Za rakom so umrli. Tudi kuharica v podjetju

avgust 20, 2018
S tremi prebivalci Rač smo v krajinskem parku med labodi in čapljami govorili o življenju zraven tovarne, ki proizvaja izdelke na osnovi glifosata

Pogovarjamo se, ko spet velja, da v podjetju Albaugh ne bodo izdelovali, sintetizirali glifosata. Nekateri to napačno interpretirajo, da ga ne bodo uporabljali. Kako velik problem je nepopolna obveščenost ali zavedenost ljudi?

Tomaž Seliškar: “Ko je podjetje Albaugh spomladi 2015 prišlo v Rače in kupilo tovarno Pinus, je bil župan Branko Ledinek navdušen. Vse, ki smo imeli pomisleke, je označil za nenormalne dvomljivce. To je bilo prvo, kar nas je zaskrbelo. Šlo je za prihod multinacionalke, ki se ukvarja s kemijo. Sami smo stopili v kontakt z njimi, povabili so nas na sestanek, nato smo jim posredovali naših pet pričakovanj. Težko rečemo, da je šlo za zahteve, saj nad podjetjem nimamo moči, razen da smo krajani, ki pričakujemo, da bodo okoljsko odgovorni.

Že na prvem sestanku so nam povedali, da ne načrtujejo nadaljevanja sinteze glifosata. To je bila razveseljiva novica, saj je prav sinteza okoljsko najbolj problematična in tvegana. A med postopki za pridobivanje okoljevarstvenega soglasja na agenciji za okolje, Arso, za povečanje proizvodnje se je v končni vlogi spet pojavila sinteza glifosata. Na zadnjem sestanku, februarja, smo izrazili začudenje. Odgovorili so, da sintezo ohranjajo kot ‘strateško prednost’, ki je ne bodo koristili, saj ni ekonomsko upravičena. A ne vedo, kam bo šel razvoj na Kitajskem, zato želijo možnost ohraniti, saj gre za eno redkih podjetij, če ne edino v Evropi, ki še ima tako dovoljenje. Junija smo nato videli, da so sintezo iz vloge vendarle umaknili. Če bo Arso izdal soglasje, bo to pomenilo, da bo v prihodnje precej težje, če bo sploh mogoče, obnoviti sintezo glifosata.”

Obljubljajo tudi spremembe pri ravnanju z odpadnimi vodami.

Tomaž Seliškar: “V dopisu, ki smo ga kot Ekološka iniciativa Rače poslali na Arso, smo opozorili na obremenjenost potoka Žabnika z živim srebrom. Na to so najprej opozorili prav novinarji Večera. Ko smo pridobili javno dostopne podatke, smo videli, da gre za resnično velik problem. Vseskozi smo opozarjali na problem odpadnih vod iz sežigalnice, ki je znotraj kompleksa nekdanjega podjetja Pinus, a meritev nismo imeli. Upravljavec čistilne naprave meritev javno ne objavlja niti ne izvaja meritev onesnaževal iz proizvodnje, ampak le tiste, ki so pomembne za delovanje naprave. Ko smo analizirali podatke o onesnaženosti Žabnika, smo ugotovili, da je ta potok najbolj obremenjen z živim srebrom v celi Sloveniji. Druge vire živega srebra poleg sežigalnice in podjetja Albaugh v takšnem obsegu v okolici težko najdemo. Tega so se zavedeli tudi v podjetju. Z vključitvijo občine v postopke in s širšim problematiziranjem biološke čistilne naprave za obdelavo industrijskih odpadnih vod je prišlo do odločitve, da teh ne bodo več odvajali tja, ampak bodo poskrbeli za zaprti sistem. To je zelo dobrodošlo. Tudi zaradi manjšega črpanja podtalnice, ki jo Albaugh zajema iz lastnega črpališča za osnovno šolo Rače. Gre torej za dva vidika: zmanjša se onesnaženje z živim srebrom in drugimi onesnaževali ter zmanjša se poraba podtalnice, ki je edini vir pitne vode na Dravskem polju.”

Kam segajo začetki Ekološke iniciative Rače?

Boris Vezjak: “Civilna iniciativa je nastala med letoma 2009 in 2010. Od samega začetka so opozarjali predvsem na dogajanje v nekdanji tovarni Pinus. Rače so močno obremenjene: problem sega od onesnažene podtalnice do problematičnega zraka. Velik problem, ki ostaja nesaniran, so divja odlagališča, kjer so zakopani nevarni odpadki – glede na objavljene vire domnevno predvsem iz Pinusa. Gre za lokacije, kamor naj bi podjetje zakopavalo fitofarmacevtske, tudi rakotvorne odpadke. Mateja Pigner Perko in Marjan Lah sta začela opozarjati tudi na sežigalnico. Podjetje je namreč ugotovilo, da se mu splača na svojem zemljišču, ki tako rekoč meji na krajinski park, zgraditi sežigalnico nevarnih odpadkov, ki je v Sloveniji zaradi blage ureditve in nadzora lahko dobičkonosen posel. Pinus je imel interes, da je tam poleg lastnih odpadkov sežigal tudi druge odpadke.”

Tomaž Seliškar: “Pred tem je bil nadzor nad zakopavanjem in divjim odlaganjem slabši, a zakonodaja se je začela zaostrovati še v času Jugoslavije.”

Boris Vezjak: “Leta 2005 in 2010 je prišlo do požarov. Šlo je za niz problemov, ki so bili posledica pomanjkljivega vzdrževanja. Zgodba okoli Albaugha je le zadnja faza. Ko so prišli, so napovedali, da bodo evropska podružnica za proizvodnjo glifosata.”

Tomaž Seliškar: “To nas je zaskrbelo. Napovedali so šestkratno povečanje proizvodnje. Nismo vedeli, da gre za obseg pripravkov na osnovi glifosata. Sinteza, proizvodnja glifosata je bila še pred prevzemom ustavljena. Pinus je zašel v težave in med letoma 2011 in 2016 je tovarna komaj obratovala. Razen sežigalnice prebivalci nismo zares zaznavali njihove prisotnosti. Zato mnogi v zadnjih letih nimajo občutka, da gre za kemično tovarno, ki je prispevala k onesnaženju okolja.”

Govorimo torej o tovarni, ki naj bi uporabljala glifosat, ne pa ga izdelovala?

Boris Vezjak: “Trenutno glifosat uvažajo iz Kitajske, tu ga mešajo in pakirajo v končne proizvode. Tako je menda najceneje. Njihova logika je bila: če nam zakonodaja omogoča, zakaj bi se možnosti proizvodnje glifosata odpovedali. S tem v Iniciativi seveda nismo bili zadovoljni.”

Tomaž Seliškar: “Dovoljenje bi pomenilo, da lahko proizvodnjo kadarkoli začnejo in jo tudi lažje povečajo v obsegu. Želeli smo varovalko, da proizvodnje glifosata tu ne bo. V mešanju glifosata za končne izdelke ne vidimo tako velikega tveganja. Zato smo veseli, da so na koncu sintezo umaknili iz vloge. K temu je nedvomno prispevalo tudi spremenjeno javno mnenje v Evropi in ZDA. Tudi v Račah je ljudi začelo skrbeti. Vsaj malo. Želimo pa opozoriti, da po nam dostopnih informacijah prave alternative glifosatu, ki bi bila manj škodljiva glede uporabe in proizvodnje, ni.”

i bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno v njej prisoten atrazin.”

