Hladno stiskano konopljino olje je okusno in iskano

marec 4, 2013

Potem ko so se v kidričevskem invalidskem podjetju Revital lani odločili za ekološko proizvodnjo industrijske konoplje, ki so jo posejali na osmih hektarjih in jo avgusta uspešno poželi, se je v začetku leta na tržišču pojavilo njihovo hladno stiskano konopljino olje, letos pa načrtujejo še nekaj drugih novosti.

Kot pojasnjuje Brigita Ačimovič, direktorica podjetja Revital, je bila proizvodnja industrijske jedilne konoplje zanje nekaj povsem novega: „Zagotovo je bilo to za vse nas pravi izziv, saj smo vsi skupaj ugibali, kako bodo proizvodnjo, oziroma vzgojo takšne rastline sprejeli v podjetju samem in še posebej v naši okolici. Sedaj lahko povem, da so rezultati prve žetve z osmih hektarjev več kot dobri, posebej pa me veseli, da je tudi naša okolica vzela vzgojo teh rastlin kot nekaj povsem normalnega. Poudarjam, da je celotna proizvodnja naše industrijske konoplje potekala brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev in tudi brez gnojenja. Vedeti je treba, da je pri konoplji uporabna celotna rastlina, tako slama kot semena. Po žetvi smo vsa semena posušili in prečistili. Nekaj semena smo prodali, ostalo pa smo uporabili za predelavo v hladno stiskano konopljino olje. In moram reči, da smo pridelali vrhunsko kakovostno hladno stiskano konopljino olje, ki je zelo aromatično in izredno dobrega okusa, ki ga polnimo v embalažo iz Talumovega aluminija.“

V kakšne namene pa lahko uporabljamo konopljino olje, kakšni so njegovi učinki?

“Vsekakor zelo pozitivni, kajti hladno stiskano konopljino olje je sestavljeno iz do 90 odstotkov nenasičenih maščobnih kislin, kar je v veliki meri pogojeno z letino, pa tudi s skladiščenjem in hrambo končnega potrošnika. Maščobne kisline so izredno občutljive na toploto, svetlobo in celo na kisik, zato je treba proizvodnjo in skladiščenje olja opraviti na hladnem in temnem mestu. Konopljino olje pa lahko uživamo hladno, a z njim načeloma ne kuhamo. Najvišja temperatura, do katere je dovoljeno konopljino olje segrevati, je 150 °C, čeprav se pri tej temperaturi spremeni večina njegovih sestavin. Segrevanje na višjo temperaturo pa ni priporočljivo. Olje je torej najbolje uživati takšno, kot je, okusno in sveže. Najprimernejša uporaba konopljinega olja je pri temperaturi, okoli 10 °C.“

Kakšnega okusa pa je konopljino olje, kakšen je odziv med uporabniki?

„Konopljino olje ima izrazit, a prijeten okus po oreščkih in ga lahko v kuhinji uporabljamo za razne hladne jedi, torej solate, polivke, hladne omake, namaze, pa tudi za tople jedi, ki ne zahtevajo visokih temperatur. Z oljem lahko le oplemenitite že končane jedi ali pa ga uporabite kot sestavino. Olje uživamo neposredno, priporočljivo je ena do dve jedilni žlici dnevno. Najbolj primeren čas uživanja je jutro in na tešče, torej na prazen želodec, nato pa še pol ure po užitju ne jemo hrane in pijače, saj se sestavine v konopljinem olju le tako najbolje absorbirajo v telo.“

Torej je uživanje konopljinega olja vsekakor zdravo?

“V vsakem primeru je zdravo, saj vsebuje kar osem esencialnih aminokislin, veliko vitaminov skupine B in vitamin E. Še pomembnejši sestavini konopljinega olja pa sta linolna, omega-6 kislina in alfalinolenska, omega-3 kislina. Dve jedilni žlici konopljinega olja zadovolji dnevne potrebe po teh maščobnih kislinah. Poleg tega vsebuje še gamalinolensko kislino, ki je izredno pomembna za imunsko odpornost.

