Spomenik ruskim vojnim ujetnikom

februar 20, 2017

Zgodovinsko društvo Kidričevo in predstavnik Ruske federacije ter umetnik Oleg Kalinin sta konec januarja županu Antonu Leskovarju predstavila idejo o postavitvi kipa ruskim vojnim ujetnikom, ki so preminuli v taborišču Sternthal.

Kip, ki naj bi v dolžino meril štiri metre in v višino dva, z osrednjimi figurami predstavlja ruske kadete – otroke, gojence vojaško organizirane šole. Ti so domovino zapustili kot begunci po končani ruski državljanski vojni. Kadeti, stari od 6 do 18 let, so v Strnišču, današnjem Kidričevem, v veliki revščini v dotrajanih barakah nekdanjega avstro-ogrskega taborišča bivali od leta 1920 do 1922. Izgubili so vse, domovino, starše, sorodnike in mnogi izmed njih tudi življenja. Vsaj 11 kadetov je pokopanih na vojaškem pokopališču v Kidričevem, najmlajšemu, ki je podlegel nemogočim razmeram begunskega taborišča v Strnišču, je bilo manj kot 10 let, so ozadje spomenika opisali v zgodovinskem društvu.

Župan Anton Leskovar je poudaril, da ne nasprotuje postavitvi spomenika, vendar da je potreben tehten premislek, kam ga postaviti.

Ponedeljek, 6 februar 2017

Več o tem lahko preberete v Štajerskem Tedniku

Mojca Vtič

Vir: http://www.tednik.si/kultura/4329-kidricevo-spomenik-ruskim-vojnim-ujetnikom

Advertisements

Vandalizem, antisemitizem – vsega po malo

marec 25, 2015

Kdaj bomo izvedeli resnico o uničenju judovskega nagrobnika iz prve svetovne vojne na pokopališču v Kidričevem, nad katerega naj bi se (menda) spravili van­dali – kar postaja stereotipni odgovor, ko gre za takšna in podobna dejanja?

Še vedno sem zgrožen nad infor­macijo, da je nekdo v Kidričevem uničil judovski nagrobnik in daje vsaj za zdaj dejanje ostalo nepojasnjeno. Predsednik Zgodovinskega društva Kidričevo mag. Radovan Pulko mi je prijazno posredoval informacijo, da je bil spomenik od vandalov polomljen že oktobra lani. To so opazili člani Zgodovinskega društva med vode­njem učencev osnovne šole na poko­pališču. Zadevo so nemudoma prijavili Policijski postaji Kidričevo, Občini Ki­dričevo in Zavodu za varstvo kulture, OE Maribor. Da ne bi nastalo popol­no uničenje (spomenik je odlomljen v spodnjem delu), so ga člani Zgodo­vinskega društva začasno shranili v vojaško kapelo na omenjenem poko­pališču. Gospod Pulko mi je še sporo­čil, da uničeni judovski nagrobnik ni bil edino dejanje objestnežev na tem pokopališču. Srčno upam, da bodo pri­stojni našli krivca ali krivce, saj je bil ta nagrobnik (v spodnjem Podravju nasploh) eden redkih ostankov judo­vske dediščine in zato toliko bolj dra­gocen. Grob in nagrobnik nista bila nikomur v napoto, zato se postavlja resno vprašanje, koga je ta sicer osa­mljeni kulturni spomenik motil. Gaje bilo treba odstraniti, uničiti, zabrisa­ti vse sledi za njim, kot so to počeli še pred 70 leti nacistični oficirji in pazni­ki v koncentracijskih taboriščih, ko so se približevali zavezniški osvoboditelji z vzhoda in zahoda? Njihovo početje na neki način (še) lahko razumemo, ne moremo pa razumeti, da se odstrani redek ostanek kulturne dediščine. Za lažje razumevanje moje obsodbe tega nečastnega dejanja naj poudarim, da je judovski nagrobnik iz prve svetov­ne vojne v Kidričevem (tedaj Strni­šče/Šterntal pri Ptuju) edini tovrstni primer v celotni osrednji Sloveniji. Nagrobnik je imel Davidovo zvezdo, v grobu pa počiva Isidor Lowy, ki je umrl avgusta 1916. V Kidričevem je bilo med prvo svetovno vojno tabo­rišče za ruske vojne ujetnike, voja­ška bolnišnica, begunsko taborišče in druge zaledne ustanove.

