Albaugh obremenjuje z dovoljenjem občine Rače – Fram

maj 24, 2018

Albaugh igra po pravilih, ki jih je določila občina. Njegove meritve so ustrezne, a ministrstvo opozarja na onesnaženje v okolici.

Podjetje Albaugh, naslednik nekdanjega Pinusa, ki želi v Račah povečati proizvodnjo glifosata in za ta namen pridobiva okoljsko soglasje, miri občane – naše meritve so v predpisanih mejah. Na srečanju s predstavniki občine, ravnateljem bližnje osnovne šole, predstavnikom civilne iniciative so predstavili letna poročila o izpustih v vodo in zrak pa tudi izpostavili, da niso edini onesnaževalec v občini.

Poročilo o obratovalnem monitoringu odpadnih voda v podjetju Albaugh TKI za leto 2017 kaže, da obrat v središču Rač v odtoke izpušča vodo, ki ustreza predpisani kakovosti – za industrijske vode. Podjetje je dolžno izvajati monitoring odpadnih voda iz sežigalnice, proizvodnje fitofarmacevtskih sredstev in na skupnem iztoku. V različnih intervalih merijo vsebnost različnih elementov in spojin, kdaj in kako predpisuje okoljevarstveno dovoljenje.

“Za podjetje Albaugh je prejemnik odpadnih voda komunalna biološka čistilna naprava občine Rače – Fram, vsa industrijska in komunalna voda se odvaja na čistilno napravo,” pa med predstavitvijo rezultatov monitoringa za leto 2017 pove strokovnjakinja za odpadne vode Polona Druks Gajšek iz Eurofins ERICo, ki za Albaugh izvaja meritve emisij v vode. In ravno dogovor med podjetjem in občino, ki v zameno za plačilo dovoljuje podjetju, da industrijsko vodo izpušča v javno kanalizacijo – dogovor je bil sklenjen še v času Pinusa -, pušča v okolju največ posledic. Neuradno se v občinski proračun letno od podjetja Albaugh steče okoli 300 tisoč evrov, za dovoljeno odvajanje in za nadomestilo za stavbno zemljišče.

Ministrstvo za okolje in agencija za okolje opozarjata na onesnaženje v bližnjem potoku Žabnik. Poenostavljeno – industrijsko odpadno vodo podjetje izpusti na zastarelo občinsko biološko čistilno napravo, od tam pa gre voda v potok. Voda iz tovarne in sežigalnice je v skladu z mejnimi vrednostmi, ki jih določa okoljevarstveno dovoljenje, voda v potoku pa daleč presega dovoljene vrednosti za prosto tekoče vode. V primeru živega srebra tudi do 13-krat.

Dogovor z občino

Zakaj je torej potok Žabnik onesnažen? Ker so pravila za industrijske vode seveda drugačna od tistih za reke in potoke in ker industrijske odpadne vode ne sodijo v reke in potoke. Tomaž Seliškar iz Ekološke iniciative Rače: “Predpisana mejna vrednost za industrijske vode je bistveno višja, kot je mejna vrednost za površinske vode. Ta voda z živim srebrom pride na biološko čistilno napravo, ki živega srebra seveda ne odstranjuje. Torej vse živo srebro, ki steče iz obrata, odteče v vodotok. Biološka čistilna naprava namreč ne zagotavlja odstranjevanja niti najmanjšega dela tega srebra. In občina je dala soglasje Pinusu, da lahko odvaja te vode na čistilno napravo. Kdo je po vašem tisti, ki naj poskrbi za to, da izhaja iz komunalne čistilne naprave voda, ki ustreza predpisom za površinske vode?”

Druks Gajškova meni, da mora za ustreznost vode poskrbeti komunalno podjetje, ki upravlja čistilno napravo, saj je dalo soglasje, da se voda tja odvaja. A Samo Rajšp z Občine Rače – Fram je odločen: “Tukaj je prišlo do napačnih razlag. Mi smo dali vrsto soglasij za komunalne odpadne vode. In zanje se ve, da ne vsebujejo živega srebra, glifosatov in vsega ostalega. Za te parametre niti nismo pisali normativov, ker se ve, kaj spada v komunalni okvir.”

Albaugh se bo prilagodil pravilom

Za nekaj parametrov na iztoku iz Albaugha sploh ni omejitve, le nekaj sto metrov oddaljena občinska čistilna naprava pa ima precej stroge normative. “In sedaj se obetajo še strožji predpisi. In mi gradimo normalno komunalno čistilno napravo, ne industrijske. Industrijsko vodo morajo očistiti že sami industrijski obrati, zato se bomo aktivno vključili v postopek pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja za širitev proizvodnje,” pravi Rajšp.

Maja naj bi bila izdana gradbeno dovoljenje in okoljevarstveno dovoljenje za novo čistilno napravo, ki bo sodobnejša, a še vedno biološka naprava, kar pomeni, da industrijske vode ne bo sposobna prečistiti. “Zato bomo Albaughu postavili normative, kaj lahko spuščajo na čistilno napravo. Sicer bo vsak vzorec neskladen,” pravi Rajšp.

Bo podjetje sodelovalo z občino in svoje vode prečistilo, preden jih izpusti v javno kanalizacijo? David Kos, direktor operacij tovarne Albaugh: “Mi se bomo prilagodili na nove parametre. V tem trenutku smo v skladu z uredbo, soglasji, če pa bo občina dobila ostrejše parametre, se bomo morali prilagoditi. Če bomo morali delati pitno vodo, pa bomo zaprosili za izpust neposredno v vodotok, saj komunalne čistilne naprave ne potrebujemo več, ali pa bomo uvedli zaprti sistem. Industrija se bo temu prilagodila.” A za sedaj je v dokumentaciji za pridobitev soglasja za povečanje proizvodnje glifosata še vedno predviden cilj za odpadne vode javna kanalizacija.

Kljub temu da so vrednosti onesnažil v predpisanih mejah, so s 15. avgustom del vode (30 kubičnih metrov), ki ostaja po proizvodnji fitofarmacevtskih sredstev, obdržali v podjetju in od takrat se ta voda ne oddaja v kanalizacijo, ampak se zbira in oddaja kot odpadek. Zakaj? David Kos: “Da smo presekali slabi piar in zaradi pridobivanja soglasja. Imamo kompletno blokado, jaški so zaprti. Nastane pa 76 kubičnih metrov te vode v celem letu.”

