Albaugh obremenjuje z dovoljenjem občine Rače – Fram

maj 24, 2018

Albaugh igra po pravilih, ki jih je določila občina. Njegove meritve so ustrezne, a ministrstvo opozarja na onesnaženje v okolici.

Podjetje Albaugh, naslednik nekdanjega Pinusa, ki želi v Račah povečati proizvodnjo glifosata in za ta namen pridobiva okoljsko soglasje, miri občane – naše meritve so v predpisanih mejah. Na srečanju s predstavniki občine, ravnateljem bližnje osnovne šole, predstavnikom civilne iniciative so predstavili letna poročila o izpustih v vodo in zrak pa tudi izpostavili, da niso edini onesnaževalec v občini.

Poročilo o obratovalnem monitoringu odpadnih voda v podjetju Albaugh TKI za leto 2017 kaže, da obrat v središču Rač v odtoke izpušča vodo, ki ustreza predpisani kakovosti – za industrijske vode. Podjetje je dolžno izvajati monitoring odpadnih voda iz sežigalnice, proizvodnje fitofarmacevtskih sredstev in na skupnem iztoku. V različnih intervalih merijo vsebnost različnih elementov in spojin, kdaj in kako predpisuje okoljevarstveno dovoljenje.

“Za podjetje Albaugh je prejemnik odpadnih voda komunalna biološka čistilna naprava občine Rače – Fram, vsa industrijska in komunalna voda se odvaja na čistilno napravo,” pa med predstavitvijo rezultatov monitoringa za leto 2017 pove strokovnjakinja za odpadne vode Polona Druks Gajšek iz Eurofins ERICo, ki za Albaugh izvaja meritve emisij v vode. In ravno dogovor med podjetjem in občino, ki v zameno za plačilo dovoljuje podjetju, da industrijsko vodo izpušča v javno kanalizacijo – dogovor je bil sklenjen še v času Pinusa -, pušča v okolju največ posledic. Neuradno se v občinski proračun letno od podjetja Albaugh steče okoli 300 tisoč evrov, za dovoljeno odvajanje in za nadomestilo za stavbno zemljišče.

Ministrstvo za okolje in agencija za okolje opozarjata na onesnaženje v bližnjem potoku Žabnik. Poenostavljeno – industrijsko odpadno vodo podjetje izpusti na zastarelo občinsko biološko čistilno napravo, od tam pa gre voda v potok. Voda iz tovarne in sežigalnice je v skladu z mejnimi vrednostmi, ki jih določa okoljevarstveno dovoljenje, voda v potoku pa daleč presega dovoljene vrednosti za prosto tekoče vode. V primeru živega srebra tudi do 13-krat.

Dogovor z občino

Zakaj je torej potok Žabnik onesnažen? Ker so pravila za industrijske vode seveda drugačna od tistih za reke in potoke in ker industrijske odpadne vode ne sodijo v reke in potoke. Tomaž Seliškar iz Ekološke iniciative Rače: “Predpisana mejna vrednost za industrijske vode je bistveno višja, kot je mejna vrednost za površinske vode. Ta voda z živim srebrom pride na biološko čistilno napravo, ki živega srebra seveda ne odstranjuje. Torej vse živo srebro, ki steče iz obrata, odteče v vodotok. Biološka čistilna naprava namreč ne zagotavlja odstranjevanja niti najmanjšega dela tega srebra. In občina je dala soglasje Pinusu, da lahko odvaja te vode na čistilno napravo. Kdo je po vašem tisti, ki naj poskrbi za to, da izhaja iz komunalne čistilne naprave voda, ki ustreza predpisom za površinske vode?”

Druks Gajškova meni, da mora za ustreznost vode poskrbeti komunalno podjetje, ki upravlja čistilno napravo, saj je dalo soglasje, da se voda tja odvaja. A Samo Rajšp z Občine Rače – Fram je odločen: “Tukaj je prišlo do napačnih razlag. Mi smo dali vrsto soglasij za komunalne odpadne vode. In zanje se ve, da ne vsebujejo živega srebra, glifosatov in vsega ostalega. Za te parametre niti nismo pisali normativov, ker se ve, kaj spada v komunalni okvir.”

Albaugh se bo prilagodil pravilom

Za nekaj parametrov na iztoku iz Albaugha sploh ni omejitve, le nekaj sto metrov oddaljena občinska čistilna naprava pa ima precej stroge normative. “In sedaj se obetajo še strožji predpisi. In mi gradimo normalno komunalno čistilno napravo, ne industrijske. Industrijsko vodo morajo očistiti že sami industrijski obrati, zato se bomo aktivno vključili v postopek pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja za širitev proizvodnje,” pravi Rajšp.

Maja naj bi bila izdana gradbeno dovoljenje in okoljevarstveno dovoljenje za novo čistilno napravo, ki bo sodobnejša, a še vedno biološka naprava, kar pomeni, da industrijske vode ne bo sposobna prečistiti. “Zato bomo Albaughu postavili normative, kaj lahko spuščajo na čistilno napravo. Sicer bo vsak vzorec neskladen,” pravi Rajšp.