Zaradi krepitve vseh vrst nestrpno­sti, ksenofobije in sovražnega govora po vsej Evropi in tudi pri nas moramo vedno in povsod javno obsojati vse primere še tako navideznega antisemi­tizma, kot se morda komu zdi primer uničenega groba in nagrobnika v Ki­dričevem. In zahtevati, da pristojni organi odkrijejo krivce in jih ustre­zno kaznujejo. Zanikanje holokavsta je diskurz in propaganda, ki zanika zgodovinska dejstva ter razsežnost iztrebljanja Judov, to je šoe oziroma holokavsta, ki so ga nacisti in njihovi pomagači izvedli med drugo svetov­no vojno. Zanikati holokavst konkre­tno pomeni trditi, da se ta ni zgodil, a tudi javno zanikati ali dvomiti, da so se ključni načini iztrebljanja (npr. plinske celice, množični poboji, stra­danje, mučenje) resnično uporabljali, ali da je bil genocid nad Judi nename­ren. Različni načini zanikanja holoka­vsta so izraz antisemitizma. Zanikanje genocida nad Judi je poskus nacional­ni socializem in antisemitizem oprati krivde ali razbremeniti odgovornosti za genocid nad judovskim ljudstvom. To preprosto ne vzdrži nobene resne in argumentirane presoje in zgodovino­pisje je holokavst oziroma šoo postavi­lo tja, kamor sodi. To je bil, preprosto povedano, zločin brez primere – naj­večji genocid doslej in najhujša oblika kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Zgodba iz Kidričevega ima daljšo brado, kot menijo nekateri, ki upo­rabljajo stereotipni besednjak, da so tega nečastnega dejanja enostavno krivi – vandali. Pa so tudi res? Odgo­vora najbrž ne bomo nikoli izvedeli, tako kot še danes ne vemo, kdo je pred nekaj leti popisal pročelje obnovljene mariborske Sinagoge. Juden raus je med drugim pisalo na njej … Na začet­ku 21. stoletja, ko menda kaj takega ni več mogoče. Pa očitno je!

Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah

Objavljeno v Večeru, v sredo, 25.3.2015

Vir: http://www.vecer.com/


Sternthal ponovno središče Kidričevega

oktober 9, 2014

V dvorcu Sternthal bodo občinska uprava, krajevni urad in občinsko podjetje pa tudi slavnostna poročna dvorana in dovolj prostora za delovanje društev; poskrbeli bodo tudi za kulturno dogajanje

“Glejte, v tem dvorcu sem živel več kot 40 let. Zdaj je kot iz pravljice, včasih pa ni bilo tako. Dvorec je dolga leta propadal, streha se je sesedala in grozila, da se bo kar zrušila, pa se je občina odločila, da bo dvorec vzela v svoje roke. Pred dobrim letom so štiri stanovalce, ki smo v njem nazadnje bivali, preselili v okoliške bloke, saj so propadajočo stavbo začeli obnavljati. Naša stanovanja so zdaj manj vlažna, lažje je s kurjavo, le zraka mi v novem stanovanju manjka. V dvorcu je stalno pihalo, stropovi so visoki, dihati se je dalo,” je ob srečanju kak dan pred nedavno otvoritvijo prenovljenega dvorca Sternthal pripovedoval Milan Svenšek iz Kidričevega.