Emisije v zrak v mejah dovoljenega

Krajane v občini najbolj moti sežigalnica, za katero ima Albaugh izdano in veljavno okoljevarstveno dovoljenje za sežig nenevarnih in nevarnih odpadkov in za proizvodnjo fitofarmacevtskih sredstev. Natančneje, v obratu se sežigajo tudi nevarni odpadki, kot so barve, laki, medicinski odpadki, zdravila, fitofarmacevtska sredstva (pesticidi), odpadne kemikalije … Okoljevarstveno dovoljenje je bilo sicer leta 2010 izdano za obdobje desetih let, a je zaradi spremembe zakonodaje lani postalo trajno. Meritve emisij v zrak izvaja podjetje Eko Ekoinženiring. V letu 2017 nobena vrednost ni prekoračila mejne vrednosti, so zapisali v letnem poročilu o meritvah. Katere emisije morajo meriti, je predpisano. “Vse vrednosti, ki smo jih izmerili, so bistveno nižje od mejnih vrednosti,” je pojasnil Gorazd Pecko Škof iz omenjenega podjetja.

Nekatere meritve izpustov iz sežigalnice so trajne, nekatere pa se izvajajo dvakrat letno. Take so recimo meritve emisij živega srebra, fluora in njegovih spojin, benzo(a)pirena in nekaterih drugih in so napovedane. Zakaj so meritve napovedane in v dogovoru z zavezancem, je Pecko Škof pojasnil: “Ker naprava mora obratovati, in to na maksimumu, torej morajo biti emisije v času meritev maksimalne, zato ne moremo kar priti in meriti. Ni nam in tudi ne zaposlenim, katerih večina je doma v okolici, v interesu, da bi delali slabo, ker bi delali slabo tudi sami sebi.”

Nadzor odpadkov v sežigalnici je podroben

V tovarni so zavrgli dvom, ki se je pojavil v kraju, da pri Albaughu pogosto sploh ne vedo, kaj je v paketih, ki jih k njim pripeljejo na uničenje s sežigom. Odkar so podjetje kupili Američani, vse bolj podrobno nadzirajo tudi vhodni material, notranja kontrola se je po nesreči v Kemisu še zaostrila. Tudi v ta namen imajo v podjetju Albaugh lasten laboratorij, ki dela dodatne analize in kontrole vhodnega materiala in v katerem je zaposlenih pet ljudi. Občasno se zgodi, da dejansko pripeljani odpadki niso enaki kot zapisani na evidenčnih listih, takrat jih tudi zavrnejo.

“Že pogodbeniki morajo pri dovozu narediti natančno analizo vhodnega materiala in klasifikacijo odpadkov in na osnovi tega se mi odločamo, kaj vzamemo in kaj ne. Tudi zavračamo. Velikokrat do posla sploh ne pride, ker gremo na teren in ugotovimo, da določeni odpadki niso primerni za našo tehnologijo. Takšni so recimo odpadki na bazi žvepla ali klora,” pravi Kos, ki dodaja, da so predvsem težave, ko delajo usluge občinam, ki organizirajo zbiranje odpadkov na zbirnih mestih, saj ljudje tja prinesejo marsikaj.

Specifičen vonj, ki se hitro zazna

Zaradi vonjav v okolici podjetja in očitkov, da prihajajo iz Albaugha, je Tomaža Seliškarja zanimalo, koliko zagotavljajo, da nič ne uhaja mimo filtrov, mimo izpustov. Da je sežigalnica sistem, ki deluje v podtlaku in zrak dodatno potegne vase, pojasnjujejo, Kos natančneje, da noben izpust ne gre neposredno, brez čiščenja, v zrak, Pecko Škof je dopolnil, da je dojemanje vonja zelo subjektivno. “Slovenija nima sprejete uredbe o vonju. Zato, ker se je najbolj bojijo kmetje. Vsaka industrija ima specifičen vonj – cementarna, sežigalnica, jeklarna, livarna, in tak specifičen vonj ima tudi Albaugh zaradi svojih proizvodnih postopkov. V kemijski industriji pa se večinoma uporabljajo snovi, ki imajo nizek prag zaznavanja vonja. Tega hitro zaznaš, ampak nismo v fazi, kjer bi bilo to nevarno,” je vonjave pojasnil Gorazd Pecko Škof. Tako so tudi izpostavili, da je med 27. aprilom in 3. majem v Albaughu delo stalo, pa vendar so jih, ko so prišli po praznikih delat, pričakali očitki o povzročenem smradu. Zato se je Tomaž Seliškar, glede na vonjave v Račah, ki so “včasih, sploh v nočnem času, obupne, smrdi po zažgani gumi in plastiki”, obrnil tudi na predstavnike občine, ali občina kaj dela, da detektira, kdo povzroča smrad. Enoznačnega in jasnega odgovora ni dobil.

So pa udeleženci sestanka dobili zagotovilo direktorja operacij tovarne Davida Kosa, da bodo naredili vse, da popravijo slabo ime, ki se drži podjetja: “Odgovornost nositi za 100 ljudi in za kemično industrijo ni enostavno. Verjemite mi, da je meni prvemu v interesu, da ne postavim družine na predpražnik ali še kaj drugega, zato delamo vse, da ravnamo po predpisih in da smo v zakonskih mejah.”

Trije nevladniki in občina v postopku

Medtem se na agenciji za okolje odločajo o izdaji dovoljenja za povečanje proizvodnje glifosata. Arso je že odobril status stranskega udeleženca v postopku pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja trem nevladnim organizacijam, Alpe Adria Green, Inštitutu za trajnostni razvoj, Regionalnemu okoljskemu združenju okoljevarstvenikov – ROVO, in občini Rače – Fram.

Predmet izdaje okoljevarstvenega soglasja sicer ni sežigalnica nevarnih odpadkov, se pa v okviru postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja presojata kumulativni (skupni) vpliv širitve proizvodnje glifosata in delovanje sežigalnice nevarnih odpadkov. Sežigalnici bi se okoljsko dovoljenje izteklo leta 2020, a je vlada v začetku lanskega leta spremenila zakon tako, da so okoljska dovoljenja postala trajna.