Bo podjetje sodelovalo z občino in svoje vode prečistilo, preden jih izpusti v javno kanalizacijo? David Kos, direktor operacij tovarne Albaugh: “Mi se bomo prilagodili na nove parametre. V tem trenutku smo v skladu z uredbo, soglasji, če pa bo občina dobila ostrejše parametre, se bomo morali prilagoditi. Če bomo morali delati pitno vodo, pa bomo zaprosili za izpust neposredno v vodotok, saj komunalne čistilne naprave ne potrebujemo več, ali pa bomo uvedli zaprti sistem. Industrija se bo temu prilagodila.” A za sedaj je v dokumentaciji za pridobitev soglasja za povečanje proizvodnje glifosata še vedno predviden cilj za odpadne vode javna kanalizacija.

Kljub temu da so vrednosti onesnažil v predpisanih mejah, so s 15. avgustom del vode (30 kubičnih metrov), ki ostaja po proizvodnji fitofarmacevtskih sredstev, obdržali v podjetju in od takrat se ta voda ne oddaja v kanalizacijo, ampak se zbira in oddaja kot odpadek. Zakaj? David Kos: “Da smo presekali slabi piar in zaradi pridobivanja soglasja. Imamo kompletno blokado, jaški so zaprti. Nastane pa 76 kubičnih metrov te vode v celem letu.”

Emisije v zrak v mejah dovoljenega

Krajane v občini najbolj moti sežigalnica, za katero ima Albaugh izdano in veljavno okoljevarstveno dovoljenje za sežig nenevarnih in nevarnih odpadkov in za proizvodnjo fitofarmacevtskih sredstev. Natančneje, v obratu se sežigajo tudi nevarni odpadki, kot so barve, laki, medicinski odpadki, zdravila, fitofarmacevtska sredstva (pesticidi), odpadne kemikalije … Okoljevarstveno dovoljenje je bilo sicer leta 2010 izdano za obdobje desetih let, a je zaradi spremembe zakonodaje lani postalo trajno. Meritve emisij v zrak izvaja podjetje Eko Ekoinženiring. V letu 2017 nobena vrednost ni prekoračila mejne vrednosti, so zapisali v letnem poročilu o meritvah. Katere emisije morajo meriti, je predpisano. “Vse vrednosti, ki smo jih izmerili, so bistveno nižje od mejnih vrednosti,” je pojasnil Gorazd Pecko Škof iz omenjenega podjetja.

Nekatere meritve izpustov iz sežigalnice so trajne, nekatere pa se izvajajo dvakrat letno. Take so recimo meritve emisij živega srebra, fluora in njegovih spojin, benzo(a)pirena in nekaterih drugih in so napovedane. Zakaj so meritve napovedane in v dogovoru z zavezancem, je Pecko Škof pojasnil: “Ker naprava mora obratovati, in to na maksimumu, torej morajo biti emisije v času meritev maksimalne, zato ne moremo kar priti in meriti. Ni nam in tudi ne zaposlenim, katerih večina je doma v okolici, v interesu, da bi delali slabo, ker bi delali slabo tudi sami sebi.”

Nadzor odpadkov v sežigalnici je podroben

V tovarni so zavrgli dvom, ki se je pojavil v kraju, da pri Albaughu pogosto sploh ne vedo, kaj je v paketih, ki jih k njim pripeljejo na uničenje s sežigom. Odkar so podjetje kupili Američani, vse bolj podrobno nadzirajo tudi vhodni material, notranja kontrola se je po nesreči v Kemisu še zaostrila. Tudi v ta namen imajo v podjetju Albaugh lasten laboratorij, ki dela dodatne analize in kontrole vhodnega materiala in v katerem je zaposlenih pet ljudi. Občasno se zgodi, da dejansko pripeljani odpadki niso enaki kot zapisani na evidenčnih listih, takrat jih tudi zavrnejo.

“Že pogodbeniki morajo pri dovozu narediti natančno analizo vhodnega materiala in klasifikacijo odpadkov in na osnovi tega se mi odločamo, kaj vzamemo in kaj ne. Tudi zavračamo. Velikokrat do posla sploh ne pride, ker gremo na teren in ugotovimo, da določeni odpadki niso primerni za našo tehnologijo. Takšni so recimo odpadki na bazi žvepla ali klora,” pravi Kos, ki dodaja, da so predvsem težave, ko delajo usluge občinam, ki organizirajo zbiranje odpadkov na zbirnih mestih, saj ljudje tja prinesejo marsikaj.

Specifičen vonj, ki se hitro zazna

Zaradi vonjav v okolici podjetja in očitkov, da prihajajo iz Albaugha, je Tomaža Seliškarja zanimalo, koliko zagotavljajo, da nič ne uhaja mimo filtrov, mimo izpustov. Da je sežigalnica sistem, ki deluje v podtlaku in zrak dodatno potegne vase, pojasnjujejo, Kos natančneje, da noben izpust ne gre neposredno, brez čiščenja, v zrak, Pecko Škof je dopolnil, da je dojemanje vonja zelo subjektivno. “Slovenija nima sprejete uredbe o vonju. Zato, ker se je najbolj bojijo kmetje. Vsaka industrija ima specifičen vonj – cementarna, sežigalnica, jeklarna, livarna, in tak specifičen vonj ima tudi Albaugh zaradi svojih proizvodnih postopkov. V kemijski industriji pa se večinoma uporabljajo snovi, ki imajo nizek prag zaznavanja vonja. Tega hitro zaznaš, ampak nismo v fazi, kjer bi bilo to nevarno,” je vonjave pojasnil Gorazd Pecko Škof. Tako so tudi izpostavili, da je med 27. aprilom in 3. majem v Albaughu delo stalo, pa vendar so jih, ko so prišli po praznikih delat, pričakali očitki o povzročenem smradu. Zato se je Tomaž Seliškar, glede na vonjave v Račah, ki so “včasih, sploh v nočnem času, obupne, smrdi po zažgani gumi in plastiki”, obrnil tudi na predstavnike občine, ali občina kaj dela, da detektira, kdo povzroča smrad. Enoznačnega in jasnega odgovora ni dobil.