Obstajajo pene in toplotne obdelave pod višjim pritiskom, ki uničijo plevel.

Tomaž Seliškar: “V Sloveniji, kjer večino glifosata porabijo na železnici, je to res alternativa. Drugače je pri kmetijskih površinah, kjer je to ob intenzivnem kmetijstvu neuporabno in tudi mi ne vidimo alternativ. Glifosat je od vseh sredstev, ki se uporabljajo, eden manj problematičnih.”

Kljub temu da je rakotvoren?

Tomaž Seliškar: “To ste vi rekli.”

Da. O tem govorijo raziskave. O tem je presojalo sodišče ZDA, ki je dosodilo, da mora Monsanto plačati milijonsko odškodnino obolelemu za rakom, ki je uporabljal njihovo škropivo na osnovi glifosata.

Tomaž Seliškar: “A niso razsodili, da je glifosat rakotvoren. Problematična je množična uporaba. Ta je problem povsod, kjer je dovoljeno pridelovanje gensko spremenjenih poljščin. A v Evropi se porabi bistveno manj glifosata, sploh v Sloveniji – letno naj bi šlo za 60 ton aktivne snovi.”

Boris Vezjak: “Rakotvornost glifosata je odprta dilema. Lokalni prebivalci tu smo pahnjeni v okoljevarstveno skrb in smo ekologi po svojih najboljših močeh. Nismo profesionalci. Ob tem smo tudi kritični do romantizacije. Slika ni črno-bela in ne gre nujno za borbo Davida proti Goljatu, šibke lokalne skupnosti proti močni multinacionalki. Mnogi želijo videti v glifosatu zlo, a sam ne morem trditi, da je glifosat rakotvoren. Študije obstajajo, ki podpirajo obe stališči – da je in da ni. Smiselno se mi zdi, da sledimo načelu previdnosti in preventive: da se obnašamo, kot da je rakotvoren, dokler se nedvomno ne dokaže nasprotno.”

To je načelo EU, ki v primeru glifosata ne velja.

Boris Vezjak: “A ne moremo domišljavo trditi, da je glifosat rakotvoren. Tega ne vemo. Večina slovenske okoljevarstvene stroke je na stališču, da je in da so herbicidi škodljivi. A ne želimo zapasti v širjenje in krepitve teorij zarot, kar se zgodi zelo hitro.”

Tomaž Seliškar: “V Iniciativi nimamo ambicij reševati svetovne probleme. Želimo pa z lokalnim delovanjem prispevati h globalnim spremembam. Nas bi najbolj zadevalo, če bi se glifosat tu sintetiziral. Vemo, da bo Albaugh glifosat proizvajal ne glede na situacijo v Sloveniji. V vlogi zaprošajo za proizvodnjo 150-krat več izdelkov iz glifosata, kot se jih porabi v Sloveniji, Albaugh trenutno proda na slovenski trg le okoli šest odstotkov proizvodnje. Nas v Račah zadeva predvsem proizvodnja. Poraba je drug problem, že dolgo prisoten na Dravskem polju, a se z njim ne ukvarjamo toliko – zmanjkata nam in znanje in čas.”

Je onesnaženost zaradi kmetijstva tako velik, prevelik problem?

Tomaž Seliškar: “Da, kmetijstvo je še vedno velika težava. To kažejo tudi analize kakovosti pitne vode. Pred tremi leti sem naročil analizo pitne vode iz domače pipe. Vodo zajemamo iz zajetja, kjer naj bi bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno prisoten najbolj problematičen pesticid Dravskega polja, atrazin. Skupaj z derivatom je presegal dovoljeno raven.”

Kaj ste naredili s temi rezultati?

Tomaž Seliškar: “Nanje smo opozorili, ko smo pisali Arsu. Želeli smo opozoriti na divja odlagališča, ki so lahko eden od virov. Atrazin je v Sloveniji prepovedan od leta 2004. A pripravke na njegovi osnovi se da brez težav kupiti na Madžarskem ali Hrvaškem. Tu trčimo ob problem ozaveščenosti potrošnikov. In ta problem imamo tudi pri glifosatu.”

Boris Vezjak: “Ko denimo sosedi poškropijo celo zelenico s herbicidom, ker je to najučinkoviteje, saj želijo posejati novo angleško trato. Na to opozarjajo tudi v podjetju Albaugh: naj se raje ukvarjamo s potrošniki in s kurišči, ki prispevajo k onesnaženosti zraka. V EU je nadzor nad večjimi podjetji relativno strog in tega se zavedajo. Posamezniki pa se pogostokrat do okolja obnašamo precej mačehovsko.”

Je slaba obveščenost o posledicah industrije in proizvodnje kemikalij tu že zgodovinsko problem?

Miran Rajšp: “Spomnim se, ko sem bil še majhen: gledali smo, kako so odvažali cisterne odpadkov do gramoznice, kako je marsikaj steklo iz tovarne Pinus. Pred tovarno je bil nekoč majhen ribnik. Romantično lep. Najprej so izginile ribice. Nekaj časa so bile v njem žabe, nato je zginilo vse. Prebivalcem v sosednji hiši ob tovarni so rekli, da ne smejo več uporabljati studenca za hišo. Ne, nismo bili obveščeni. A posledice so bile. Ogromno delavcev, ki so imeli službo v Pinusu, je umrlo. Ko se ozrem po ulici, so nekoč tam živeli skladiščniki, tudi kuharica v tovarni je zbolela in umrla. Neka povezava obstaja.

A v preteklosti je Pinus vedno dal denar: ko se je gradila cesta ali se je asfaltiralo cestišče. Prispevali so oni, nekaj je prispeval Petrol, občini je bilo treba dodati le še majhen del. In smo imeli novo cesto. Danes gre po njej skozi Rače ogromno tovornjakov iz gramoznice. Tudi ti onesnažujejo zrak. Koncesnina, ki jo za gramoznico dobi občina, je minimalna. Tudi letališče vpliva na kakovost zraka. Sploh se bo ta vpliv povečal, če bo prišlo do napovedane širitve. Vemo, da individualna kurišča prispevajo pomemben delež delcev PM10, a bolj strupene snovi pridejo v zrak vendarle iz sežigalnice nevarnih odpadkov. Edina merilna točka je v sosednji občini, v Miklavžu, in tam so mejne vrednosti redno prekoračene. Dolžnost občine bi morali biti skrb za lokalno prebivalstvo in njegova zaščita. A tega ni.

Pred časom smo imeli problem, ker je iz pipe tekla kalna, umazana voda. Naročeno nam je, da če se to zgodi, moramo vodo pustiti teči. Problem je, če minejo ure, noč in je voda še kar kalna.”

Kaj naredite?

Miran Rajšp: “Nič. Pustimo teči in čakamo, da bo bolje. Če smo obveščeni vnaprej, damo nekaj vode na stran. Večji problem imajo kmetje, ki morajo napojiti živino.”

Tomaž Seliškar: “Šli smo preverit k upravljavcu vodovoda, kjer so nam povedali, da je razlog, sploh poleti, da se na hitro in v velikih količinah izčrpa voda, denimo za polnjenje bazenov. Pokaže se, da smo spet glavni problem porabniki.”

Ste prepričani, da ti argumenti držijo?

Tomaž Seliškar: “Praviloma držijo. Kaj pa naj, kot da verjamemo? Zakaj bi nas upravljavec vodovoda zavajal?”

