Civilnim iniciativam na pot

julij 19, 2013

Iz Večerove kolumne »Komentiramo«

Prebivalci občine Kidričevo so se, sodeč po javnih pisanjih vsaj dveh protagonistov ljudskih združenj, prisiljeni povezovati v civilne iniciative, saj naj bi jih občinsko vodstvo sicer žejne – tudi vode, ki je je na tamkaj­šnjem Dravskem polju sicer še na pretek – prepeljalo čez vodo. Branko Štrucl, vodja nestrankarskega gibanja Za Kidričevo, je javnosti poznan kot človek, ki se z vsemi štirimi bori za zaprtje centra za ravnanje z nevarnimi odpadki in je za zdaj s svojimi somišljeniki dosegel, da podjetje Sauberma­cher ne nadaljuje niti napovedane zgodbe o posodobitvi centra. Pred dnevi, ko je v Kidričevem zavrelo zaradi novih cen za odvajanje in čiščenje komunalnih vod, je Štrucl ponovno dvignil svoj nestrankarski glas in zapisal, da “je za vse odgovoren župan s svojimi ljudmi”, županu je, naj spomnimo, preteklo pomlad očital nerazumno združevanje šole z vrtcem, to pomlad pa presenetil s pobudo, da bi Talum Kidričevo obudil idejo o zgraditvi sežigalnice, čemur so, priznava, pred leti ostro nasprotovali. Čas je pokazal, da takratna odločitev ni bila “na mestu”, niti v dobro Kidričevemu.

Pred mesecem so se v civilno iniciativo povezali tisti krajani Cirkovc in okoliških vasi, ki si želijo, da bi železniško postajališče ostalo, kjer je, torej na več kot stoletni lokaciji sredi vasi, in ki dokazujejo, da ga v imenu varnosti ni treba seliti nekaj sto metrov vzhodneje. Leon Pišek, ki dviguje svoj glas in slovensko zastavo v imenu zagovornikov obstoječega postajališča, je prepričan, daje to “korupcijsko in protiustavno dejanje”. Prav nič ne verjame županu in predstavnikom pristojnega ministrstva, ki trdijo, da se bodo v prihodnjih dneh odločili za lokacijo, ki bo najustreznejša. “Ve se, da gre za interese posameznikov, tistih, zbranih okoli našega župana,” opozarja Pišek in kot Štrucl ugotavlja, da “nam vsega tega ne bi bilo treba, če bi spoštovali voljo ljudi”.

In kako je že z voljo Kidričanov? Odloča v njihovem imenu res peščica ljudi ali v resnici nastaja informacijski mrk, ki ga nekateri s pridom izkoriščajo, drugi pa potem bijejo plat zvona in se v svoji (ne)moči in sveti preproščini povezujejo v ljudske iniciative, ne da bi velikokrat vedeli, komu in čemu dajejo svoj glas? Nesporno je, da si vsi župana, ki ga imajo, v Kidričevem niso želeli, tudi kak protestni odhod opozicijskih svetnikov z zasedanj občinskega sveta je ta že doživel, a v resnici je vse bolj vešč politične retorike in spretnega manevriranjam med “svojimi” in onimi, ki niso na njegovi strani, pa je tako predvideti in razumeti tudi železniški pisk s postajališča Cirkovce.

Slavica Pičerko Peklar

Objavljeno v Večeru, v sredo, 17.7.2013

Vir: http://www.vecer.com/clanekpod2013071705937134

Advertisements

Je pomembnejša pitna voda ali vol na žaru?

julij 5, 2013

Po onesnaženju pitne vode na območju Njiverc in dela naselja Kidričevo se je ves ogorčen znova oglasil tudi vodja Nestrankarskega gibanja ZA Kidričevo Branko Štrucl in ob tem opozoril še na nekatere druge nepravilnosti v občini.

»V Nestrankarskem gibanju ZA Kidričevo smo ogorčeni glede zadnjih dogodkov v zvezi z nepitno vodo. Občani občine Kidričevo namreč nismo bili obveščeni, kaj se dogaja z našim javnim vodovodnim omrežjem. O uporabnosti pitne vode smo podvomili, ko je iz pip tekla rjavkasta voda s primesmi. Zato smo spontano pokupili vse zaloge vode, ki so jo imele na razpolago bližnje trgovine.«

Kaj pa je bilo pri tem dogodku po vašem mnenju najbolj moteče?

»Od občinskih veljakov smo pričakovali takojšen odziv glede oporečnosti vode v naših pipah, a to se na žalost ni zgodilo. Prvi mož v občini je bil verjetno preveč obremenjen s pisanjem svojega slavnostnega govora ob občinskem prazniku in osredotočen na predstavitev ‘svojih’ uspehov. Njegova prioriteta županovanja je vlaganje v beton in asfalt, ne pa v človeške vire in ravnanje z njimi, čeravno bi najprej moralo biti v županovi domeni, da svoje ljudi zaščiti, da kakršnekoli aktivnosti ne ogrožajo zdravja ljudi. Bohotenje in razkošje občinskega praznika na račun davkoplačevalskega denarja je še ena mnogih stvari nabiranja političnih točk. Pametni in odgovorni župani v nekaterih slovenskih občinah občinska proslavljanja opuščajo in namenjajo denar v socialne in družbene probleme v svojih okoljih. V naši občini je pač tako, da lahko marsikaterega volivca kupiš s kosom pečenega vola z žara. Res žalostno! Kot da pri nas nimamo problemov z brezposelnostjo in socialno ogroženostjo, z deložacijami in preživetjem. Ne, pri nas se obnašamo kot v času socializma, ko je imel vsak zaposlitev, streho nad glavo in dovolj hrane, pa smo lahko bučno in vehementno praznovali vse vrste praznikov. Kapitalizem je marsikoga prizemljil, le naših vodij očitno ne.«

Zanima nas, kako je s pobudo za izdelavo celostne okoljevarstvene in zdravstvene študije, ki ste jo obljubljali ob našem nedavnem pogovoru?