So pa udeleženci sestanka dobili zagotovilo direktorja operacij tovarne Davida Kosa, da bodo naredili vse, da popravijo slabo ime, ki se drži podjetja: “Odgovornost nositi za 100 ljudi in za kemično industrijo ni enostavno. Verjemite mi, da je meni prvemu v interesu, da ne postavim družine na predpražnik ali še kaj drugega, zato delamo vse, da ravnamo po predpisih in da smo v zakonskih mejah.”

Trije nevladniki in občina v postopku

Medtem se na agenciji za okolje odločajo o izdaji dovoljenja za povečanje proizvodnje glifosata. Arso je že odobril status stranskega udeleženca v postopku pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja trem nevladnim organizacijam, Alpe Adria Green, Inštitutu za trajnostni razvoj, Regionalnemu okoljskemu združenju okoljevarstvenikov – ROVO, in občini Rače – Fram.

Predmet izdaje okoljevarstvenega soglasja sicer ni sežigalnica nevarnih odpadkov, se pa v okviru postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja presojata kumulativni (skupni) vpliv širitve proizvodnje glifosata in delovanje sežigalnice nevarnih odpadkov. Sežigalnici bi se okoljsko dovoljenje izteklo leta 2020, a je vlada v začetku lanskega leta spremenila zakon tako, da so okoljska dovoljenja postala trajna.

Na biološko napravo odvaja več podjetij

Na ministrstvu za okolje in prostor pojasnjujejo, da se na komunalno čistilno napravo odvajajo industrijske odpadne vode iz podjetij Albaugh, Klavnica Rače, Agrokombinat, Tekol in skladišča goriv Petrol. A onesnaženje Žabnika z živim srebrom v preteklosti pripisujejo predvsem podjetju Albaugh. Če so v preteklosti na iztoku iz sežigalnice podjetja Albaugh TKI še beležili čezmerno obremenjevanje okolja z živim srebrom, lani ni bilo več tako. Zaradi čezmernega obremenjevanja okolja s komunalno čistilno napravo Rače pa so naložili občini Rače – Fram, da mora do 31. 12. 2018 zgraditi in dati v uporabo novo KČN, vključno z zadrževalnikom čistilnega vala. (barb)

Vir: https://www.vecer.com/albaugh-obremenjuje-z-dovoljenjem-obcine-race-fram-6477756

Andreja Kutin Lednik in Barbara Bradač 

Advertisements

Da obljube o Framskem potoku in Polskavi ne bi splavale po vodi

november 14, 2017

V občinah Kidričevo in Videm so se skupaj lotili urejanja Polskave in Framskega potoka, ki pogosto poplavljata. Leto za pridobitev gradbenega dovoljenja in dve leti dela na terenu

Kakšno leto bo trajalo, da bo nared vsa dokumentacija, potrebna za začetek ureditvenih del, s katerimi naj bi povečali poplavno varnost ob potoku Polskava, ta se v Dravinjo izliva pod Dravinjskim Vrhom v občini Videm, in Framskem potoku, ki se v Polskavo steka pri Apačah v občini Kidričevo.

Na tem koncu Dravskega polja predstavljata oba potoka veliko poplavno nevarnost, na kar domačini opozarjajo že desetletja. Pripravo projektov, ki so nujni za začetek ureditvenih del, sta sosednji občini zaupali podjetju VGP Drava s Ptuja, ki se je tudi edino prijavilo na javni razpis za izbiro izvajalca projektne dokumentacije. Izbrano podjetje že skoraj 70 let deluje na področju urejanja in varstva okolja in je tesno vpeto v vodnogospodarsko dejavnost na porečju Drave, v zadnjem obdobju pa tudi na drugih območjih v Sloveniji in je specializirano za izvajanje storitev na področju vodnega gospodarstva.

Na manjše vodotoke pozabljajo

“Izdelava projektne dokumentacije nas bo skupaj z občino Videm stala blizu 100 tisoč evrov, stroške si bomo razdelili, potem pa računamo na državni denar, kar nam je v zadnjih pogovorih obljubila ministrica za okolje in prostor Irena Majcen. Dejstvo je, da v Sloveniji denarja za urejanje vodotokov in s tem za zmanjšanje poplavne nevarnosti kronično primanjkuje, potoki, še posebno manjši, so vse bolj zaraščeni, zaradi naplavin so tudi vse manj pretočni, obrežja neurejena, a če bo šlo po načrtih, bi lahko dela na obeh vodotokih končali v letu 2021,” napoveduje Anton Leskovar, župan občine Kidričevo, ki dodaja, da sta bili strugi obeh potokov v preteklosti že regulirani, vendar se poplavna varnost v zadnjih letih spet zmanjšuje in ljudje, ki živijo ob Polskavi in Framskem potoku, ob vsakem večjem dežju živijo v strahu, saj voda poplavlja njihove kleti, ceste in polja.