Na biološko napravo odvaja več podjetij

Na ministrstvu za okolje in prostor pojasnjujejo, da se na komunalno čistilno napravo odvajajo industrijske odpadne vode iz podjetij Albaugh, Klavnica Rače, Agrokombinat, Tekol in skladišča goriv Petrol. A onesnaženje Žabnika z živim srebrom v preteklosti pripisujejo predvsem podjetju Albaugh. Če so v preteklosti na iztoku iz sežigalnice podjetja Albaugh TKI še beležili čezmerno obremenjevanje okolja z živim srebrom, lani ni bilo več tako. Zaradi čezmernega obremenjevanja okolja s komunalno čistilno napravo Rače pa so naložili občini Rače – Fram, da mora do 31. 12. 2018 zgraditi in dati v uporabo novo KČN, vključno z zadrževalnikom čistilnega vala. (barb)

Vir: https://www.vecer.com/albaugh-obremenjuje-z-dovoljenjem-obcine-race-fram-6477756

Andreja Kutin Lednik in Barbara Bradač 

Advertisements

Deskanje na vodi v gramoznici v Kidričevem še to poletje

maj 24, 2018

V Kidričevem so le začeli dolgo napovedovano urejanje gramoznice Pleterje. Poleg vlečnice za deskanje in smučanje na vodi tudi kamp, igrišča in gostinska ponudba.

Po dveh letih napovedi so končno zabrneli stroji v gramoznici Pleterje v Kidričevem. “Občina je pridobila gradbeno dovoljenje za postavitev vlečnice za deskanje na vodi in ureditev brežine z okoljevarstvenim dovoljenjem Arso,” je potrdil direktor uprave Občine Kidričevo Damjan Napast. Zato so po sedmih letih, odkar se je pojavil prvi zainteresirani investitor in so začeli pripravljati dokumentacijo, končno lahko pričeli delati.

Občina sedaj zaključuje z urejanjem vodovoda in kanalizacije, saj so morali napeljavo vleči dva kilometra daleč. Z urejanjem dovozne ceste je prav ta teden začel tudi izbrani ponudnik, ki mu je občina podelila koncesijo za izgradnjo, upravljanje in vzdrževanje površin za šport, rekreacijo in turizem za obdobje 25 let.

Gre za konzorcij treh podjetij. CP Ptuj in Betonarni Kuhar, ki imata tudi koncesiji za izkopavanje gramoza na tem območju, se je pridružilo še hrvaško podjetje CWS Cable Wake System, ki ureja wake parke oziroma parke za deskanje in smučanje na vodi po vsem svetu. Letos tako odpirajo skupno kar pet takih parkov, poleg gramoznice Pleterje med drugim tudi v Splitu, Romuniji in Italiji.

Projekt za 1,1 milijona evrov

Na občinskem zemljišču na severnem delu gramoznice, kjer izkopavanja že kakšno desetletje ne potekajo več, naj bi tako do konca julija uredili športno-rekreacijski center, ki naj bi zasebne investitorje stal okoli 1,1 milijona evrov. Dovoz do centra bo urejen z državne ceste Kungota-Brunšvik. Ob gramoznici naj bi zraslo večje parkirišče, cesta, ki so jo že začeli graditi, pa bo nato po brežini jezera vodila do parkirišča za avtodome in kamp, ki bo postavljen na terasah.

Uredili bodo brežine, ob jezeru bodo po vzoru Bleda postavili še letni oder, igrišča za odbojko na mivki, predvidenih je tudi pet lokacij za gostinske objekte. Do odprtja bodo postavili eno krožno vlečnico na vodi v dolžini 420 metrov.

Še eno enake dolžine naj bi investitorji postavili v prihodnosti. “Zdaj naj bi bile namreč v modi manjše in hitrejše vlečnice, ki ob padcu uporabniku omogočajo tudi hitrejše vračanje na start. Vlečnico naj bi pripeljali že prihodnji teden. Gradbena dela naj bi po predvidevanjih potekala dober mesec dni. Seveda bo nato treba počakati še na vsa dovoljenja za delovanje,” pojasni Napast.

Tretjina naravovarstvena

Dobršen del sicer okoli dva hektarja velike vodne površine, ki bo sodila k parku, morajo na zahtevo Zavoda RS za varstvo narave pustiti nedotaknjen. Ta severovzhodni del bo od preostanka ločen z več kot sto dvajset metrov dolgim plavajočim pomolom, saj nasip zaradi globine več kot deset metrov ni bil mogoč. Občina bo tudi ta del uredila z učno krožno potjo, za kar upajo, da bodo kmalu pridobili evropska sredstva.

Že letos bodo začeli tudi triletni monitoring vode, s katerim bodo lahko gramoznico Pleterje uradno uvrstili med kopalne vode, čeprav že leta med poletnimi popoldnevi in konci tedna tam naštejejo okoli 500 kopalcev. “Kopališče bo pravzaprav urejeno na severozahodnem delu gramoznice, ki sodi v občino Starše, a na tem območju trenutno podjetja še izkopavajo gramoz,” pojasni Napast. Kljub temu so tudi v Staršah občinski podrobni prostorski načrt za ta del gramoznice že sprejeli.

Z ureditvijo gramoznice se po besedah Napasta tudi Kidričevo vpisuje na turistični zemljevid Slovenije. Tako bodo ob otvoritvi predstavili turistični katalog, v katerem bodo zbrani različni ponudniki v občini.

Športno-rekreacijski center je le začetek urejanja gramoznice. Po vzoru predvsem severnih sosedov si želijo v prihodnosti urediti vso okolico skupno kar 30 hektarjev velikega jezera. Na južni strani bi tako lahko po idejnih zasnovah zrasle počitniške hišice, tudi večje športne površine in objekti ter restavracije. A kdaj bo to, za zdaj ne more reči nihče, saj bo širše območje gramoznice Pleterje tudi v bližnji prihodnosti predvsem v južnem delu še naprej namenjeno izkopavanju gramoza.

Vir: https://www.vecer.com/deskanje-na-vodi-v-gramoznici-pleterje-se-to-poletje-6466951

Hojka Berlič


Kako nas osvobajata Cerar in Leskovar

maj 4, 2018

Na obletnico nacističnega napada na Jugoslavijo, 6. aprila letos, je dal župan Kidričevega Anton Leskovar (SDS) z dekretom odstraniti spomenik enemu od osrednjih figur slovenskega osvobodilnega gibanja in osvobodilne fronte Borisu Kidriču, po katerem je kraj poimenovan. Simbolična, revizionistična, ideološka, v mnogočem nelegitimna, predvsem pa ikonoklastična poteza lokalnega samovoljneža, ki se ne ozira na skupno narodovo preteklost, čeravno ne vsem enako zveličavno. Pravzaprav si je Leskovar privoščil prvovrstno politično in ideološko provokacijo na predvečer državnega praznika ob dnevu boja proti okupatorju. Ravno na dan nacističnega napada na Jugoslavijo je Kidrič sklical ustanovni sestanek Osvobodilne fronte. Lokalni veljak iz bazena Janševih demokratov se kot številni evropski politiki na skrajno desnih robovih političnega spektra zelo dobro zaveda, da vrednote antifašizma še nikoli niso bile tako šibke, kot so danes. In fašistične vrednote, kar smo videli v begunski krizi na naših tleh, še nikoli od konca druge svetovne vojne niso bile tako močne, kot so danes.