»Od najvišjih strokovnjakov, kot sta dr. Alenka Kraigher, predstojnica Centra za nalezljive bolezni in okoljska tveganja, in dr. Vesna Zadnik z onkološkega inštituta, je bilo vse dogovorjeno glede raziskav, ki bi jih ti dve ustanovi opravili, samo denar iz občinskega proračuna bi morali zagotoviti, zato smo se s pobudo obrnili na občino. Z našim predlogom so se strinjali in v odgovoru pojasnili ter zagotovili, da so že v letu 2011 podpisali pismo o nameri za izvedbo aktivnosti v sklopu projekta Jugozahodne Evrope, občina pa bo kot sofinancer predvidela sredstva v proračunu v letu 2013. Namen njihovega projekta je dvig okoljske ozaveščenosti in dialog z vsemi zainteresiranimi, kajti tudi po njihovem je treba ljudi seznanjati s posledicami onesnaženja zraka, tako da definirajo glavna žarišča onesnaženja zraka pri nas. To so pač takšne raziskave, ki z realnostjo nimajo dosti skupnega, zato mi še vedno vztrajamo pri tistih raziskavah, kjer bi ljudje dobili konkretne odgovore, kakšen zrak dihamo, kakšno hrano pridelujemo in kakšno vodo pijemo, predvsem pa o pogostosti raka in oceno tveganja za rakava obolenja na našem območju.«

Trdite, da je tudi Kidričevo na prelomu najhujše gospodarske in družbene krize. Kje so po vašem največji problemi?

»Socialna stiska ljudi je vse večja tudi v Kidričevem, pa se naša občinska oblast ukvarja z drugorazrednimi vprašanji, ki za občanke in občane niso tako zelo pomembna. Velik problem imajo starostniki, ki potrebujejo oskrbovalno službo na domu, pa si ne morejo privoščiti plačevanja oskrbovalnine v polovičnem deležu, tu so še invalidi in njihovi problemi, pa tudi glede skrbi za mlade in njihovo bodočnost se nič ne premakne. Velik problem je, da v občini ne premoremo močne službe za socialne zadeve in družbene dejavnosti, kot jo imajo na primer v občini Ruše. Tam se s tem problemom ukvarja več zaposlenih strokovnih delavk, ne tako kot v občini Kidričevo, kjer na tem področju ne premoremo niti enega celega zaposlenega. Zato se ni čuditi poraznemu stanju, ki smo mu priča.
Glede zdravstvenega doma smo zelo zadovoljni, da se je gradnja objekta končno pričela, vendar apeliramo na župana Leskovarja in svetnike, da eno stanovanje namenijo zdravniku ali zdravnici, mu podelijo koncesijo, da bomo imeli zares stalnega zdravnika, ki bo ostal v Kidričevem in delal z našimi ljudmi vse dneve, ne pa kot je to danes: izbereš ‘svojega’ zdravnika, na pregled greš k drugemu, po raziskavah k tretjemu, po zdravila pa k četrtemu, tako da na koncu ne veš več, kdo je tvoj izbrani zdravnik in komu zaupati.«

Kaj pa se dogaja z vašo pobudo glede gradnje sežigalnice v kompleksu družbe Talum?

»Iz kabineta predsednice vlade, konkretno od vodje kabineta mag Jadranke Gustinčič, smo dobili elektronski odgovor, da to zadevo na ministrstvu za infrastrukturo in prostor še preučujejo in da bomo dobili odgovor takoj, ko bo kaj dorečenega. Z ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo pa smo dobili odgovor, da ni pristojno za to področje. Čeprav je država večinski lastnik Taluma, ministre in predsednico vlade mag. Alenko Bratušek žal bolj zanima prodaja Mercatorja hrvaškemu tajkunu in skrb za njihovega vodjo v senci, ki pričakuje ugodno rešitev te prodaje, da zakrpa lastno denarno luknjo, čeravno na škodo 75.000 zaposlenih ljudi, ki lahko v naslednjih treh letih izgubijo službe, jim zanje ni kaj dosti mar. To je realnost slovenske družbe, za kar smo krivi sami, ker takšna dejanja dovolimo. Šele ko bomo zahtevali popoln umik dolgoletnih obrazov v politiki in izvolili nove, mlade, sposobne, nekoruptivne, strokovne ljudi, bomo lahko govorili o izboljšanju gospodarske in socialne situacije.«

Kidričevo, 1.7.2013

Martin Ozmec

Vir: http://www.tednik.si/je-pomembnejsa-pitna-voda-ali-vol-na-zaru


MRBT – zdravju in okolju najprijaznejši način predelave ostankov odpadkov

junij 17, 2013

To kaže aprila 2013 objavljena raziskava, ki ugotavlja, kateri način ravnanja z ostanki mešanih odpadkov lahko najbolj zniža negativne vplive na okolje in zdravje ljudi. Avtorji raziskave prihajajo iz ZDA in EU ter že vrsto let strokovno delujejo na področju raziskovanja okoljskih vplivov različnih pristopov ravnanja z odpadki ter strategij, ki so usmerjene v višanje stopenj pridobivanja materialov iz odpadkov.