Kaj z vse bolj poplavno Dravinjo?

“Računamo, da bi lahko dela začeli v letu 2019, s tem bi pred poplavami rešili zdaj ogrožene gospodarske, stanovanjske in infrastrukturne objekte,” dodaja Friderik Bračič, župan občine Videm, kjer se ukvarjajo tudi s poplavno Dravinjo. Pričakujejo, da bo država po mnogih letih prepričevanj naposled spoznala, da je treba tudi to reko primerno urediti, da ne bo več ogrožala imetja ljudi. “Polskava, ki se pod obronki Haloz steka v Dravinjo, pogosto poplavlja na območju Lancove vasi in na Selih,” omenja Bračič, župan občine, ki bo čez kakšno leto v imenu obeh občin iskala izvajalca del na terenu. Ta bo moral poskrbeti za utrditev bregov obeh vodotokov, razširiti in očistiti dno in nabrežja ter izvesti vse potrebne ukrepe, s katerimi bodo povečali pretočnost Polskave in Framskega potoka. Ob tem pa morajo poskrbeti za trdnost objektov, mostov, ki so že postavljeni čez oba vodotoka. Za realizacijo načrtovanega projekta bi potrebovali 2,5 milijona evrov, s tem denarjem bi postavili tudi štiri nove mostove, saj so stari že dotrajani. Na Framskem potoku pa bo treba zgraditi novi most. Skoraj šest kilometrov je dolg odsek Polskave, ki naj bi ga uredili v prihodnjih letih, slab kilometer je Framskega potoka, ki je del načrtovanih ureditvenih del.

Kot poudarjajo strokovnjaki iz ptujskega vodnogospodarskega podjetja Drava, pa zgolj ureditev, poglobitev in razširitev obeh potokov ne bo dovolj za trajno zagotovitev poplavne varnosti. “Urediti bo treba tudi zadrževalnik Medvedce, ki tačas ne opravlja načrtovane vloge. Le z dokončno ureditvijo tega zadrževalnika bomo lahko zagotovili poplavno varnost naseljem v tem delu Dravskega polja,” poudarjata Borut Roškarin Agata Suhadolnik iz VGP Drava Ptuj. To bo skupaj z Vodnogospodarskim birojem Maribor poskrbelo za ureditev dokumentacije, ki je potrebna za pridobitev gradbenega dovoljenja, v sklopu projekta pa bodo tudi preučili stanje na terenu in izdelali novo karto poplavne nevarnosti.

Ureditev zadrževalnika Medvedce

Zadrževalnik Medvedce je tretja največja sklenjena vodna površina v panonskem delu Slovenije. Zgrajen je bil leta 1990, sprva za zadrževanje visokih voda številnih poplavnih potokov in za potrebe namakanja kmetijskih površin. Danes na pomen zadrževalnika opozarjajo ornitologi, saj je za varstvo ptic izjemnega pomena, z gospodarskega vidika pa služi kot ribogojnica. Od leta 2008 ima zadrževalnik Medvedce skupaj z okoliškimi poplavnimi gozdovi status mednarodno pomembnega območja za ptice. V zadnjih letih so začeli domačini okolico zadrževalnika, ki je poznan tudi kot Sestrško jezero, urejati. Vse več je tam sprehajalcev, a kot poudarjajo ornitologi, je to zavarovano območje, obenem pa je to vodnogospodarski objekt, ki ga bo treba, kot dodajajo strokovnjaki, v prihodnje urediti tako, da bo služil prvotnemu namenu, torej zadrževanju vode in varovanju pred poplavami.

Slavica Pičerko Peklar

Vir: https://www.vecer.com/da-obljube-o-framskem-potoku-in-polskavi-ne-bi-splavale-po-vodi-6330700


Dva globinska vodnjaka za ceno enega

marec 23, 2017

Župani občin spodnjega Podravja pozdravljajo namero Komunalnega podjetja Ptuj, da ta pri črpališču Skorba zgradi dva globinska vodnjaka, a sprašujejo, ali se to finančno izide. Za gradnjo polovica letne omrežnine

Komunalno podjetje (KP) Ptuj bo v Skorbi, na zemljišču, ki je v njeni lasti in kjer že deluje vodno črpališče, zgradilo še dva globinska vodnjaka, vsaj enega že do poletja, da se izogne poletnim motnjam oskrbe z zdravo pitno vodo. Čeprav so v ptujski komunali, ki je v lasti tukajšnjih občin, sprva napovedovali izgradnjo enega globinskega vodnjaka, so raziskave na terenu in opravljeni finančni izračuni pokazali, da je mogoče za ceno enega 200-metrskega zgraditi dva vodnjaka, ki bosta v globino segala po 150 metrov.

