Podtalnica in tla onesnažena, raka toliko kot drugod po državi …

maj 16, 2019

Na ljubljanskem onkološkem inštitutu so pred dobrim mesecem objavili rezultate raziskave o prisotnosti raka na Dravskem polju. Čeprav v poročilu, ki obsega 132 strani, najdemo kar nekaj skrb zbujajočih podatkov, pa avtorji v sklepnem delu zapišejo, da Dravsko polje po pojavnosti raka v slovenskem merilu ne izstopa. Okoljevarstveniki so ob takšni ugotovitvi poudarili, da je rakavih obolenj v Sloveniji preveč, kar je skrb zbujajoče. V oči zbode tudi naročnik raziskave. To je odvetniška pisarna Gorjup iz Maribora, ki v Sloveniji zastopa kemično tovarno Albaugh – nekdanjo tovarno Pinus Rače.

„Dravsko polje je že leta prepoznano kot eno od območij, kjer so prebivalci v večji meri izpostavljeni okoljskim nevarnostnim dejavnikom. Kot ugotavljajo dosedanje študije, je onesnaženje – podtalnice in tal – posledica dolgoletnega odlaganja nevarnih odpadkov v tamkajšnje gramozne jame in intenzivnega kmetijstva. Na območju delujejo industrijski obrati, ki pri svoji proizvodnji uporabljajo snovi, ki lahko povzročajo negativne zdravstvene posledice, tudi rak. Kot kažejo podatki, se onesnaženost s časom zmanjšuje, vendar nekatere snovi že desetletja presegajo minimalne dopustne vrednosti. Na Dravskem polju je bilo v zadnjih tridesetih letih možno zaslediti več snovi, ki jih Svetovna zdravstvena organizacija uvršča na seznam rakotvornih snovi. V Sloveniji so v obdobju po letu 1945 veljali državni predpisi, iz katerih je razvidno, da so bila za uporabo v kmetijstvu registrirana številna obstojna organska onesnaževala (POP – Persistent Organic Pollutants). Slovenska tovarna Pinus Rače je za skupno jugoslovansko tržišče proizvajala posamezne POPs snovi, ki so se uporabljale kot pesticidi v obdobju od leta 1959 do 1984. Rezultati analiz ostankov pesticidov s POPs snovmi na in v kmetijskih pridelkih ter v tleh iz območja Dravskega polja kažejo na majhno onesnaženje zaradi kmetijske rabe. Problematično je točkovno onesnaženje nekaterih vodnih virov s pesticidi, ki vsebujejo POPs snovi, kot posledica nekontroliranega odlaganja kemikalij na komunalna odlagališča odpadkov v preteklosti (primer Brunšvik). Že v osemdesetih letih 20. stoletja so v zemljini divjih odlagališč na Dravskem polju odkrili različne ostanke pesticidov, ki pa niso bili posledica normalne uporabe v kmetijstvu, ampak predvsem posledica odlaganja ostankov v zapuščene gramoznice, kjer so odkrili tudi primesi iz proizvodnje pesticidov, odpadna olja in druga onesnaževala,“ navajajo v poročilu OI. O spečih ekoloških bombah, ki so skrite v gramoznicah na Dravskem polju in jih poročilo tudi obravnava, pa smo v Štajerskem tedniku nedavno obširno že poročali.

Več v Štajerskem Tedniku

Vir: https://www.tednik.si/tednik/15594-podravje-podtalnica-in-tla-onesnazena-raka-toliko-kot-drugod-po-drzavi

Mojca Zemljarič

Advertisements

Incidenca raka na Dravskem Polju

april 12, 2019

Geografska analiza incidence raka na Dravskem polju s poudarkom na občini Rače-Fram in okoliških naseljih

Onkološki inštitut Ljubljana je v sklopu sektorja Epidemiologija in register raka RS izvedel raziskavo z naslovom Incidenca raka na Dravskem Polju: Geografska analiza incidence raka na Dravskem polju s poudarkom na občini Rače-Fram in okoliških naseljih.

Krajši povzetek ugotovitev raziskave najdete v dokumentu https://www.onko-i.si/fileadmin/onko/datoteke/dokumenti/Raziskava_ERR_Dravsko_polje_krajse_gradivo_za_javnost_april_2019_koncna.docx

Poročilo je v celoti dostopno na: https://www.onko-i.si/fileadmin/onko/datoteke/dokumenti/Rak_Dravsko-polje_2019.pdf (PDF)

Povzetek:

V zadnjih letih in desetletjih se število novih primerov zbolelih in umrlih za rakom, tako v Sloveniji kot v ostalih državah razvitega sveta, neprestano veča. Večina porasta je posledica staranja prebivalstva, del pa gre pripisati izpostavljenosti različnim nevarnostnim dejavnikom. Med nevarnostnimi dejavniki imajo največjo vlogo dejavniki nezdravega življenjskega sloga (energetsko bogata hrana z malo vlakninami, sedeč življenjski slog, kajenje, alkohol idr.), povečano tveganja za nastanek raka pa je povezano tudi z izpostavljenostjo določenim snovem v delovnem ali bivalnem okolju.

Dravsko polje je že leta prepoznano kot eno od območij, kjer so prebivalci v večji meri izpostavljeni okoljskim nevarnostnim dejavnikom. Kot ugotavljajo dosedanje študije, je onesnaženje – podtalnice in tal – posledica dolgoletnega odlaganja nevarnih odpadkov v tamkajšnje gramozne jame in intenzivnega kmetijstva. Na območju pa delujejo tudi industrijski obrati, ki pri svoji proizvodnji uporabljajo snovi, ki lahko povzročajo negativne zdravstvene posledice, tudi raka. Kot kažejo podatki, se onesnaženost s časom zmanjšuje, vendar nekatere snovi že desetletja presegajo minimalne dopustne vrednosti. Prebivalci v Račah in okolici že dalj časa domnevajo, da prebivalci območja prekomerno zbolevajo za rakom, kar povezujejo z dolgoletno prisotnostjo tovarne kemičnih izdelkov Albaugh TKI d.o.o. (prej Pinus TKI d.d.), Rače. V tovarni proizvajajo sredstva za zaščito rastlin, pri čemer je glavnina proizvodnje namenjena herbicidom; glavni proizvodni produkt je na osnovi učinkovine glifosat. V sklopu tovarne obratuje tudi sežigalnica odpadkov. Glifosat je snov, ki je po razvrstitvi Mednarodne agencije za raziskovanje raka Svetovne zdravstvene organizacije (IARC – International Agency for Research on Cancer) uvrščena v skupino 2A, to so snovi, ki so verjetno rakotvorne za ljudi. Na Dravskem polju je bilo v zadnjih tridesetih letih možno zaslediti več snovi, ki jih IARC uvršča na seznam rakotvornih snovi.

Z raziskavo smo želeli prikazati pogostost rakov na Dravskem polju, ugotoviti, ali se je tveganje zbolevanja za rakom v zadnjih tridesetih letih povečalo, prepoznati morebitna območja s povečanimi tveganji, ter priporočiti morebiti potrebne dodatne ukrepe ali nadaljnje raziskave. Pojav raka je izredno kompleksen proces na katerega vplivajo nevarnostni in zaščitni dejavniki preko celotnega življenja, večina rakov potrebuje za razvoj leta oziroma desetletja. Rezultati raziskave bremena raka tako odražajo celokupne nevarnostne in zaščitne vplive na prebivalstvo tega območja izpred desetletij. Raziskava je bila zastavljena kot geografska deskriptivna epidemiološka študija, kjer smo uporabili podatke Registra raka Republike Slovenije, ki v Sloveniji že od leta 1950 zbira podatke o vseh novo ugotovljenih primerih raka na območju Republike Slovenije.