Kadar govorimo o okoljskih vprašanjih in ekologiji, o ZDA večinoma razmišljamo kot o državi, ki se nikoli ni želela pridružiti kjotskemu protokolu o zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, skratka kot o državi, kjer skrb za okolje ni ravno prioriteta. Ob tem je lahko pozabiti na dejstvo, da danes na nacionalnem nivoju reciklirajo in kompostirajo 33 % komunalnih odpadkov, kar je približno toliko kot v Sloveniji. In kot pri nas, tudi pri njih obstajajo skupnosti, ki dosegajo najvišje deleže recikliranja na globalnem nivoju. A med nami in njimi so tudi bistvene razlike. V Sloveniji smo se z ločenim zbiranjem in recikliranjem komunalnih odpadkov pričeli načrtno ukvarjati šele s pripravami na vstop države v EU, saj evropska zakonodaja določa obvezne deleže recikliranja za določene odpadkovne tokove. Po drugi strani pa v ZDA na nacionalnem nivoju ni zakonodaje, ki bi recikliranje opredeljevala kot obvezo in so se tiste skupnosti v ZDA, ki danes dosegajo rekordne deleže recikliranja, za to pot odločile na osnovi njihove ekološke osveščenosti. In mogoče je prav tu smiselno iskati odgovor, zakaj v ZDA najdemo več skupnosti, ki so sprejele in udejanjajo Zero Waste strategijo, kot jih lahko najdemo v EU, medtem ko se v Sloveniji zanjo ni eksplicitno opredelila še nobena.

Slovenija je na tretjem mestu v EU po stopnji recikliranja komunalnih odpadkov (35 %), a vendar še krepko zaostajamo za nekaterimi skupnostmi iz ZDA, kot sta San Francisco (8,4 milijona prebivalcev) s 75 % recikliranjem in Seattle (635.000 prebivalcev) z med 55 % in 71 % recikliranjem, pri čemer si obe skupnosti v naslednjih letih prizadevata doseči 90 % delež. Dunaj (1,7 milijona prebivalcev), ki dosega stopnje recikliranja med 30 – 35 %, za Slovenijo po mnenju nekaterih postaja vzor ravnanja s komunalnimi odpadki, čeprav lahko doma najdemo občine, ki se z ramo ob rami merijo s tistimi iz San Francisca in Seattla. In še v nečem pomembnem se ločimo od primerov dobre prakse v ZDA. Tam v zbiranje podatkov o odpadkih, analiziranje sistemov ravnanja z njimi ter izboljšave, vlagajo veliko več časa in denarja kot pri nas, kjer tega, razen v minimalnem obsegu zahtev zakonodaje, praktično ne počnemo.

V uvodu omenjena raziskava z naslovom »Kaj je najboljša možnost odstranjevanja mešanih ostankov odpadkov na poti do Zero Waste?« (dostop do poročila v originalu) se je osredotočila na ostanke odpadkov v mestu Seattle. Spomnimo se: tam do 71 % ostankov odpadkov ločeno zberejo ali kompostirajo na izvoru. Ostanke odpadkov so skrbno analizirali in ta analiza je služila kot izhodišče nadaljnje raziskave petih najpogostejših načinov ravnanja z njimi:

  • odlaganje na odlagališčih s pridobivanjem energije z dvema različnima predpostavkama in sicer (1) z 80 % in (2) s 40 % deležem zajetega odlagališčnega plina,
  • (3) sežiganje s pridobivanjem energije (WTE),
  • mehansko biološka obdelava z odlaganjem brez zajema odlagališčnega plina (MRBT) z dvema različnima predpostavkama in sicer (4) z visokim in (5) nizkim deležem izločanja reciklažnih materialov.

S pomočjo kalkulatorja za merjenje okoljskih koristi (MEBCalc) so za vsak scenarij ocenili sedem indikatorjev vpliva na okolje in zdravje ljudi: podnebne spremembe, zakisanje, evtrofikacija, bolezni dihal, nerakave bolezni, rakave bolezni ter ekotoksičnost. Rezultati so pokazali, da je MRBT – tako z visokim kot z nizkim deležem izločanja reciklažnih materialov – način odstranjevanja odpadkov z najnižjim monetiziranim vplivom na okolje in zdravje ljudi, pri čemer nobeden od načinov ravnanja z ostanki odpadkov ni brez negativnih vplivov v vsaj enem od merjenih indikatorjev.

Ker pa so ocene o tem, ali je pomembneje znižati emisije toplogrednih plinov, ali tveganja za nastanek rakavih obolenj, odvisne od presoje in osebnih prepričanj posameznika ali skupnosti, se je v okoljski ekonomiki za standardiziran pristop ocenjevanja uveljavila metoda monetizacije, ki v enoten kazalnik povzema različne vplive različnih dejavnosti na okolje.

Scenarij MRBT ima negativen monetiziran rezultat kar pomeni, da prinaša neto okoljske koristi v višini med 7 in 13 dolarji na tono ostankov odpadkov. To pa pomeni, da je manjše onesnaževanje okolja in prihranek energije preko dodatnega izločanja reciklažnih materialov in njihovega vračanja v proizvodnjo – ter s tem nadomeščanje materialov iz naravnih virov – več kot izravnalo negativne vplive MRBT na okolje.