Od predsednika vlade Mira Cerarja, ki je bil slavnostni govornik na državni proslavi ob dnevu boja proti okupatorju z visoko humanitarno-politično donečim sloganom “Uporni človek je človek upanja”, bi pričakovali, da bo Leskovarjevo škodljivo potezo obsodil in se od nje ravno v imenu upornega in civiliziranega slovenskega človeka ogradil. Daleč od tega. Do vedno bolj barbarskega odnosa, ki ga država in politika goji do narodove kulturne dediščine, še posebej pa so zaradi političnih in vandalskih razlogov na udaru po državi precej gosto posejani spomeniki iz obdobja narodnoosvobodilne vojne, ni zavzel nobenega stališča. Sicer pa je tudi molk izrazito politično stališče.

Za razliko od podpredsednika SMC Milana Brgleza, esemcejevskega ideološkega kontrapandana, ki je v svojih slavnostnih govorih ob tem prazniku znal primerno politično reflektirati zapuščino in današnje sporočilo dneva upora, se je Cerar zatekel v svoj svet navidez neideološkega govoričenja novih obrazov, ki so v slovensko politiko prišli brez barve, vonja in okusa ter zavedanja teže in pomena zgodovine, ki je v dobrem in tudi slabem definirala slovenski narod. Osvobodilne fronte se je Cerar v govoru zgolj bežno dotaknil. Načrtno sredinsko predvolilno se je izognil vsem ideološkim pastem ob tej zgodovinsko občutljivi temi. Cerar je imel v mislih volilni račun, zato se je v prvi vrsti odločil, da se poskusi politično opredeliti na vrednostno-ideološkem minskem polju, ki se ga je do zdaj pragmatično izogibal.

Govoru ne more, zato tudi ni, ničesar očitati celotna slovenska desnica z Janezom Janšo na čelu. Slovensko osamosvojitev je Cerar postavil za brezmadežno nulto točko uporniške slovenske zgodovine: “Krona slovenske misli in zavračanja tuje nadvlade je nedvomno enotni izid plebiscita leta 1990, na katerem smo sprejeli odločitev o prihodnosti. In svojo vizijo obranili v osamosvojitveni vojni.” Narodnoosvobodilno borbo Cerar kvečjemu omeni kot zgodovinsko fusnoto.

V drugi polovici govora se je premier s tekočimi posli, kamor je uvrstil tudi nocojšnji slavnostni govor, sprostil in natrosil nekaj predvolilnih in ezoteričnih misli. Spregovoril je med drugim tudi o krožnem gospodarstvu in inovativnosti, domačine pa je vljudno opomnil na tujo neposredno investicijo, ki se jim obeta. “Trdno sem prepričan, da nove investicije Yaskave v Kočevju odpirajo možnosti, ki niso zgolj tehnološke, ampak se bo skozi razvoj robotike zgodil tudi razmislek o prihodnjih pogojih dela – in delovnega človeka.” Kaj ima z vprašanjem upora, ki je bistvo zgodovinske eksistence slovenskega naroda, tuja neposredna investicija, ki jo je Cerarjeva vlada subvencionirala? Verjamemo, da si je tokratni slavnostni govor z elementi predvolilnega EPP-ja Cerar spisal sam, saj iskreno pooseblja njegova štiri leta vladavine, ki naj bi bila neideološka, v prizadevanjih za napredek, reforme in delovna mesta.

A kjer nekdo trdi, da je neideološki, ga ideologija najtrdneje drži v pesti. “Slovenija niti v eni od zgodovinskih prelomnic ni izdala temeljnih interesov ne naroda ne človeštva – in to ravno zato, ker je znala oboje misliti skupaj: mislila je sebe in svet, ne pa ‘sebe kontra svetu’.” Kakšno prvovrstno sprenevedanje! Ob prvi zgodovinski prelomnici, ki jo je Cerar doživel v svoji vladavini, begunski krizi, je vlada mislila sebe kontra svetu. Na mejo je postavila rezilno žico, beguncem sistematično omejevala azilne pravice in delala vse, da begunski val čim prej prevali za Karavanke. Orbanistični ukrep je tudi nevarno pospešil širjenje sovražnega govora po državi. Cerar je v Kočevju jasno demonstriral, da je kot politik z novim obrazom sicer bolj po razmišljanju kot po retoriki bližje Janši, kot si je marsikateri volivec ali politični analitik želel predstavljati. Za ideologijo novih obrazov se skrivajo huda ideološka razočaranja. In enaka maskirna ideološka bomba lahko v rokah volivcev eksplodira tudi na letošnjih volitvah. Če kaj, se je v politiki vedno treba jasno zavedati, da je njen temeljni mehanizem ideologija. V politično razvitejših nacijah, za razliko od Slovenije, ideološki boji niso kontraproduktivni.

Uroš Esih

Vir: https://www.vecer.com/kako-nas-osvobajata-cerar-in-leskovar-6461741


Sporna odstranitev kipov v bodočem parku spominov v Kidričevem

april 16, 2018

Občina brez vednosti ZVKDS odstranila spomenika. Dejanje nerazumljivo tudi za avtorja kipov Viktorja Gojkoviča

Akademskemu kiparju Viktorju Gojkoviču aktualno dogajanje v Kidričevem ni niti malo všeč: “Ne vem, kdo je odločil, da se ostanek spomenika Borisu Kidriču odstrani. In ne vem, kaj na občini mislijo narediti s skulpturo iz aluminijastih cevi v obliki zvezde, ki je predstavljala tukajšnjo glavno industrijo. Oboje je bilo v središču Kidričevega postavljeno pred 45 leti – in to so ljudje plačali in je v registru Zavoda za varstvo kulturne dediščine.” Dodaja, da ga kot avtorja obeh obeležij nihče nikdar ni povprašal za kakšno mnenje: “Doprsni kip je bil odstranjen že pred sedmimi leti. In nisem prepričan, da je šlo za krajo, pač pa za premišljeno dejanje, ker pač spomenik nekomu ni bil pogodu. Tudi nedavna ponovna skrunitev kaže na to.”