Opazovali smo tako grobo incidenčno stopnjo, ki nam pove število novo zbolelih v posameznem letu na 100.000 prebivalcev, kot tudi starostno standardizirano incidenčno stopnjo, s katero smo prikazali kakšna bi bila groba incidenčna stopnja, če se starostna struktura populacije s časom oziroma geografsko lokacijo ne bi spreminjala. V študijo smo vključili podatke za 30–letno obdobje (1985–2014), ki smo jih razdelili v tri zaporedna desetletna obdobja: 1985–1994, 1995–2004 in 2005–2014, ter jih med seboj primerjali. Primerjali smo podatke na območju Podravske statistične regije v primerjavi s povprečjem Slovenije, podatke znotraj Podravske statistične regije smo razdelili po upravnih enotah in jih primerjali s povprečjem Podravske regije. Podatke na območju Dravskega polja, kjer smo izbranih 58 naselji zaradi majhnega števila prebivalcev združili v 40 območij opazovanja, smo primerjali s podatki Podravske regije. Iskali smo tudi pojav kopičenja posamezne vrste raka, ki bi govorilo v prid izpostavljenosti lokalnemu nevarnostnemu dejavniku. V analizo smo vključili najpogostejših pet vrst raka (rak debelega črevesa in danke, nemelanomski kožni rak, pljučni rak, rak dojk in rak prostate) ter rake, ki jih nekatere vzročno druge pa verjetno, povezujemo z onesnaževali prisotni na Dravskem polju in sicer jetrni rak, ledvični rak, neHodgkinove limfome in levkemije.

Ugotavljamo, da se število novih primerov raka v Podravski regiji, kot tudi na Dravskem polju, z leti povečuje. Povečevanje števila novih primerov raka je značilno tudi za preostalo Slovenijo in razviti svet. Porast števila novih primerov raka je v večji meri posledica staranja prebivalstva.

Najpogostejše vrste raka v Podravski regiji so enake kot pri prebivalcih celotne Slovenije. Pet najpogostejših rakov tako v Podravski statistični regiji kot v Sloveniji zajame skupaj več kot polovico vseh rakov. V zadnjih dveh desetletnih obdobjih (1995–2004 in 2005–2014) je Podravska statistična regija pod slovenskim povprečjem za vse rake skupaj, razlike so statistično značilne. Za pljučnega raka je tveganje Podravske regije statistično značilno manjše v vseh treh opazovanih desetletnih obdobjih, v prvih dveh opazovanih obdobjih tudi za raka dojk, v zadnjem pa za raka prostate. Za nemelanomski kožni rak je tveganje v prvem obdobju večje od slovenskega povprečja v zadnjih dveh pa precej manjše. Tveganje jetrnega raka je v vseh obdobjih v Podravski statistični regiji nad slovenskim povprečjem, v drugem obdobju je razlika statistično značilna, v ostalih dveh ne. Za neHodgkinove limfome je tveganje v vseh treh opazovanih obdobjih v Podravski regiji statistično značilno manjše kot slovensko povprečje, podobno je tveganje manjše za levkemije (statistično značilno v prvih dveh obdobjih). V ostalih obdobjih in za ostale vrste raka se Podravska regija ne razlikuje statistično značilno od slovenskega povprečja.

Pri primerjavi med upravnimi enotami Podravske regije je UE Maribor tista, ki v vseh obdobjih kaže statistično značilno večje tveganje za vse rake skupaj, UE Ptuj pa v vseh treh obdobjih manjše tveganje. V UE Ormož je statistično značilno manjše tveganje v zadnjih dveh obdobjih. Pri primerjavi po posameznih vrstah raka UE Maribor v vseh treh obdobjih kaže večje tveganje raka dojk, v zadnjih dveh obdobjih tudi za pljučnega raka. UE Ormož pri raku dojk v zadnjih dveh obdobjih kaže manjše tveganje v primerjavi s povprečjem Podravske regije, ki je statistično značilno. Pri ostalih rakih ni statistično značilnih razlik.

V nobenem od 40. območji na Dravskem polju nismo opazili za nobeno izmed proučevanih vrst raka v nobenem od treh desetletnih obdobji kopičenja primerov rakavih obolenj, ki bi lahko nakazovalo na vpliv lokalnega nevarnostnega dejavnika. Izjema je naselje Kidričevo, kjer smo ugotovili statistično značilno višje tveganje pljučnega raka kot v Podravski regiji v zadnjem opazovanem obdobju (2005–2014). Za območje naselja Rače, drugih naselji v občini Rače-Fram in okoliških naselji v nobenem od obdobji in za nobeno vrsto raka nismo ugotovili statistično značilno večjega tveganja katere koli vrste raka. Nekoliko nad povprečjem Podravske regije so bila v naselju Rače tveganja pljučnega raka, vendar pa presežki niso statistično značilni. V prihodnje priporočamo zmanjševanje poznanih nevarnostnih dejavnikov pljučnega raka kot so kajenje (aktivno in pasivno), izpostavljenost delcem PM10 ter drugim poklicnim in okoljskim nevarnostnim dejavnikom.

Naši zaključki poudarjajo, da kljub poznani dolgoletni izpostavljenosti različnim nevarnostnim dejavnikom na Dravskem polju v raziskavi ne ugotavljamo presežkov tveganja raka. Ugotovitev ne izključuje negativnega vpliva teh istih nevarnostnih dejavnikov na druge zdravstvene izide. Z javnozdravstvenega vidika je priporočeno zmanjševanje izpostavljenosti vsem trenutno poznanim nevarnostnim dejavnikom, tako na nivoju posameznika (dejavniki življenjskega sloga), kot na nivoju družbe in okolja (poklicni in okoljski dejavniki). V prihodnje bi priporočali obdobno spremljanje tega ogroženega območja glede bremena raka, saj se negativni učinki lahko še ne izražajo zaradi dolge dobe, ki je potrebna za razvoj rakavih obolenj.

Vir: https://www.onko-i.si/onkoloski-institut/medijsko-sredisce/novice/novica/raziskava-incidenca-raka-na-dravskem-polju/


V Račah, kjer proizvajajo glifosat, ni več raka kot drugod v Podravju

april 12, 2019

Srečanja s predstavniki podjetja Albaugh in razprave o verjetnosti obolenja za rakom na območju Rač se ni udeležilo veliko ljudi.

Onkološki inštitut Ljubljana v raziskavi ugotavlja: Kljub poznani dolgoletni izpostavljenosti različnim nevarnostnim dejavnikom na Dravskem polju, presežkov tveganja raka tukaj ni. Z izjemo Kidričevega, kjer je višje tveganje za pljučnega raka.

Prebivalci v Račah in okolici že dalj časa domnevajo, da krajani čezmerno zbolevajo za rakom, kar povezujejo z dolgoletno prisotnostjo tovarne kemičnih izdelkov Pinus TKI (zdaj Albaugh TKI), kjer proizvajajo sredstva za zaščito rastlin, glavni proizvodni produkt je na osnovi učinkovine glifosat. V sklopu tovarne obratuje tudi sežigalnica, v kateri sežigajo tudi nevarne odpadke. Skoraj petkratno povečanje proizvodnje načrtuje Albaugh v Račah, sežigalnici se ne nameravajo odpovedati. Vloga za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja je še v obravnavi pri Agenciji RS za okolje.