Boris Vezjak: “Rače so vse bolj obremenjen okoliš, ker se problemi nalagajo drug na drugega. Zato smo se vključili tudi v postopke gradnje tovarne Magna v Hočah. V zračni liniji je oddaljena manj kot kilometer. Ko živiš v takem okolju, se ti nehote vzbudijo sumi, da obstajajo v Sloveniji kraji, kjer okoljska preobremenjenost z onesnažili že obstaja, in se zato država, namesto da bi ta okolja sanirala, spomni, da bo tja dodala še novo, okoljsko problematično infrastrukturo. Zakaj? Ker je lokalna skupnost že tako anemična, pasivna in apatična, da je najlažje priti z umazano industrijo k njim?”

Tomaž Seliškar: “Hkrati so to gospodarsko ošibela okolja, ki so pripravljena sprejeti vse, če so obljubljena nova delovna mesta.”

Boris Vezjak: “Ta argument smo slišali tudi mi. Kmalu smo bili obtoženi, da sebično ogrožamo 20 ali 30 delovnih mest v Albaughu. Nesramni in škodljivi da smo.”

Tomaž Seliškar: “A situacija je v zadnjih treh letih boljša, sploh če primerjamo z dogodki med letoma 2007 in 2014, ko je tedanje vodstvo zanimalo le, kako čim več še iztržiti. Našim predlogom so prisluhnili. Občina ni hotela naročiti študije o obolelosti za rakom v Račah in okoliških naseljih, Albaugh je ob naših prizadevanjih na koncu raziskavo pri onkološkem inštitutu naročil. Vemo, da je Magna bistveno bolj tvegan projekt in bo večji onesnaževalec. Širše gledano, pogrešamo konsistentno in verodostojno zeleno politiko – na ravni države, a tudi na ravni civilne družbe in nevladnih organizacij. Verjamemo v argumente in dialog – tudi s podjetji, ki navsezadnje ocenijo, da je zanje dolgoročno boljše, če spoštujejo okoljske standarde.”

Miran Rajšp: “Četudi se vse okoljske organizacije in iniciative borimo na lokalni ravni s specifičnimi problemi, vidimo, da prihaja do zakonskih sprememb na slabše. Politika ne upošteva lastnih predpisov, ko pride do varovanja okolja. Redko kateri prebivalec pa se je pripravljen osebno izpostaviti in tvegati vse. Manjka pa nam tudi pravnega znanja.”

Omenili ste, da so sosedi, ki so delali v Pinusu, zboleli in umrli za rakom. Na vaši strani pišete o visoki obolelosti delavcev na šoli. Vam je kdaj žal, da niste bili bolje obveščeni že prej, da so bile prioritete v preteklosti napačne?

Miran Rajšp: “Da, žal mi je. A ni bilo zavedanja, znanja. Pinus je bil na neki način naš boter – kdo bo šel proti njemu? Kdo je sploh vedel, da so te snovi tako škodljive? Delavci so vzeli koncentrate surovin in jih raztrosili po dvoriščih. Grozno je.”

Tomaž Seliškar: “Šele pred leti smo od ravnatelja OŠ Rače, ki stoji nasproti tovarne Albaugh, izvedeli, kako visoka je obolelost za rakom med zaposlenimi. Govorimo o okoli desetkrat pogostejši pojavnosti rakavih obolenj kot v sosednjih šolah. Ko se začneš pogovarjati z lokalnimi prebivalci, je skoraj pri vsaki hiši kdo, ki je zbolel in umrl za rakom. Kot priseljenec nisem vedel, kaj s temi informacijami. Dejstvo je tudi, da so ljudje te snovi uporabljali neodgovorno.”

A proizvajalci običajno vedo, kaj proizvajajo. Direktorji redkokdaj sami uporabljajo te izdelke.

Tomaž Seliškar: “Seveda. A bil je tudi interes, da so ti izdelki splošno dostopni. Tožba v ZDA je uspela, ker je sodišče ugotovilo, da ljudi niso primerno obvestili o nevarnostih. Danes se jih bolje zavedamo. Četudi mnogi še vedno raje pogledajo stran.”

Veste, da živite v okolju, ki je zelo obremenjeno z onesnažili. Kakšnih ukrepov bi si želeli?

Miran Rajšp: “V državi imamo institucije, ki bi morale ščititi okolje in ljudi. Delati, kar počnemo mi v okoljskih iniciativah. To nam kaže, da ne opravljajo svojega dela in da je nekaj hudo narobe. Zakaj moram biti jaz tisti zoprni sosed? V Miklavžu je jasno, da je treba obremenitve zmanjšati, saj je že zdaj okolje preobremenjeno. Le tako se lahko doseže vsaj določeno izboljšanje. Na vseh področjih bi se morali tega zavedati, tudi v kmetijstvu: bolje bi bilo imeti več delavk in delavcev, morda nekoliko dražje postopke. To, da imamo onesnaženo okolje, je najslabše. Pred časom je nekdo rekel, da je rak edini, ki ubije svojega gostitelja. Vsi paraziti so bolj previdni. Ljudje smo pri našem sedanjem razvoju na neki način rak. Človeški rak, ki uničuje okolje.”

Umiriti nori razvoj

V ZDA je hišnik na šoli uporabljal škropivo na osnovi glifosata. Zbolel je za rakom. Pred dobrima dvema tednoma je sodišče razsodilo, da mu mora Monsanto, proizvajalec škropiva, plačati 289 milijonov dolarjev odškodnine. Je ta sodba odmevala v Račah?

Tomaž Seliškar: “Ne. V resnici so nas prvi za odziv poklicali novinarji.”

Boris Vezjak: “Stališče lokalne skupnosti je, da če ti kaj ne paše, spokaj. Za okoljsko problematiko tu se ni nikoli zanimala nobena politična stranka. Edini, ki je prišel lani v Rače, je bil evropski poslanec Igor Šoltes. Slišali smo še dvoumno izjavo Dejana Židana, da se bo Slovenija odpovedala rabi glifosata. A pojasnila, kaj natančno to pomeni, nismo dobili. Dva dni zatem je Slovenija glasovala, naj se glifosat v EU ohrani v rabi.”
Miran Rajšp: “Če si danes vsaj malo okoljsko zaveden, veš, da je nori razvoj treba vsaj malo umiriti. Se omejiti. Zato smo moteči za okolico. Sprašujejo me, ali želim, da se razvoj ustavi. Želim si drugačen, počasnejši, bolj zdrav razvoj. A mnogi nočejo niti pomisliti, kje bomo čez deset let.”

Vir: https://www.vecer.com/za-rakom-so-umrli-tudi-kuharica-v-podjetju-6546378

Advertisements

Vodni park znova padel v vodo

avgust 13, 2018

Kljub temu da je koncesionar v gramoznici Pleterje dela pričel spomladi, letos ne načrtuje odprtja športnega parka. Kje se zatika?

V teh vročih dneh se v gramoznici Pleterje v Kidričevem ob popoldnevih, ko se ustavijo stroji, ki tamkaj še izkopavajo gramoz, hladi lepo število kopalcev. Ob našem obisku, ko se je dan že prevešal v večer, smo jih našteli kakšnih sto, raztresenih po številnih zalivčkih obrežja kar dobrih 30 hektarjev velike vodne površine – parov, skupin mladeničev in mladenk pa tudi številnih družin z majhnimi otroki. Ob koncu tedna jih je nekajkrat toliko, številni si tam privoščijo tudi piknik. Videti je prav vse, od napihljivih blazin do kanujev, zdaj modnih supov in celo skuterjev.