Ohranili detajle iz preteklosti

Občina Kidričevo je v obnovo dvorca, ki se ponaša z veliko spomeniško in zgodovinsko vrednostjo, vložila 1,8 milijona evrov, dobro polovico potrebnega denarja, 950 tisoč evrov, je za obnovo prejela iz evropskega sklada za regionalni razvoj. V sodelovanju s strokovnjaki zavoda za varstvo kulturne dediščine so delavci ptujskega gradbenega podjetja GP Project ing dvorec Sternthal ne samo obnovili, pač pa v njem ohranili detajle iz preteklosti. Tako se zidna poslikava iz ene od dvoran ponavlja na leseni zaščiti radiatorjev, ohranjeni so staro stopnišče, ponekod tudi stropovi iz zidakov in stara, prav tako tlakovana tla. Na mestu, kjer danes stoji Sternthal, je sredi več sto hektarjev velikega posestva leta 1830 stala pristava, ki jo je grof Schöndorf razširil v današnji dvorec in v njem z družino tudi živel. Ob dvorcu so bila gospodarska poslopja, v katerih so živeli delavci. Sredi prve svetovne vojne je avstro-ogrska vojska v bližini dvorca začela graditi taborišča za vojne ujetnike in rezervne vojaške bolnišnice. Po vojni je dvorec kupil ptujski trgovec Franc Čuček, med drugo svetovno vojno pa je imelo v dvorcu sedež nemško poveljstvo. Po vojni je bila celotna posest nacionalizirana in po letu 1961 predana ptujskemu kmetijskemu kombinatu, ki je poslopje ponovno namenil stanovalcem.

Najprej je bil dvorec, potem Kidričevo

“Dvorec Sternthal, okrog katerega se je začelo razvijati naselje Strnišče in kasneje Kidričevo, je za vse nas velikega pomena, zato smo se tudi odločili, da ga obnovimo in zdaj v njegove prostore tudi selimo občinsko upravo, krajevni urad ter občinsko javno podjetje Vzdrževanje in gradnje. Tukaj bo tudi slavnostna poročna dvorana in dovolj prostora za delovanje društev. Želimo si, da dvorec, kot je bil Sternthal pred stoletji, postane središče dogajanja v naši občini,” omenja Anton Leskovar, župan občine Kidričevo.

Te dni si je v dvorcu mogoče ogledati razstavo del domačega akademskega slikarja Jerneja Forbicija in tudi v prihodnje naj bi Sternthal vabil ne le tiste, ki bodo imeli opravke na občini ali upravni enoti, pač pa tudi one, ki jih bo tja pritegnilo kulturno dogajanje.

Dabra polovica sredstev za investicije iz Evrope

V zadnjem letu je občina Kidričevo za investicije namenila 5,5 milijona evrov, dobro polovico oziroma kar tri milijone evrov je prejela iz evropskih skladov. Poleg obnove dvorca, ki velja za najstarejšo stavbo v kraju, je zgra­dila še poslovno-stanovanjski objekt, kjer so v pritličju dolgo pričakovani prostori zdravstvenega doma, nadaljevali so urejanje vaškega jedra Cirkovc in gradnjo kanalizacijskega sistema. V Boldirjevi jami, nekdaj divjem odla­gališču odpadkov, so uredili učilnico v naravi, po Kidričevem pa vodi zdaj tudi urejena zgodovinsko-turistična pot, imenovana Po poti zgodovine, ki posega v čas prve svetovne vojne.

Slavica Pičerko Peklar

Objavljeno v Večeru, v četrtek, 9.10.2014


Otvoritev Dvorca Šternthal

oktober 9, 2014

Projekt, ki se je odvijal vse od leta 2011 se zaključuje. Obnova Dvorca Sternthal je vredna 1.887.796,00 EUR, od tega obogatena s 923.914,00 EUR nepovratnih sredstvih EU.

Načrtuje se že ureditev v okolici dvorca, pripravljajo se zasnove širše ureditve in umestitve vsebin v prostor oz. v območje Dvorca. Občani in občina so tako pridobili obnovljen objekt, zavarovan kot kulturna dediščina lokalnega pomena, ki prinaša nov elan v življenje vseh.

Dvorec Sterthal tako postaja protokolaren, upravni, kulturni in turistično privlačen del dediščine naše občine.

Vir: http://www.kidricevo.si


Napis v Lovrencu pri Kidričevem buri duhove

julij 7, 2014

Pisma bralcev

Na proslavi občine Kidričevo dne 22. 6. 2014 so me nekateri vprašali oziroma opozorili o “napačnem” napisu na novi nagrobni plošči na pokopališču v Lovrencu pri Kidričevem. Na njej piše, da so tukaj pokopani umrli iz partizanskega taborišča Strnišče. To vznemirjanje je letelo (tudi) name kot avtorja knjige Ormoški Petriček, od koder izvira omenjeni spisek tam pokopanih. Zato se v domači medijski polemiki tudi oglašam in dodajam k domnevi o napačnem napisu svoje mnenje.