Na pobudo Ekološke iniciative Rače je Onkološki inštitut Ljubljana izvedel študijo, v kateri je ugotavljal, ali je na Dravskem polju tudi v manjših krajih več raka v primerjavi s podravsko regijo ali ne. Strokovnjaki inštituta so v Kinodvorani gradu Rače, ta je bila sicer pol prazna, javno predstavili zaključno poročilo raziskave o pogostosti raka na Dravskem polju, s poudarkom na občini Rače-Fram in okoliških naseljih. Zahteva za raziskavo je bila tudi ena od pričakovanj ekološke iniciative ob lastniškem vstopu Albauga v Pinus. Raziskavo je plačala Odvetniška pisarna Gorjup, pooblaščenka podjetja Albaugh v Sloveniji. Občina Rače-Fram sicer krajanov na to predstavitev ni posebej vabila. Je pa ravnatelj osnovne šole Rače Rolando Lašič poslal vabilo vsem staršem. Prav šola je v preteklosti postregla s skrb vzbujajočim podatki, da je na osnovni šole Rače v 30 letih za rakom zbolelo ali umrlo že 22 zaposlenih.

Dravsko polje pod slovenskim povprečjem

Uvodoma je Vesna Zadnik, vodja Registra raka Republike Slovenije, pojasnila, da so v raziskavo vključili zbrane podatke iz registra raka, kamor se že od leta 1950 vpisujejo podatki o bolnikih s prebivališčem v Sloveniji, ki so zboleli za rakom, in zajeli 30-letno obdobje (1985–2014). Študija je potekala pod vodstvom glavne raziskovalke Sonje Tomšič, specialistke za javno zdravje, vanjo pa so vložili 400 ur raziskovalnega dela. Rezultati analize Onkološkega inštituta Ljubljana jasno kažejo, da je v Podravju manj rakavih obolenj, kot je slovensko povprečje. “V nobenem od analiziranih območij na Dravskem polju nismo ugotovili za nobeno izmed proučevanih vrst raka kopičenja primerov rakavih obolenj. Izjema je Kidričevo, kjer je statistično višje tveganje pljučnega raka kot v podravski regiji. Za območje naselja Rače, drugih naselij v občini Rače-Fram in okoliških naselij v nobenem od obdobij in za nobeno vrsto raka nismo ugotovili statistično značilnega večjega tveganja za katerekoli vrsto raka,” pojasnjuje Tomšičeva rezultate raziskave. Za lokalno prebivalstvo je razveseljiv tudi podatek, da po pogostosti pojavljanja rakavih obolenj ni nobenih razlik v spodnjem in zgornjem delu občine.

Poseben del so v raziskavi namenili glifosatu, ki je razvrščen v skupino 2a-snovi, ki so verjetno rakotvorne za človeka. Znano je, da glifosat povzroča raka pri živalih, vendar so študije, ki so na ljudeh proučevale različne vrste raka, dale nekonsistentne rezultate. Pri več raziskavah se je izkazalo, da so glifosat in nekateri pesticidi povezani s povečanim tveganjem za razvoj ne-Hodkingovih limfomov, so pojasnile strokovnjakinje. “Zaznavamo precejšen porast tega limfoma, ampak je porast po celi Sloveniji in po celem svetu. Na Dravskem polju ga ni več kot drugje. Nimamo še odgovora na vprašanje, zakaj tolikšen porast,” pravi Tomšičeva.

Število rakavih obolenj se povečuje doma in po svetu

V analizo so vključili najpogostejših pet vrst raka (rak debelega črevesa in danke, nemelanomski kožni rak, pljučni rak, rak dojk in rak prostate) in rake, ki bi jih potencialno lahko povezovali z nekaterimi okoljskimi onesnaževali, prisotnimi na Dravskem polju: jetrni rak, ledvični rak, ne-Hodgkinovi limfoni in levkemije. “Ugotavljamo, da se število novih primerov raka v podravski regiji in tudi na Dravskem polju z leti povečuje. Povečevanje števila novih primerov raka je značilno tudi za preostalo Slovenijo in razviti svet, porast je v večji meri posledica staranja prebivalstva,” je pojasnila Sonja Tomšič. Na to, kdo bo zbolel za katerim od rakov, vplivajo različni med seboj prepleteni dejavniki, od dejavnikov iz okolja, načina življenja, dedne nagnjenosti in naključja. Več kot polovico smrti zaradi raka povzročijo dejavniki, ki so povezani s posameznikovim življenjskim slogom, kot so debelost, kajenje, pitje alkoholnih pijač … Izpostavljenost rakotvornim snovem v bivalnem okolju naj bi bila odgovorna za manj kot pet odstotkov rakov, izhaja iz raziskave.

Ekološka iniciativa: Takšno okolje moramo ohraniti

Dravsko polje je že leta prepoznano kot eno od območij, kjer so prebivalci bolj izpostavljeni okoljskim nevarnostnim dejavnikom. Kot ugotavljajo dosedanje študije, je onesnaženje – podtalnice in tal – posledica dolgoletnega odlaganja nevarnih odpadkov v tamkajšnje gramozne jame in intenzivnega kmetijstva. Na območju pa delujejo tudi industrijski obrati, ki pri svoji proizvodnji uporabljajo snovi, ki lahko povzročajo negativne zdravstvene posledice, tudi raka. “Kljub poznani dolgoletni izpostavljenosti različnim nevarnostnim dejavnikom na Dravskem polju v raziskavi ne ugotavljajo povečanega tveganja za razvoj raka,” so jasni na inštitutu. Izpostavili so še, da se na Dravskem polju še vedno pojavljajo snovi, ki so kancerogene. Kaj bo občina naredila za saniranje jam, kjer so zakopani nevarni odpadki, najbolj znana je Kozoderčeva jama, je zanimalo krajana Marjana Laha. “Imamo karto kritičnih jam, ki jo je naredil Inštitut za ekološki inženiring že leta 2000, a pri državi za sanacijo doslej ni bilo posluha,” je odgovoril župan Branko Ledinek.

Aleksander Zidanšek je v imenu Ekološke iniciative Rače povedal: “Študijo jemljemo kot lep rezultat v okolju, ki ga moramo ohraniti tudi pri umeščanju novih obratov v okolje, kot sta Magna in širjenje proizvodnje Albaugh.” So pa bili nekateri prisotni razočarani, zakaj ni študija konkretno odgovorila na vprašanje, ali je kemična tovarna odgovorna za rakava obolenja v Račah in ali je število obolelih v šoli izstopajoče. Zadnikova je pojasnila, da tega niso mogli raziskovati, saj ne razpolagajo z vsemi potrebnimi osebnimi podatki obolelih in vseh zaposlenih in nekdanjih zaposlenih na šoli. Je pa rekla, da je takšna raziskava možna. “Letno imamo 15 tisoč primerov raka v Sloveniji. Pravzaprav se pogovarjamo o epidemiji,” je Zadnikova nizala podatke. Raziskava ni ugotavljala vzrokov, zakaj so nekateri v teh krajih zboleli za rakom, saj ne razpolagajo z vsemi podatki, ki tudi vplivajo na razvoj raka (kajenje, debelost …). Glede na financerja se je pojavil tudi dvom o kredibilnosti raziskave. “Ali ste imeli kakšne omejitve pri raziskavi?” je zanimalo občinskega svetnika Sebastjana Soršaka. “To je bila izjemno poglobljena študija in velik zalogaj za naš raziskovalni tim. Že leta 2015 smo pripravili protokol raziskave. Za raziskavo stojimo in lahko mirno zagotovim, da podjetje Albaugh ni imelo nobenega vpliva na raziskavo,” je bila jasna Zadninkova. “Če podvomimo o teh rezultatih, lahko dvomimo o vsem,” je zaključil župan Ledinek. Celotno poročilo je objavljeno na spletni strani Onkološkega inštituta Ljubljana in spletni strani Slora.

