudi do 13-krat.

Dogovor z občino

Zakaj je torej potok Žabnik onesnažen? Ker so pravila za industrijske vode seveda drugačna od tistih za reke in potoke in ker industrijske odpadne vode ne sodijo v reke in potoke. Tomaž Seliškar iz Ekološke iniciative Rače: “Predpisana mejna vrednost za industrijske vode je bistveno višja, kot je mejna vrednost za površinske vode. Ta voda z živim srebrom pride na biološko čistilno napravo, ki živega srebra seveda ne odstranjuje. Torej vse živo srebro, ki steče iz obrata, odteče v vodotok. Biološka čistilna naprava namreč ne zagotavlja odstranjevanja niti najmanjšega dela tega srebra. In občina je dala soglasje Pinusu, da lahko odvaja te vode na čistilno napravo. Kdo je po vašem tisti, ki naj poskrbi za to, da izhaja iz komunalne čistilne naprave voda, ki ustreza predpisom za površinske vode?”

Druks Gajškova meni, da mora za ustreznost vode poskrbeti komunalno podjetje, ki upravlja čistilno napravo, saj je dalo soglasje, da se voda tja odvaja. A Samo Rajšp z Občine Rače – Fram je odločen: “Tukaj je prišlo do napačnih razlag. Mi smo dali vrsto soglasij za komunalne odpadne vode. In zanje se ve, da ne vsebujejo živega srebra, glifosatov in vsega ostalega. Za te parametre niti nismo pisali normativov, ker se ve, kaj spada v komunalni okvir.”

Albaugh se bo prilagodil pravilom

Za nekaj parametrov na iztoku iz Albaugha sploh ni omejitve, le nekaj sto metrov oddaljena občinska čistilna naprava pa ima precej stroge normative. “In sedaj se obetajo še strožji predpisi. In mi gradimo normalno komunalno čistilno napravo, ne industrijske. Industrijsko vodo morajo očistiti že sami industrijski obrati, zato se bomo aktivno vključili v postopek pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja za širitev proizvodnje,” pravi Rajšp.

Maja naj bi bila izdana gradbeno dovoljenje in okoljevarstveno dovoljenje za novo čistilno napravo, ki bo sodobnejša, a še vedno biološka naprava, kar pomeni, da industrijske vode ne bo sposobna prečistiti. “Zato bomo Albaughu postavili normative, kaj lahko spuščajo na čistilno napravo. Sicer bo vsak vzorec neskladen,” pravi Rajšp.

Bo podjetje sodelovalo z občino in svoje vode prečistilo, preden jih izpusti v javno kanalizacijo? David Kos, direktor operacij tovarne Albaugh: “Mi se bomo prilagodili na nove parametre. V tem trenutku smo v skladu z uredbo, soglasji, če pa bo občina dobila ostrejše parametre, se bomo morali prilagoditi. Če bomo morali delati pitno vodo, pa bomo zaprosili za izpust neposredno v vodotok, saj komunalne čistilne naprave ne potrebujemo več, ali pa bomo uvedli zaprti sistem. Industrija se bo temu prilagodila.” A za sedaj je v dokumentaciji za pridobitev soglasja za povečanje proizvodnje glifosata še vedno predviden cilj za odpadne vode javna kanalizacija.

Kljub temu da so vrednosti onesnažil v predpisanih mejah, so s 15. avgustom del vode (30 kubičnih metrov), ki ostaja po proizvodnji fitofarmacevtskih sredstev, obdržali v podjetju in od takrat se ta voda ne oddaja v kanalizacijo, ampak se zbira in oddaja kot odpadek. Zakaj? David Kos: “Da smo presekali slabi piar in zaradi pridobivanja soglasja. Imamo kompletno blokado, jaški so zaprti. Nastane pa 76 kubičnih metrov te vode v celem letu.”

Emisije v zrak v mejah dovoljenega

Krajane v občini najbolj moti sežigalnica, za katero ima Albaugh izdano in veljavno okoljevarstveno dovoljenje za sežig nenevarnih in nevarnih odpadkov in za proizvodnjo fitofarmacevtskih sredstev. Natančneje, v obratu se sežigajo tudi nevarni odpadki, kot so barve, laki, medicinski odpadki, zdravila, fitofarmacevtska sredstva (pesticidi), odpadne kemikalije … Okoljevarstveno dovoljenje je bilo sicer leta 2010 izdano za obdobje desetih let, a je zaradi spremembe zakonodaje lani postalo trajno. Meritve emisij v zrak izvaja podjetje Eko Ekoinženiring. V letu 2017 nobena vrednost ni prekoračila mejne vrednosti, so zapisali v letnem poročilu o meritvah. Katere emisije morajo meriti, je predpisano. “Vse vrednosti, ki smo jih izmerili, so bistveno nižje od mejnih vrednosti,” je pojasnil Gorazd Pecko Škof iz omenjenega podjetja.