In ker se je proizvodnja industrijske konoplje v Kidričevem izkazala za pozitivno, analize pa so pokazale, da je njihovo hladno stiskano konopljino olje zelo kakovostno ter na tržišču iskano, so se v Revitalu odločili, da bodo konopljo posejali tudi v letošnjem letu; po besedah Ačimovičeve vsaj na istih površinah kot lani. Poleg tega pa načrtujejo še nekaj drugih novosti, predvsem proizvodnjo ene od priznanih domačih sort česna in proizvodnjo bučnic za nadaljnjo predelavo v bučno olje.

Dodati velja, da gre za invalidsko podjetje, v katerem je od 90 zaposlenih delavcev kar 42 odstotkov invalidov. Kot poudarja Brigita Ačimovič, je ena od njihovih poglavitnih dejavnosti predvsem vzgoja rož lončnic, imajo tudi širok asortiment enoletnic ter sadik vrtnin in v zadnjem času tudi trajnic. Zaradi vlaganja in širitve so veliko skrb posvetili prilagajanju potrebam kupcev predvsem na področju veleprodaje, sami pa imajo le eno maloprodajno enoto, ki posluje na sedežu vrtnarije v Kidričevem. In tako imajo skozi vse leto na voljo kakovostne okrasne lončnice, enoletnice, okrasne rastline, zimzelene rastline, pokrovne senčne in cvetoče trajnice. Sicer pa se poleg vrtnarstva uspešno ukvarjajo tudi z vzdrževanjem okolja, vzdrževanjem golf igrišča, s čiščenjem prostorov in tudi kurirsko službo.

Kidričevo, 28.2.2013

Martin Ozmec

Vir: http://www.tednik.si/hladno-stiskano-konopljino-olje-je-okusno-in-iskano

Advertisements

Domačega (znanja) ni nikdar preveč

januar 10, 2013

Iz Večerove kolumne Bodičaste zgod(b)e

Za kmeta bo že, je veljalo nekdaj, ko se je tudi vedelo, kdo ima debel krompir in so se vsi na vasi čudili, če se je kak kmet odločil svojega sina ali bog ne daj hčer poslati v šole. Pa so tisti časi že zdavnaj mimo in se brez umnega kmetovanja tudi računica na kmetih ne izide. Možnosti za izobraževanje je dandanes veliko, nekateri, predvsem tisti v državnih službah, ki o kmetovanju povečini pojma nimajo, pa bi jih to že zaradi njihovih služb moralo še kako zanimati, menijo, da še preveč. Tisti, ki se še dajejo s slovensko zemljo in njeno rodnostjo, vedo povedati drugače in spoznavajo, da samozadostnosti tudi na kmetijskem trgu ni nikdar (pre)več in da k njej sodi tudi nenehno usposabljanje kmečkega življa.