Do denarja z omrežnino

Župani s Ptujskega, ki so preteklo jesen poskrbeli za soglasje občinskih svetov, da komunalno podjetje del omrežnine nameni za gradnjo globinskega vodnjaka, bodo zdaj morali soglasje dopolniti z aneksom, da soglašajo z gradnjo dveh globinskih vodnjakov. Zakaj taka odločitev, razlaga Janko Širec, direktor KP Ptuj: “Raziskave, ki smo jih v preteklih mesecih opravili na terenu, in pa finančni izračuni so pokazali, da bi gradnja globinskega vodnjaka globine 200 metrov stala toliko kot vrtanje dveh vrtin do globine 150 metrov. Tehnologija vrtanja je namreč različna, z vsakim metrom globine tudi zahtevnejša in dražja, pokazalo pa se je tudi, da z enim vodnjakom ne bi načrpali dovolj neoporečne pitne vode. Zato zdaj predlagamo, da zgradimo dva globinska vodnjaka s kapaciteto osmih do devetih litrov vode na sekundo, kar je skupaj blizu 16 oziroma 18 litrov vode na sekundo. Z enim, globljim vodnjakom, bi na sekundo lahko načrpali le 12 do 14 litrov vode. Gradnja dveh globinskih vodnjakov nas bo stala dobrih 200 tisoč evrov.” Župani so predlog direktorja Širca sicer pozdravili, naredili bodo, kar je treba, da bodo v lokalnih skupnostih zdaj razširjeni projekt potrdili, nikakor pa niso mogli izogniti razpravi o ceni investicije, saj je, kot razmišljajo, skoraj neverjetno, da bi gradnja dveh vodnjakov stala toliko kot izkop enega.

“Mene zelo zanimajo cene te investicije, saj imam občutek, da nas hočejo pripeljati žejne čez vodo,” je na zadnjem kolegiju županov spodnjega Podravja pa tudi na preteklih sejah dvomil o čistih računih ptujske komunale Anton Leskovar, župan Kidričevega, ki investicijo sicer pozdravlja. Kot jo Anton Butolen, župan Žetal, ki pa prav tako meni, da bi župani morali imeti podrobnejši vpogled v finančne izračune skupne naložbe. Da bi bilo izvajalca investicije najbolje izbrati z javnim razpisom, je predlagal Rajko Janžekovič, župan Dornave, in čeprav so župani s Ptujskega razpravi o gradnji dveh vodnjakov namenili kar nekaj časa, so to naposled podprli, komunalnemu podjetju pa naložili, da v prihodnje vendarle pripravi specifikacijo del z navedbo cen.

Globinski vodnjaki s filtri

Hkrati z gradnjo novih globinskih vodnjakov pa v ptujski komunali nadaljujejo nameščanje filtrov za železo in mangan na že obstoječih globinskih vodnjakih, povsod tam, kjer opažajo onesnaženje vode. “S filtri bomo zdaj opremili vodnjaka v Podvincih in pa tistega v Skorbi, kar nas bo stalo še dodatnih blizu 300 tisoč evrov,” napoveduje Širec in dodaja, da celoten sistem oskrbe z vodo na Ptujskem premore sicer enajst globinskih vodnjakov. Največ, kar šest, jih sestavlja centralno črpališče v Skorbi, kjer bodo zdaj zgradili še dva globinska vodnjaka in ju opremili s filtri, preostalih šest globinskih vodnjakov deluje v Novi vasi pri Ptuju, Lancovi vasi, v Desencih, Podvincih ter Gerečji in Župečji vasi. “Namestitev omenjenih filtrov je nujna, saj je voda na plitvi podtalnici Dravskega polja pogosto onesnažena s pesticidi in nitrati,” razlaga direktor ptujske komunale, ki dodaja, da letno z omrežnino zberejo kak milijon evrov, denar pa sicer vračajo, kot najemnino, občinam, zdaj ga bodo, vsaj polovico, zadržali za napovedano gradnjo dveh globinskih vodnjakov. Kot dodajajo v ptujski komunali, je vodovodno omrežje, ki se je začelo graditi v 60-ih letih preteklega stoletja, vse bolj dotrajano, zato se povečujejo tudi vodne izgube, ki dosegajo že tretjino načrpane vode. Na 1100 kilometrih vodovodnih cevi je še vedno 60 kilometrov azbestno-cementnih, ki pogosto pokajo, tako imajo letno kakih 500 tovrstnih lomov. Dotrajani so tudi vodohrani, ki so stari tudi 40 let, toliko je star tudi cevovod čez Dravo, ki bi ga bilo treba nujno zgraditi na novo, saj se lahko sicer hitro pojavijo težave z oskrbo vode med desnim in levim bregom Drave. Da bi letno potrebovali vsaj 36 milijonov evrov za obnovo ptujskega dela vodovoda, ugotavljajo v ptujskem komunali, če bi hoteli poskrbeti za obnovo vodovodnega sistema v vsem spodnjem Podravju, pa vsaj 80 milijonov evrov.

Vir: http://www.vecer.com/dva-globinska-vodnjaka-za-ceno-enega-6252106

Slavica Pičerko Peklar


Vodnik »Dovolj za vse – skupnostno upravljanje z življenjskimi viri«

junij 23, 2016

Umanotera, Društvo Focus, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC in Inštitut za politike prostora smo izdali vodnik po skupnostnem upravljanju z življenjskimi viri.