Nad preteklost z brisanjem?

Po osamosvojitvi Slovenije so nekateri v Kidričevem veliko razpravljali o tem, da bi kraj preimenovali. A je obdržal svoje ime, so pa na predlog župana in s podporo občinskega sveta leta 2015 iz naziva osnovne šole izbrisali ime Borisa Kidriča. Denar za spomenik, ki je do leta 2011 stal na mestu, kjer je zdaj občina Kidričevo začela urejati spominski park, so zbrali krajani s samoprispevkom, velik delež je prispevala takratna Tovarna glinice in aluminija, ki se je od leta 1953 prav tako imenovala po Borisu Kidriču (1912-1953), prvem predsedniku slovenske vlade.

“Naše zgodovinsko društvo je iz vsega dogajanja odrinjeno. Od lanskega januarja nismo bili več povabljeni na noben sestanek, povezan z urejanjem spominskega parka in s postavitvijo spomenika ruskim vojnim ujetnikom ter ruskim kadetom, ki so po ruski državljanski vojni našli zatočišče v Strnišču. Občina se glede vsega sama dogovarja z ruskimi predstavniki – in kolikor vemo, naj bi spomenik stal v tem parku. Na edinem sestanku, ki smo ga imeli januarja 2017, sem predlagal, da se spomenik ruskim kadetom postavi v bližini dvorca Sternthal, v katerem je bilo med prvo svetovno vojno poveljstvo taborišča, ali pa na lokacijo taborišča ruskih vojnih ujetnikov. Prav tako Zgodovinsko društvo Kidričevo ni nikoli dalo predloga za postavitev parka spominov. Tudi o rušenju spomenika Borisu Kidriču nismo ničesar vedeli in se s tem ne strinjamo. O tem tudi na predstavitvi dokumentacije parka spominov, kolikor se spomnim, ni bilo govora. Osebno sem proti rušenju spomenika Borisu Kidriču ter tudi rušenju kateregakoli drugega spomenika ali objekta, povezanega z našo zgodovino. V tej smeri smo člani društva pred leti dali pobudo za zavarovanje treh objektov nekdanjega taborišča v Strnišču iz druge svetovne vojne in bili uspešni,” razlaga Radovan Pulko, predsednik Zgodovinskega društva Kidričevo, ki deluje že pet let, a kot poudarja Pulko, sodelovanja z županom niso uspeli vzpostaviti.

“Osebno mi nikakor ni všeč, kar se dogaja, saj dejanja, kot je zdajšnja odstranitev spomenikov, nikakor ne vodijo v spravo in sožitje ter ohranjanje spominov, kar naj bi novi park predstavljal. To, kar se dogaja zdaj, je svojevrsten vandalizem in po mnenju nas, zgodovinarjev, bi morali ohraniti obe Gojkovičevi upodobitvi. Žal so zdaj oboje odstranili,” dodaja Pulko.

Župan: delamo po dogovoru

Župan Kidričevega Anton Leskovar pravi, da park, ki so ga te dni začeli urejati delavci občinskega podjetja Vzdrževanje in gradnje, še nima končnega imena: “Sam bi si želel, da je to park, ki bo združeval naše ljudi vseh generacij. Nikakršnih sporov si ne želim. Mi smo zdaj začeli urejanje, kot je bilo predstavljeno na javni razgrnitvi v začetku leta in po zamisli krajinskega arhitekta Boštjana Vaude. Nič samosvojega ne počnemo. A dejstvo je, da doprsnega kipa Borisu Kidriču tam že dolgo ni več in so to leto neznanci nekdanji spomenik ponovno oskrunili s svinjsko glavo. Ker so spomenik Borisu Kidriču pred svojo upravno stavbo postavili v podjetju Talum, menim, da je spomin ohranjen. Skulpturo iz aluminijastih cevi pa bomo očistili in postavili nazaj v urejeni park. Tja bomo v prihodnje postavili še kak spomenik.”

Leskovar dodaja, da so za ureditev parka – ta naj bi zaživel že v času letošnjega občinskega praznika konec junija – iz občinskega proračuna namenili 100 tisoč evrov: “Z Novo ljubljansko banko smo se dogovorili za odkup 20 arov zemljišča po ceni 16 evrov za kvadratni meter in DDV, ostali denar bomo namenili za urejanje parka, kjer bomo med zelenjem – ohranjamo stara drevesa in dodajamo nove zasaditve – postavili klopi, pitnik, uredili sprehajalne poti in javno razsvetljavo. V prihodnje bomo tam postavili spominska obeležja, med njimi zdaj odstranjeno skulpturo iz aluminijastih cevi Viktorja Gojkoviča.”

Spomenike je treba varovati

Slavko Kranjc, občinski svetnik SD in član Zgodovinskega društva: “Če imamo spomenike, je treba za njih tudi primerno skrbeti. V letu 2011 je bil odstranjen kip Borisa Kidriča in v začetku letošnjega leta postavljena svinjska glava na podstavek. Sam sem na občinsko vodstvo naslovil vprašanje, ali bo kip odstranjen ali obnovljen. Dobil pa odgovor, da občina ureditev opravlja v sodelovanju z ZVKDS in bo aluminijasta skulptura prestavljena na drugo lokacijo v parku, novi spomenik Borisu Kidriču se ne bo postavljal, pač pa bo v parku prostor za umeščanje novih kipov in spomenikov.”

O tem niso govorili

“Konec preteklega tedna smo na ogledu ugotovili, da je spomenik v celoti odstranjen, prav tako okoliška zasaditev ter tlakovane poti. Naša ustanova ni prejela nikakršne vloge za odstranitev spomenika. Zato smo podali prijavo na Inšpektorat za kulturo in medije ministrstva za kulturo zaradi nedovoljene odstranitve enote kulturne dediščine. Z avtorjem odtujenega bronastega doprsja smo se dogovarjali o repliki. Prav tako smo tvorno sodelovali z občino Kidričevo o izbiri lokacije nastajajočega parka, ki bo predvidoma stal v neposredni bližini varovanega območja in katerega sestavni del bi bil tudi porušeni spomenik,” sporočajo iz ZVKDS.

Park spominov?