Po drugi strani pa ima sežig s pridobivanjem energije (WTE) pozitiven monetiziran rezultat, ki kaže na to, da povzroča neto okoljske stroške. Četudi ustvarijo koristi za okolje preko proizvedene energije, pa so skupni negativni vplivi na okolje večji od koristi tako pridobljene energije in znašajo 4 dolarje za skupnost, ki večino (do 71 %) svojih odpadkov reciklira in kompostira.

Avtorji raziskave poudarjajo, da MRBT prinaša še vrsto dodatnih koristi, ki pa jih je težko kvantificirati:

  • Prožnost glede vhodnih količin odpadkov: V primerjavi z WTE je MRBT bistveno bolj prilagodljiv. Če gre pri sežigalnicah za naprave, ki za nemoteno delovanje potrebujejo stalen dotok vnaprej določenih količin odpadkov, pa lahko MRBT ob zmanjšanju količine odpadkov preprosto prilagodimo oz. preusmerimo. Ko lokalne skupnosti preko preprečevanja nastajanja in ločenega zbiranja na izvoru znižajo količine ostankov odpadkov, se v WTE napravah pojavijo proste kapacitete in zato z recikliranjem in kompostiranjem tekmujejo za odpadke. Pri MRBT pa lahko iste naprave uporabimo npr. za razvrščanje različnih bioloških odpadkov in s tem zagotovimo pridobivanje visoko kvalitetnega komposta. Zato MRBT za razliko od WTE nima negativnega vpliva na prizadevanja po večjih deležih recikliranja in kompostiranja, ampak ga celo podpira.
  • Prožnost glede investicije: Naprave, potrebne za MRBT, so bistveno cenejše od WTE naprav in njihove kapacitete lahko preprosto prilagodimo velikosti lokalne skupnosti. Zaradi velikosti investicije in vplivov na okolje, so postopki pridobivanja dovoljenj in sama gradnja WTE naprav, bistveno daljši od gradnje naprav za MRBT. To pomeni, da lokalne skupnosti s slednjimi lahko hitreje znižajo količine in negativne vplive ravnanja z ostanki odpadkov, hkrati pa jim omogoča, da z njimi upravljajo na lokalni ravni, ter tako najbolje izpolnjujejo načelo bližine in zagotavljajo svojo samostojnost.
  • Prožnost za prihodnost: V WTE napravah ostanke odpadkov spremenimo v pepel, s čimer izgubimo možnost nadaljnje analize tega, kar se v njih nahaja. S tem pa onemogočimo možnost snovanja strategij pristopa do proizvajalcev, da bi našli skupno rešitev, kako te odpadke preusmeriti iz odstranjevanja. Šele ko so ostanki odpadkov razvrščeni in jasno opredeljeni, lahko znane proizvajalce spodbudimo k skupnemu uresničevanju zastavljenih ciljev na področjih preventive, recikliranja in kompostiranja.

Zaradi vseh teh razlogov avtorji menijo, da WTE naprave niso in ne morejo biti most do doseganja Zero Waste ciljev, kot to pogosto trdijo njihovi zagovorniki. Na osnovi študije lahko sklepamo, da MRBT ni zgolj okolju in zdravju ljudi najprijaznejši način odstranjevanja mešanih ostankov odpadkov, pač pa zagotavlja najboljše dolgoročno strateško orodje, ki lokalne skupnosti tudi podpira na njihovi poti do Zero Waste.

Več informacij lahko najdete na:

Erika Oblak

Vir: http://ebm.si/o/sl/novice/438-mrbt-zdravju-in-okolju-najprijaznejsi-nacin-predelave-ostankov-odpadkov


Pobuda za izgradnjo sežigalnice v industrijski coni

april 8, 2013

Vodja nestrankarskega gibanja Za Kidričevo Branko Štrucl je na predsednico vlade Alenko Bratušek, ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo Stanka Stepišnika ter na ministra za infrastrukturo in prostor Sama Omerzela naslovil odprto pismo.

“V pismu smo zapisali, da kot civilno družbeno gibanje prihajamo z resno pobudo za gradnjo sežigalnice v občini Kidričevo. Ker verjamemo, da je zagon našega gospodarstva prioriteta slovenske družbe, smo mnenja, da bodo s svojo ministrsko ekipo modro in preudarno vladali in že na začetku mandata delovali drugače kot bivši predsednik vlade. Ta je namreč gospodarsko družbo Talum, ko je bil na oblasti, vedno vztrajno ignoriral in spletkaril, kako bi vodstvo Taluma zamenjal, ker niso bili blizu njegovemu prepričanju. Nas v gibanju ne zanimajo ne levi ne desni, nas zanima samo stabilno slovensko gospodarstvo, da čimprej preidemo iz krize, da se ne bo revščina poglabljala iz dneva v dan in da ne bi bili nekateri otroci in nemočni čedalje bolj lačni. Država, ki ni sposobna poskrbeti za najbolj ranljive člane družbe, ni vredna, da obstaja.« je odločen Branko Štrucl.