“Zdaj ko smo doma, smo vsak dan tukaj. Všeč mi je, da se kopamo v naravi, pa še za toplice ti ni treba plačati 15 evrov vstopnine. Tudi otroci tu uživajo. Večina nas tako reče, da gremo na domače morje,” pravi Dejan Zorec iz Kidričevega, ki z družino zahaja k bližnji gramoznici že šest poletij. “Zastonj je, ohladiš se pa tudi manj gneče je kot na bazenu,” je razloge za obisk gramoznice strnil mlad par z Destrnika. Franc Zupanič pa se je, preden odrine na oddih, odločil v gramoznici preizkusiti skuter. Pa tudi sicer Zupaničevi tja zadnja tri leta, odkar je gramoznica postala nekoliko bolj znan kraj za kopanje, zahajajo precej pogosto: “Ob večerih za kakšno urico. Za tako malo časa se ne splača iti v toplice, sem pa zaviješ na hitro in malo zaplavaš.”

Delno urejena parkirišče in cesta

In tako, brezplačno in brez večje gneče, bo zagotovo še to poletje. Občini Kidričevo so namreč že drugo leto zapovrstjo v vodo padli načrti za odprtje dolgo načrtovanega wake parka oziroma parka za deskanje in smučanje na vodi. Še lani so se borili z birokracijo, letošnjo pomlad, po sedmih letih načrtovanja, pa so končno zabrneli stroji koncesionarja, podjetja Športno-rekreacijski center Pleterje, ki ga je ustanovil konzorcij treh podjetij – Cestnega podjetja Ptuj, Betonarne Kuhar in hrvaškega podjetja CWS Cable Wake System – in ima koncesijo za izgradnjo, upravljanje in vzdrževanje površin za šport, rekreacijo in turizem za obdobje 25 let.

Do danes je občina uredila komunalno infrastrukturo – vodovod in kanalizacijo, koncesionar pa je uredil parkirišče in dovozno cesto, ki sta pripravljena za asfaltiranje. “V naslednjem tednu naj bi postavili še tribune iz betonskih blokov nad odrom na brežini gramoznice. Obljubljeno je tudi, da naj bi do 15. avgusta končno prispela še vlečnica,” trenutno stanje opisuje direktor uprave Občine Kidričevo Damjan Napast.

Koncesionarju se ne mudi

Kot pojasnjuje Napast, je nastala zamuda pri dobavi vlečnice zaradi dolgotrajnih postopkov pridobivanja dokumentacije za ureditev gramoznice, hkrati pa tudi dobavitelj vlečnice, podjetje CWS Cable Wake System, hkrati postavlja še pet vlečnic na Hrvaškem. Po Napastovih besedah so bila potrebna tudi številna usklajevanja na terenu, ponagajala je še sprememba gradbene zakonodaje, ki je začela veljati z junijem in zaradi katere je bilo treba dopolniti gradbeno dovoljenje za predvidene montažne objekte. Po pogodbi mora koncesionar sicer septembra pridobiti uporabno dovoljenje na upravni enoti, a so bili na občini prepričani, da bodo stvari potekale hitreje. “Koncesionar mora pridobiti uporabno dovoljenje, drugih aktivnosti pa letos nima v planu ali pa za to očitno nima interesa. Septembra pa je tako konec sezone,” še dodaja Napast.

Ob tem je jasno, da je urejanje in vodenje športno-rekreacijskega centra popolnoma nova dejavnost za dve od podjetij konzorcija. Direktor novoustanovljenega podjetja pa je še vedno tudi kar Martin Turk, sicer direktor Cestnega podjetja Ptuj. Poleg tega naj bi bila težava veliko povpraševanje v gradbeništvu, zaradi česar naj bi manjkalo delavcev za projekt, ki naj bi zato počasneje napredoval. O razlogih, da wake park ne bo zaživel še to poletje, smo želeli povprašati tudi Turka, a nam žal to včeraj do zaključka redakcije ni uspelo.

Kot še pojasnjuje Napast, pa mora wake park zaživeti prihodnje leto, sicer lahko občina začne postopke za odvzem koncesije. V pogodbi je sicer opredeljeno, da lahko občina koncesijsko pogodbo prekine brez obveznosti, če koncesionar dejavnosti ne izvaja dve sezoni.

Kakovost vode primerljiva s Sočo

Na Občini Kidričevo so nedavno začeli postopke za pridobivanje statusa kopalnih vod. Agencija Republike Slovenije za okolje (Arso), ki podeljuje status, namreč pred podelitvijo zahteva dvoletni nadzor kakovosti voda. Na občini so nad rezultati prvega vzorčenja navdušeni, saj so izmerjene vrednosti primerljive s stanjem na reki Soči. Napast pri tem opozarja, da se vrednosti, kot je jasno vidno pri drugih kopalnih vodah, od merjenja do merjenja lahko precej spreminjajo. So pa že pred merjenji pričakovali dobro kakovost vode, saj gre za podtalnico.

Urejanje naravovarstvenega območja

Na Občini Kidričevo zdaj čakajo še sklep Agencije za kmetijske trge o odobritvi evropskih sredstev za ureditev naravovarstvenega območja na severovzhodnem delu jezera. S 40 tisoč evri nameravajo takoj po pridobitvi sklepa začeti urejati učno pot, v sklopu katere bodo uredili pešpoti ter postavili klopi in informativne table o živalih in rastlinah, ki so v gramoznici. Območje bodo uredili v sodelovanju z mariborsko enoto Zavoda RS za varstvo narave.

Hojka Berlič

Vir: https://www.vecer.com/vodni-park-znova-padel-v-vodo-6538318


Albaugh obremenjuje z dovoljenjem občine Rače – Fram

maj 24, 2018

Albaugh igra po pravilih, ki jih je določila občina. Njegove meritve so ustrezne, a ministrstvo opozarja na onesnaženje v okolici.

Podjetje Albaugh, naslednik nekdanjega Pinusa, ki želi v Račah povečati proizvodnjo glifosata in za ta namen pridobiva okoljsko soglasje, miri občane – naše meritve so v predpisanih mejah. Na srečanju s predstavniki občine, ravnateljem bližnje osnovne šole, predstavnikom civilne iniciative so predstavili letna poročila o izpustih v vodo in zrak pa tudi izpostavili, da niso edini onesnaževalec v občini.

Poročilo o obratovalnem monitoringu odpadnih voda v podjetju Albaugh TKI za leto 2017 kaže, da obrat v središču Rač v odtoke izpušča vodo, ki ustreza predpisani kakovosti – za industrijske vode. Podjetje je dolžno izvajati monitoring odpadnih voda iz sežigalnice, proizvodnje fitofarmacevtskih sredstev in na skupnem iztoku. V različnih intervalih merijo vsebnost različnih elementov in spojin, kdaj in kako predpisuje okoljevarstveno dovoljenje.