Nekatere meritve izpustov iz sežigalnice so trajne, nekatere pa se izvajajo dvakrat letno. Take so recimo meritve emisij živega srebra, fluora in njegovih spojin, benzo(a)pirena in nekaterih drugih in so napovedane. Zakaj so meritve napovedane in v dogovoru z zavezancem, je Pecko Škof pojasnil: “Ker naprava mora obratovati, in to na maksimumu, torej morajo biti emisije v času meritev maksimalne, zato ne moremo kar priti in meriti. Ni nam in tudi ne zaposlenim, katerih večina je doma v okolici, v interesu, da bi delali slabo, ker bi delali slabo tudi sami sebi.”

Nadzor odpadkov v sežigalnici je podroben

V tovarni so zavrgli dvom, ki se je pojavil v kraju, da pri Albaughu pogosto sploh ne vedo, kaj je v paketih, ki jih k njim pripeljejo na uničenje s sežigom. Odkar so podjetje kupili Američani, vse bolj podrobno nadzirajo tudi vhodni material, notranja kontrola se je po nesreči v Kemisu še zaostrila. Tudi v ta namen imajo v podjetju Albaugh lasten laboratorij, ki dela dodatne analize in kontrole vhodnega materiala in v katerem je zaposlenih pet ljudi. Občasno se zgodi, da dejansko pripeljani odpadki niso enaki kot zapisani na evidenčnih listih, takrat jih tudi zavrnejo.

“Že pogodbeniki morajo pri dovozu narediti natančno analizo vhodnega materiala in klasifikacijo odpadkov in na osnovi tega se mi odločamo, kaj vzamemo in kaj ne. Tudi zavračamo. Velikokrat do posla sploh ne pride, ker gremo na teren in ugotovimo, da določeni odpadki niso primerni za našo tehnologijo. Takšni so recimo odpadki na bazi žvepla ali klora,” pravi Kos, ki dodaja, da so predvsem težave, ko delajo usluge občinam, ki organizirajo zbiranje odpadkov na zbirnih mestih, saj ljudje tja prinesejo marsikaj.

Specifičen vonj, ki se hitro zazna

Zaradi vonjav v okolici podjetja in očitkov, da prihajajo iz Albaugha, je Tomaža Seliškarja zanimalo, koliko zagotavljajo, da nič ne uhaja mimo filtrov, mimo izpustov. Da je sežigalnica sistem, ki deluje v podtlaku in zrak dodatno potegne vase, pojasnjujejo, Kos natančneje, da noben izpust ne gre neposredno, brez čiščenja, v zrak, Pecko Škof je dopolnil, da je dojemanje vonja zelo subjektivno. “Slovenija nima sprejete uredbe o vonju. Zato, ker se je najbolj bojijo kmetje. Vsaka industrija ima specifičen vonj – cementarna, sežigalnica, jeklarna, livarna, in tak specifičen vonj ima tudi Albaugh zaradi svojih proizvodnih postopkov. V kemijski industriji pa se večinoma uporabljajo snovi, ki imajo nizek prag zaznavanja vonja. Tega hitro zaznaš, ampak nismo v fazi, kjer bi bilo to nevarno,” je vonjave pojasnil Gorazd Pecko Škof. Tako so tudi izpostavili, da je med 27. aprilom in 3. majem v Albaughu delo stalo, pa vendar so jih, ko so prišli po praznikih delat, pričakali očitki o povzročenem smradu. Zato se je Tomaž Seliškar, glede na vonjave v Račah, ki so “včasih, sploh v nočnem času, obupne, smrdi po zažgani gumi in plastiki”, obrnil tudi na predstavnike občine, ali občina kaj dela, da detektira, kdo povzroča smrad. Enoznačnega in jasnega odgovora ni dobil.