“Zavzemamo se za gradnjo sežigalnice v okviru industrijskega kompleksa Talum, kajti verjamemo, da lahko ima ta pridobitev in pridobljena energija v obliki električne energije, toplote in tople vode velik pomen za Talum, pa tudi za lokalno okolje in celotno regijo. V družbi Talum lahko najdete vse prednosti za gradnjo tovrstnega objekta, ki jih drugje ne boste našli. Trenutno pa je največji problem Kidričevega center nevarnih odpadkov družbe Saubermacher, ki je postavljen v sklopu Taluma. Vedeti je namreč treba, da vse od leta 2007 obstoječi objekt ne ustreza več sedanjim in bodočim standardom na področju varovanja okolja. Drugi pereč problem je odlagališče več deset tisoč ton odpadnih gum, kjer smo v letih 2007 in 2008 imeli dva katastrofalna požara. Zato je treba center nevarnih odpadkov takoj zapreti, odlagališče odpadnih gum pa nemudoma sanirati.«

Kaj pa o vaši pobudi menijo občani občine Kidričevo, saj je znano, da so se v preteklosti na referendumu izrekli proti gradnji sežigalnice?

“Problem, ki ga vidijo ljudje, ni sama izgradnja sežigalnice, pač pa so upravičeno zaskrbljeni, ker nadzorne institucije pri nas prepogosto ne delujejo, kot bi bilo treba, in jim javnost ne zaupa, če vemo, v kakšni koruptivni državi živimo. V gibanju imamo že ustanovljeno nadzorno komisijo, ki bi bdela nad to izgradnjo in proizvodnjo in bi imela zaupanje ljudi Kidričevega. Sežigalnica mora biti zgrajena tako, da bo okolju neškodljiva in opremljena z najmodernejšimi tehničnimi napravami za čiščenje izpustov. V njej mora biti sežig samo komunalnih, to je gospodinjskih odpadkov.
Občani Kidričevega so se leta 2001 na referendumu sicer že izrekli proti sežigalnici, a danes so pogledi zagotovo drugačni. Ko se z ljudmi pogovarjamo, ugotavljamo, da jim je nekako žal ne samo zaradi gospodarske krize, ljudje so v teh letih spoznali, kaj je Kidričevo izgubilo. Dober primer je dunajska sežigalnica, kjer s centralnim ogrevanjem in toplo vodo oskrbujejo več kot 60.000 prebivalcev. Poznamo še druge prednosti, ki jih je mogoče pridobiti, a to je stvar pogajanj, dogovora in usklajevanj.“

Zakaj ste se odločili za to odprto pismo novi predsednici vlade, zakaj vaša pobuda za sežigalnico ravno v tem trenutku?

“Ker vse od nastanka novoustanovljene občine Kidričevo ni bilo nikakršnega resnega sodelovanja med občino Kidričevo in vodstvom Taluma, saj občinska oblast vse do današnjih dni ni znala ali ni hotela vzpostaviti pravega dialoga s to družbo v skupno dobro, predvsem pa za sam razvoj občine, smo v nestrankarskem gibanju naredili prvi korak pri vzpostavitvi tega konstruktivnega sodelovanja in pozvali vlado RS, njeno predsednico Alenko Bratušek ter njeno ministrsko ekipo, da se pozitivno odzovejo na našo pobudo glede izgradnje sežigalnice v sklopu industrijskega okvira družbe Talum.“

Pa se vam ne zdi, da je okoljska obremenitev občine Kidričevo že sedaj prevelika?

„Trenutno sta največja problema v naši občini predvsem center nevarnih odpadkov in deponija odpadnih gum. Zato apeliramo na Talum, da se tega onesnaževalca našega okolja reši za vedno. Za deponijo odpadnih gum pa je v veliki meri odgovoren prav sedanji župan občine Kidričevo Anton Leskovar, ki se je prvi in najbolj zavzemal za dodelitev služnostne poti podjetju Albina Brencla in je tudi zagovornik centra nevarnih odpadkov, saj stalno sodeluje z njimi na škodo nas prebivalcev občine Kidričevo. In še ena črna pika župana Antona Leskovarja. V letošnjem letu naj bi se začela obnovitvena dela dvorca Sternthal, kar v gibanju pozdravljamo, vendar ne razumemo župana, kaj bo naredil z barakami in ljudmi, ki so od tega dvorca oddaljeni 50 m, kjer še danes živijo v nemogočih stanovanjskih razmerah, slabših kot v industrijskem naselju, o katerih ste mediji že poročali, in ki so za človeka današnjega časa neprimerne in zdravju škodljive. Naš predlog je, da te ‘barake’ odstranijo, ljudem pa ponudijo človeku dostojna stanovanja v novem zdravstvenem domu kot neprofitna in ki bodo dostopna vsem ljudem.”

Kaj o pobudi nestrankarskega gibanja za gradnjo sežigalnice menijo v kidričevskem Talumu? Predsednik uprave Marko Drobnič je bil kratek:

»Pred kratkim sem glede tega že podal mnenje in ponovno navajam, da v Talumu ne zapiramo vrat nobenim idejam, pobudam in projektom. Nasprotno – v našem inkubatorju podjetnih idej dopuščamo možnost podajanja in predlaganja idej, ki so bodisi neposredno ali posredno povezane z dejavnostjo, ki jo opravljamo. V primeru ravnanja z odpadki in njihove termične obdelave bo potrebno najprej na državnem nivoju doreči strategijo ravnanja z odpadki in glede na strateške smernice izpeljati aktivnosti za njihovo uresničevanje. Če bo strategija obsegala tudi termično obdelavo odpadkov, smo se v Talumu pripravljeni v aktivnosti vključiti, ker ima lahko pridobljena energija v obliki električne energije, toplote in tople vode pozitiven pomen ne samo za družbe v skupini Talum, ampak tudi za lokalno okolje in regijo.«

Kidričevo, 5.4.2013

Martin Ozmec

Vir: http://www.tednik.si/pobuda-za-izgradnjo-sezigalnice-v-industrijski-coni


Oživljena pobuda za sežigalnico

marec 25, 2013

Kidričevo in Talum bi z izgradnjo sežigalnice pridobila.