Vir: https://www.vecer.com/v-racah-kjer-proizvajajo-glifosat-ni-vec-raka-kot-drugod-v-podravju-6690192

Barbara Bradač


Pripravljeni na vstop na turistični trg

februar 19, 2019

Na Dravskem polju se povezujejo v destinacijo Visit Ravno polje, da bi pritegnili turiste. Že letos snujejo nepozabne počitnice na konjskih hrbtih in v vodi Zelenega jezera. Za sedaj sta povezani občini Kidričevo in Starše, pristopili naj bi še v občinah Rače-Fram, Hajdina in Videm.

Občina Kidričevo in njena soseda Občina Starše, ki že sodelujeta na področju razvijanja ekoregije, sta zdaj sklenili razvijati tudi svoj turistični potencial in ga povezati še z drugimi sosedi. Skupaj sta tako že lansko poletje izdali brošuro Tam dol na ravnem polju in s tem naredili prvi korak k načrtovanemu turističnemu razcvetu.

Snujejo turistično destinacijo Visit Ravno polje, ki za zdaj povezuje zgolj omenjeni občini, a v prihodnje naj bi se jima pridružile še okoliške občine Hajdina, Rače – Fram in Videm. “Od istoimenskega gradu Ravno polje so sicer ostale zgolj razvaline, a zgodovina se ne da kar izbrisati in destinacijo smo oblikovali prav z namenom, da prebudimo speči turizem,” pravi Sonja Breznik, sooblikovalka projekta.

Pisarna v Kidričevem

Med prvimi pomembnimi koraki je tudi odprtje turistične pisarne, ki ima svoje prostore v nekdanjih prostorih kidričevske občine, pripravili so še promocijski film. Obiskovalci krajev na Dravskem polju imajo tako zdaj priložnost, da pobrskajo ne samo po turistični zloženki, ampak tudi po spletnih straneh destinacije, ki vabi, da naravne, kulturne in kulinarične znamenitosti teh krajev obiskovalci spoznajo na prav posebnih enodnevnih izletih.

Ljubitelji dobre hrane se bodo zagotovo odločili za kulinarični potep po Ravnem polju s postanki na sirarski domačiji Selinšek, na kmetiji Žitnik, kjer se ponašajo z izredno okusnimi pirinimi dobrotami, segli po domačem narezku na kmetiji Čelofiga, obiskali kmetijo Pri omi Neži, kjer je doma tradicija, prisluhnili še zgodbi o slepi deklici na Ptujski Gori in za konec sedli h kosilu v restavraciji Pan. S kosilom se konča tudi izlet, poimenovan Obujamo tradicijo naših babic in vrnitev na kmečka dvorišča, ki popotnika vodi na kmetijo Šolar, k sirarni Kotnik, k omi Neži in v gostilno Kureš.

Mavrica zakladov od pradavnine do danes je izlet, ki vodi od ogleda mitreja do muzeja Pangea in k ptujskogorski baziliki ter se nadaljuje z ogledom tovarne Talum, vodi naprej do konjeniškega parka v Starošincah in se konča s kosilom v kidričevski Atili. Preplet kulturne dediščine bo izletnike popeljal na ogled cerkve sv. Janeza Krstnika v Staršah, na obisk kmetije Golob, vodil na ogled muzeja starodobnikov in lepo obnovljenega dvorca Šterntal pa po kidričevski poti zgodovine. Panoramska vožnja s kočijo, obisk kmetije Žitnik, ogled muzeja podeželja s kavo pri Zelenem jezeru in kosilom v eni od domačih gostiln je mogoče doživeti z izborom Poti Pavline Starošine.

Horse glamping park in Green lake

“Pripravljeni smo na aktiven vstop na turistični trg, predstavljamo prve izlete v destinaciji, ki jih bomo še dopolnili, tudi kaj spremenili. Želimo si, da bi se v prihodnje turisti večkrat ustavili pri nas, tukaj prenočili, saj bodo imeli to možnost. Že zdaj pa lahko napovemo letošnje odprtje Horse glamping parka Storošince z 32 posteljami, kjer bo Zavod Nazaj na konja predstavil tudi svoj unikatni projekt – vožnjo z novodobno kočijo 21. stoletja. Pred pričetkom poletja odpiramo še Green lake – Zeleno jezero ob gramoznici Pleterje, kjer bo na voljo veliko športnih aktivnosti, od tega velik wake park, zraven bo tudi kamp, dodajamo nove prenočitvene zmogljivosti,” napoveduje Breznikova, ki je k sodelovanju pritegnila tudi Maruško Dekleva Lenart iz turistične agencije Turizem Zeleni val s Ptuja, destinacijo pa sta skupaj z zagnanimi sodelavci že uspešno predstavili na nedavnem turističnem sejmu Alpe-Adria v Ljubljani.

Slavica Pičerko Peklar

Vir: https://www.vecer.com/starse-in-kidricevo-pripravljeni-na-vstop-na-turisticni-trg-6658992


V Saubermacherjevem centru letos sprejeli 26.500 ton nevarnih odpadkov

december 13, 2018

Podjetje Saubermacher Slovenija je v kompleksu tovarne Talum v Kidričevem leta 2016 odprlo novozgrajeni center za ravnanje z nevarnimi odpadki. Kapaciteta centra je 51.000 ton, za takšne količine imajo pridobljena tudi dovoljenja. V prvem letu delovanja (2016) so v centru po podatkih Agencije RS za okolje (ARSO) prevzeli 12.800, lani 24.200, letos pa že 26.500 ton nevarnih odpadkov.

Kategorija odpadkov se z razlogom imenuje nevarni, zato je treba z njimi ravnati kar se da previdno in natančno. Spomnimo se samo razsežnosti lanskega požara v vrhniškem Kemisu. Zaradi gorenja vnetljivih snovi je bilo gašenje izjemno obsežno, prišlo je tudi do onesnaženja okolja. V bližnjem potoku Tojnica je poginil ves živež. Bi se lahko kaj podobnega zgodilo v Kidričevem?

Tveganje seveda obstaja, a v podjetju pravijo, da ga obvladujejo. „Zaradi svoje tehnične opremljenosti predstavlja lokacija v Kidričevem trenutno najsodobnejši visokotehnološki center za trdne in tekoče nevarne odpadne snovi v Sloveniji in je v takšni obliki edinstven. Poleg tega uporablja podjetje kadrovsko in tehnično infrastrukturo upravljavca tovarne aluminija, kot sta na primer njihova gasilska in varnostna služba. Skladno s požarnovarnostnimi ukrepi je objekt razdeljen na požarne in dimne sektorje, z ustrezno certificiranimi požarno odpornimi gradbenimi elementi – zaradi preprečitve širjenja požara iz obravnavanega dela v drug del objekta ter varne evakuacije zaposlenih. Prav tako so vgrajeni zahtevani sistemi aktivne požarne zaščite,« so pojasnili v podjetju Saubermacher Slovenija.

Požara ni bilo, a to ne pomeni, da ni zagorelo …

Povprašali smo, koliko požarov oziroma vnetja materiala in razlitij nevarnih snovi so morebiti zabeležili v dveh letih in pol, odkar poslujejo v novozgrajenem centru. „Glede na vse zgoraj navedene ukrepe protipožarne varnosti in zaščite lahko sklepate, da smo pred tovrstnimi situacijami dobro zaščiteni. Večjih požarov in razlitij nismo beležili,“ pravijo v podjetju. V oči zbode podatek, da niso beležili večjih požarov. Ali morebiti manjše so? Zato smo o tem zastavili še dodatno vprašanje in prejeli odgovor: „Ni bilo dogodka, ki bi se štel kot razlitje ali požar.“ Tudi pri tem odgovoru se poraja rahel dvom: kaj se šteje kot požar? Vsak plamen, ki zagori, še najbrž ni požar … Zato je moč sklepati, da so se v obratu z ognjem že srečali.