So pa udeleženci sestanka dobili zagotovilo direktorja operacij tovarne Davida Kosa, da bodo naredili vse, da popravijo slabo ime, ki se drži podjetja: “Odgovornost nositi za 100 ljudi in za kemično industrijo ni enostavno. Verjemite mi, da je meni prvemu v interesu, da ne postavim družine na predpražnik ali še kaj drugega, zato delamo vse, da ravnamo po predpisih in da smo v zakonskih mejah.”

Trije nevladniki in občina v postopku

Medtem se na agenciji za okolje odločajo o izdaji dovoljenja za povečanje proizvodnje glifosata. Arso je že odobril status stranskega udeleženca v postopku pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja trem nevladnim organizacijam, Alpe Adria Green, Inštitutu za trajnostni razvoj, Regionalnemu okoljskemu združenju okoljevarstvenikov – ROVO, in občini Rače – Fram.

Predmet izdaje okoljevarstvenega soglasja sicer ni sežigalnica nevarnih odpadkov, se pa v okviru postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja presojata kumulativni (skupni) vpliv širitve proizvodnje glifosata in delovanje sežigalnice nevarnih odpadkov. Sežigalnici bi se okoljsko dovoljenje izteklo leta 2020, a je vlada v začetku lanskega leta spremenila zakon tako, da so okoljska dovoljenja postala trajna.

Na biološko napravo odvaja več podjetij

Na ministrstvu za okolje in prostor pojasnjujejo, da se na komunalno čistilno napravo odvajajo industrijske odpadne vode iz podjetij Albaugh, Klavnica Rače, Agrokombinat, Tekol in skladišča goriv Petrol. A onesnaženje Žabnika z živim srebrom v preteklosti pripisujejo predvsem podjetju Albaugh. Če so v preteklosti na iztoku iz sežigalnice podjetja Albaugh TKI še beležili čezmerno obremenjevanje okolja z živim srebrom, lani ni bilo več tako. Zaradi čezmernega obremenjevanja okolja s komunalno čistilno napravo Rače pa so naložili občini Rače – Fram, da mora do 31. 12. 2018 zgraditi in dati v uporabo novo KČN, vključno z zadrževalnikom čistilnega vala. (barb)

Vir: https://www.vecer.com/albaugh-obremenjuje-z-dovoljenjem-obcine-race-fram-6477756

Andreja Kutin Lednik in Barbara Bradač 


Namesto vode iz pipe koktajl pesticidov

februar 23, 2016

Da so na Dravskem polju zakopane tempirane ekološke bombe, je na svoji predstavitvi izpostavila Ekološka iniciativa Rače. Kot so povedali predstavniki iniciative, naj bi nekdanje podjetje Pinus pred več desetletji sode, napolnjene z nevarnimi snovmi, zakopalo v zemljo, kar pa predstavlja vsakodnevno nevarnost za zastrupitev pitne vode ne samo Račanov, temveč vseh prebivalcev, ki pijejo vodo iz črpališča Šikole.

Tako je Samo Repolusk izpostavil, da je stanje podtalnice kritično, predvsem zaradi odlagališč fitofarmacevtskih odpadkov Pinusa, nekdaj enega izmed vodilnih podjetij fitofarmacevtskih sredstev v Jugoslaviji. »Predvidoma naj bi bilo na tem območju približno 13 nesaniranih odlagališč. Sanacija je bila v državnih dokumentih v letih 2009–2013 kot prioritetna naloga, verjetno je zaradi gospodarske krize izpadla. Sodi, v katerih naj bi bili skladiščeni ti odpadki, imajo določeno življenjsko dobo, tako da ima lahko nesanacija teh odlagališč posledice za celotno prebivalstvo. Ob tem pa je po podatkih ARSA prisotnost pesticidov v podtalnici konstantna oziroma je ta koncentracija najvišja ravno na območju Rač, Brunšvika in Kidričevega.« Ob tem je Repolusk zbrane pozval, da če imajo kakršnekoli informacije o teh jamah, naj jih sporočijo, saj da vedenje o lokacijah, ki so bile izkopane pred več kot pol stoletja, tone v pozabo.