V nestrankarskem gibanju Za Kidričevo oživljajo pobudo o izgradnji sežigalnice, ki so jo pred dobrim desetletjem zavrnili z referendumsko odločitvijo »Pred dobrim desetletjem, leta 2001, smo bili prebivalci Kidričevega na referendumu odločno, z več kot 90 odstotki proti izgradnji sežigalnice, danes pa so naši pogledi drugačni. Ugotavljamo, da je Kidričevo s takratno odločitvijo veliko izgubilo, saj bi sežigalnica proizvajala tudi elektriko in nam dajala toplotno energijo za ogrevanje. Primeri iz številnih evropskih držav nam dajejo misliti in ti so tudi privedli do ponovno oživljene pobude za izgradnjo sežigalnice v Talumu,« je v pobudi za izgradnjo se­žigalnice zapisal Branko Štrucl, vodja nestrankarskega gibanja Za Kidriče­vo. Problem, pravi, ni izgradnja seži­galnice, pač pa »so ljudje upravičeno zaskrbljeni, ker nadzorne institucije pri nas prepogosto ne delujejo, kot bi bilo treba, in jim javnost ne zaupa. Za­vzemamo se za izgradnjo sežigalnice, ki bi bila za okolje neškodljiva in opre­mljena z najsodobnejšimi tehničnimi napravami za čiščenje izpustov. Seži­galnica bi za nas v Kidričevem pome­nila cenejše ogrevanje, mogoče celo ogrevanje širšega Dravskega polja, s to energijo bi lahko ogrevali bazen, ki ga zelo pogrešamo in je že leta zaprt, predvsem pa bi s sežigalnico dobili prepotrebno električno energijo za naš Talum. V našem gibanju vemo, da je odločitev stvar dogovora in učin­kovitih pogajanj, a kazalo bi ponov­no razmisliti o izgubljeni priložnosti,« omenja Štrucl, ki dodaja, da pa so v ne­strankarskem gibanju Za Kidričevo še vedno proti širitvi centra nevarnih odpadkov v svojem okolju.

»V Talumu ne zapiramo vrat nobe­nim idejam, pobudam in projektom. Nasprotno, v našem inkubatorju pod­jetnih idej dopuščamo možnost poda­janja in predlaganja idej, ki so bodisi neposredno ali posredno povezane z dejavnostjo, ki jo opravljamo. V prime­ru ravnanja z odpadki in njihove ter­mične obdelave bo treba najprej tako na državnem kot tudi regionalnem in lokalnem nivoju doreči strategijo rav­nanja z odpadki in nato glede na stra­teške smernice izpeljati aktivnosti vsled njenega uresničevanja. V kolikor bo strategija obsegala tudi termično obdelavo odpadkov, smo se v Talumu pripravljeni v aktivnosti vključiti, ker ima lahko pridobljena energija v obliki električne energije, toplote in tople vode pozitiven pomen ne samo za družbe v skupini Talum, ampak tudi za lokalno okolje in regijo,« je v odgovoru na vprašanje, kaj pravijo o pobudi za izgradnjo sežigalnice, zapi­sal Marko Drobnič, predsednik uprave Taluma Kidričevo.

Slavica Pičerko Peklar

Objavljeno v Večeru, 20.3.2013

Vir: http://www.vecer.com/clanekpod2013032005896821


Odločen “ne” sežigu odpadkov

februar 5, 2013

Iz Večerove kolumne »Okolje in družba«

Ni več novica, da ministrstvo za okolje načrtuje v Sloveniji izgradnjo ene ali celo dveh sežigalnic odpadkov. Težko je reči temu ministrstvu, da je za okolje, vedno znova namreč deluje proti njemu. Tako kot pri TEŠ 6 se tudi pri sežigalnicah lahko vprašamo, kdo so strici iz ozadja, ki želijo tu zaslužiti. Jasno je namreč, da je izgradnja sežigalnic škodljiva, nepotrebna in ekonom­sko neupravičena. Po drugi strani pa obstajajo dobro preizkušene, učinkovite in donosne rešitve problematike odpadkov, ki lahko hkrati ustvarijo na tisoče novih delovnih mest, ki jih Slovenija tako zelo potrebuje.

Zakaj na ministrstvu, če želijo dobro okolju, ne slišijo besed evropskega komisarja za okolje Janeza Potočnika, ki je nedavno dejal, da je “prakso sežiganja treba prekiniti in takoj začeti popolno recikliranje. Recikliranje plastike je daleč pod mejo možnega. Celo v državah, kjer imajo možnost predelati visok odstotek plastike, je izvajalci ne dobijo dovolj, saj je drugim skupinam v interesu, da jo v toplarnah spreminjajo v toploto. Moč sežigalnih lobijev je še vedno višja od reciklažnih, kar je nesprejemljivo z več vidikov, med drugim tudi zaradi dejstva, da reciklažna industrija ponuja veliko več stabilnih delovnih mest od sežigalne.