Da bi kmete, tiste, ki delajo z zemljo in na zemlji in ki v svojih hlevih še redijo domače prašiče in teličke ter začnejo jutra z molžo krav ter skrbijo za rod slovenskih čebeljih družin, po vsem znanju, ki ga zahteva sodobno kmetovanje, postavili ob bok tistim iz konkurenčne Evrope, se je preteklo jesen v več slovenskih krajih začelo usposabljanje, ki ga financirata Evropska unija in ministrstvo za kmetijstvo. Kmetijskim pridelovalcem ni treba drugega kot udeležiti se brezplačnih delavnic, seminarjev, tečajev in kar še takega organizirajo izvajalci teh programov. Na Ptuju se je za sodelovanje v projektu odločila, po pričakovanjih, tukajšnja biotehniška šola in s svojimi strokovnimi sodelavci pripravila pisano paleto najrazličnejših usposabljanj, a kaj ko pričakovanega zanimanja za sodelovanje kar ni in je komaj mogoče zadostiti vsem razpisnim pogojem, ki jih morajo izpolnjevati organizatorji tega še to leto trajajočega izobraževanja, da bodo tudi zares prejeli obljubljeni denar. Naših ljudi kot da še vedno ne zanima, kako organizirati delo na svojih malih gospodarstvih, da bodo ob letu pod črto beležili pozitivne rezultate in bo na kmetiji ostal kak evro ne le za nova vlaganja in nakupe novih kmetijskih strojev, pač pa tudi za kak strokovni izlet na tuje in, zakaj pa ne, oddih, ki si ga naši kmetje vse težje privoščijo. Tako pa se zdi, da se vsi skupaj najraje vrtijo v začaranem krogu dela od jutra do večera in spoznavanj, da itak ne gre na bolje in bo propadla še kakšna mala kmetija. Pa bi lahko bilo tudi drugače, tako vsaj kažejo izkušnje iz tujih logov, kjer znajo vsako ovčjo dlako drago prodati in je prodaja domačih izdelkov na kmetijah vsakdanja praksa.

Prav na Ptuju, kjer medtem ni čutiti pričakovanega zanimanja za kmetijska usposabljanja – ob tem pa so vse bolj poslušani najrazličnejši kmetijski nasveti priznanih strokovnjakov, ki govorijo iz lastnih izkušenj -, so pred dobrima dvema desetletjema z razstavo, poimenovano Dobrote slovenskih kmetij, naredili korak naprej in v teh letih dodobra tlakovali začrtano pot. A kaj ko se, prej na domačih kot na sosednjih tleh, vedno kaj zaplete. Tako je s preverjeno kvalitetnimi domačimi proizvodi še vedno težko najti pot do kupcev, pa bi ti ob primerni ponudbi prav radi segali po domačem, a v poplavi še vedno poceni uvožene hrane potrošniki pozabijo na doma pridelano in je težko namesto v nakupovalne centre zaviti na kakšno kmečko dvorišče, kmetijsko zadrugo ali kar na tržnico. No, tukaj se, vsaj na Ptuju, začne nova zgodba. Tista, o kateri že desetletja razpredajo v mestu, ki kar ne najde poti do drugačne podobe tržnice. Ta bi morala biti, vsaj tako velja za Ptuju podobna meščanska mesta, zbirališče domačinov, pa tja zavijejo le še redki in je zato v mrazu in hladu tudi vse manj branjevcev in branjevk, ki bi še kljubovali počasnemu umiranju stoletnih navad.

Da vendarle ni vse tako brezupno, kot se morda zdi, kaže sprehod po domačih kmetijah, kjer se večina kmečkih pridelovalcev lahko postavi z dobro tehnološko opremljenostjo. Dovolj ti naši kmetje premorejo tudi zagnanosti in pripravljeni so slediti novostim, le da jim je te treba predstaviti tako, da sami začutijo, da bo “iz tiste moke tudi kaj kruha”. Če je tako, se zgodi, kot se je preteklo jesen, ko smo s sosedi segali po drugem pridelku mladega krompirja, ki je sredi oktobra zrasel na njihovem žitnem strnišču. No, kako je že tisto o debelem krompirju neukega kmeta?

SLAVICA PIČERKO PEKLAR

Objavljeno v Večeru, v četrtek, 10.1.2012

Vir: http://www.vecer.com/clanekpod2013011005871639


Martinovanje 2012

november 20, 2012

Vir: http://vimeo.com/kidricevo


DOBIMO SE NA TRŽNICI…

avgust 30, 2012

Občina Kidričevo vabi na več prireditev, ki se bodo v mesecu septembru odvijale na tržnici v Kidričevem. Več informacij v priloženem PDF dokumentu.

Dobimo se na tržnici… (PDF)

Vir: http://www.kidricevo.si