Srečko Štajnbaher, vodja mariborske območne enote ZVKDS, je zamisel Kidričanov, da v svoji sredi uredijo park spominov, pozdravil, a poudaril, da je treba dobro premisliti, kako in kaj.

Vir: https://www.vecer.com/sporna-odstranitev-kipov-v-bodocem-parku-spominov-v-kidricevem-6447292

Slavica Pičerko Peklar


Kidričevo ne želi biti le spalno naselje

marec 14, 2018

Decembrsko dogajanje v Kidričevo privabilo številne obiskovalce, odmevna je tudi njihova valuta sternthal, gre za zavezo oživljanja kraja in lokalne zavesti

Dogajanje v Kidričevem lani decembra je preseglo tudi najbolj optimistična pričakovanja. Na občini ocenjujejo, da se je v mesecu dni v Parku pod tisočerimi zvezdami zvrstilo najmanj 7000 obiskovalcev iz vse Slovenije. O tem, da ne gre za naključje, ampak za del prizadevanj za oživljanje občine in lokalne zavesti, priča še en projekt, ki je prav tako močno odmeval že lani. Uvedba vrednostnih bonov sternthal.

Namesto daril izbrali drsališče

Kot pojasnjuje direktor občinske uprave Damjan Napast, so se na občini pred šestimi leti odločili, da namesto za nakup božičnih daril za otroke, kar jih je stalo 7000 evrov letno, denar raje namenijo druženju in rekreaciji tako otrok kot staršev, ki bosta dostopna prav vsem. Začelo se je z drsališčem, ki si ga vsako leto sposodijo od Občine Starše, in gledališkimi igrami za otroke ob koncih tedna. Zgodba je počasi rasla, letos pa, kot pravijo na občini, dosegla pravi razcvet z nakupom še skoraj 50 tisoč evrov vredne 100-metrske drsalne steze, kakršno imajo v bližnji okolici le še Dunaj, Zagreb in Ljubljana. “Prav drsalni stezi pripisujemo, da se je obisk od lani povečal kar za 100 odstotkov. Prva dva tedna so prihajali predvsem domačini, kasneje pa obiskovalci s Ptuja, iz Maribora, Prekmurja, Ormoža, Slovenskih Konjic in od drugod. V Laponski hišici so se tako pri Božičku letos zvrstili obiskovalci iz cele Slovenije,” pojasnjuje programska direktorica Parka pod tisočerimi zvezdami Mojca Meško. Drsališče so cel mesec brezplačno upravljala društva, cene izposoje drsalk in hrane ter pijače so bile simbolične, drsanje brezplačno, prav tako čaj za otroke. “Pomembno pa je tudi, da so bili naši dogodki že šesto leto zapored zanimivi, trudimo se, da bi bili v trendu in kakovostni. Ne prirejamo dogodkov samo zato, da bi zapolnili program.”

Dogajanje si želijo prihodnje leto razširiti še stran od drsališča, na večje območje parka, k čemur naj bi pripomogla tudi dodatna zunanja okrasitev. Napast ob tem poudarja, da imajo srečo, saj jih podpira močno lokalno gospodarstvo. O tesnem sodelovanju z gospodarstvom, še posebno Talumom, govorita tudi letošnja rdeča nit dogajanja, lika Aluminko in Zvezdna vila, in okrasitev, ki je temeljila na aluminiju. Za dogajanje, še dodaja Napast, so zbrali tudi 20 tisoč evrov donatorskih sredstev.

Potreben je premik v miselnosti

Naj gre za decembrsko dogajanje, občinska darila, ki jih občina že osem let kupuje izključno v lokalnem okolju, ali pa lansko odmevno uvedbo lastne valute, izhodišče je oživljanje lokalne zavesti, pravi Napast: “Vsaka obrt, ki odmre na vasi, namreč še bolj siromaši kraj, ki se zaradi tega spreminja v spalno naselje.”

Od aprila do konca leta so prodali za dobrih 6500 evrov vrednostnih bonov sternthal, ki so jih lani uvedli po vzoru nemških občin. “Tudi sicer je to v svetu kar precej razširjeno, od Velike Britanije do avstrijskih vasic sredi Alp z 2000 prebivalci, kjer so uvedli svojo valuto zato, da so ohranili še edino lokalno trgovino.” Občanom za mesečno prejemanje bonov ponujajo petodstotni popust, prejmejo jih v začetku meseca. Ena oseba lahko letno kupi 60 bonov, ob zavezi, da bo vsak mesec dvignila vsaj en bon, s čimer vzpodbujajo k redni lokalni porabi denarja. “Potrebnega bo še ogromno ozaveščanja, da bodo ljudje začeli razmišljati, da pokličejo vodovodarja iz domače občine, ne s Ptuja ali iz Maribora, in avto popravijo pri domačem avtomehaniku. Poudarek je na gradnji lokalne zavesti. Če domači obrtnik dobi neki denar, ta denar ostane v domačem okolju. Ko pridejo društva k njemu decembra prodajat koledarje, pa sam vrača podporo lokalni skupnosti. Naš namen je spodbujanje lokalne potrošnje in domačega krožnega gospodarstva,” pojasnjuje Napast. Tudi starši novorojenčkov lahko od lani izbirajo med izplačilom 200 evrov ali 300 evrov v sternthalih.

Popust za zdaj pokrivajo zbiratelji

Čeprav je občina v proračunu v ta namen rezervirala nekaj tisočakov, ji petih odstotkov razlike med nakupno in dejansko vrednostjo lokalne valute še ni bilo treba kriti. Boni, ki jih kupijo zbiratelji, namreč ne gredo nikoli v obtok, tako da občinsko podjetje iz naslova bonov ustvarja celo dobiček. Bone namreč prodajajo zbirateljem iz vse Slovenije, tudi praksa iz tujine pa po Napastovih besedah kaže, da približno 20 odstotkov vseh komplementarnih valut konča pri zbirateljih. Na seznamu je trenutno 22 podjetij, ki sprejemajo bone, med njimi frizerstva, cvetličarne, vrtnarstvo, kmetije, pekarna, celo zavod in avtohiša. Analiza lanske porabe pa je pokazala, da ljudje kar dve tretjini bonov porabijo v lokalnih gostinskih obratih. A kot dodaja Napast, se zavedajo, da gre za dolgoročen proces. Prav zdaj preučujejo možnosti, da bi valuto v prihodnosti naredili dostopnejšo, tudi z menjavo evrov za bone pri bankomatih. Večjih popustov, kar si želijo nekateri, pa ne gre pričakovati, saj naj bi ti na nemškem trgu dosegali največ tri odstotke. Za primerjavo pa Napast daje uspešnost občinske blagajne, do katere se marsikdo, da bi plačal položnice, pripelje precej daleč. “Najpomembnejši je pač premik v miselnosti, da se ljudje zavejo, da je lokalno pomembno in kakovostno.”