Pobuda za ta spomenik je nastala na podlagi že omenjenega spiska kot edinega vira v Sloveniji – seznama mrtvih, tukaj pokopanih iz koncentracijskega taborišča v Strnišču od 5. do 15. 8.1945, ki ga je zbral takratni lovrenški župnik g. Špindler. Ta seznam je pregledal in kot zgodovinski vir prvi uporabil zgodovinar Janez Janžekovič kot soavtor omenjene knjige o zaprtih otrocih v Strnišču in nato še v Ormožu. Nekateri svojci so šele sedaj izvedeli, kje počivajo njihovi sorodniki. V Petričku so nas zanimali predvsem otroci, zato smo v tej knjigi objavili le sezname umrlih otrok v koncentracijskem taborišču Strnišče in nato v ormoški graščini. V omenjenem seznamu, ki ga je naredil g. Špindler, pa so omenjeni tudi drugi mrtvi, ki so jih med 5. in 15. 8. 1945 pripeljali iz taborišča, da bi jih pokopali na lovrenškem pokopališču. Ta seznam obsega 54 umrlih z imeni in priimki, različnih starosti, med njimi tudi 13 otrok.

Tako se je med svojci omenjenih žrtev na avstrijskem Koroškem porodila želja po postavitvi skupnega nagrobnega znamenja na tem pokopališču. Zbrali so denar in preko slovenskega odbora za označevanje zamolčanih grobišč nedavno postavili to nagrobno znamenje.

O napisu na nagrobniku pa sledeče: koncentracijsko taborišče Strnišče je ustanovila slovenska Ozna, 90 odstotkov operativnega vodstva je prišlo iz partizanskih enot s Pohorja, iz Haloz in Prekmurja, le okoli 10 odstotkov pa vaških aktivistov, ki do tedaj niso bili v partizanih.

To največje koncentracijsko taborišče na Slovenskem je bilo namenjeno povečini civilnim prebivalcem nemške narodnosti, ki so jih nameravali izgnati iz Slovenije in jim zapleniti vse premično in nepremično premoženje. V resnici pa v taborišču niso bili internirani samo Nemci, temveč pripadniki različnih narodov, predvsem veliko Slovencev, ki so bili z Nemci sorodstveno povezani ali pa so med vojno opravljali kakšne službe v nemški okupacijski upravi. Takratni interniranci vedo povedati, da so ponje prišli partizani in jih s tovornjaki vozili v Strnišče. Vedo tudi povedati, da so jim partizani med vožnjo prepevali: “Sedaj gremo, gremo, nazaj se več ne vrnemo …” in da so jih v taborišču stradali in pretepali partizani. Sploh se ne spomnim, da bi kateri pričevalec v Avstriji rekel, da so jih v Strnišču pretepali in stradali oznovci in knojevci. Seveda so oznovci in knojevci bili partizani, pa četudi so nekateri bili mobilizirani šele v aprilu in maju 1945. Je že res, da partizani niso vodili samo narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju, temveč tudi boj za prevzem oblasti in socialistično revolucijo. Partizanov žal ne moremo ločiti od njihovih voditeljev, pa čeprav se del partizanov z njihovimi dejanji ni strinjal. Tisti, ki so si upali to nestrinjanje glasno izraziti, so doživeli enako usodo kot interniranci v taboriščih ali od Vosa in Ozne likvidirani nesrečniki med vojno in po njej.

Svojci žrtev komunističnega taborišča v Strnišču so lahko postavili spomenik le za 54 žrtev, ki so imele vsaj to srečo, če lahko tako rečem, da so bile pokopane v blagoslovljeno zemljo na lovrenškem pokopališču. Kaj pa nekaj sto ali morda tisoč preostalih žrtev tega taborišča? Ali ni že čas, da nekdo pove, kje so pokopane? Vemo, da večina umrlih leži v neblagoslovljeni zemlji okoliških gozdov in gramoznic, nekateri pa tudi na Pohorju. Nekatera mesta morišč na Pohorju je pokazal pokojni Zdenko Zavadlav, ki je bil v času pobojev namestnik pooblaščenca Ozne v Mariboru. Bilo bi prav, da bi tudi na grobovih teh nesrečnikov lahko njihovi svojci prižgali svečko in se poklonili njihovemu spominu. Vsak človek ima pravico do groba in spomina.