»Kadar v širših ali ožjih skupnostih na vključujoč način razmišljamo o blaginji, ki jo želimo zase in za svoje otroke, največkrat sanjamo o visoki kakovosti življenja, delovnih mestih, gospodarskem napredku, ohranjeni naravi ter neonesnaženem okolju. Lahko imamo v Sloveniji vse to? Lahko. Bogastvo naših virov je (še) veliko: voda, gozd, rodovitna tla, obnovljivi viri energije, ohranjenost okolja, raznolikost in lepota krajine, biotska raznovrstnost – to so v Sloveniji prepoznani aduti. To so naši življenjski viri. Vendar si celovite in trajne blaginje ne moremo zagotoviti kot posamezniki ali kot posamezne organizacije. Čist zrak, kakovostno pitno vodo, učinkovit javni prevoz – to imamo na nekem območju vsi ali pa tega nima nihče. Blaginjo lahko dosežemo samo, če se povežemo kot skupnost in si za njo skupaj prizadevamo. Lokalne skupnosti so najbolj naraven skrbnik in varuh ohranjanja količine in kakovosti življenjskih virov v svojem okolju. Ti predstavljajo osnovo za trajno blaginjo, ki jo bodo lahko uživali tudi prihodnji rodovi.« To so poudarki iz povsem svežega vodnika po skupnostnem upravljanju z življenjskimi viri, katerega naslov – Dovolj za vse – govori hkrati o obilju možnosti in o dozorelosti časa za spremembe.

Pri skupnostnem upravljanju so v središču ljudje. Gre za vključujoče modele, ki temeljijo na soupravljanju in usklajevanju interesov ter krepijo solidarnost in družbeno povezanost prebivalstva. Lokalne skupnosti imajo pravico, da si zagotavljajo blaginjo z viri v svojem okolju. Imajo pa tudi dolžnost, da to počnejo s spoštovanjem, na vzdržen način in da skrbijo za ohranjanje virov v trajno skupno dobro.

Avtorji vodnika, ki prihajajo iz nevladnih organizacij Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC in Inštitut za politike prostora, skupnostno upravljanje z življenjskimi viri predstavljajo kot obetaven razvojni model, ki lahko (edini) sinergijsko odgovori na velike izzive, ki so nam skupni kot človeški civilizaciji in planetarnemu ekosistemu: podnebne spremembe, upadanje biotske raznovrstnosti, degradacijo habitatov ter pohajanje svetovnih zalog ključnih surovin in poceni dostopnih fosilnih energentov, pa tudi dramatične napovedi o staranju prebivalstva in migracijah, ki jih lahko pričakujemo v prihajajočih desetletjih.

Vodnik je prvenstveno namenjen lokalnim skupnostim. O različnosti njihovih pojavnih oblik govori širok nabor akterjev v 60 domačih in tujih dobrih praksah, ki so v vodniku opisane na štirih ključnih področjih: (1) urejanje prostora, (2) samooskrba s hrano, (3) energetska učinkovitost in oskrba z energijo iz lokalnih obnovljivih virov ter (4) lokalno krožno gospodarstvo in trajnostna potrošnja. Dobre prakse pričajo o tem, da številne lokalne skupnosti ne želijo več čakati in nemo opazovati igre velikih. Ne delajo si utvar, da v Bruslju, znotraj netransparentnih finančnih inštitucij in v strateških oddelkih mednarodnih korporacij, razmišljajo o blaginji njihove skupnosti. Hočejo biti suvereni, aktivni in odgovorni soustvarjalci lastne blaginje. Zavedajo se, da kljub bogastvu naših virov blaginja ni samoumevna. Ogroža jo trend privatizacije strateških skupnih dobrin, kot so vodni viri, genski material in javni prostor, ter prilaščanje zemlje s strani domačih ali mednarodnih podjetij. Ti trendi se premikajo v smeri izrabe naravnih virov planeta s strani le določenih elitnih skupin ljudi in se odmikajo od tradicionalnih vzorcev družbe, ki so delovali stoletja.

Slovenija je srečna dežela. Naši viri se dobro ujemajo z neizogibnimi globalnimi razvojnimi smernicami, kot so nizkoogljičnost, zeleno in krožno gospodarstvo, sonaravnost, trajnostna raba prostora, trajnostna potrošnja ter z njo povezana ekološko kmetijstvo in zeleni turizem. Te smernice v Evropi s pospešeno hitrostjo postajajo mainstream politične usmeritve. Zato vrednost naših virov narašča. Bogastvo virov pa se pretvori v celovito in trajno blaginjo za ljudi šele, ko znamo z viri upravljati na vzdržen in sonaraven način, pri tem pa braniti suverenost in gojiti avtonomno razmišljanje.

Vodnik (PDF)

Vir: http://www.umanotera.org/novice/dovolj-za-vse-vodnik-po-skupnostnem-upravljanju-z-zivljenjskimi-viri/


Onesnaženje vodovoda na Ptuju

marec 25, 2016

Prispevek informativne oddaje TV Slovenija, Slovenska kronika, o težavah z vodo v ptujskem vodovodu, s katerega med drugimi vodo dobavlja tudi Občina Kidričevo.

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-slovenska-kronika/174395999


Namesto vode iz pipe koktajl pesticidov

februar 23, 2016

Da so na Dravskem polju zakopane tempirane ekološke bombe, je na svoji predstavitvi izpostavila Ekološka iniciativa Rače. Kot so povedali predstavniki iniciative, naj bi nekdanje podjetje Pinus pred več desetletji sode, napolnjene z nevarnimi snovmi, zakopalo v zemljo, kar pa predstavlja vsakodnevno nevarnost za zastrupitev pitne vode ne samo Račanov, temveč vseh prebivalcev, ki pijejo vodo iz črpališča Šikole.