Gostinci zadovoljni, drugi manj

Janko Kac, Pizzerija Jaka: “Ljudje pri nas bone kar veliko uporabljajo. Nobenih težav ni z unovčevanjem. Ko se naberejo, jih odnesemo in denar nam nakažejo še tisti ali naslednji dan.”

Robert Žitnik, Kmetija Žitnik: “Boni ne funkcionirajo tako, kot je bilo zamišljeno. Prejeli smo nekaj deset bonov, uporabljajo pa jih tisti, ki so že tako stalne stranke. Ugodnosti niso ne vem kakšne. Če bi se k nam pripeljali le po kakšno malenkost, bi dali toliko za gorivo. Morda bi bilo treba kakšno leto dati malo večje ugodnosti. Obljubili so tudi, da bodo nekaj naredili za lažji nakup. Za to bo še treba delati.”

Danica Dobnik, Frizerski studio DD: “Ni mi žal, da sem se odločila za sprejemanje bonov. Ni pa to tisto, kar smo pričakovali, čeprav je vseeno neka promocija. Ravno zadnjič mi je neka stranka povedala, da je prišla k meni, ker je imela bon v denarnici.”

Hojka Berlič 

Vir: https://www.vecer.com/kidricevo-ne-zeli-biti-le-spalno-naselje-6384126


Park spominov v Kidričevem: kaj z drevesi, kako s spomeniki

februar 8, 2018

Postavili bodo spomenik ruskim vojakom. Za spomenik Borisu Kidriču, ki so ga že dvakrat oskrunili, pa se še ne ve, ali bo našel mesto v bodočem kraju druženja.

Do občinskega praznika, ki ga v Kidričevem obeležujejo 25. junija, bo območje okrog nekdanjega spomenika Borisu Kidriču (1912-1953) urejeno kot park spominov, kraj, kamor bodo zahajali domačini – obenem pa bo namenjen obujanju spominov za vse obiskovalce, ki v vse večjem številu prihajajo v Kidričevo v želji, da bi obudili spomine na prvo svetovno vojno, ko je tod delovalo taborišče Sternthal.

Spomenik ruskim vojakom

“Pred letom so nam zamisel o postavitvi kipa ruskim vojnim ujetnikom predstavili člani našega zgodovinskega društva in predstavniki Ruske federacije. Prostor okoli spomenika Borisu Kidriču, ki je zadnja leta propadal, spomenik pa so pred sedmimi leti neznanci ukradli, med letošnji novoletnimi prazniki pa ponovno oskrunili, bomo zdaj uredili po zamisli krajinskega arhitekta Boštjana Vaude in ob sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine,” pravi Anton Leskovar, župan občine Kidričevo.

Ne želi pa napovedovati, ali bo morebitna kopija doprsnega kipa Kidriču, ki ga je leta 1973 izdelal kipar Viktor Gojkovič, kdaj spet našla svoje mesto v parku. Bo pa tam zagotovo spomenik ruskim vojakom, v prihodnje pa bodo v parku postavili še kakšno spominsko obeležje. Kot dodajajo na občini Kidričevo, se bo park raztezal na območju slabih 50 arov, za kar bodo morali odkupiti nekaj zemljišč od Nove Ljubljanske banke.

Zamisel o ureditvi parka spominov so v Kidričevem širši javnosti predstavili sredi tedna, ko je idejni načrt, ki izhaja iz treh v začetku urejenih krogov z zelenicami, urejenimi krožnimi potmi, javno razsvetljavo, klopmi in še kakšnimi elementi, tudi igrali za otroke, ki prispevajo k okolju in ljudem prijetni ureditvi, podrobneje predstavil Boštjan Vauda, ki poudarja, da “obstoječa drevesa ohranjamo, bomo pa javorjem, hrastom, akaciji … dodali še kakšno cvetoče drevo”.

Del zgodovinske poti

Predlagano ureditev parka bo mogoče širiti in v prihodnje dopolniti s še kakšnim krogom ureditve. Park spominov naj bi tako v Kidričevem postal kraj druženja, kjer bo po travi mogoče hoditi, na njej pa tudi posedeti in, kot kaže razprava, postati tudi ob kakem vodnem elementu. Da je v parku treba urediti pitnik, soglašajo vsi na predstavitvi prisotni, ki predlagajo, da naj bo ureditev takšna, da ne bo vabila nebodijihtreba obiskovalcev. Srečko Štajnbaher, vodja mariborske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, zamisel Kidričanov, da v svoji sredi uredijo park spominov, pozdravlja: “Gre za prostor, ki omogoča postavitev še kakšnega spominskega obeležja, obenem pa se lahko razvije v kraj ne samo zgodovinske dediščine, pač pa tudi kulturno-turistične ponudbe.”

Občina Kidričevo za ureditev parka spominov iz občinskega proračuna namenja 100 tisoč evrov. Dela bodo stekla takoj, ko bo vreme to dopuščalo, ureditev pa so zaupali delavcem občinskega javnega podjetja Vzdrževanje in gradnje.

Po občini Kidričevo že poteka zgodovinska pot, ki je del krajevne turistične ponudbe. Zgodovinska pohodna turistična pot, imenovana Po poti zgodovine, obiskovalce popelje skozi preteklost Kidričevega. Leta 2014, ko je Evropa obeležila 100-letnico pričetka prve svetovne vojne, so s strokovno pomočjo Zgodovinskega društva Kidričevo postavili prvih deset informativnih tabel, ki skozi besedo in izvirne fotografije obujajo podobe nekdanjega avstro-ogrskega taborišča za vojne ujetnike, rezervnih vojaških bolnišnic in drugih objektov, ki so bili tod postavljeni pred več kot sto leti. Pot dopolnjujejo številni smerokazi, nekateri opremljeni z različnimi ponazoritvami in skicami danes neznanih objektov. Dela na turistično-zgodovinski poti pa seveda s tem še niso končana in jih člani zgodovinskega društva še nadaljujejo.

V Pleterje na dopust?