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 7. julija 2014

Rajko Topolovec, Ptuj


Zahtevajo, da postane občina degradirano območje

marec 17, 2014

Župana občine Kidričevo Antona Leskovarja sta v sredo obiskala vodja gibanja Za Kidričevo Branko Štrucl in predstavnica občanov Magda Krajnc ter mu predala zahtevo, naj vlada skupaj z občino s predpisom določi Kidričevo kot degradirano območje.

Vodja gibanja Za Kiričevo Branko Štrucl je poudaril, da imajo občanke in občani Kidričevega po ustavi zajamčeno pravico, da soodločajo o svojem bivalnem okolju in zdravju: »Zato bomo od vlade zahtevali, da skupaj z občino, s predpisom določi Kidričevo kot degradirano okolje. Zakon o varstvu okolja v 24. členu opredeljuje degradirano okolje, zato smo zahtevali okoljevarstvene in zdravstvene študije, saj je skrajni čas, da že enkrat izvemo resnico o tem, kakšno hrano pridelujemo, kakšno vodo pijemo in kakšen zrak dihamo. Trdno smo prepričani, da onesnaženost okolja v naši občini zaradi posledice industrije in kmetijstva presega zakonske dopustne vrednosti. Gre za onesnažen zrak, zemljo in vodo, posledično pa predvsem za obolenja dihal, rakava obolenja in visoko stopnjo umrljivosti, vse to je dokazljivo.«

Vzroki za degradacijo so se nabirali dolga leta

Kot je pojasnil Štrucl, so se vzroki za degradacijo Kidričevega nabirali dolga leta in jih je več: »Leta 2010 so raziskave pokazale, da so v rdečem blatu presenetljivo visoke koncentracije arzena, kroma, svinca in živega srebra; to so rakotvorne spojine, ki vsebujejo še precej natrijevega luga. Deponija rdečega blata se razprostira sredi polj na 48 ha in ocenjujemo, da ga je med 3 in 6,5 milijona ton. Na dveh območjih sta odlagališči pepela, raznih lugov, žlindre in drugih strupenih snovi, tega je med 2 in 3 milijone ton, ogroža nas tudi deponija odpadnih gum. Madžarska družba Mal proizvaja surovine za kemično, livarsko in keramično industrijo ter surovino za pralni prah, ponaša pa se tudi z vidnim dimnikom, ki predvsem v poznih nočnih urah spušča strupene pline in tako onesnažuje celotno Dravsko polje. Avstrijski Saubermacher ima v sklopu Taluma v lasti Center za ravnanje z nevarnimi odpadki, v katerem najbolj nevarne odpadke zbirajo, prehodno skladiščijo, nekatere pa tudi obdelajo. Ta nevarni center že od leta 2007 krši okoljevarstvene standarde, zato se je družba obvezala, da bo center sanirala ter odpravila vse pomanjkljivosti. A to so same laži in zavajanja, saj enkrat vlagajo zahtevek za gradbeno dovoljenje, drugič ga spet umikajo. Tudi novi daljnovod 2 x 400 KV, Cirkovce–Pince, negativno vpliva na vse v neposredni bližini. Prava tempirana bomba je tudi kompresorska plinska postaja, problematičen je cestno-železniški promet, strelišče Slovenske vojske na poligonu v Apačah pa s hrupom vznemirja ljudi in živali našega območja. Eden od večjih onesnaževalcev je tudi Tovarna asfalta Kidričevo, ki je v sklopu kompleksa Talum, povrhu vsega pa naše okolje degradira tudi več kot deset saniranih opuščenih gramoznic, v katerih je več kot 100.000 kubičnih metrov nevarnih odpadkov, ostankov raznih škropiv. V centru vsega dogajanja pa je pod nami podtalnica, iz katere se z vodo oskrbuje več kot 70.000 ljudi, tako da to ni več samo problem Kidričevega, ampak države. Letos bo 20 let od ustanovitve občine, pa ni bilo glede vsega tega narejenega ničesar. V nestrankarskem gibanju Za Kidričevo bomo z vsemi sredstvi skušali temu narediti enkrat konec.«