“Za podjetje Albaugh je prejemnik odpadnih voda komunalna biološka čistilna naprava občine Rače – Fram, vsa industrijska in komunalna voda se odvaja na čistilno napravo,” pa med predstavitvijo rezultatov monitoringa za leto 2017 pove strokovnjakinja za odpadne vode Polona Druks Gajšek iz Eurofins ERICo, ki za Albaugh izvaja meritve emisij v vode. In ravno dogovor med podjetjem in občino, ki v zameno za plačilo dovoljuje podjetju, da industrijsko vodo izpušča v javno kanalizacijo – dogovor je bil sklenjen še v času Pinusa -, pušča v okolju največ posledic. Neuradno se v občinski proračun letno od podjetja Albaugh steče okoli 300 tisoč evrov, za dovoljeno odvajanje in za nadomestilo za stavbno zemljišče.

Ministrstvo za okolje in agencija za okolje opozarjata na onesnaženje v bližnjem potoku Žabnik. Poenostavljeno – industrijsko odpadno vodo podjetje izpusti na zastarelo občinsko biološko čistilno napravo, od tam pa gre voda v potok. Voda iz tovarne in sežigalnice je v skladu z mejnimi vrednostmi, ki jih določa okoljevarstveno dovoljenje, voda v potoku pa daleč presega dovoljene vrednosti za prosto tekoče vode. V primeru živega srebra tudi do 13-krat.

Dogovor z občino

Zakaj je torej potok Žabnik onesnažen? Ker so pravila za industrijske vode seveda drugačna od tistih za reke in potoke in ker industrijske odpadne vode ne sodijo v reke in potoke. Tomaž Seliškar iz Ekološke iniciative Rače: “Predpisana mejna vrednost za industrijske vode je bistveno višja, kot je mejna vrednost za površinske vode. Ta voda z živim srebrom pride na biološko čistilno napravo, ki živega srebra seveda ne odstranjuje. Torej vse živo srebro, ki steče iz obrata, odteče v vodotok. Biološka čistilna naprava namreč ne zagotavlja odstranjevanja niti najmanjšega dela tega srebra. In občina je dala soglasje Pinusu, da lahko odvaja te vode na čistilno napravo. Kdo je po vašem tisti, ki naj poskrbi za to, da izhaja iz komunalne čistilne naprave voda, ki ustreza predpisom za površinske vode?”

Druks Gajškova meni, da mora za ustreznost vode poskrbeti komunalno podjetje, ki upravlja čistilno napravo, saj je dalo soglasje, da se voda tja odvaja. A Samo Rajšp z Občine Rače – Fram je odločen: “Tukaj je prišlo do napačnih razlag. Mi smo dali vrsto soglasij za komunalne odpadne vode. In zanje se ve, da ne vsebujejo živega srebra, glifosatov in vsega ostalega. Za te parametre niti nismo pisali normativov, ker se ve, kaj spada v komunalni okvir.”

Albaugh se bo prilagodil pravilom

Za nekaj parametrov na iztoku iz Albaugha sploh ni omejitve, le nekaj sto metrov oddaljena občinska čistilna naprava pa ima precej stroge normative. “In sedaj se obetajo še strožji predpisi. In mi gradimo normalno komunalno čistilno napravo, ne industrijske. Industrijsko vodo morajo očistiti že sami industrijski obrati, zato se bomo aktivno vključili v postopek pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja za širitev proizvodnje,” pravi Rajšp.

Maja naj bi bila izdana gradbeno dovoljenje in okoljevarstveno dovoljenje za novo čistilno napravo, ki bo sodobnejša, a še vedno biološka naprava, kar pomeni, da industrijske vode ne bo sposobna prečistiti. “Zato bomo Albaughu postavili normative, kaj lahko spuščajo na čistilno napravo. Sicer bo vsak vzorec neskladen,” pravi Rajšp.

Bo podjetje sodelovalo z občino in svoje vode prečistilo, preden jih izpusti v javno kanalizacijo? David Kos, direktor operacij tovarne Albaugh: “Mi se bomo prilagodili na nove parametre. V tem trenutku smo v skladu z uredbo, soglasji, če pa bo občina dobila ostrejše parametre, se bomo morali prilagoditi. Če bomo morali delati pitno vodo, pa bomo zaprosili za izpust neposredno v vodotok, saj komunalne čistilne naprave ne potrebujemo več, ali pa bomo uvedli zaprti sistem. Industrija se bo temu prilagodila.” A za sedaj je v dokumentaciji za pridobitev soglasja za povečanje proizvodnje glifosata še vedno predviden cilj za odpadne vode javna kanalizacija.

Kljub temu da so vrednosti onesnažil v predpisanih mejah, so s 15. avgustom del vode (30 kubičnih metrov), ki ostaja po proizvodnji fitofarmacevtskih sredstev, obdržali v podjetju in od takrat se ta voda ne oddaja v kanalizacijo, ampak se zbira in oddaja kot odpadek. Zakaj? David Kos: “Da smo presekali slabi piar in zaradi pridobivanja soglasja. Imamo kompletno blokado, jaški so zaprti. Nastane pa 76 kubičnih metrov te vode v celem letu.”

Emisije v zrak v mejah dovoljenega

Krajane v občini najbolj moti sežigalnica, za katero ima Albaugh izdano in veljavno okoljevarstveno dovoljenje za sežig nenevarnih in nevarnih odpadkov in za proizvodnjo fitofarmacevtskih sredstev. Natančneje, v obratu se sežigajo tudi nevarni odpadki, kot so barve, laki, medicinski odpadki, zdravila, fitofarmacevtska sredstva (pesticidi), odpadne kemikalije … Okoljevarstveno dovoljenje je bilo sicer leta 2010 izdano za obdobje desetih let, a je zaradi spremembe zakonodaje lani postalo trajno. Meritve emisij v zrak izvaja podjetje Eko Ekoinženiring. V letu 2017 nobena vrednost ni prekoračila mejne vrednosti, so zapisali v letnem poročilu o meritvah. Katere emisije morajo meriti, je predpisano. “Vse vrednosti, ki smo jih izmerili, so bistveno nižje od mejnih vrednosti,” je pojasnil Gorazd Pecko Škof iz omenjenega podjetja.

Nekatere meritve izpustov iz sežigalnice so trajne, nekatere pa se izvajajo dvakrat letno. Take so recimo meritve emisij živega srebra, fluora in njegovih spojin, benzo(a)pirena in nekaterih drugih in so napovedane. Zakaj so meritve napovedane in v dogovoru z zavezancem, je Pecko Škof pojasnil: “Ker naprava mora obratovati, in to na maksimumu, torej morajo biti emisije v času meritev maksimalne, zato ne moremo kar priti in meriti. Ni nam in tudi ne zaposlenim, katerih večina je doma v okolici, v interesu, da bi delali slabo, ker bi delali slabo tudi sami sebi.”

Nadzor odpadkov v sežigalnici je podroben

V tovarni so zavrgli dvom, ki se je pojavil v kraju, da pri Albaughu pogosto sploh ne vedo, kaj je v paketih, ki jih k njim pripeljejo na uničenje s sežigom. Odkar so podjetje kupili Američani, vse bolj podrobno nadzirajo tudi vhodni material, notranja kontrola se je po nesreči v Kemisu še zaostrila. Tudi v ta namen imajo v podjetju Albaugh lasten laboratorij, ki dela dodatne analize in kontrole vhodnega materiala in v katerem je zaposlenih pet ljudi. Občasno se zgodi, da dejansko pripeljani odpadki niso enaki kot zapisani na evidenčnih listih, takrat jih tudi zavrnejo.