Odprtje parka spominov pa ne bo edina odmevnejša pridobitev v občini Kidričevo, saj naj bi še kak mesec pred tem odprtjem končali prvi del urejanja športno-rekreacijskega centra gramoznica Pleterje, kjer bo že letos mogoče kampirati.

Slavica Pičerko Peklar 

Vir: https://www.vecer.com/dreves-v-parku-spominov-ne-bodo-podirali-6382126


Da obljube o Framskem potoku in Polskavi ne bi splavale po vodi

november 14, 2017

V občinah Kidričevo in Videm so se skupaj lotili urejanja Polskave in Framskega potoka, ki pogosto poplavljata. Leto za pridobitev gradbenega dovoljenja in dve leti dela na terenu

Kakšno leto bo trajalo, da bo nared vsa dokumentacija, potrebna za začetek ureditvenih del, s katerimi naj bi povečali poplavno varnost ob potoku Polskava, ta se v Dravinjo izliva pod Dravinjskim Vrhom v občini Videm, in Framskem potoku, ki se v Polskavo steka pri Apačah v občini Kidričevo.

Na tem koncu Dravskega polja predstavljata oba potoka veliko poplavno nevarnost, na kar domačini opozarjajo že desetletja. Pripravo projektov, ki so nujni za začetek ureditvenih del, sta sosednji občini zaupali podjetju VGP Drava s Ptuja, ki se je tudi edino prijavilo na javni razpis za izbiro izvajalca projektne dokumentacije. Izbrano podjetje že skoraj 70 let deluje na področju urejanja in varstva okolja in je tesno vpeto v vodnogospodarsko dejavnost na porečju Drave, v zadnjem obdobju pa tudi na drugih območjih v Sloveniji in je specializirano za izvajanje storitev na področju vodnega gospodarstva.

Na manjše vodotoke pozabljajo

“Izdelava projektne dokumentacije nas bo skupaj z občino Videm stala blizu 100 tisoč evrov, stroške si bomo razdelili, potem pa računamo na državni denar, kar nam je v zadnjih pogovorih obljubila ministrica za okolje in prostor Irena Majcen. Dejstvo je, da v Sloveniji denarja za urejanje vodotokov in s tem za zmanjšanje poplavne nevarnosti kronično primanjkuje, potoki, še posebno manjši, so vse bolj zaraščeni, zaradi naplavin so tudi vse manj pretočni, obrežja neurejena, a če bo šlo po načrtih, bi lahko dela na obeh vodotokih končali v letu 2021,” napoveduje Anton Leskovar, župan občine Kidričevo, ki dodaja, da sta bili strugi obeh potokov v preteklosti že regulirani, vendar se poplavna varnost v zadnjih letih spet zmanjšuje in ljudje, ki živijo ob Polskavi in Framskem potoku, ob vsakem večjem dežju živijo v strahu, saj voda poplavlja njihove kleti, ceste in polja.

Kaj z vse bolj poplavno Dravinjo?

“Računamo, da bi lahko dela začeli v letu 2019, s tem bi pred poplavami rešili zdaj ogrožene gospodarske, stanovanjske in infrastrukturne objekte,” dodaja Friderik Bračič, župan občine Videm, kjer se ukvarjajo tudi s poplavno Dravinjo. Pričakujejo, da bo država po mnogih letih prepričevanj naposled spoznala, da je treba tudi to reko primerno urediti, da ne bo več ogrožala imetja ljudi. “Polskava, ki se pod obronki Haloz steka v Dravinjo, pogosto poplavlja na območju Lancove vasi in na Selih,” omenja Bračič, župan občine, ki bo čez kakšno leto v imenu obeh občin iskala izvajalca del na terenu. Ta bo moral poskrbeti za utrditev bregov obeh vodotokov, razširiti in očistiti dno in nabrežja ter izvesti vse potrebne ukrepe, s katerimi bodo povečali pretočnost Polskave in Framskega potoka. Ob tem pa morajo poskrbeti za trdnost objektov, mostov, ki so že postavljeni čez oba vodotoka. Za realizacijo načrtovanega projekta bi potrebovali 2,5 milijona evrov, s tem denarjem bi postavili tudi štiri nove mostove, saj so stari že dotrajani. Na Framskem potoku pa bo treba zgraditi novi most. Skoraj šest kilometrov je dolg odsek Polskave, ki naj bi ga uredili v prihodnjih letih, slab kilometer je Framskega potoka, ki je del načrtovanih ureditvenih del.

Kot poudarjajo strokovnjaki iz ptujskega vodnogospodarskega podjetja Drava, pa zgolj ureditev, poglobitev in razširitev obeh potokov ne bo dovolj za trajno zagotovitev poplavne varnosti. “Urediti bo treba tudi zadrževalnik Medvedce, ki tačas ne opravlja načrtovane vloge. Le z dokončno ureditvijo tega zadrževalnika bomo lahko zagotovili poplavno varnost naseljem v tem delu Dravskega polja,” poudarjata Borut Roškarin Agata Suhadolnik iz VGP Drava Ptuj. To bo skupaj z Vodnogospodarskim birojem Maribor poskrbelo za ureditev dokumentacije, ki je potrebna za pridobitev gradbenega dovoljenja, v sklopu projekta pa bodo tudi preučili stanje na terenu in izdelali novo karto poplavne nevarnosti.

Ureditev zadrževalnika Medvedce

Zadrževalnik Medvedce je tretja največja sklenjena vodna površina v panonskem delu Slovenije. Zgrajen je bil leta 1990, sprva za zadrževanje visokih voda številnih poplavnih potokov in za potrebe namakanja kmetijskih površin. Danes na pomen zadrževalnika opozarjajo ornitologi, saj je za varstvo ptic izjemnega pomena, z gospodarskega vidika pa služi kot ribogojnica. Od leta 2008 ima zadrževalnik Medvedce skupaj z okoliškimi poplavnimi gozdovi status mednarodno pomembnega območja za ptice. V zadnjih letih so začeli domačini okolico zadrževalnika, ki je poznan tudi kot Sestrško jezero, urejati. Vse več je tam sprehajalcev, a kot poudarjajo ornitologi, je to zavarovano območje, obenem pa je to vodnogospodarski objekt, ki ga bo treba, kot dodajajo strokovnjaki, v prihodnje urediti tako, da bo služil prvotnemu namenu, torej zadrževanju vode in varovanju pred poplavami.

Slavica Pičerko Peklar

Vir: https://www.vecer.com/da-obljube-o-framskem-potoku-in-polskavi-ne-bi-splavale-po-vodi-6330700