Vsebnost nitrata 2014

Da pitna voda na tem območju Dravskega polja vsebuje tudi številne snovi, ki lahko predstavljajo resno grožnjo zdravju, je izpostavil tudi Tomaž Seliškar. »Zaradi vseh informacij o obolevnosti za rakom sem naročil analizo vode, ki sem jo natočil izpod pipe. Nobena od vrednosti ni bila presežena, a so bile te vrednosti tik pod mejo. Atrazin, ki je prepovedan že od leta 2003, je bil komaj pod dopustno mejo, ob tem da nisem vzel vzorca v sušnem obdobju. Tako se resno sprašujem, kaj pijemo. Voda je pitna in je v skladu z zakonodajo, vendar pa je koktajl pesticidov. Verjetno bi problem rešile globlje vrtine.«
Seliškar je še dodal, da obstajajo indici, da je na območju Rač obolevnost za rakom večja kot drugje. »Prejeli smo podatke, kjer nam je bilo sporočeno, da je na OŠ Rače v 25 letih 22 učiteljic in učiteljev zbolelo za rakom, na ostalih šolah so v enakem obdobju oboleli do štirje ljudje. Takšno odstopanje pri šoli je nenavadno, naključje je preveliko. Z registra raka so nam posredovali podatke po občinah. Zanimivo je, da je med okoliškimi občinami po raku črevesja in pljučnem raku najvišje in da se trend obolevnosti povečuje. Na drugi strani pa na registru raka pravijo, da je število obolelih oseb premajhno, da bi lahko naredili vzročno-posledične zaključke.«

Namreč nekdanje podjetje Pinus, sedaj Albaugh, je le nekaj metrov oddaljeno od Osnovne šole Rače.

Ugotovljene presežene koncentracije

Merilna mesta državnega monitoringa kakovosti podzemne vode, na katerih so bile v letu 2014 ugotovljene presežene koncentracije

Kemijsko stanje vode

Vir: Arso, Kemijsko stanje podzemne vode 2014

V Šikolah na Dravskem polju je plitvi vodnjak onesnažen z nitrati in atrazinom. Vsebnosti nitratov nihajo, a so visoko presežene. Vsebnosti atrazina se v vodnjaku že vrsto let znižujejo, vendar še niso padle pod standard kakovosti, čeprav je atrazin od leta 2003 prepovedan, prej pa se je uporabljal predvsem za zatiranje širokolistnih plevelov na koruznih poljih. Plitvi vodnjak v črpališču Skorba je obremenjen z nitrati, atrazinom in desetil-atrazinom. Vsebnosti nitratov v vodnjaku nihajo, vsebnosti atrazina in desetil-atrazina pa se znižujejo, vendar še niso nižje od standarda kakovosti. V črpališču Skorba, v globokem vodnjaku, oziroma globo­kem vodonosniku, beležimo naraščanje vsebnosti nitratov, katerih vsebnosti so že nad 75 % standarda kakovosti.

Ob tem na Arsu ugotavljajo, da v zadnjih 16 letih na Dravskem polju koncentracije nitratov ostajajo visoke. Na nekaterih merilnih mestih vrednosti nitrata nihajo nad standardom kako­vosti (Brunšvik-Podova, Kidričevo, Lancova vas), v Staršah in na črpališču v Šikolah se še ve­dno zvišujejo. Prav tako vrednosti nitrata naraščajo v globokem vodnjaku črpališča Skorba.

Objavljeno v Štajerskem tedniku, v torek, 16.2.2016

Mojca Vtič

Vir: http://www.tednik.si/tempiarna-bomba-v-dravski-diolini-namesto-vode-iz-pipe-koktajl-pesticidov

Napotili:
Analiza pitne vode
http://www.komunala-ptuj.si/vodooskrba/analizni-izvidi-pitne-vode/
Predstavitev ekološke iniciative Rače
https://sterntal.wordpress.com/2016/02/12/predstavitev-ekoloske-iniciative-race/


Predstavitev Ekološke iniciative Rače

februar 12, 2016

Ekološka iniciativa Rače je za krajanke in krajane Rač ter okoliških krajev pripravila javno predstavitev svoje dejavnosti.

Na dogodku so predstavili svoje videnje trenutne okoljske problematike Rač in potencialnih nevarnosti za zdravje ljudi in kvaliteto življenja: npr. sežigalnica v Albaughu, povečana proizvodnja glifosatov, nesanirana odlagališča nevarnih odpadkov, transport in kvaliteta pitne vode.

Kontakt:
e-naslov: ekoloska.iniciativa.race@gmail.com
Tomaž Seliškar, gsm: 040 295 229

Rače so dobile Civilno iniciativo…

Ekološka iniciativa Rače je gostovala v oddaji Radia Maribor »Radijska tribuna«.