Izvoz v Avstrijo in Nemčijo, sežig v Račah in Anhovem

Saubermacher Slovenija v Kidri­čevem skladišči in obdeluje nevarne odpadke, ki nastanejo v industriji in gospodinjstvih. „Nevarne snovi, kot so kisline, fužine, olja, odpadki iz delavnic, mulji pri odstranjevanju barv in lakov, pa tudi onesnažena zemlja, se na približno 8.100 m2 skla­diščijo, obdelujejo in pripravljajo za odstranitev v tujini in delno obnovijo za ponovno uporabo. Za delovanje področja zbiranja in obdelave ne­varnih odpadkov je treba odpadke pravočasno obdelati in pripraviti na končno odstranjevanje v tujini. Ne­varni odpadki iz Slovenije se v naj­večji meri izvažajo v druge države EU, predvsem v Avstrijo in Nemčijo. Rešitve za odstranitev slednjih v Slo­veniji namreč skorajda ni. V Sloveniji imamo dve napravi, ki prevzemata omejene količine nevarnih odpad­kov v sežig. To sta Albaugh Rače in Salonit Anhovo.”

V Kidričevem od lani sprejemajo tudi odpadke, ki so jih poprej v Ke­misu. „Ko je v podjetju Kemis lansko leto izbruhnil požar, smo seveda zaznali povečano povpraševanje povzročiteljev odpadkov. Je pa res, da podjetje Saubermacher Slovenija ne more in ni mogel preko noči na­domestiti teh količin, saj je bilo treba skleniti ustrezne dogovore s prevze­mniki, nato pa pridobiti še potrebna dovoljenja, kar traja nekaj časa.”

Lani v Sloveniji pridelali 133.000 ton nevarnih odpadkov in jih 35.000 ton uvozili

V Sloveni je v 2017 nastalo približno 133.000 ton nevarnih odpadkov, od tega 75% v proizvodnji, 22% v storitvenih dejavnostih in 4% v gospodinjstvih. V okviru proizvodnih dejavnosti je največ nevarnih odpadkov nastalo v proizvodnji kovin (približno 27.000 ton) ter v proizvodnji farmacevtskih surovin in preparatov (skoraj 19.800 ton).

Količina nevarnih odpadkov, ki nastanejo v Slovenji, se povečuje. V letu 2017 jih je količinsko nastalo za 32% več kot v 2007. Skoraj 35.000 ton nevarnih odpadkov je Slovenja v 2017 tudi uvozila (za predelavo), 58.000 ton nevarnih odpadkov pa je v tem letu izvozila v druge države članice EU. Vir: SURS

Vir: https://www.tednik.si/gospodarstvo/13577-kidricevo-v-saubermacherjevem-centru-letos-sprejeli-26500-ton-nevarnih-odpadkov

Mojca Zemljarič


Za rakom so umrli. Tudi kuharica v podjetju

avgust 20, 2018
S tremi prebivalci Rač smo v krajinskem parku med labodi in čapljami govorili o življenju zraven tovarne, ki proizvaja izdelke na osnovi glifosata

Pogovarjamo se, ko spet velja, da v podjetju Albaugh ne bodo izdelovali, sintetizirali glifosata. Nekateri to napačno interpretirajo, da ga ne bodo uporabljali. Kako velik problem je nepopolna obveščenost ali zavedenost ljudi?

Tomaž Seliškar: “Ko je podjetje Albaugh spomladi 2015 prišlo v Rače in kupilo tovarno Pinus, je bil župan Branko Ledinek navdušen. Vse, ki smo imeli pomisleke, je označil za nenormalne dvomljivce. To je bilo prvo, kar nas je zaskrbelo. Šlo je za prihod multinacionalke, ki se ukvarja s kemijo. Sami smo stopili v kontakt z njimi, povabili so nas na sestanek, nato smo jim posredovali naših pet pričakovanj. Težko rečemo, da je šlo za zahteve, saj nad podjetjem nimamo moči, razen da smo krajani, ki pričakujemo, da bodo okoljsko odgovorni.

Že na prvem sestanku so nam povedali, da ne načrtujejo nadaljevanja sinteze glifosata. To je bila razveseljiva novica, saj je prav sinteza okoljsko najbolj problematična in tvegana. A med postopki za pridobivanje okoljevarstvenega soglasja na agenciji za okolje, Arso, za povečanje proizvodnje se je v končni vlogi spet pojavila sinteza glifosata. Na zadnjem sestanku, februarja, smo izrazili začudenje. Odgovorili so, da sintezo ohranjajo kot ‘strateško prednost’, ki je ne bodo koristili, saj ni ekonomsko upravičena. A ne vedo, kam bo šel razvoj na Kitajskem, zato želijo možnost ohraniti, saj gre za eno redkih podjetij, če ne edino v Evropi, ki še ima tako dovoljenje. Junija smo nato videli, da so sintezo iz vloge vendarle umaknili. Če bo Arso izdal soglasje, bo to pomenilo, da bo v prihodnje precej težje, če bo sploh mogoče, obnoviti sintezo glifosata.”

Obljubljajo tudi spremembe pri ravnanju z odpadnimi vodami.

Tomaž Seliškar: “V dopisu, ki smo ga kot Ekološka iniciativa Rače poslali na Arso, smo opozorili na obremenjenost potoka Žabnika z živim srebrom. Na to so najprej opozorili prav novinarji Večera. Ko smo pridobili javno dostopne podatke, smo videli, da gre za resnično velik problem. Vseskozi smo opozarjali na problem odpadnih vod iz sežigalnice, ki je znotraj kompleksa nekdanjega podjetja Pinus, a meritev nismo imeli. Upravljavec čistilne naprave meritev javno ne objavlja niti ne izvaja meritev onesnaževal iz proizvodnje, ampak le tiste, ki so pomembne za delovanje naprave. Ko smo analizirali podatke o onesnaženosti Žabnika, smo ugotovili, da je ta potok najbolj obremenjen z živim srebrom v celi Sloveniji. Druge vire živega srebra poleg sežigalnice in podjetja Albaugh v takšnem obsegu v okolici težko najdemo. Tega so se zavedeli tudi v podjetju. Z vključitvijo občine v postopke in s širšim problematiziranjem biološke čistilne naprave za obdelavo industrijskih odpadnih vod je prišlo do odločitve, da teh ne bodo več odvajali tja, ampak bodo poskrbeli za zaprti sistem. To je zelo dobrodošlo. Tudi zaradi manjšega črpanja podtalnice, ki jo Albaugh zajema iz lastnega črpališča za osnovno šolo Rače. Gre torej za dva vidika: zmanjša se onesnaženje z živim srebrom in drugimi onesnaževali ter zmanjša se poraba podtalnice, ki je edini vir pitne vode na Dravskem polju.”

Kam segajo začetki Ekološke iniciative Rače?

Boris Vezjak: “Civilna iniciativa je nastala med letoma 2009 in 2010. Od samega začetka so opozarjali predvsem na dogajanje v nekdanji tovarni Pinus. Rače so močno obremenjene: problem sega od onesnažene podtalnice do problematičnega zraka. Velik problem, ki ostaja nesaniran, so divja odlagališča, kjer so zakopani nevarni odpadki – glede na objavljene vire domnevno predvsem iz Pinusa. Gre za lokacije, kamor naj bi podjetje zakopavalo fitofarmacevtske, tudi rakotvorne odpadke. Mateja Pigner Perko in Marjan Lah sta začela opozarjati tudi na sežigalnico. Podjetje je namreč ugotovilo, da se mu splača na svojem zemljišču, ki tako rekoč meji na krajinski park, zgraditi sežigalnico nevarnih odpadkov, ki je v Sloveniji zaradi blage ureditve in nadzora lahko dobičkonosen posel. Pinus je imel interes, da je tam poleg lastnih odpadkov sežigal tudi druge odpadke.”