Tako je Samo Repolusk izpostavil, da je stanje podtalnice kritično, predvsem zaradi odlagališč fitofarmacevtskih odpadkov Pinusa, nekdaj enega izmed vodilnih podjetij fitofarmacevtskih sredstev v Jugoslaviji. »Predvidoma naj bi bilo na tem območju približno 13 nesaniranih odlagališč. Sanacija je bila v državnih dokumentih v letih 2009–2013 kot prioritetna naloga, verjetno je zaradi gospodarske krize izpadla. Sodi, v katerih naj bi bili skladiščeni ti odpadki, imajo določeno življenjsko dobo, tako da ima lahko nesanacija teh odlagališč posledice za celotno prebivalstvo. Ob tem pa je po podatkih ARSA prisotnost pesticidov v podtalnici konstantna oziroma je ta koncentracija najvišja ravno na območju Rač, Brunšvika in Kidričevega.« Ob tem je Repolusk zbrane pozval, da če imajo kakršnekoli informacije o teh jamah, naj jih sporočijo, saj da vedenje o lokacijah, ki so bile izkopane pred več kot pol stoletja, tone v pozabo.

Vsebnost nitrata 2014

Da pitna voda na tem območju Dravskega polja vsebuje tudi številne snovi, ki lahko predstavljajo resno grožnjo zdravju, je izpostavil tudi Tomaž Seliškar. »Zaradi vseh informacij o obolevnosti za rakom sem naročil analizo vode, ki sem jo natočil izpod pipe. Nobena od vrednosti ni bila presežena, a so bile te vrednosti tik pod mejo. Atrazin, ki je prepovedan že od leta 2003, je bil komaj pod dopustno mejo, ob tem da nisem vzel vzorca v sušnem obdobju. Tako se resno sprašujem, kaj pijemo. Voda je pitna in je v skladu z zakonodajo, vendar pa je koktajl pesticidov. Verjetno bi problem rešile globlje vrtine.«
Seliškar je še dodal, da obstajajo indici, da je na območju Rač obolevnost za rakom večja kot drugje. »Prejeli smo podatke, kjer nam je bilo sporočeno, da je na OŠ Rače v 25 letih 22 učiteljic in učiteljev zbolelo za rakom, na ostalih šolah so v enakem obdobju oboleli do štirje ljudje. Takšno odstopanje pri šoli je nenavadno, naključje je preveliko. Z registra raka so nam posredovali podatke po občinah. Zanimivo je, da je med okoliškimi občinami po raku črevesja in pljučnem raku najvišje in da se trend obolevnosti povečuje. Na drugi strani pa na registru raka pravijo, da je število obolelih oseb premajhno, da bi lahko naredili vzročno-posledične zaključke.«

Namreč nekdanje podjetje Pinus, sedaj Albaugh, je le nekaj metrov oddaljeno od Osnovne šole Rače.

Ugotovljene presežene koncentracije

Merilna mesta državnega monitoringa kakovosti podzemne vode, na katerih so bile v letu 2014 ugotovljene presežene koncentracije

Kemijsko stanje vode

Vir: Arso, Kemijsko stanje podzemne vode 2014

V Šikolah na Dravskem polju je plitvi vodnjak onesnažen z nitrati in atrazinom. Vsebnosti nitratov nihajo, a so visoko presežene. Vsebnosti atrazina se v vodnjaku že vrsto let znižujejo, vendar še niso padle pod standard kakovosti, čeprav je atrazin od leta 2003 prepovedan, prej pa se je uporabljal predvsem za zatiranje širokolistnih plevelov na koruznih poljih. Plitvi vodnjak v črpališču Skorba je obremenjen z nitrati, atrazinom in desetil-atrazinom. Vsebnosti nitratov v vodnjaku nihajo, vsebnosti atrazina in desetil-atrazina pa se znižujejo, vendar še niso nižje od standarda kakovosti. V črpališču Skorba, v globokem vodnjaku, oziroma globo­kem vodonosniku, beležimo naraščanje vsebnosti nitratov, katerih vsebnosti so že nad 75 % standarda kakovosti.

Ob tem na Arsu ugotavljajo, da v zadnjih 16 letih na Dravskem polju koncentracije nitratov ostajajo visoke. Na nekaterih merilnih mestih vrednosti nitrata nihajo nad standardom kako­vosti (Brunšvik-Podova, Kidričevo, Lancova vas), v Staršah in na črpališču v Šikolah se še ve­dno zvišujejo. Prav tako vrednosti nitrata naraščajo v globokem vodnjaku črpališča Skorba.

Objavljeno v Štajerskem tedniku, v torek, 16.2.2016

Mojca Vtič

Vir: http://www.tednik.si/tempiarna-bomba-v-dravski-diolini-namesto-vode-iz-pipe-koktajl-pesticidov

Napotili:
Analiza pitne vode
http://www.komunala-ptuj.si/vodooskrba/analizni-izvidi-pitne-vode/
Predstavitev ekološke iniciative Rače
https://sterntal.wordpress.com/2016/02/12/predstavitev-ekoloske-iniciative-race/


Predstavitev Ekološke iniciative Rače

februar 12, 2016

Ekološka iniciativa Rače je za krajanke in krajane Rač ter okoliških krajev pripravila javno predstavitev svoje dejavnosti.