“Že pogodbeniki morajo pri dovozu narediti natančno analizo vhodnega materiala in klasifikacijo odpadkov in na osnovi tega se mi odločamo, kaj vzamemo in kaj ne. Tudi zavračamo. Velikokrat do posla sploh ne pride, ker gremo na teren in ugotovimo, da določeni odpadki niso primerni za našo tehnologijo. Takšni so recimo odpadki na bazi žvepla ali klora,” pravi Kos, ki dodaja, da so predvsem težave, ko delajo usluge občinam, ki organizirajo zbiranje odpadkov na zbirnih mestih, saj ljudje tja prinesejo marsikaj.

Specifičen vonj, ki se hitro zazna

Zaradi vonjav v okolici podjetja in očitkov, da prihajajo iz Albaugha, je Tomaža Seliškarja zanimalo, koliko zagotavljajo, da nič ne uhaja mimo filtrov, mimo izpustov. Da je sežigalnica sistem, ki deluje v podtlaku in zrak dodatno potegne vase, pojasnjujejo, Kos natančneje, da noben izpust ne gre neposredno, brez čiščenja, v zrak, Pecko Škof je dopolnil, da je dojemanje vonja zelo subjektivno. “Slovenija nima sprejete uredbe o vonju. Zato, ker se je najbolj bojijo kmetje. Vsaka industrija ima specifičen vonj – cementarna, sežigalnica, jeklarna, livarna, in tak specifičen vonj ima tudi Albaugh zaradi svojih proizvodnih postopkov. V kemijski industriji pa se večinoma uporabljajo snovi, ki imajo nizek prag zaznavanja vonja. Tega hitro zaznaš, ampak nismo v fazi, kjer bi bilo to nevarno,” je vonjave pojasnil Gorazd Pecko Škof. Tako so tudi izpostavili, da je med 27. aprilom in 3. majem v Albaughu delo stalo, pa vendar so jih, ko so prišli po praznikih delat, pričakali očitki o povzročenem smradu. Zato se je Tomaž Seliškar, glede na vonjave v Račah, ki so “včasih, sploh v nočnem času, obupne, smrdi po zažgani gumi in plastiki”, obrnil tudi na predstavnike občine, ali občina kaj dela, da detektira, kdo povzroča smrad. Enoznačnega in jasnega odgovora ni dobil.

So pa udeleženci sestanka dobili zagotovilo direktorja operacij tovarne Davida Kosa, da bodo naredili vse, da popravijo slabo ime, ki se drži podjetja: “Odgovornost nositi za 100 ljudi in za kemično industrijo ni enostavno. Verjemite mi, da je meni prvemu v interesu, da ne postavim družine na predpražnik ali še kaj drugega, zato delamo vse, da ravnamo po predpisih in da smo v zakonskih mejah.”

Trije nevladniki in občina v postopku

Medtem se na agenciji za okolje odločajo o izdaji dovoljenja za povečanje proizvodnje glifosata. Arso je že odobril status stranskega udeleženca v postopku pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja trem nevladnim organizacijam, Alpe Adria Green, Inštitutu za trajnostni razvoj, Regionalnemu okoljskemu združenju okoljevarstvenikov – ROVO, in občini Rače – Fram.

Predmet izdaje okoljevarstvenega soglasja sicer ni sežigalnica nevarnih odpadkov, se pa v okviru postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja presojata kumulativni (skupni) vpliv širitve proizvodnje glifosata in delovanje sežigalnice nevarnih odpadkov. Sežigalnici bi se okoljsko dovoljenje izteklo leta 2020, a je vlada v začetku lanskega leta spremenila zakon tako, da so okoljska dovoljenja postala trajna.

Na biološko napravo odvaja več podjetij

Na ministrstvu za okolje in prostor pojasnjujejo, da se na komunalno čistilno napravo odvajajo industrijske odpadne vode iz podjetij Albaugh, Klavnica Rače, Agrokombinat, Tekol in skladišča goriv Petrol. A onesnaženje Žabnika z živim srebrom v preteklosti pripisujejo predvsem podjetju Albaugh. Če so v preteklosti na iztoku iz sežigalnice podjetja Albaugh TKI še beležili čezmerno obremenjevanje okolja z živim srebrom, lani ni bilo več tako. Zaradi čezmernega obremenjevanja okolja s komunalno čistilno napravo Rače pa so naložili občini Rače – Fram, da mora do 31. 12. 2018 zgraditi in dati v uporabo novo KČN, vključno z zadrževalnikom čistilnega vala. (barb)

Vir: https://www.vecer.com/albaugh-obremenjuje-z-dovoljenjem-obcine-race-fram-6477756

Andreja Kutin Lednik in Barbara Bradač 


Da obljube o Framskem potoku in Polskavi ne bi splavale po vodi

november 14, 2017

V občinah Kidričevo in Videm so se skupaj lotili urejanja Polskave in Framskega potoka, ki pogosto poplavljata. Leto za pridobitev gradbenega dovoljenja in dve leti dela na terenu

Kakšno leto bo trajalo, da bo nared vsa dokumentacija, potrebna za začetek ureditvenih del, s katerimi naj bi povečali poplavno varnost ob potoku Polskava, ta se v Dravinjo izliva pod Dravinjskim Vrhom v občini Videm, in Framskem potoku, ki se v Polskavo steka pri Apačah v občini Kidričevo.

Na tem koncu Dravskega polja predstavljata oba potoka veliko poplavno nevarnost, na kar domačini opozarjajo že desetletja. Pripravo projektov, ki so nujni za začetek ureditvenih del, sta sosednji občini zaupali podjetju VGP Drava s Ptuja, ki se je tudi edino prijavilo na javni razpis za izbiro izvajalca projektne dokumentacije. Izbrano podjetje že skoraj 70 let deluje na področju urejanja in varstva okolja in je tesno vpeto v vodnogospodarsko dejavnost na porečju Drave, v zadnjem obdobju pa tudi na drugih območjih v Sloveniji in je specializirano za izvajanje storitev na področju vodnega gospodarstva.

Na manjše vodotoke pozabljajo

“Izdelava projektne dokumentacije nas bo skupaj z občino Videm stala blizu 100 tisoč evrov, stroške si bomo razdelili, potem pa računamo na državni denar, kar nam je v zadnjih pogovorih obljubila ministrica za okolje in prostor Irena Majcen. Dejstvo je, da v Sloveniji denarja za urejanje vodotokov in s tem za zmanjšanje poplavne nevarnosti kronično primanjkuje, potoki, še posebno manjši, so vse bolj zaraščeni, zaradi naplavin so tudi vse manj pretočni, obrežja neurejena, a če bo šlo po načrtih, bi lahko dela na obeh vodotokih končali v letu 2021,” napoveduje Anton Leskovar, župan občine Kidričevo, ki dodaja, da sta bili strugi obeh potokov v preteklosti že regulirani, vendar se poplavna varnost v zadnjih letih spet zmanjšuje in ljudje, ki živijo ob Polskavi in Framskem potoku, ob vsakem večjem dežju živijo v strahu, saj voda poplavlja njihove kleti, ceste in polja.

Kaj z vse bolj poplavno Dravinjo?