V Račah so dobili Civilno iniciativo, ki bo razkrinkala stare okoljske grehe na območju občine, hkrati pa bo prežala na nove nevarnosti, ki bi lahko ogrozile življenje prebivalcev – pa naj si gre za zrak, vodo ali zemljo. Več o delu Civilne iniciative nam je v Radijski tribuni povedal Tomaž Seliškar… Voditeljica oddaje je Breda Čepe.

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/race-so-dobile-civilno-iniciativo/174387746/

Vir: www.radiomaribor.si

Izpostavili so okoljske izzive

Ekološka iniciativa v Račah želi predvsem spodbuditi zavedanje občanov o okolju, v katerem živijo

Predvsem svoje aktivnosti je na včerajšnjem prvem srečanju s krajani Rač in okoliških krajev predstavila Ekološka iniciativa Rače. Njen vodja Tomaž Seliškar je predstavil njihovo videnje trenutne okoljske problematike Rač, spregovoril pa tudi o potencialnih nevarnostih za zdravje ljudi in kakovost življenja.

“Gre predvsem za spoznanja v zadnjega pol leta, predvsem zaradi občutne razširitve proizvodnje Albaugha (nekdanji Pinus, op. p.), saj nameravajo v kratkem vložiti vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja in se nam zdi nujno, da so ljudje seznanjeni s tem, kar se dogaja,” je še pred predstavitvijo občanom dejal Seliškar in spomnil tudi na okoljske težave, ki so “poniknile”, čeprav niso bile rešene. S tem je mislil predvsem na gramoznice, zasute z epoksi smolami in drugimi škodljivimi snovmi, pa tudi na kakovost vode. “Pričakujemo, da bomo ljudi zanimirali, da se bodo malo bolj zanimali za okolje okrog sebe, upamo na pomoč, ko bo treba pregledati vso dokumentacijo, ki jo bo Albaugh vlagal, predvsem pa pričakujemo resno in malo bolj odloč­no ukrepanje lokalnih oblasti ter pris­top k reševanju problematike,” je dejal Tomaž Seliškar in nadaljeval: »Po­trebujemo predvsem argumente in trezen razmislek, ne želimo si populiz­ma. Smo priseljenci in se s krajem šele spoznavamo, starejši prebivalci pa so bolj pasivni.« Izpostavil je opravljeno analizo vode, ki da je razkrila vsebnost pesticidov, katerih uporaba je že dolgo prepovedana. “Bodisi se torej izločajo izjemno počasi ali pa se še vedno nele­galno uporabljajo,” je dejal sogovornik in dodal, da so že pred tremi meseci skušali sklicati sestanek z županom na temo oskrbe s pitno vodo, a da v občini o tem menda niso pripravljeni govoriti. “Imajo pa v podjetju Albaugh pozitiven odnos, veliko boljši odnos do javnosti, kot so ga imeli v Pinusu – in tudi transparentnost je na bistveno višjem nivoju,” pravi Seliškar.

Medtem pa tudi župan občine Rače-Fram Branko Ledinek na naše poizvedovanje, čemu se ne sestane s predstavniki Ekološke iniciative, po­jasnjuje, da je šlo pri analiziranem vzorcu, ki da ga je Seliškar vzel kar iz domače pipe, za vodo, s katero prib­ližno polovico gospodinjstev v občini oskrbuje Komuna­la Slovenska Bistrica, in da so ga za vsa po­jasnila napotili nanje. “Vse podatke glede kakovosti vode iz šikol­skih vodnjakov imajo na Komunali Slov­enska Bistrica, v vodi tistega dela občine, ki ga oskrbujemo s pohorsko vodo, gre za približno polovi­co gospodinjstev, pa sledi o pesticidih ni,” je dejal župan Ledi­nek in dodal: “Tudi vodja klavnice je med drugim dejala, da imajo v redu vodo. Sicer pa niti ne vemo, ali je bil vzorec za analizo vode, ki ga omenjate, odvzet pravilno, saj je treba izpolniti vrsto pogojev.” Za omenjena nesanirana odlagališča nevarnih odpadkov pa, da gre za zadeve, stare nekaj desetletij, da pa je sicer država pred kakšnimi pet­najstimi leti obljubila njihovo sanaci­jo, “a saj vendar nimajo denarja”. Zato Ledinek na tem področju ne pričakuje premikov.

Objavljeno v Večeru, v petek, 12.2.2016

Mitja Sagaj

Vir: http://www.vecer.com/clanek/201602126186915