Na dogodku so predstavili svoje videnje trenutne okoljske problematike Rač in potencialnih nevarnosti za zdravje ljudi in kvaliteto življenja: npr. sežigalnica v Albaughu, povečana proizvodnja glifosatov, nesanirana odlagališča nevarnih odpadkov, transport in kvaliteta pitne vode.

Kontakt:
e-naslov: ekoloska.iniciativa.race@gmail.com
Tomaž Seliškar, gsm: 040 295 229

Rače so dobile Civilno iniciativo…

Ekološka iniciativa Rače je gostovala v oddaji Radia Maribor »Radijska tribuna«.

V Račah so dobili Civilno iniciativo, ki bo razkrinkala stare okoljske grehe na območju občine, hkrati pa bo prežala na nove nevarnosti, ki bi lahko ogrozile življenje prebivalcev – pa naj si gre za zrak, vodo ali zemljo. Več o delu Civilne iniciative nam je v Radijski tribuni povedal Tomaž Seliškar… Voditeljica oddaje je Breda Čepe.

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/race-so-dobile-civilno-iniciativo/174387746/

Vir: www.radiomaribor.si

Izpostavili so okoljske izzive

Ekološka iniciativa v Račah želi predvsem spodbuditi zavedanje občanov o okolju, v katerem živijo

Predvsem svoje aktivnosti je na včerajšnjem prvem srečanju s krajani Rač in okoliških krajev predstavila Ekološka iniciativa Rače. Njen vodja Tomaž Seliškar je predstavil njihovo videnje trenutne okoljske problematike Rač, spregovoril pa tudi o potencialnih nevarnostih za zdravje ljudi in kakovost življenja.

“Gre predvsem za spoznanja v zadnjega pol leta, predvsem zaradi občutne razširitve proizvodnje Albaugha (nekdanji Pinus, op. p.), saj nameravajo v kratkem vložiti vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja in se nam zdi nujno, da so ljudje seznanjeni s tem, kar se dogaja,” je še pred predstavitvijo občanom dejal Seliškar in spomnil tudi na okoljske težave, ki so “poniknile”, čeprav niso bile rešene. S tem je mislil predvsem na gramoznice, zasute z epoksi smolami in drugimi škodljivimi snovmi, pa tudi na kakovost vode. “Pričakujemo, da bomo ljudi zanimirali, da se bodo malo bolj zanimali za okolje okrog sebe, upamo na pomoč, ko bo treba pregledati vso dokumentacijo, ki jo bo Albaugh vlagal, predvsem pa pričakujemo resno in malo bolj odloč­no ukrepanje lokalnih oblasti ter pris­top k reševanju problematike,” je dejal Tomaž Seliškar in nadaljeval: »Po­trebujemo predvsem argumente in trezen razmislek, ne želimo si populiz­ma. Smo priseljenci in se s krajem šele spoznavamo, starejši prebivalci pa so bolj pasivni.« Izpostavil je opravljeno analizo vode, ki da je razkrila vsebnost pesticidov, katerih uporaba je že dolgo prepovedana. “Bodisi se torej izločajo izjemno počasi ali pa se še vedno nele­galno uporabljajo,” je dejal sogovornik in dodal, da so že pred tremi meseci skušali sklicati sestanek z županom na temo oskrbe s pitno vodo, a da v občini o tem menda niso pripravljeni govoriti. “Imajo pa v podjetju Albaugh pozitiven odnos, veliko boljši odnos do javnosti, kot so ga imeli v Pinusu – in tudi transparentnost je na bistveno višjem nivoju,” pravi Seliškar.

Medtem pa tudi župan občine Rače-Fram Branko Ledinek na naše poizvedovanje, čemu se ne sestane s predstavniki Ekološke iniciative, po­jasnjuje, da je šlo pri analiziranem vzorcu, ki da ga je Seliškar vzel kar iz domače pipe, za vodo, s katero prib­ližno polovico gospodinjstev v občini oskrbuje Komuna­la Slovenska Bistrica, in da so ga za vsa po­jasnila napotili nanje. “Vse podatke glede kakovosti vode iz šikol­skih vodnjakov imajo na Komunali Slov­enska Bistrica, v vodi tistega dela občine, ki ga oskrbujemo s pohorsko vodo, gre za približno polovi­co gospodinjstev, pa sledi o pesticidih ni,” je dejal župan Ledi­nek in dodal: “Tudi vodja klavnice je med drugim dejala, da imajo v redu vodo. Sicer pa niti ne vemo, ali je bil vzorec za analizo vode, ki ga omenjate, odvzet pravilno, saj je treba izpolniti vrsto pogojev.” Za omenjena nesanirana odlagališča nevarnih odpadkov pa, da gre za zadeve, stare nekaj desetletij, da pa je sicer država pred kakšnimi pet­najstimi leti obljubila njihovo sanaci­jo, “a saj vendar nimajo denarja”. Zato Ledinek na tem področju ne pričakuje premikov.

Objavljeno v Večeru, v petek, 12.2.2016

Mitja Sagaj

Vir: http://www.vecer.com/clanek/201602126186915