Sežigalnice, ki se gradijo za več desetletij, za rentabilno poslovanje potrebuje­jo ogromne in stalne količine odpadkov, ki pa jih v Sloveniji ne bo dovolj, še posebej če pogledamo trende vse večjega deleža ločeno zbranih odpadkov in smernice EU, ki podpirajo preprečevanje nastajanja odpadkov.

Zaradi potreb po stalnih in velikih količinah odpadkov seveda sežigalniškim lobijem ni v interesu, da bi odpadke predelali ali zmanjšali njihovo količino, zato se proti temu močno borijo. Praksa je, da sežigalnice z lokalnimi skupnostmi sklenejo pogodbe, po katerih jim morajo te zagotavljati stalne količine odpadkov, ki se ne smejo zmanjševati! S tem lokalne skupnosti izgubijo lokalna, regionalno razporejena zelena delovna mesta, povezana s ponovno uporabo in predelavo odpadkov. In teh ni malo! Evropska komisija je v letu 2012 ocenila, da bi lahko do leta 2020 v EU ustvarili več kot 400.000 novih delovnih mest, povezanih s predelavo odpadkov.

Kaj pa okolje? S sežigom odpadkov proizvedemo okoli štirikrat manj energije, kot bi je privarčevali, če bi te odpadke reciklirali, poleg tega pa predelava in ponovna uporaba ustvarita skoraj desetkrat več lokalnih zelenih delovnih mest.

Da sežigalnice niso tako idealna rešitev, kot se na prvi pogled zdi, kaže tudi dejstvo, da po sežigu nenevarnih odpadkov še vedno ostane petina vhodne količine odpadkov v obliki pepela, ki je nevaren odpadek in zato zahteva posebno in dražje ravnanje in odlaganje na posebna odlagališča za nevarne odpadke.

Skupnosti po vsem svetu se upirajo sežigalnicam tudi zaradi emisij zdravju nevarnih plinov. Primerov ne manjka. Spomnimo se samo na primer multinacionalke Lafarge v Zasavju. In kako zanimivo. Lafarge je proti izgradnji novih sežigalnic v Sloveniji. Boj za to, kdo bo sežigal naše odpadke, se že začenja.

Še hujše je, da imajo sežigalnice namen postaviti v že tako degradirani Ljubljani ali Mariboru. In to kljub temu, daje Evropska komisija leta 2010 vložila tožbo proti Sloveniji prav zaradi čezmerno onesnaženega zraka v obeh mestih. V Ljubljani danes zaradi onesnaženega zraka umre okoli 150 mešča­nov na leto – to je več, kot je žrtev prometnih nesreč v vsej Sloveniji!

Petra Matos

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 28.1.2013

Vir: http://www.vecer.com/clanekoko2013012805877828


Naložba dobrodošla za celotno severovzhodno Slovenijo

februar 5, 2013

Vodja Nestrankarskega gibanja za Kidričevo (NGzK) Branko Štrucl je znova presenetil. Tokrat se zavzema za gradnjo sežigalnice v Kidričevem, saj meni, da bi bilo to za kraj, podjetje Talum, občino in celotno severovzhodno Slovenijo zelo koristno.

O gradnji sežigalnice v Kidričevem je bilo veliko razprav že pred dobrimi trinajstimi leti, ko je prišlo na dan, da namerava država zgraditi sežigalnico v okviru industrijskega kompleksa Taluma. Sprva so bila mnenja o tem med občani deljena: eni so bili proti, drugi so verjeli, da je to lahko za razvoj kraja celo pozitivno. Z ustanovitvijo Neodvisne liste proti sežigalnici pa se je tehtnica vse bolj nagibala na stran tistih, ki so gradnji sežigalnice nasprotovali. Na referendumu, ki so ga izvedli leta 2001, se je proti sežigalnici izreklo dobrih 93,4 odstotka glasujočih.

Potem ko je bila novembra 2004 sprejeta Uredba o načinu opravljanja gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov, je sežigalnica spet postala aktualna, saj je bilo na dlani, da namerava država vendarle zgraditi vsaj eno ali morda več sežigalnic. Kopja so se spet pričela lomiti, pojavilo se je celo vprašanje, ali bi morebitno negativno mnenje prebivalcev o umestitvi sežigalnice v njihovo okolje sploh še imelo kakšen vpliv oziroma možnost preprečitve gradnje. A se je spet pojavila Neodvisna lista proti sežigalnici in odločno povedala, da gradnje sežigalnice v Kidričevem ne bodo dopustili. Od tedaj se je ta tema polegla, zato so se umirili tudi krajani.

A očitno ne za dolgo, kajti vodja Nestrankarskega gibanja za Kidričevo Branko Štrucl je prepričan, da vlada spet resno razmišlja o gradnji sežigalnice, in meni, da ne bi bilo nič narobe, če bi jo zgradili tudi v Kidričevem.

Kaj vas je v NGzK privedlo k razmišljanju o gradnji sežigalnice v Kidričevem?