Tomaž Seliškar: “Pred tem je bil nadzor nad zakopavanjem in divjim odlaganjem slabši, a zakonodaja se je začela zaostrovati še v času Jugoslavije.”

Boris Vezjak: “Leta 2005 in 2010 je prišlo do požarov. Šlo je za niz problemov, ki so bili posledica pomanjkljivega vzdrževanja. Zgodba okoli Albaugha je le zadnja faza. Ko so prišli, so napovedali, da bodo evropska podružnica za proizvodnjo glifosata.”

Tomaž Seliškar: “To nas je zaskrbelo. Napovedali so šestkratno povečanje proizvodnje. Nismo vedeli, da gre za obseg pripravkov na osnovi glifosata. Sinteza, proizvodnja glifosata je bila še pred prevzemom ustavljena. Pinus je zašel v težave in med letoma 2011 in 2016 je tovarna komaj obratovala. Razen sežigalnice prebivalci nismo zares zaznavali njihove prisotnosti. Zato mnogi v zadnjih letih nimajo občutka, da gre za kemično tovarno, ki je prispevala k onesnaženju okolja.”

Govorimo torej o tovarni, ki naj bi uporabljala glifosat, ne pa ga izdelovala?

Boris Vezjak: “Trenutno glifosat uvažajo iz Kitajske, tu ga mešajo in pakirajo v končne proizvode. Tako je menda najceneje. Njihova logika je bila: če nam zakonodaja omogoča, zakaj bi se možnosti proizvodnje glifosata odpovedali. S tem v Iniciativi seveda nismo bili zadovoljni.”

Tomaž Seliškar: “Dovoljenje bi pomenilo, da lahko proizvodnjo kadarkoli začnejo in jo tudi lažje povečajo v obsegu. Želeli smo varovalko, da proizvodnje glifosata tu ne bo. V mešanju glifosata za končne izdelke ne vidimo tako velikega tveganja. Zato smo veseli, da so na koncu sintezo umaknili iz vloge. K temu je nedvomno prispevalo tudi spremenjeno javno mnenje v Evropi in ZDA. Tudi v Račah je ljudi začelo skrbeti. Vsaj malo. Želimo pa opozoriti, da po nam dostopnih informacijah prave alternative glifosatu, ki bi bila manj škodljiva glede uporabe in proizvodnje, ni.”

i bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno v njej prisoten atrazin.”

Obstajajo pene in toplotne obdelave pod višjim pritiskom, ki uničijo plevel.

Tomaž Seliškar: “V Sloveniji, kjer večino glifosata porabijo na železnici, je to res alternativa. Drugače je pri kmetijskih površinah, kjer je to ob intenzivnem kmetijstvu neuporabno in tudi mi ne vidimo alternativ. Glifosat je od vseh sredstev, ki se uporabljajo, eden manj problematičnih.”

Kljub temu da je rakotvoren?

Tomaž Seliškar: “To ste vi rekli.”

Da. O tem govorijo raziskave. O tem je presojalo sodišče ZDA, ki je dosodilo, da mora Monsanto plačati milijonsko odškodnino obolelemu za rakom, ki je uporabljal njihovo škropivo na osnovi glifosata.

Tomaž Seliškar: “A niso razsodili, da je glifosat rakotvoren. Problematična je množična uporaba. Ta je problem povsod, kjer je dovoljeno pridelovanje gensko spremenjenih poljščin. A v Evropi se porabi bistveno manj glifosata, sploh v Sloveniji – letno naj bi šlo za 60 ton aktivne snovi.”

Boris Vezjak: “Rakotvornost glifosata je odprta dilema. Lokalni prebivalci tu smo pahnjeni v okoljevarstveno skrb in smo ekologi po svojih najboljših močeh. Nismo profesionalci. Ob tem smo tudi kritični do romantizacije. Slika ni črno-bela in ne gre nujno za borbo Davida proti Goljatu, šibke lokalne skupnosti proti močni multinacionalki. Mnogi želijo videti v glifosatu zlo, a sam ne morem trditi, da je glifosat rakotvoren. Študije obstajajo, ki podpirajo obe stališči – da je in da ni. Smiselno se mi zdi, da sledimo načelu previdnosti in preventive: da se obnašamo, kot da je rakotvoren, dokler se nedvomno ne dokaže nasprotno.”

To je načelo EU, ki v primeru glifosata ne velja.

Boris Vezjak: “A ne moremo domišljavo trditi, da je glifosat rakotvoren. Tega ne vemo. Večina slovenske okoljevarstvene stroke je na stališču, da je in da so herbicidi škodljivi. A ne želimo zapasti v širjenje in krepitve teorij zarot, kar se zgodi zelo hitro.”

Tomaž Seliškar: “V Iniciativi nimamo ambicij reševati svetovne probleme. Želimo pa z lokalnim delovanjem prispevati h globalnim spremembam. Nas bi najbolj zadevalo, če bi se glifosat tu sintetiziral. Vemo, da bo Albaugh glifosat proizvajal ne glede na situacijo v Sloveniji. V vlogi zaprošajo za proizvodnjo 150-krat več izdelkov iz glifosata, kot se jih porabi v Sloveniji, Albaugh trenutno proda na slovenski trg le okoli šest odstotkov proizvodnje. Nas v Račah zadeva predvsem proizvodnja. Poraba je drug problem, že dolgo prisoten na Dravskem polju, a se z njim ne ukvarjamo toliko – zmanjkata nam in znanje in čas.”

Je onesnaženost zaradi kmetijstva tako velik, prevelik problem?

Tomaž Seliškar: “Da, kmetijstvo je še vedno velika težava. To kažejo tudi analize kakovosti pitne vode. Pred tremi leti sem naročil analizo pitne vode iz domače pipe. Vodo zajemamo iz zajetja, kjer naj bi bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno prisoten najbolj problematičen pesticid Dravskega polja, atrazin. Skupaj z derivatom je presegal dovoljeno raven.”

Kaj ste naredili s temi rezultati?

Tomaž Seliškar: “Nanje smo opozorili, ko smo pisali Arsu. Želeli smo opozoriti na divja odlagališča, ki so lahko eden od virov. Atrazin je v Sloveniji prepovedan od leta 2004. A pripravke na njegovi osnovi se da brez težav kupiti na Madžarskem ali Hrvaškem. Tu trčimo ob problem ozaveščenosti potrošnikov. In ta problem imamo tudi pri glifosatu.”

Boris Vezjak: “Ko denimo sosedi poškropijo celo zelenico s herbicidom, ker je to najučinkoviteje, saj želijo posejati novo angleško trato. Na to opozarjajo tudi v podjetju Albaugh: naj se raje ukvarjamo s potrošniki in s kurišči, ki prispevajo k onesnaženosti zraka. V EU je nadzor nad večjimi podjetji relativno strog in tega se zavedajo. Posamezniki pa se pogostokrat do okolja obnašamo precej mačehovsko.”

Je slaba obveščenost o posledicah industrije in proizvodnje kemikalij tu že zgodovinsko problem?