Župan trdi, da je v Kidričevem zagotovljena kakovost bivanja

Župan Anton Leskovar je bil nad vsemi trditvami in zahtevami presenečen, saj ima sam o Kidričevem popolnoma drugačno mnenje: »Resnično sem presenečen, saj sem prepričan, da je bivanje v naselju Kidričevo in nasploh v naši občini danes zelo kakovostno. Krajani Kidričevega imajo v krogu 300 metrov na voljo vse, kar potrebujejo za kakovostno bivanje in življenje. Če v to ne bi bil prepričan, se skupaj s predstavniki gospodarstva naše občine ne bi resno dogovarjali s tujimi partnerji o razvoju športnega turizma, ki je eden od strateških razvojnih ciljev naše občine. Poudarjam in takšne so tudi naše ugotovitve, da je danes v Kidričevem zagotovljena kakovost bivanja in življenja, saj smo za to zagotovili vse potrebne pogoje; od novega vrtca in prenovljene šole z novo šolsko kuhinjo do nove sodobne športne dvorane, novega zdravstvenega doma, ki je tik pred odprtjem, ter prenovljenega dvorca Šterntal. Skratka temu okolju in naselju Kidričevo, ki je bilo včasih za marsikaj prikrajšano, želimo vliti novo življenje in prepričan sem, da nam ne bo težko, saj so dejansko zagotovljeni ustreznejši pogoji tudi za mlade družine.«

Kidričevo, 13.3.2014

Martin Ozmec

Vir: http://www.tednik.si/zahtevajo-da-postane-obcina-degradirano-obmocje


Zaradi pomanjkanja dokazov je sodišče zadevo ustavilo

februar 3, 2014

Potem ko so leta 2006 v gozdu pri Kidričevem našli ostanke kosti domnevnih žrtev povojnih pobojev v taborišču Šterntal in ko so v zvezi s tem leta 2009 pričeli prvo povojno preiskavo zoper 85-letnega Martina Štorglja, nekdanjega člana OZNE, smo izvedeli, da je sodišče zaradi pomanjkanja dokazov zadevo ustavilo.

Očitno je preiskava povojnih pobojev v nekdanjem taborišču Šterntal v Kidričevem, ki je bil od leta 2006 do 2010 osrednji medijski dogodek, na mrtvi točki, saj zadnjih nekaj let o tem ni bilo slišati ničesar. Kot da nikogar ne zanima, kako se je ta nekaj časa tako razvpit sodni proces nadaljeval, ali je že bil končan in kakšen je bil njegov morebitni sodni epilog.

Naj spomnimo, da se je leta 2009 po dveh neuspelih poskusih sicer začela predkazenska preiskava povojnega dogajanja v taborišču Šterntal pri Kidričevem, kjer naj bi poleti leta 1945 zagrešili do 100 zunajsodnih pobojev. Dejanja vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo je bil osumljen tedaj 85-letni član lokalne Ozne Martin Štorgelj, ki naj bi pri usmrtitvah sodeloval kot vodja nekdanje jugoslovanske varnostne službe Ozna na ptujskem območju. Zaradi tega so osumljenca na ptujskem sodišču zaslišali že dve leti pred tem, a se je sam izrekel za nedolžnega, preiskava pa je bila zaradi pomanjkanja podatkov dvakrat zavrnjena.

Preiskava se je začela leta 2009

Tedanji vodja ptujskega okrožnega tožilstva Milan Birsa, ki je sedaj že v pokoju, je pojasnil, da se je preiskava po pritožbi na mariborsko višje sodišče začela 19. junija 2009, s tem pa je bil dan tudi povod za izkop trupel. Z izkopom so sicer našli posmrtne ostanke vsaj 20 žrtev, med njimi tudi žensk. Osumljenega Martina Štorglja pa naj bi bremenila sodelovanja pri pobojih tudi izjava nekega očividca.