“Računamo, da bi lahko dela začeli v letu 2019, s tem bi pred poplavami rešili zdaj ogrožene gospodarske, stanovanjske in infrastrukturne objekte,” dodaja Friderik Bračič, župan občine Videm, kjer se ukvarjajo tudi s poplavno Dravinjo. Pričakujejo, da bo država po mnogih letih prepričevanj naposled spoznala, da je treba tudi to reko primerno urediti, da ne bo več ogrožala imetja ljudi. “Polskava, ki se pod obronki Haloz steka v Dravinjo, pogosto poplavlja na območju Lancove vasi in na Selih,” omenja Bračič, župan občine, ki bo čez kakšno leto v imenu obeh občin iskala izvajalca del na terenu. Ta bo moral poskrbeti za utrditev bregov obeh vodotokov, razširiti in očistiti dno in nabrežja ter izvesti vse potrebne ukrepe, s katerimi bodo povečali pretočnost Polskave in Framskega potoka. Ob tem pa morajo poskrbeti za trdnost objektov, mostov, ki so že postavljeni čez oba vodotoka. Za realizacijo načrtovanega projekta bi potrebovali 2,5 milijona evrov, s tem denarjem bi postavili tudi štiri nove mostove, saj so stari že dotrajani. Na Framskem potoku pa bo treba zgraditi novi most. Skoraj šest kilometrov je dolg odsek Polskave, ki naj bi ga uredili v prihodnjih letih, slab kilometer je Framskega potoka, ki je del načrtovanih ureditvenih del.

Kot poudarjajo strokovnjaki iz ptujskega vodnogospodarskega podjetja Drava, pa zgolj ureditev, poglobitev in razširitev obeh potokov ne bo dovolj za trajno zagotovitev poplavne varnosti. “Urediti bo treba tudi zadrževalnik Medvedce, ki tačas ne opravlja načrtovane vloge. Le z dokončno ureditvijo tega zadrževalnika bomo lahko zagotovili poplavno varnost naseljem v tem delu Dravskega polja,” poudarjata Borut Roškarin Agata Suhadolnik iz VGP Drava Ptuj. To bo skupaj z Vodnogospodarskim birojem Maribor poskrbelo za ureditev dokumentacije, ki je potrebna za pridobitev gradbenega dovoljenja, v sklopu projekta pa bodo tudi preučili stanje na terenu in izdelali novo karto poplavne nevarnosti.

Ureditev zadrževalnika Medvedce

Zadrževalnik Medvedce je tretja največja sklenjena vodna površina v panonskem delu Slovenije. Zgrajen je bil leta 1990, sprva za zadrževanje visokih voda številnih poplavnih potokov in za potrebe namakanja kmetijskih površin. Danes na pomen zadrževalnika opozarjajo ornitologi, saj je za varstvo ptic izjemnega pomena, z gospodarskega vidika pa služi kot ribogojnica. Od leta 2008 ima zadrževalnik Medvedce skupaj z okoliškimi poplavnimi gozdovi status mednarodno pomembnega območja za ptice. V zadnjih letih so začeli domačini okolico zadrževalnika, ki je poznan tudi kot Sestrško jezero, urejati. Vse več je tam sprehajalcev, a kot poudarjajo ornitologi, je to zavarovano območje, obenem pa je to vodnogospodarski objekt, ki ga bo treba, kot dodajajo strokovnjaki, v prihodnje urediti tako, da bo služil prvotnemu namenu, torej zadrževanju vode in varovanju pred poplavami.

Slavica Pičerko Peklar

Vir: https://www.vecer.com/da-obljube-o-framskem-potoku-in-polskavi-ne-bi-splavale-po-vodi-6330700


Dva globinska vodnjaka za ceno enega

marec 23, 2017

Župani občin spodnjega Podravja pozdravljajo namero Komunalnega podjetja Ptuj, da ta pri črpališču Skorba zgradi dva globinska vodnjaka, a sprašujejo, ali se to finančno izide. Za gradnjo polovica letne omrežnine

Komunalno podjetje (KP) Ptuj bo v Skorbi, na zemljišču, ki je v njeni lasti in kjer že deluje vodno črpališče, zgradilo še dva globinska vodnjaka, vsaj enega že do poletja, da se izogne poletnim motnjam oskrbe z zdravo pitno vodo. Čeprav so v ptujski komunali, ki je v lasti tukajšnjih občin, sprva napovedovali izgradnjo enega globinskega vodnjaka, so raziskave na terenu in opravljeni finančni izračuni pokazali, da je mogoče za ceno enega 200-metrskega zgraditi dva vodnjaka, ki bosta v globino segala po 150 metrov.

Do denarja z omrežnino

Župani s Ptujskega, ki so preteklo jesen poskrbeli za soglasje občinskih svetov, da komunalno podjetje del omrežnine nameni za gradnjo globinskega vodnjaka, bodo zdaj morali soglasje dopolniti z aneksom, da soglašajo z gradnjo dveh globinskih vodnjakov. Zakaj taka odločitev, razlaga Janko Širec, direktor KP Ptuj: “Raziskave, ki smo jih v preteklih mesecih opravili na terenu, in pa finančni izračuni so pokazali, da bi gradnja globinskega vodnjaka globine 200 metrov stala toliko kot vrtanje dveh vrtin do globine 150 metrov. Tehnologija vrtanja je namreč različna, z vsakim metrom globine tudi zahtevnejša in dražja, pokazalo pa se je tudi, da z enim vodnjakom ne bi načrpali dovolj neoporečne pitne vode. Zato zdaj predlagamo, da zgradimo dva globinska vodnjaka s kapaciteto osmih do devetih litrov vode na sekundo, kar je skupaj blizu 16 oziroma 18 litrov vode na sekundo. Z enim, globljim vodnjakom, bi na sekundo lahko načrpali le 12 do 14 litrov vode. Gradnja dveh globinskih vodnjakov nas bo stala dobrih 200 tisoč evrov.” Župani so predlog direktorja Širca sicer pozdravili, naredili bodo, kar je treba, da bodo v lokalnih skupnostih zdaj razširjeni projekt potrdili, nikakor pa niso mogli izogniti razpravi o ceni investicije, saj je, kot razmišljajo, skoraj neverjetno, da bi gradnja dveh vodnjakov stala toliko kot izkop enega.

“Mene zelo zanimajo cene te investicije, saj imam občutek, da nas hočejo pripeljati žejne čez vodo,” je na zadnjem kolegiju županov spodnjega Podravja pa tudi na preteklih sejah dvomil o čistih računih ptujske komunale Anton Leskovar, župan Kidričevega, ki investicijo sicer pozdravlja. Kot jo Anton Butolen, župan Žetal, ki pa prav tako meni, da bi župani morali imeti podrobnejši vpogled v finančne izračune skupne naložbe. Da bi bilo izvajalca investicije najbolje izbrati z javnim razpisom, je predlagal Rajko Janžekovič, župan Dornave, in čeprav so župani s Ptujskega razpravi o gradnji dveh vodnjakov namenili kar nekaj časa, so to naposled podprli, komunalnemu podjetju pa naložili, da v prihodnje vendarle pripravi specifikacijo del z navedbo cen.