Miran Rajšp: “Spomnim se, ko sem bil še majhen: gledali smo, kako so odvažali cisterne odpadkov do gramoznice, kako je marsikaj steklo iz tovarne Pinus. Pred tovarno je bil nekoč majhen ribnik. Romantično lep. Najprej so izginile ribice. Nekaj časa so bile v njem žabe, nato je zginilo vse. Prebivalcem v sosednji hiši ob tovarni so rekli, da ne smejo več uporabljati studenca za hišo. Ne, nismo bili obveščeni. A posledice so bile. Ogromno delavcev, ki so imeli službo v Pinusu, je umrlo. Ko se ozrem po ulici, so nekoč tam živeli skladiščniki, tudi kuharica v tovarni je zbolela in umrla. Neka povezava obstaja.

A v preteklosti je Pinus vedno dal denar: ko se je gradila cesta ali se je asfaltiralo cestišče. Prispevali so oni, nekaj je prispeval Petrol, občini je bilo treba dodati le še majhen del. In smo imeli novo cesto. Danes gre po njej skozi Rače ogromno tovornjakov iz gramoznice. Tudi ti onesnažujejo zrak. Koncesnina, ki jo za gramoznico dobi občina, je minimalna. Tudi letališče vpliva na kakovost zraka. Sploh se bo ta vpliv povečal, če bo prišlo do napovedane širitve. Vemo, da individualna kurišča prispevajo pomemben delež delcev PM10, a bolj strupene snovi pridejo v zrak vendarle iz sežigalnice nevarnih odpadkov. Edina merilna točka je v sosednji občini, v Miklavžu, in tam so mejne vrednosti redno prekoračene. Dolžnost občine bi morali biti skrb za lokalno prebivalstvo in njegova zaščita. A tega ni.

Pred časom smo imeli problem, ker je iz pipe tekla kalna, umazana voda. Naročeno nam je, da če se to zgodi, moramo vodo pustiti teči. Problem je, če minejo ure, noč in je voda še kar kalna.”

Kaj naredite?

Miran Rajšp: “Nič. Pustimo teči in čakamo, da bo bolje. Če smo obveščeni vnaprej, damo nekaj vode na stran. Večji problem imajo kmetje, ki morajo napojiti živino.”

Tomaž Seliškar: “Šli smo preverit k upravljavcu vodovoda, kjer so nam povedali, da je razlog, sploh poleti, da se na hitro in v velikih količinah izčrpa voda, denimo za polnjenje bazenov. Pokaže se, da smo spet glavni problem porabniki.”

Ste prepričani, da ti argumenti držijo?

Tomaž Seliškar: “Praviloma držijo. Kaj pa naj, kot da verjamemo? Zakaj bi nas upravljavec vodovoda zavajal?”

Boris Vezjak: “Rače so vse bolj obremenjen okoliš, ker se problemi nalagajo drug na drugega. Zato smo se vključili tudi v postopke gradnje tovarne Magna v Hočah. V zračni liniji je oddaljena manj kot kilometer. Ko živiš v takem okolju, se ti nehote vzbudijo sumi, da obstajajo v Sloveniji kraji, kjer okoljska preobremenjenost z onesnažili že obstaja, in se zato država, namesto da bi ta okolja sanirala, spomni, da bo tja dodala še novo, okoljsko problematično infrastrukturo. Zakaj? Ker je lokalna skupnost že tako anemična, pasivna in apatična, da je najlažje priti z umazano industrijo k njim?”

Tomaž Seliškar: “Hkrati so to gospodarsko ošibela okolja, ki so pripravljena sprejeti vse, če so obljubljena nova delovna mesta.”

Boris Vezjak: “Ta argument smo slišali tudi mi. Kmalu smo bili obtoženi, da sebično ogrožamo 20 ali 30 delovnih mest v Albaughu. Nesramni in škodljivi da smo.”

Tomaž Seliškar: “A situacija je v zadnjih treh letih boljša, sploh če primerjamo z dogodki med letoma 2007 in 2014, ko je tedanje vodstvo zanimalo le, kako čim več še iztržiti. Našim predlogom so prisluhnili. Občina ni hotela naročiti študije o obolelosti za rakom v Račah in okoliških naseljih, Albaugh je ob naših prizadevanjih na koncu raziskavo pri onkološkem inštitutu naročil. Vemo, da je Magna bistveno bolj tvegan projekt in bo večji onesnaževalec. Širše gledano, pogrešamo konsistentno in verodostojno zeleno politiko – na ravni države, a tudi na ravni civilne družbe in nevladnih organizacij. Verjamemo v argumente in dialog – tudi s podjetji, ki navsezadnje ocenijo, da je zanje dolgoročno boljše, če spoštujejo okoljske standarde.”

Miran Rajšp: “Četudi se vse okoljske organizacije in iniciative borimo na lokalni ravni s specifičnimi problemi, vidimo, da prihaja do zakonskih sprememb na slabše. Politika ne upošteva lastnih predpisov, ko pride do varovanja okolja. Redko kateri prebivalec pa se je pripravljen osebno izpostaviti in tvegati vse. Manjka pa nam tudi pravnega znanja.”

Omenili ste, da so sosedi, ki so delali v Pinusu, zboleli in umrli za rakom. Na vaši strani pišete o visoki obolelosti delavcev na šoli. Vam je kdaj žal, da niste bili bolje obveščeni že prej, da so bile prioritete v preteklosti napačne?

Miran Rajšp: “Da, žal mi je. A ni bilo zavedanja, znanja. Pinus je bil na neki način naš boter – kdo bo šel proti njemu? Kdo je sploh vedel, da so te snovi tako škodljive? Delavci so vzeli koncentrate surovin in jih raztrosili po dvoriščih. Grozno je.”

Tomaž Seliškar: “Šele pred leti smo od ravnatelja OŠ Rače, ki stoji nasproti tovarne Albaugh, izvedeli, kako visoka je obolelost za rakom med zaposlenimi. Govorimo o okoli desetkrat pogostejši pojavnosti rakavih obolenj kot v sosednjih šolah. Ko se začneš pogovarjati z lokalnimi prebivalci, je skoraj pri vsaki hiši kdo, ki je zbolel in umrl za rakom. Kot priseljenec nisem vedel, kaj s temi informacijami. Dejstvo je tudi, da so ljudje te snovi uporabljali neodgovorno.”

A proizvajalci običajno vedo, kaj proizvajajo. Direktorji redkokdaj sami uporabljajo te izdelke.

Tomaž Seliškar: “Seveda. A bil je tudi interes, da so ti izdelki splošno dostopni. Tožba v ZDA je uspela, ker je sodišče ugotovilo, da ljudi niso primerno obvestili o nevarnostih. Danes se jih bolje zavedamo. Četudi mnogi še vedno raje pogledajo stran.”

Veste, da živite v okolju, ki je zelo obremenjeno z onesnažili. Kakšnih ukrepov bi si želeli?

Miran Rajšp: “V državi imamo institucije, ki bi morale ščititi okolje in ljudi. Delati, kar počnemo mi v okoljskih iniciativah. To nam kaže, da ne opravljajo svojega dela in da je nekaj hudo narobe. Zakaj moram biti jaz tisti zoprni sosed? V Miklavžu je jasno, da je treba obremenitve zmanjšati, saj je že zdaj okolje preobremenjeno. Le tako se lahko doseže vsaj določeno izboljšanje. Na vseh področjih bi se morali tega zavedati, tudi v kmetijstvu: bolje bi bilo imeti več delavk in delavcev, morda nekoliko dražje postopke. To, da imamo onesnaženo okolje, je najslabše. Pred časom je nekdo rekel, da je rak edini, ki ubije svojega gostitelja. Vsi paraziti so bolj previdni. Ljudje smo pri našem sedanjem razvoju na neki način rak. Človeški rak, ki uničuje okolje.”