Po besedah vodje tedanje policijske akcije Sprava Pavla Jamnika je bilo dokazov “kar nekaj”, na podlagi česar je bilo mogoče tudi sestaviti ovadbo. Imena priče zaradi interesa preiskave niso želeli razkriti. Preiskava proti Štorglju naj bi sicer trajala že dlje časa, na osnovi ugotovitev pa naj bi se začel prvi proces v zvezi s povojnimi poboji v Sloveniji.

In ker o omenjenem sodnem procesu že nekaj let ni bilo slišati prav nič, smo se prejšnji teden ponovno obrnili na Okrožno državno tožilstvo na Ptuju, ki ga od lanskega julija vodi višja državna tožilka Dijana Šeruga Sagadin.

Štiri leta zahtev, tožb, pritožb …

O tem primeru nam je pojasnila: „Okrožno državno tožilstvo na Ptuju je 11. septembra 2006 na Okrožno sodišče na Ptuju vložilo zahtevo za preiskavo zoper eno osumljeno osebo zaradi suma storitve kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo.

Preiskovalna sodnica je 11. junija 2007 izrazila nestrinjanje z zahtevo za preiskavo, zato je o tem odločal izvenrazpravni senat Okrožnega sodišča na Ptuju, ki je 10. oktobra 2007 zavrnil zahtevo državnega tožilca za uvedbo preiskave. Zoper takšno odločitev se je državni tožilec pritožil na Višje sodišče v Maribor, ki je 11. julija 2008 pritožbi državnega tožilca ugodilo, razveljavilo sklep izvenrazpravnega senata Okrožnega sodišča na Ptuju ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je nato 6. aprila 2009 ponovno zavrnil zahtevo državnega tožilca za opravo preiskave. Tudi tokrat se je državni tožilec zoper takšno odločitev pritožil in s pritožbo uspel, saj je Višje sodišče v Mariboru s sklepom 19. junija 2009 zoper eno osumljeno osebo uvedlo preiskavo. Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je nato 20. oktobra 2010 s sklepom zavrnil predlog državnega tožilca za odreditev izkopa posmrtnih ostankov trupel oseb, ki naj bi jih ustrelili pripadniki Knoja v gozdu na območju Kidričevega, prav tako pa je zavrnilo tudi postavitev izvedencev, ki bi po opravljenem izkopu podali izvedensko mnenje o neposrednem vzroku smrti teh oseb. Po zaključku preiskave je državni tožilec ob skrbni presoji vseh podatkov in dokazov zaključil, da ni podlage, ki bi nudila dovolj trdno oporo za nadaljevanje kazenskega postopka zoper določeno osumljeno osebo. Zato je državni tožilec 28. oktobra 2011 podal pisni odstop od kazenskega pregona iz razloga, ker ni dovolj dokazov. Zaradi navedenega je Okrožno sodišče na Ptuju novembra 2011 s sklepom omenjeno preiskavo ustavilo.“ Kot je še povedala Dijana Šeruga Sagadin, na ptujskem okrožnem državnem tožilstvu drugih ovadb v zvezi s povojnimi poboji na območju taborišča Šterntal in širše niso prejeli

Kriminalist Jamnik: v to zadevo sem vložil več let dela

O zadevi povojnih pobojev v nekdanjem taborišču Šterntal in Štorglju smo povprašali tudi Pavla Jamnika na Upravi kriminalistične policije Slovenije, ki pa je bil tokrat zelo kratek: „V tem, kar so vam povedali na tožilstvu, je vsa resnica tega primera. Ker nimamo konkretnih dokazov, ni mogoče zoper Štorglja podati morebitnih kazenskih ovadb, novih pa za sedaj uradno še ni bilo. Moram reči, da sem v obsežno zadevo domnevnih povojnih pobojev v nekdanjem taborišču Šterntal in izkop posmrtnih ostankov domnevnih žrtev teh pobojev osebno vložil več let svojega dela. Samo zaradi tega primera sem bil kar dvakrat tudi v centralnem arhivu v Beogradu, vendar tudi tam nisem našel nobenih dokazov, ki bi kogarkoli bremenili kaznivega dejanja. To je vse, kar vam o tem lahko povem.“

Štajerski tednik, 30.1.2014

Martin Ozmec

Vir: http://www.tednik.si/zaradi-pomanjkanja-dokazov-je-sodisce-zadevo-ustavilo