“Po zagotovilu ministrstva za kmetijstvo in okolje je jasno, da naj bi se v Sloveniji v kratkem pričela gradnja dveh sežigalnic. V NGzK smo že od vsega začetka za gradnjo sežigalnice, vprašanje je samo, kako vodilni v Talumu danes gledajo na to  in ali se še vidijo kot pobudniki tega projekta. V gibanju menimo, da bi bila ta naložba za celotno severovzhodno Slovenijo dobrodošla, za občino Kidričevo in predvsem za družbo Talum pa z vidika pridobivanja energije več kot dobra.“

Kako to, da zagovarjate gradnjo sežigalnice, saj ste še pred kratkim zatrdili, da zahtevate zaprtje centra nevarnih odpadkov v okviru Taluma?

“Termična obdelava komunalnih odpadkov v toplarni oziroma sežigalnici predstavlja zaključno fazo obdelave odpadkov, ki so predhodno obdelani in pripravljeni za sežig; v centru za ravnanje z nevarnimi odpadki pa gre za predelavo in skladiščenje nevarnih odpadkov. Prepričani smo, da bi v sežigalnici sežigali zgolj gospodinjske odpadke, v centru, ki ga nameravajo širiti, pa gre za najnevarnejše odpadke, ki sproščajo strupene snovi v stiku z vodo in zrakom, ter odpadke, ki so že sami po sebi nevarni zaradi snovi z nevarnimi lastnostmi.“

Občani Kidričevega so se leta 2001 na referendumu odločno izrekli proti sežigalnici. Kaj pa menite danes?

“Danes so pogledi drugačni. Ko se z ljudmi pogovarjam, ugotavljam, da jim je nekako žal. Ne samo zaradi gospodarske krize, ljudje so v teh letih spoznali, kaj je Kidričevo s tem izgubilo, saj vemo, da se v sežigalnici proizvajata elektrika in toplotna energija, primerna za ogrevanje. Zgleden primer vidimo v dunajski sežigalnici, ki oskrbuje več kot 60.000 ljudi s centralnim ogrevanjem in toplo vodo. Radi bi se poistovetili z Dansko, Švedsko, ki veljata za okoljsko najnaprednejši državi v EU, kjer sežgejo kar 54 odstotkov vseh ustvarjenih komunalnih odpadkov; sama Danska, na primer, premore že več kot 30 sežigalnic, saj se zavedajo, da je to napredno in koristno.“

V čem pa je po vašem mnenju problem, da se nekateri ljudje še vedno bojijo teh sežigalnic?

„Za ljudi ni problem sama izgradnja sežigalnice, ampak obstaja problem nadzora, servisiranja in zaupanja. Pri nas so ljudje upravičeno zaskrbljeni, ker nadzorne institucije praktično ne delujejo, zato jim ne zaupajo. Ljudi je očitno strah, saj vsi vemo, v kakšni koruptivni državi živimo, saj predsednik vlade Janez Janša in predsednik največje parlamentarne stranke Zoran Jankovič ne upoštevata niti moralno-etičnih načel, hkrati pa ne priznavata nadzornih institucij in njihove avtonomije. Sežigalnica bi morala biti narejena tako, da bo okolju neškodljiva in opremljena z najmodernejšimi tehničnimi napravami za čiščenje izpustov. Z gotovostjo lahko trdimo, da med krajani Kidričevega obstajajo strokovnjaki, ki bi lahko bdeli nad to izgradnjo in proizvodnjo in bi imeli zaupanje občanov Kidričevega.“

Kaj torej pričakujete od sežigalnice, če bi do gradnje prišlo?

“Kot sem že omenil, pričakujemo cenejše centralno ogrevanje na celotnem območju občine, če bi bilo mogoče, pa tudi širšega območja Dravskega polja; pričakujem gretje vode letnega bazena v Kidričevem, seveda pa pričakujem tudi nova delovna mesta, mogoče kakšno rento za občinski proračun, predvsem pa energijo za družbo Talum, da bi lahko ta še naprej delovala brez večjih pritiskov in odpuščanj zaposlenih. Vse to je seveda stvar dogovora in učinkovitih pogajanj. Poglejte, dunajska sežigalnica, ki je umeščena v samo središče mesta, je že zaradi svoje umetniške zunanjosti postala prava turistična atrakcija.“

Zakaj ste še vedno proti gradnji centra nevarnih odpadkov, sežigalnico pa bi v svojem okolju dovolili?

“Vedeti je treba, da vse od leta 2007 obstoječi objekt centra nevarnih odpadkov v Kidričevem ne ustreza več sedanjim (in bodočim) standardom na področju varovanja okolja, zato družba Saubermacher obljublja posodobitev tega centra, a prepričan sem, da to počnejo s figo v žepu. Vsake toliko časa podjetje prireja novinarske konference, kjer zagotavljajo gradnjo in posodobitev centra, pa še do danes, to je v letu 2013, na Upravni enoti Ptuj niso prejeli vloge za izdajo gradbenega dovoljenja. Same laži in zavajanja krajanov občine Kidričevo! In tu gre za zares nevarne snovi. Ker je država večinska lastnica Taluma, v Nestrankarskem gibanju verjamemo, da bo prišla nova oblast, ‘oblast čistih žepov’, ki bo še kako zainteresirana za gradnjo sežigalnice v Kidričevem. Ta nam lahko koristi, medtem ko nam center nevarnih odpadkov samo škoduje in nimamo od njega ničesar.“

Kidričevo, 5.2.2013

Martin Ozmec

Vir: http://www.tednik.si/nalozba-dobrodosla-za-celotno-severovzhodno-slovenijo