Umiriti nori razvoj

V ZDA je hišnik na šoli uporabljal škropivo na osnovi glifosata. Zbolel je za rakom. Pred dobrima dvema tednoma je sodišče razsodilo, da mu mora Monsanto, proizvajalec škropiva, plačati 289 milijonov dolarjev odškodnine. Je ta sodba odmevala v Račah?

Tomaž Seliškar: “Ne. V resnici so nas prvi za odziv poklicali novinarji.”

Boris Vezjak: “Stališče lokalne skupnosti je, da če ti kaj ne paše, spokaj. Za okoljsko problematiko tu se ni nikoli zanimala nobena politična stranka. Edini, ki je prišel lani v Rače, je bil evropski poslanec Igor Šoltes. Slišali smo še dvoumno izjavo Dejana Židana, da se bo Slovenija odpovedala rabi glifosata. A pojasnila, kaj natančno to pomeni, nismo dobili. Dva dni zatem je Slovenija glasovala, naj se glifosat v EU ohrani v rabi.”
Miran Rajšp: “Če si danes vsaj malo okoljsko zaveden, veš, da je nori razvoj treba vsaj malo umiriti. Se omejiti. Zato smo moteči za okolico. Sprašujejo me, ali želim, da se razvoj ustavi. Želim si drugačen, počasnejši, bolj zdrav razvoj. A mnogi nočejo niti pomisliti, kje bomo čez deset let.”

Vir: https://www.vecer.com/za-rakom-so-umrli-tudi-kuharica-v-podjetju-6546378


Pomembno je, da ob konjih otroci dobijo tudi žulje

avgust 13, 2018

Marsikateri otrok pri njih prvič pometa, pomiva posodo, se ob skrbi za konje uči reda, pridobiva nova znanja za življenje, ne le o jahanju in konjih, povedo v Zavodu Nazaj na konja, kjer šestdeset otrok brezplačno pri njih preživlja teden počitnic.

V Starošincih pri Kidričevem, kjer deluje Zavod Nazaj na konja, počitnice preživlja vrsta otrok. Od vse številčnejših ponudb počitniških programov različnih konjeniških klubov pa jih loči, da sedaj že četrto leto članom Družinskega centra Kidričevo počitnice v družbi konj, ki običajno sodijo med najdražje počitnice, nudijo povsem zastonj. Pri njih bo tako letos v petih terminih teden dni brezplačno preživelo okoli 60 otrok.

Metka Demšar Goljevšček, strokovna vodja dejavnosti in terapevtka v zavodu, pojasnjuje, da je družinski center eden od njihovih projektov, h kateremu so letos pristopile občine Videm, Rače–Fram in Starše. Občina Kidričevo projekt tudi sofinancira. “Uporabniki iz teh štirih občin lahko brezplačno sodelujejo pri tem in drugih programih centra. Pri počitnicah v družbi konj prostih mest praktično ni,” dodaja. Ker so bili z družinskim centrom lani na razpisu ministrstva za delo družino in socialne zadeve znova uspešni, bodo program lahko zagotovo izvajali še do leta 2021.

Vzpodbujajo samostojnost in ustvarjalnost

Ko smo jih obiskali sredi dopoldneva, so večinoma dekleta po jutranjem jahanju pravkar sedla k malici. Nato so sledila opravila v hlevu. “Tu se že tri leta učim jahati. In tudi pri počitnicah mi je najbolj všeč, ko jahamo,” nam je povedala devetletna Ana Korez iz Lovrenca na Dravskem polju. Nad jahanjem je navdušena tudi Eva Zajc, ki se je na počitnice odpravila le nekaj hiš od doma: “Včasih jahamo notri, včasih se s konji odpravimo ven. Konje tudi čistimo in jim damo vsak dan v hlev nekaj sena, da ga lahko pojejo.”

Kot pravi Demšar Goljevščkova, se otroci v tednu dni tako navežejo na konje in na skupino otrok, da vsak petek pri njih steče kar nekaj solz. “Trudimo se, da bi se v skupini razvili dobri odnosi, spodbujamo jih tudi k čim bolj samostojnim aktivnostim. Pomagajo pri pripravljanju kosila, tudi posodo pomijejo, kar so za današnji čas, ko prepogosto razmišljamo samo, kako bi otroku čim več ponudili, bolj ali manj neobičajne stvari. Rečemo jim – poglejte, zdaj bomo šli v gozd, vsak naj nekaj poišče. S tem jih vzpodbujamo, da opazujejo okolico, da se znajo sami zamotiti, in sami iz tega, kar najdejo, ustvariti svojo igro, tudi predstavo. Tako se resnično izrazi njihova ustvarjalnost,” pojasnjuje vodja dejavnosti.

Zavod je sicer začel delovati leta 2005 kot fundacija Nazaj na konja, katere namen je bil predvsem zbiranje denarja za sofinanciranje terapij s pomočjo konja za otroke s posebnimi potrebami. “Takrat so se terapije v Sloveniji šele začele. Spoznali smo, da pravzaprav še nič ne znamo in bomo težko kaj kakovostnega ponudili,” pravi o začetkih. Zato so se odločili za usposabljanja v tujini in pripravili izobraževalni program, ki so ga tudi verificirali preko socialne zbornice in ga redno izvajajo od leta 2006. Zavod so ustanovili leta 2013 in danes med njegove aktivnosti sodijo razvijanje terapevtskih programov, šola jahanja, različni programi za šole in vrtce. Ukvarjajo se celo s teambuildingi, najnovejši projekti pa jih vodijo tudi na področje turizma.

Pomembni so druženje, gibanje, pa tudi delo

Danes je dokazano, da ima druženje s konji številne pozitivne učinke. “Konji so pravzaprav precej drugačni kot v naših arhetipskih predstavah. Niso divji, niso neobvladljive živali, ampak so, če imajo zagotovljene osnovne pogoje – možnost veliko gibanja, svobode, varnosti in ljubezni -, zelo umirjena bitja, ki živijo v čredi, v kateri se izoblikuje neka posebna struktura, podobno kot v družini. Od konjev se lahko veliko več naučimo kot oni od nas. Konja, ki si nista naklonjena, lahko brez težav sobivata na nekem pašniku tako, da sta vsak na svoji strani. Če je treba, ko gre za preživetje, pa se združita,” pravi sogovornica. Gibanje konja odlično vpliva tudi na ljudi, ki imajo kakršnekoli težave z motoriko in na nevrološkem področju, kot so cerebralna paraliza, multipla skleroza in podobne bolezni.

Konj pa je tudi žival, ki potrebuje neko doslednost in red, kar je še kako pomembno pri vzgoji otrok. “Zavedanje, da je treba za žival in okolico tudi poskrbeti. Da je treba poprijeti za delo. Marsikdo pri nas prvič pometa. Potem mi ob petkih kažejo žulje med palcem in kazalcem, ki jim pravimo kar starošinski žulji. To so osnovne stvari, ki jih danes premalo poudarjamo. Otroci pa se tako dobro počutijo, ko naredijo res nekaj koristnega,” o tem, zakaj so v zavodu prepričani o koristnosti druženja otrok s konji, zaključi Demšar Goljevščkova.

Vabijo še konec meseca

V Zavodu Nazaj na konja so se s partnerskimi občinami dogovorili, da bodo v zadnjem tednu počitnic, po 24. avgustu, vsem otrokom, ki se do sedaj niso mogli prijaviti, ponudili dodatne termine. Zato jih vabijo, da izkoristijo možnost, da en dan brezplačno preživijo v družbi konj.

Hojka Berlič 

Vir: https://www.vecer.com/pomembno-je-da-ob-konjih-otroci-dobijo-tudi-zulje-6541433