Globinski vodnjaki s filtri

Hkrati z gradnjo novih globinskih vodnjakov pa v ptujski komunali nadaljujejo nameščanje filtrov za železo in mangan na že obstoječih globinskih vodnjakih, povsod tam, kjer opažajo onesnaženje vode. “S filtri bomo zdaj opremili vodnjaka v Podvincih in pa tistega v Skorbi, kar nas bo stalo še dodatnih blizu 300 tisoč evrov,” napoveduje Širec in dodaja, da celoten sistem oskrbe z vodo na Ptujskem premore sicer enajst globinskih vodnjakov. Največ, kar šest, jih sestavlja centralno črpališče v Skorbi, kjer bodo zdaj zgradili še dva globinska vodnjaka in ju opremili s filtri, preostalih šest globinskih vodnjakov deluje v Novi vasi pri Ptuju, Lancovi vasi, v Desencih, Podvincih ter Gerečji in Župečji vasi. “Namestitev omenjenih filtrov je nujna, saj je voda na plitvi podtalnici Dravskega polja pogosto onesnažena s pesticidi in nitrati,” razlaga direktor ptujske komunale, ki dodaja, da letno z omrežnino zberejo kak milijon evrov, denar pa sicer vračajo, kot najemnino, občinam, zdaj ga bodo, vsaj polovico, zadržali za napovedano gradnjo dveh globinskih vodnjakov. Kot dodajajo v ptujski komunali, je vodovodno omrežje, ki se je začelo graditi v 60-ih letih preteklega stoletja, vse bolj dotrajano, zato se povečujejo tudi vodne izgube, ki dosegajo že tretjino načrpane vode. Na 1100 kilometrih vodovodnih cevi je še vedno 60 kilometrov azbestno-cementnih, ki pogosto pokajo, tako imajo letno kakih 500 tovrstnih lomov. Dotrajani so tudi vodohrani, ki so stari tudi 40 let, toliko je star tudi cevovod čez Dravo, ki bi ga bilo treba nujno zgraditi na novo, saj se lahko sicer hitro pojavijo težave z oskrbo vode med desnim in levim bregom Drave. Da bi letno potrebovali vsaj 36 milijonov evrov za obnovo ptujskega dela vodovoda, ugotavljajo v ptujskem komunali, če bi hoteli poskrbeti za obnovo vodovodnega sistema v vsem spodnjem Podravju, pa vsaj 80 milijonov evrov.

Vir: http://www.vecer.com/dva-globinska-vodnjaka-za-ceno-enega-6252106

Slavica Pičerko Peklar


Vodnik »Dovolj za vse – skupnostno upravljanje z življenjskimi viri«

junij 23, 2016

Umanotera, Društvo Focus, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC in Inštitut za politike prostora smo izdali vodnik po skupnostnem upravljanju z življenjskimi viri.

»Kadar v širših ali ožjih skupnostih na vključujoč način razmišljamo o blaginji, ki jo želimo zase in za svoje otroke, največkrat sanjamo o visoki kakovosti življenja, delovnih mestih, gospodarskem napredku, ohranjeni naravi ter neonesnaženem okolju. Lahko imamo v Sloveniji vse to? Lahko. Bogastvo naših virov je (še) veliko: voda, gozd, rodovitna tla, obnovljivi viri energije, ohranjenost okolja, raznolikost in lepota krajine, biotska raznovrstnost – to so v Sloveniji prepoznani aduti. To so naši življenjski viri. Vendar si celovite in trajne blaginje ne moremo zagotoviti kot posamezniki ali kot posamezne organizacije. Čist zrak, kakovostno pitno vodo, učinkovit javni prevoz – to imamo na nekem območju vsi ali pa tega nima nihče. Blaginjo lahko dosežemo samo, če se povežemo kot skupnost in si za njo skupaj prizadevamo. Lokalne skupnosti so najbolj naraven skrbnik in varuh ohranjanja količine in kakovosti življenjskih virov v svojem okolju. Ti predstavljajo osnovo za trajno blaginjo, ki jo bodo lahko uživali tudi prihodnji rodovi.« To so poudarki iz povsem svežega vodnika po skupnostnem upravljanju z življenjskimi viri, katerega naslov – Dovolj za vse – govori hkrati o obilju možnosti in o dozorelosti časa za spremembe.

Pri skupnostnem upravljanju so v središču ljudje. Gre za vključujoče modele, ki temeljijo na soupravljanju in usklajevanju interesov ter krepijo solidarnost in družbeno povezanost prebivalstva. Lokalne skupnosti imajo pravico, da si zagotavljajo blaginjo z viri v svojem okolju. Imajo pa tudi dolžnost, da to počnejo s spoštovanjem, na vzdržen način in da skrbijo za ohranjanje virov v trajno skupno dobro.

Avtorji vodnika, ki prihajajo iz nevladnih organizacij Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC in Inštitut za politike prostora, skupnostno upravljanje z življenjskimi viri predstavljajo kot obetaven razvojni model, ki lahko (edini) sinergijsko odgovori na velike izzive, ki so nam skupni kot človeški civilizaciji in planetarnemu ekosistemu: podnebne spremembe, upadanje biotske raznovrstnosti, degradacijo habitatov ter pohajanje svetovnih zalog ključnih surovin in poceni dostopnih fosilnih energentov, pa tudi dramatične napovedi o staranju prebivalstva in migracijah, ki jih lahko pričakujemo v prihajajočih desetletjih.

Vodnik je prvenstveno namenjen lokalnim skupnostim. O različnosti njihovih pojavnih oblik govori širok nabor akterjev v 60 domačih in tujih dobrih praksah, ki so v vodniku opisane na štirih ključnih področjih: (1) urejanje prostora, (2) samooskrba s hrano, (3) energetska učinkovitost in oskrba z energijo iz lokalnih obnovljivih virov ter (4) lokalno krožno gospodarstvo in trajnostna potrošnja. Dobre prakse pričajo o tem, da številne lokalne skupnosti ne želijo več čakati in nemo opazovati igre velikih. Ne delajo si utvar, da v Bruslju, znotraj netransparentnih finančnih inštitucij in v strateških oddelkih mednarodnih korporacij, razmišljajo o blaginji njihove skupnosti. Hočejo biti suvereni, aktivni in odgovorni soustvarjalci lastne blaginje. Zavedajo se, da kljub bogastvu naših virov blaginja ni samoumevna. Ogroža jo trend privatizacije strateških skupnih dobrin, kot so vodni viri, genski material in javni prostor, ter prilaščanje zemlje s strani domačih ali mednarodnih podjetij. Ti trendi se premikajo v smeri izrabe naravnih virov planeta s strani le določenih elitnih skupin ljudi in se odmikajo od tradicionalnih vzorcev družbe, ki so delovali stoletja.

Slovenija je srečna dežela. Naši viri se dobro ujemajo z neizogibnimi globalnimi razvojnimi smernicami, kot so nizkoogljičnost, zeleno in krožno gospodarstvo, sonaravnost, trajnostna raba prostora, trajnostna potrošnja ter z njo povezana ekološko kmetijstvo in zeleni turizem. Te smernice v Evropi s pospešeno hitrostjo postajajo mainstream politične usmeritve. Zato vrednost naših virov narašča. Bogastvo virov pa se pretvori v celovito in trajno blaginjo za ljudi šele, ko znamo z viri upravljati na vzdržen in sonaraven način, pri tem pa braniti suverenost in gojiti avtonomno razmišljanje.

Vodnik (PDF)

Vir: http://www.umanotera.org/novice/dovolj-za-vse-vodnik-po-skupnostnem-upravljanju-z-zivljenjskimi-viri/


Onesnaženje vodovoda na Ptuju

marec 25, 2016

Prispevek informativne oddaje TV Slovenija, Slovenska kronika, o težavah z vodo v ptujskem vodovodu, s katerega med drugimi vodo dobavlja tudi Občina Kidričevo.

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-slovenska-kronika/174395999